Jedro

Za sklep o obstoju nevarnosti, da bo terjatev zaradi konkretnega subjektivnega ravnanja tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, tožnikove pavšalne navedbe o slabi finančni situaciji prvega toženca, ki da ima edini premoženje, ne zadoščajo. Nekonkretizirana in nesklepčna je v tej zvezi tudi sicer nedopustna neopravičena pritožbena novota o teku kazenskega postopka proti prvemu tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe proti prvemu tožencu, po kateri naj bi temu prepovedalo odtujitev in obremenitev 1/4 nepremičnin parc. št. 225/1, 225/2 in 228/2, vse k. o. X ter 1/6 parc. 227/1 iste k. o., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, do pravnomočno končanega pravdnega postopka.

Zoper sklep se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opredeljuje pritožbene stroške. Meni, da so za izdajo začasne odredbe podani vsi pogoji, tako objektivni, ki je v verjetno izkazani terjatvi – ta temelji na pogodbi, kot tudi subjektivni. Gre namreč za verjetno nevarnost, da bo zaradi skrivanja in odtujevanja edinega premoženja prvega toženca, ostala dva toženca pa premoženja sploh nimata, tožnikova terjatev onemogočena. Pred nekaj dnevi je tožnik ugotovil, da teče zoper prvega tožnika (očitno pravilno: toženca) kazenski postopek zaradi goljufije. Konkretnih dokazov, da je slednji v slabi finančni situaciji, tožnik nima, saj nima dostopa do zaupnih podatkov in jih ne more posredovati.

Dolžnik (prvi toženec) na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo uradni preizkus izpodbijane odločbe po 1. in 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in preverilo utemeljenost pritožbenih očitkov ter ugotovilo, da ti niso utemeljeni ter da je v okviru uradnega preizkusa izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki predpisujejo pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev in pravilno zaključilo, da glede na trditve tožnika v obravnavanem primeru ni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Za sklep o obstoju nevarnosti, da bo njegova terjatev zaradi konkretnega subjektivnega ravnanja tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, njegove pavšalne navedbe o slabi finančni situaciji prvega toženca, ki da ima edini premoženje, ne zadoščajo. Nekonkretizirana in nesklepčna je v tej zvezi tudi sicer nedopustna neopravičena pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP) o teku kazenskega postopka proti prvemu tožencu. Tožnik v pritožbi celo sam eksplicite priznava, da nima konkretnih dokazov o zatrjevani slabi finančni situaciji prvega toženca, kar pa za subjektivni pogoj po 270. čl. določilu ZIZ ne bi niti zadoščalo. Slednji je, kot navedeno in kot pravilno pojasni že prvo sodišče, v tem, da bo terjatev zaradi konkretnega subjektivnega ravnanja dolžnika (odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem) onemogočena oziroma precej otežena.

Izkaže se torej, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, zato je bilo treba na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi.

Izrek o stroških temelji na 151. čl. ZPP. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.