Jedro

Tožniki ne uveljavljajo škode kot inicialni oziroma neposredni oškodovanci, ampak jo izvajajo iz pravice do povrnitve škode neposrednega oškodovanca oziroma pokojnega obdolženca.

V primeru okrnitve svobode lahko npr. žena izredno dolgotrajno trpi, ker je njen mož neutemeljeno v priporu. Vendar bo v tem primeru pravnorelevantna nepremoženjska škoda le škoda lastnega izvora (duševne bolečine neutemeljeno priprtega), ne pa tudi škoda zunanjega izvora (duševne bolečine žene zaradi okrnitve svobode moža). Tako v primeru nepremoženjske škode kot tudi v primeru premoženjske škode bi bilo treba ženin zahtevek oziroma zahtevek svojcev zavrniti.

Smrt je pogojevala ustavitev kazenskega postopka, ne pa tudi pridobitve pravice do povrnitve škode, saj so nosilci pravic lahko le žive osebe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo

2. odstavka 541. člena ZKP, ki ga v pritožbi poudarjajo tožniki in po katerem lahko dediči oškodovanca po njegovi smrti začno postopek za povrnitev premoženjske škode, se tako nanaša le na primere, ko je pokojni oškodovanec pravico do povrnitve škode že pridobil. Sodna praksa priznava (le) neposrednemu oškodovancu uveljavljanje stroškov obiskovanja njegove družine in stroškov priboljškov, in sicer v primeru, če gre za stroške oseb, s katerimi oškodovanec živi v skupnem gospodinjstvu, kajti v tem primeru ti stroški bremenijo vse - tako oškodovanca, kot tudi člane njegovega gospodinjstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev škode na pokojnikovih prejemkih, ki bi jih imel, če bi ne bil v priporu, v skupnem znesku 522.668,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnice, s katerim je zahtevala povrnitev stroškov obiskovanja pokojnega M. S., ko je bil ta v priporu v skupnem znesku 240.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in njen odškodninski zahtevek zaradi razžalitve v znesku 1.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikom je še naložilo, da toženi stranki povrnejo nastale pravdne stroške v znesku 189.963,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od

28.11.2003 dalje.

Tožniki so proti takšni odločitvi vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navajajo, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da pokojnemu M. S. za časa življenja ni nastala pravica do vložitve zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neupravičenega pripora. Tožniki poudarjajo, da je odločilno dejstvo, da je bil proti obdolžencu postopek ustavljen, ne pa razlogi, zaradi katerih je bil postopek ustavljen. Opravičevanje sodbe, da je bil kazenski postopek proti M. S. ustavljen zaradi smrti, se ne opira na noben zakon. Na strani državnega tožilca je obstajala obveznost, da dokaže obdolženčevo krivdo. Dokler je trajal kazenski postopek, obdolženec in upravičenci do odškodnine niso mogli uveljavljati svoje pravice. Svojo pravico so mogli uveljavljati šele po obdolženčevi smrti po 2. odstavku 541. člena ZKP, kjer je določeno, da dedič oškodovanca lahko začne postopek, če je oškodovanec umrl, preden je potekel zastaralni rok, ne da bi se zahtevku odpovedal. Navajajo, da nima prav sodišče prve stopnje, da je s sodbo treba najprej rešiti vprašanje obdolženčeve krivde, ker je bilo to vprašanje rešeno že v kazenskem postopku po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani s tem, ko je

13.7.1993 odpravilo pripor in razveljavilo obsodilno sodbo, kar pomeni, da krivda M. S. ni bila dokazana in je bil neopravičeno v priporu štirinajst mesecev in petnajst dni. Sodišče prve stopnje je nezakonito in neupravičeno sprejelo ugotovitev, da je obdolženi M. S. storil kaznivo dejanje umora, s čimer se je postavilo proti sodnikom višjega sodišča, ki tega niso ugotovili in izrekli razveljavitveni sklep. V ponovljenem kazenskem postopku bi lahko sodišče prve stopnje izreklo le oprostilno sodbo. Opozarja na okoliščino, da so bili obdolženčevemu zagovorniku priznani stroški obrambe. Če tožeča stranka ne bi bila upravičena do plačila stroškov kazenskega postopka, tudi ne bi bila upravičena do zahtevane odškodnine. Mnenje sodišče prve stopnje, da je bil kazenski postopek ustavljen zaradi smrti deloma drži, toda v zakonu ni nikjer določeno, da obdolženemu oziroma oškodovancem ne gre odškodnina, če je kazenski postopek ustavljen iz tega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniki niso vsebinsko opredelili v čem naj bi bile bistvene kršitve določb postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka presojalo le v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ta je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba pa je tudi v dejanskem pogledu popolna in materialnopravno pravilna.

