Jedro

Pri presoji o zastaranju vodenja disciplinskega postopka se ni mogoče opreti le na dejstvo, kdaj je tožena stranka zvedela za kršitev, ampak je potrebno ugotoviti tudi, kdaj se je zvedelo za storilca. Kršitev pravice do obrambe v postopku pred disciplinsko komisijo (določb 62. in 63. člena ZTPDR) pomeni absolutno bistveno kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima za posledico nezakonitost postopka in v njem sprejete odločitve.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnici je bil konec leta 1996 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti. V sodnem postopku je bil tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev odločitev disciplinskih organov pravnomočno zavrnjen, vendar je tožnica nato v revizijskem postopku uspela in je bila s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 127/2003 z dne 3. 2. 2004 zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v novem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerimi je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sicer tako primarni zahtevek za razveljavitev zgolj drugostopnega disciplinskega sklepa, kot tudi podrejeni zahtevek za razveljavitev drugo in prvostopnega disciplinskega sklepa, ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 1997 dalje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je ponovno ugotovilo, da je tožena stranka storila vse, da bi tožnici omogočila obrambo tako na prvi kot tudi na drugostopni disciplinski obravnavi, tožnica pa te možnosti ni izkoristila iz razlogov, ki so na njeni strani. Tožnici so bila vročena vsa vabila ter dopolnitve oziroma dodatne zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Štelo je za dokazano, da je tožnica storila vse očitane kršitve. Po presoji sodišča je tožnica odgovorna za kršitve delovnih obveznosti, za katere se po četrti točki 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sicer za katerokoli od njih. Sodišče ni ugotovilo takih olajševalnih okoliščin, ki bi lahko narekovale vsaj pogojno odložitev izrečenega ukrepa.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa disciplinske komisije in delavskega sveta in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico z dnem 1. 1. 1997 vrniti na delo. V delu, ki se nanaša na denarne zahtevke (izplačila plače) je prvostopno sodbo razveljavilo, ker je tožnica tekom postopka ta del tožbenega zahtevka umaknila. Pritožbo je v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo (prijava v socialno zavarovanje in vpis delovne dobe v delovno knjižico), štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je prvostopno sodišče sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Vodenje disciplinskega postopka za kršitev, storjeno 5. 6. 1996 je zastaralo, v zvezi s preostalimi kršitvami pa je bila v disciplinskem postopku kršena tožničina pravica do obrambe in te kršitve v sodnem postopku ni mogoče sanirati. Dopolnitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka so bile tožnici vročene šele po obravnavah, na katerih so se te kršitve, v odsotnosti tožnice, obravnavale. Tožnica je bila od 12. 11. 1996 dalje v bolniškem staležu, od 9.12.1996 do 14.2.1997 pa tudi hospitalizirana. Hospitalizirana je bila torej tudi v času obravnave ugovora na delavskem svetu, iz izpovedi izvedenca pa izhaja, da glede na njeno zdravstveno stanje ne bi bilo primerno, da bi se te obravnave udeležila.

