Jedro

Iz določb 113. d člena ter 202. č člena ZP-1 namreč ne izhaja, da bi moralo vštetje časa trajanja začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije izhajati iz izreka sklepa, s katerim se izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, temveč je to stvar izvršitve tega ukrepa, za kar je pristojna upravna enota.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 20,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu A. A. izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 23. 7. 2022, za dobo enega leta. Odločilo je še, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik kot navaja zaradi nepravilne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da zgoraj navedeni sklep spremeni tako, da storilcu izreče ukrep za dobo deset mesecev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi Ministrstva za pravosodje z dne 25. 10. 2022 ugotovilo, da je imel storilec na dan izdaje obvestila v evidenco vpisanih 29 kazenskih točk (KT) in da ima storilec veljavno tuje vozniško dovoljenje izdano v Avstriji. Storilcu je bilo kot vozniku motornega vozila B kategorije pravnomočno izrečenih: 8 kazenskih točk (KT) za prekršek storjen dne 15. 7. 2022 s plačilnim nalogom Specializirane enote za nadzor prometa z dne 15. 7. 2022, ki je postal pravnomočen dne 26. 7. 2022; 21 KT sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 682/2022 z dne 4. 10. 2022, ki je postala pravnomočna 19. 10. 2022, za prekrška, ki ju je storil dne 23. 7. 2022. Ker je storilec imetnik veljavnega tujega vozniškega dovoljenja izdanega v Avstriji, mu je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzetih ugotovitvah utemeljeno in zakonito izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel veljavno vozniško dovoljenje na dan 23. 7. 2022. 5. Zagovornik v pritožbenih navedbah pravno odločilnih dejstev prvostopenjskega sodišča ne izpodbija, vendar sodišču očita, da ni upoštevalo četrtega odstavka 113.c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v skladu s katerim se čas trajanja, za katerega je storilcu izrečen ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, všteje v izrečeno sankcijo prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Storilcu je namreč bila s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru v postopku o prekršku storjenem 23. 7. 2022, izrečena začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije in prepoved nadaljnje vožnje motornega vozila na ozemlju Republike Slovenije za vse vrste in kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 23. 7. 2022, ko je bil storjen prekršek, zaradi katerega je bila obdolžencu izrečena prepoved nadaljnje vožnje. Obdolženi je podal predlog za zaključek izrečenega začasnega ukrepa, na podlagi katerega je sodišče izrečen začasni ukrep zaključilo.

6. Zagovornik sicer v pritožbenih navedbah pravilno izpostavlja, da je treba na podlagi določbe četrtega odstavka 113.c člena ZP-1, pravila o vštetju časa trajanja prepovedi vožnje o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, upoštevati tudi pri imetnikih tujih vozniških dovoljenj, čeprav se slednjim fizično ne odvzame vozniško dovoljenje, temveč se jim izreče le začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Ta ukrep se izreče za dobo 12 mesecev, pri čemer je potrebno pritrditi pritožbi, da je treba obdobje, ko obdolženi zaradi izrečene začasne prepovedi v drugi prekrškovni zadevi ni smel uporabljati tujega vozniškega dovoljenja na območju Slovenije, všteti v obdobje enega leta, kar pa ne pomeni, da izpodbijan sklep zaradi tega pomanjkljiv. Iz določb 113. d člena ter 202. č člena ZP-1 namreč ne izhaja, da bi moralo vštetje časa trajanja začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije izhajati iz izreka sklepa, s katerim se izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, temveč je to stvar izvršitve tega ukrepa, za kar je pristojna upravna enota. Izvrševanje izrečenega ukrepa prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja bo nedvomno storilcu skrajšano za čas izvrševanja predhodno izrečenega ukrepa prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja po sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru, za tako skrajšanje v izpodbijanem sklepu pa torej ni zakonske osnove. Tako pritožbeno izpostavljeno dejstvo ne predstavlja podlage za poseg v izrek izpodbijanega sklepa, niti zaradi navedenega ni potrebna njegova razveljavitev, kot to neutemeljeno predlaga pritožba.

7. Sklep o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, v katerem je bil storilec med drugim poučen tudi o možnosti, pogojih in roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, to je da storilec lahko vloži predlog v 15-ih dneh od pravnomočnosti oziroma od dneva vročitve pravnomočnega sklepa o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja postane pravnomočen z odločitvio o pravnem sredstvu v tem postopku. Ob upoštevanju navedenega torej v pritožbi izpostavljen predlog za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS, preuranjen. Pritožbeno sodišče se zato do vseh navedb, ki jih je pritožnik navedel v predlogu za odložitev izvršitve, vključno s socialnimi razmerami in okoliščinami, zaradi katerih storilec nujno potrebuje vozniško dovoljenje ni opredeljevalo, saj v tej fazi odločanja še zato ni pogojev, vse te okoliščine pa bo storilec lahko znova navajal v morebitnem predlogu za odložitev, o katerem vselej odloča sodišče prve stopnje.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo strošek pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se izterja prisilno.