Dejanska podlaga izpodbijane odločitve so nesporna dejstva, da je zoper pokojnega M. S. tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS, da je bil pokojni zaradi očitanega kaznivega dejanja v priporu od 19.3.1991 do 3.3.1992 in od 14.4.1993 do 13.7.1993, in da je bil kazenski postopek, zaradi njegove smrti, ustavljen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.9.1998, opr. št. K 19/95. Tožniki izvajajo odškodninsko odgovornost toženke iz okoliščine, da se je pripor pokojnega obdolženca, zaradi ustavitve kazenskega postopka, izkazal za neutemeljenega. V skladu z določili XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 v nadaljevanju ZKP) ima pravico do povrnitve škode pripornik, katerega odvzem prostosti je bil posledica nezakonitega ravnanja oziroma zaradi napake ali nezakonitega dela organa (3. točka 1. odstavka 542. člena ZKP), ali pa posledica v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa je postalo neutemeljeno potem, ko se je kazenski postopek končal na enega od načinov, ki so navedeni v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka

542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen, medtem, ko ima v prvem primeru, v primeru nezakonitega pripora, priprti pravico do povrnitve škode ne glede na izid postopka, torej tudi, če je bil pozneje obsojen. Ne more pa biti podlaga oškodninske odgovornosti države okoliščina, ki jo tožniki izpostavljajo v pritožbi in sicer da je v kazenskem postopku pritožbeno sodišče obtožencu odpravilo pripor, ki mu je bil odrejen po 1. odstavku 353. člena ZKP (Uradni list SFRJ, št. 4/70 - 3/90), zato ker je razveljavilo obsodilno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki tudi ne uveljavljajo odškodninske odgovornosti države v smislu 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP oziroma zato, ker naj bi mu bila odvzeta prostost zaradi napake ali nezakonitega dela organa. V tem primeru bi nezakonito priprti pridobil pravico do povrnitve škode takoj, ko je škoda nastala. V obravnavani zadevi je predmet presoje vprašanje nastanka odškodninske obveznosti toženke, ki naj bi jo pogojevalo dejstvo, da je bil zaradi smrti ustavljen kazenski postopek, ki je tekel zoper pokojnega obdolženca.

V odškodninskem zahtevku vseh treh tožnikov ti zahtevajo povrnitev tistih dohodkov, ki bi jih pokojni M. S. zaslužil kot voznik tovornjaka, če ne bi bil v priporu. Tožniki torej ne uveljavljajo škode kot inicialni oziroma neposredni oškodovanci, ampak jo izvajajo iz pravice do povrnitve škode neposrednega oškodovanca oziroma pokojnega obdolženca. V primeru, da bi bil pokojni obdolženec še živ, bi navedeno škodo in katere podlaga bi bila ustavitev kazenskega postopka, lahko uveljavljal le on kot neposredni oškodovanec, ne pa tudi člani njegove družine, saj jim ZKP podlage za tak zahtevek ne daje. ZKP tudi sicer nima nobene določbe glede svojcev oziroma bližnjih sorodnikov neutemmeljeno priprtega.

Take določbe nima niti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ima glede oblik škode in njenega povračila neutemeljeno priprtim, dopolnilni karakter. Situacija je enaka tisti, ki velja za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine svojcev) zaradi okrnitve svobode bližnjega. V primeru okrnitve svobode lahko npr. žena izredno dolgotrajno trpi, ker je njen mož neutemeljeno v priporu. Vendar bo v tem primeru pravnorelevantna nepremoženjska škoda, le škoda lastnega izvora (duševne bolečine neutemeljeno priprtega), ne pa tudi škoda zunanjega izvora (duševne bolečine žene zaradi okrnitve svobode moža). Tako v primeru nepremoženjske škode kot tudi v primeru premoženjske škode bi bilo treba ženin zahtevek oziroma zahtevek svojcev zavrniti.

