Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so bili za zavrženje zahteve izpolnjeni vsi zakoniti pogoji, saj o odobritvi pravnega posla ni bilo mogoče več odločati, ker je bil ta posel realiziran, in stranka, na zahtevo katere je bil uveden postopek, nima več pravnega interesa za odločanje o tem.

Izrek

1. Revizija D.P. se zavrže. 2. Revizija J.P. se zavrne

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.4.2005. Z njo je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote Brežice z dne 9.11.2001 ter nato zavrgla zahtevo A.K. za odobritev pravnega posla na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 26.6.2001 med njo kot kupcem in V.P. in S.P. kot prodajalkama, za del parcele št. 1057 – njiva v izmeri 1558 m2, vpisane pri vložni številki 594 k.o. ... Podlaga za zavrženje zahteve za odobritev pravnega posla je bila ugotovitev, da je vlagateljica A.K. že vpisana kot lastnica obravnavane parcele v zemljiški knjigi in da zato ni več podan njen pravni interes za odobritev pravnega posla na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26.6.2001. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in tudi razlogom, ki jih je za njo navedla. Tožena stranka je zadevo obravnavala v ponovljenem postopku in v izvrševanju sodbe U 948/2002 z dne 14.2.2005, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo njeno prejšnjo odločbo z dne 4.4.2002, izdano na podlagi določb ZKZ, ker do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-266/98 z dne 28.3.2003, ki je razveljavilo III. poglavje ZKZ (28.3.2003), o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. Opozorilo je toženo stranko, da mora odločiti na podlagi določb novele ZKZ (ZKZ-B). Ker je tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovila, da je A.K. med tem pridobila lastninsko pravico na parceli, glede katere je zahtevala uvedbo postopka odobritve pravnega posla, je morala to upoštevati. Pravilna je njena ocena, da za odobritev pravnega posla vlagateljica zahteve nima več pravnega interesa, saj je že vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi. Upravni organ ni bil pristojen presojati izpolnjevanje pogojev za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in zakonitosti tega vpisa, saj gre za zadevo iz pristojnosti sodišča in je zato na odločitev sodišča vezan. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnik lahko izpodbija zemljiškoknjižni vpis pred pristojnim sodiščem.

Glede na to da tožnik ni uspel, mu je naložilo plačilo stroškov strank z interesom v skladu s 23. členom Zakona o upravnem sporu ob smiselni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnega prava in s tem v zvezi navaja, da sodišče prve stopnje ni predhodno preizkusilo tožbe ter je ponovno odločalo o isti zadevi o kateri je bila že izdana 14.2.2005 pravnomočna sodba opr. št. U 948/2002, s katero je bilo njegovi tožbi ugodeno. Ker je sodišče odločalo samo o zakonitosti upravnega akta, bi moralo odločiti, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Bistveno kršitev pa je storilo sodišče tudi s tem, ker je bila izdana sodba brez glavne obravnave, čeprav dejansko stanje v postopku ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno in je še vedno sporno. Kot nadaljnji pritožbeni razlog navaja napačno uporabo materialnega prava. Po mnenju pritožbe dejansko stanje v zvezi z odobravanjem pravnega posla ni bilo pravilno ugotovljeno, glede pogojev, ki izpolnjuje kot kmet s prednostnim upravičenjem do nakupa zemljišča. Tožena stranka ni upoštevala sodbe upravnega sodišča in ni imela podlage za zavrženje zahteve za odobritev pravnega posla. Postopek za odobritev pravnega posla še vedno ni končan in je v teku in bi morala tožena stranka zato izdati pozitivno odločbo v njegovo korist, saj je po 22. členu ZKZ prednostni upravičenec, ker ima status kmeta in se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. A.K. je v času, ko odločitev o odobritvi pravnega posla še ni bila pravnomočna vodila aktivnosti za izpeljavo nakupa nepremičnine naprej. Sklenila je novo kupoprodajno pogodbo 22.4.2002 ki je bila overjena v notarskem zapisu 8.4.2003 in jo predložila za odmero davka na promet nepremičnin ter davek plačala, ob tem pa je zamolčala, da je bila prva kupoprodajna pogodba za to nepremičnino sklenjena 26.6.2001 in da je zadeva še vedno v postopku. Na podlagi nove pogodbe se je vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica, tak vpis pa je nedopusten. Pritožnik ima pravni interes za nakup nepremičnine zato je vložil izpodbojno tožbo pri Okrajnem sodišču Brežice in zahteval izbris lastninske pravice, ki jo je pridobila A.K. Zoper sodbo je vložil pritožbo tudi D.P., tožnikov sin, ki navaja, da je zainteresiran, da tožnik kupi sporno zemljišče, ker je kmet in nosilec kmetijskega gospodarstva in je nepremičnina namenjena za njegovo kmetijo ter bi mu nakup omogočil razširitev dopolnilne dejavnosti na kmetiji (predelave lesa in čebelarstva). Predlaga razveljavitev sodbe.

Odgovor na revizijo ni bil vložen.

Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS. Zaradi navedenega je pritožbo v skladu z določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala z uveljavitvijo ZUS-1, to je 1.1.2007 pravnomočna.

Ad 1 Revizija D.P. ni dovoljena.

D. P. ni bil stranka v upravnem sporu in tudi ne v upravnem postopku, ureditev spornega razmerja pa ne posega v njegove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Trditev, da je zainteresiran, da oče kupi zemljišče, ki je predmet obravnave v zvezi z odobritvijo pravnega posla, pomeni njegovo dejansko korist ne pa neposredno na zakon oprto korist ali pravico. Po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 lahko revizijo vložijo samo stranke, revident P.D. pa ni bil stranka v postopku, zato je revizijsko sodišče njegovo revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Ad 2 Revizija J.P. ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (73. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb Zakona o upravnem sporu. Napačno je stališče revizije, da je sodišče ponovno odločalo v isti zadevi, o kateri je bila že izdana sodba dne 14.2.2005. V tem sporu ni sporno vprašanje odobritve ali neodobritve pravnega posla, ampak se spor nanaša na procesno odločitev tožene stranke, s katero je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrgla vlogo A.K., ker za odločanje v upravnem postopku ni bilo več zakonitega pogoja. Upravni organ je odločal o njenem predlogu za odobritev pravnega posla in zavržena je bila njena zahteva, ne pa zahteva tožnika, ki je nastopal v upravnem postopku kot stranka z interesom. Tudi z odločanjem na nejavni seji sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka. Glavne obravnave ni predlagala nobena stranka, sodišče pa ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj je bila predmet odločanja le presoja zakonitosti procesne odločitve tožene stranke in ne raziskava okoliščin v zvezi z odobritvijo pravnega posla.

Po določbah 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejansko stanje ni preizkušalo, saj revident revizije iz tega razloga ne more utemeljevati.

Revizijski ugovor napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen, V obravnavanem primeru materialno pravo ni bilo uporabljeno, ampak, kot je že bilo poudarjeno, gre za procesno odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so bili za tako odločitev izpolnjeni vsi zakoniti pogoji, saj o odobritvi pravnega posla ni bilo mogoče več odločati, ker je bil ta posel realiziran in A.K., na katere zahtevo je bil uveden postopek, nima več pravnega interesa za odločanje o tem.

Stroškovna odločitev je pravilna. Ker tožnik v sporu ni uspel, mora plačati stranki z interesom, stroške postopka. Stroškovni sklep je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo in zanj navedlo pravilno pravno podlago, ki je v 23. členu ZUS ter v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-1/68/04-14 z dne 6.4.2006. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).