Zoper pravnomočno sodbo v točki I.a, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri oceni, da je zastarala kršitev delovnih obveznosti, storjena z nepoložitvijo kasete z gotovino v trezor APP, zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo ugotovljenega manjka je ugotovil revizor ob naključno opravljeni reviziji dne 5. 6. 1996. Zgolj računsko ugotovljeni primanjkljaj pa še ne pomeni, da je ugotovljeno stanje pravo. Zanj je treba ugotoviti še razloge, za katere je tožena stranka izvedela šele iz končnega zapisnika oziroma poziva za plačilo z dne 5. 7. 1996. Sicer pa ima obravnavana kršitev značilnosti kaznivega dejanja zoper premoženje, zato tudi iz tega razloga vodenje postopka ni zastaralo. Zmotna je tudi ocena o kršitvi tožničine pravice do obrambe. Tožnica ni bila ves čas disciplinskega postopka v bolniškem staležu, pa tudi prehladno obolenje, zaradi katerega je bila tožnica v staležu do 21. 10. 1996, ji ni onemogočalo udeležbo na disciplinski obravnavi. Dopolnitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka so bile tožnici vročene in iz listin v spisu je razvidno, da je tožnica zanje tudi vedela. Tudi do kršitve postopka pred delavskim svetom ni prišlo, saj je tožnica šele naknadno, po dokončnosti odločitve disciplinskih organov, seznanila toženo stranko z dejstvom hospitalizacije.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne zatrjuje ne izrecno ne smiselno nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v sodnem postopku. Nepravilnosti v disciplinskem postopku pri toženi stranki ("kršitve določb postopka pred delavskim svetom") pa se v postopku pred sodiščem presojajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 127/2003 navedlo: "Iz ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku disciplinskega postopka izhaja, da je tožnica podala svoj zagovor na prvi disciplinski obravnavi (edini, na kateri je bila prisotna) zaradi očitane prve (takrat tudi še edine) kršitve delovnih obveznosti. Torej le zaradi kršitve za katero izpodbijana sodba ugotavlja, da je disciplinski postopek zastaral. Iz dokazov v spisu ni razvidno, ali sta bili dopolnitvi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka za preostali dve očitani kršitvi tožnici vročeni. Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami le navede, da so bili tožnici z vabilom za obravnavo pred organom druge stopnje, dostavljeni tudi zapisniki z opravljenih disciplinskih obravnav. Iz take ugotovitve sicer lahko izhaja dokazni zaključek, da je bila tožnica seznanjena s kršitvami, ki jih je obravnavala disciplinska komisija, ne pa tudi, da je bila tožnici zagotovljena pravica do zagovora v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZTPDR." Pravnomočno sodbo je takrat sicer razveljavilo iz drugih razlogov, predvsem zato, ker se ne v disciplinskem ne v sodnem postopku niso ugotavljale olajševalne okoliščine. Sodišče pa je izvedlo v celoti nov postopek, tako da je predmet revizijske presoje v celoti nova pravnomočna sodba.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani zadevi je tako revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, sprejeto na drugi stopnji. Bistvene dejanske okoliščine, ki so podlaga izpodbijane sodbe pa so, da je vodenje disciplinskega postopka zaradi ene kršitve (primanjkljaj, ugotovljen 5. 6. 1996) zastaralo, v disciplinskem postopku pa je bila kršena tožničina pravica do obrambe, zaradi česar je bil disciplinski postopek nezakonit, posledično pa je bila nezakonita tudi odločitev o disciplinski odgovornosti in o izrečenem disciplinskem ukrepu.

Po določbi tretjega odstavka 67. člena ZTPDR (ki ga je še treba uporabiti v tem postopku) vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma v enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Zastaranje je bilo v disciplinskih zadevah institut, ki preprečuje uvedbo in vodenje disciplinskega postopka ter izvršitev disciplinskega ukrepa po poteku v zakonu določenega roka. Na potek zastaralnih rokov so pazili disciplinski organi in sodišča po uradni dolžnosti. Če se ugotovi, da je uvedba ali vodenje disciplinskega postopka zastaralo, postopka ni več dovoljeno voditi naprej, temveč ga je treba ustaviti.

Kdaj je tožena stranka izvedela za kršitev delovnih obveznosti in za tožnico, kot storilko, je dejansko vprašanje, glede katerega je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil 5. 6. 1996, ko je bila opravljena revizija finančnega poslovanja, ugotovljen manjko v znesku 256.160,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za za kršitev in storilca dejansko zvedela šele 5. 7. 1996, ko je tožnica revizorju povedala, da je kaseto z denarjem dala bratrancu, ki jo je pozabil oddati. Sodišče druge stopnje je tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo kot "popolno in pravilno ugotovljeno" (stran 3 izpodbijane sodbe). Svojo presojo o zastaranju vodenja postopka pa nato zmotno temelji zgolj na dejstvu, kdaj je tožena stranka zvedela za kršitev (stran 5 izpodbijane sodbe). Ker pa mora biti za presojo o začetku teka zastaralnega roka ugotovljeno tudi, kdaj se je zvedelo za storilca, je taka odločitev materialno pravno zmotna. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je za storilca, torej za to, da je do manjka prišlo zaradi nevestnega oziroma malomarnega dela tožnice, tožena stranka zvedela šele 5.7.1996, je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vodenje disciplinskega postopka za to kršitev ni zastaralo.