Za razliko od nepremoženjske škode pa lahko omenjene osebe podedujejo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. V skladu z določilom 2. člena Zakona o dedovanju (ZD) so lahko predmet dedovanja tudi pravice, ki pripadajo posameznikom. Predmet dedovanja so torej lahko le zapustnikove pridobljene pravice. Osrednja prvina pravice je možnost, da pravni subjekt na določen način ravna. Ta možnost je dana v abstraktni in splošni pravni normi.

Pravico do povrnitve škode zaradi neopravičenega pripora, zaradi ustavitve kazenskega postopka določa omenjeni 542. člen ZKP. Navedeno pravico se pridobi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, z dnem izdaje sklepa o ustavitvi kazenskega postopka. Da je tako izhaja tudi iz določila 1. odstavka 539. člena v zvezi s 4. odstavkom 542. člena ZKP, ki določa zastaralni rok, ki začne teči s pravnomočnostjo odločbe o ustavitvi postopka (prim. 361. člen ZOR). Smrt Miloša Stevi}a je torej pogojevala ustavitev kazenskega postopka, ne pa tudi pridobitve pravice do povrnitve škode, saj so nosilci pravic lahko le žive osebe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo 2. odstavka 541. člena ZKP, ki ga v pritožbi poudarjajo tožniki in po katerem lahko dediči oškodovanca po njegovi smrti začno postopek za povrnitev premoženjske škode, se tako nanaša le na primere, ko je pokojni oškodovanec pravico do povrnitve škode že pridobil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za povrnitev dohodkov pokojnega obdolženca v skupnem znesku 522.668,00 SIT.

Enako materialnopravno izhodišče velja tudi glede tožbenega zahtevka prvotožnice na povrnitev stroškov obiskovanja pokojnega obdolženca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prvotožnica uveljavlja škodo zunanjega izvora oziroma posredno škodo, ko navaja, da je škodno dejanje neutemeljenega pripora usmerjeno zoper pokojnega obdolženca, istočasno prizadelo tudi njo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno zaključilo, da prvotožnica, kot posredna oškodovanka, nima pravne podlage za uveljavljanje navedene škode. Sodna praksa pa priznava (le) neposrednemu oškodovancu uveljavljanje stroškov obiskovanja njegove družine in stroškov priboljškov in sicer v primeru, če gre za stroške oseb, s katerimi oškodovanec živi v skupnem gospodinjstvu, kajti v tem primeru ti stroški bremenijo vse - tako oškodovanca kot tudi člane njegovega gospodinjstva (npr. VSJ KŽ 13/69, VSH GŽ 2971/77). Žena neutemeljeno priprtega bi zato navedeno škodo lahko uveljavljala le kot podedovano oškodovančevo pravico v smislu 541. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ne gre.

Glede odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da se toženka v dopisu pooblaščencu tožnikov ni strokovno korektno izrazila, ko je, namesto da bi v zavrnitvi odškodninskega zahtevka zapisala, da je bil zoper pokojnega obdolženca odrejen pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora, zapisala, da je bil zoper njega odrejen pripor zaradi storitve kaznivega dejanja umora. Prav tako mu je treba pritrditi, da v takšnem zapisu ni nič takšnega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot razžalitev tožničine časti in dobrega imena. Ne gre za formalno žalitev tožnice, ne za žaljivo vrednostno sodbo o njej in ne za izrekanje žaljivih trditev o njej. V dopisu ni niti omenjena niti nanjo ni naslovljen.

Ta tožbeni zahtevek tožnice je bilo treba zavrniti že zato, ker navedenega dejanja toženke ni mogoče opredeliti kot protipravnega, zato tudi ni moglo pogojevati nastanka njene odškodninske obveznosti (154. člen ZOR).

Glede na navedeno je pritožba tožnikov neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).