Revizijsko sodišče je v številnih odločbah sprejelo stališče, da je pravica do obrambe ena od temeljnih pravic v vseh postopkih ugotavljanja odgovornosti delavca in varstva njegovih pravic. Pravica do obrambe v disciplinskem postopku zajema pravico biti seznanjen z začetkom postopka, pravico do vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in pravico do zagovora. Odločilo je tudi, da institut zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka ni močnejši od pravice do zagovora oziroma obrambe delavca. Organi delodajalca nimajo pravice, če grozi zastaranje, izvesti postopka brez zaslišanja delavca, ki se postopka zaradi bolezni ne more udeležiti (tako na primer že sodbi VIII Ips 116/2003 z dne 6. 4. 2004 in VIII Ips 157/2004 z dne 11. 1. 2005, ki se obe sklicujeta tudi na več podobnih odločitev Vrhovnega sodišča).

Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, izhaja, da sta bili tožnici dopolnitvi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka vročeni dan po obravnavi, na kateri jih je disciplinska komisija obravnavala - v odsotnosti tožnice. Tudi če je bila tožnica odsotna iz neupravičenih razlogov, ji s tem ni bila dana možnost do obrambe, saj ni mogla vedeti, da bodo obravnavane nove očitane kršitve, poleg tiste, zaradi katere se je na prvi disciplinski obravnavi zagovarjala. Kršitev pravice do obrambe v postopku pred disciplinsko komisijo (kršitev določb 62. in 63. člena ZTPDR) pomeni absolutno bistveno kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima za posledico nezakonitost postopka in na podlagi takega postopka sprejete odločitve. V delu, ki se nanaša na drugo in tretjo kršitev je odločitev disciplinskih organov zato že iz tega razloga nezakonita.

V času obravnavanja ugovora na delavskem svetu (20. 12. 1996) je bila tožnica hospitalizirana in po mnenju izvedenca se obravnave ne bi mogla udeležiti ("ne bi bilo primerno", torej očitno iz zdravstvenih razlogov). Tožnica pa svoje odsotnosti ni opravičila pred sejo delavskega sveta. Predložila je sicer opravičilo ("ugovor na vabilo"), datirano z 20. 12. 1996, toda brez dokazila o tem, kdaj ga je toženi stranki poslala. Vendar tudi tožena stranka ne zanika, da je tožnica razloge za odsotnost sporočila "po dokončnosti odločitve". Vabilo za obravnavo na dan 20. 12. 1996 je bilo tožnici poslano dvakrat. Enkrat kot obvestilo o preložitvi obravnave in enkrat kot obvestilo o obravnavi. V nobenem primeru poštne pošiljke sicer ni prejela tožnica osebno, temveč nekdo drug. V drugem primeru (16. 12. 1996) je kot podpisnik naveden mož tožnice, iz česar izhaja, da je bila vročitev sama opravljena pravilno (140. člen ZPP). Toženi stranki oziroma delavskemu svetu zato ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, ki bi vplivalo na pravico tožnice do zagovora na disciplinskem organu druge stopnje.

Že v prejšnjem revizijskem postopku revizijsko sodišče ni imelo pomislekov do - v tem postopku enake - ugotovitve sodišča o disciplinski odgovornosti tožnice, ki temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca. V sodnem postopku je bila tako potrjena odločitev disciplinskih organov tožene stranke o tem, da je tožnica storila očitano kršitev iz 1. točke disciplinskega sklepa in da je zanjo odgovorna. Iz opredelitve kršitve izhaja tudi višina z njo povzročene škode, ki ustreza opredelitvi večje škode, kar je po določbi 9. člena Pravilnika tožene stranke pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotavljalo tudi, ali so morda podane take olajševalne okoliščine, ki bi lahko vplivale na izrek disciplinskega ukrepa. Ugotovilo je, da takih olajševalnih okoliščin ni. Sodišče je torej odpravilo pomanjkljivost, zaradi katere je revizijsko sodišč prvič ugodilo reviziji tožnica pa v tem postopku revizije ni vložila.

Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka in o pravici do obrambe v postopku pred disciplinskim organom druge stopnje, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ob ugotovitvi, da je tožnica odgovorna že za storitev prve očitane kršitve, za katero ji je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, revizijsko sodišče ni posebej posegalo v izrek prvostopne sodbe glede ostalih dveh kršitev.