Jedro

Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je toženkine navedbe o (delni) izpolnitvi terjatve upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je prvo sodišče s sodbo P 224/1998 toženki naložilo, da mora tožniku plačati dospelo rento v neto znesku 223.933,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (zmanjšano za dne 25.3.2009 že plačanih 21.745,24 EUR glavnice in 14.472,28 EUR obresti), ter da mora od 28.2.2011 dalje plačevati mesečno rento v znesku 1.471,20 EUR z zapadlostjo do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo Cp 620/2011 pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom II Ips 78/2011 tožnikovo revizijo zavrnilo, toženkini reviziji pa je ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Glede na to, da je toženka v reviziji vrednost spornega predmeta označila kot „neto znesek 46.000,00 EUR“, je sodišče prve stopnje (tudi v skladu z napotki pritožbenega sodišča pod 18. točko obrazložitve sklepa Cp 19/20151) ponovno odločalo o tožnikovem zahtevku na plačilo 46.000,00 EUR s pripadki.

3. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo rent v skupnem znesku 43.057,40 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo mesečne rente v višini 1.471,30 EUR od 1. 2. 2011 dalje z zapadlostjo do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neplačanega zneska mesečne rente od dneva njegove zapadlosti dalje do plačila. Tožniku je še naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

4. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženki naloži, da tožniku povrne vse priglašene stroške postopka. Predlaga še, da pritožbeno sodišče prekine postopek in poda Sodišču Evropske unije predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) o razlagi Direktiv Evropske unije o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, in da se o njegovi pritožbi odloča šele po zaključku postopka pri Sodišču Evropske unije. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5. Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik meni, da Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013 ne bi smelo obravnavati (direktne) revizije toženke, ampak bi jo moralo zavreči kot je v obravnavani zadevi s sklepom II Ips 169/2012 z dne 27. 9. 2012 zavrglo tožnikovo (direktno) revizijo. Utemeljuje, da bi moralo revizijsko sodišče vrednost spornega predmeta izračunati po enakih kriterijih kot za tožnika, po katerih vrednost spornega predmeta znaša največ 27.991,28 EUR. Trdi, da je zaradi nedovoljenega posega v že pravnomočno urejeno razmerje prišlo do kršitve Ustave ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

8. Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 169/2012, s katerim je zavrglo tožnikovo revizijo, pojasnilo, da (tudi) za ugotavljanje dovoljenosti revizije velja, da se v primeru, ko se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let (40. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče, je odločilno stanje ob vložitvi tožbe. V predmetni zadevi je bila tožba vložena 27. 3. 1998. Toženka je v reviziji zoper prisodilni del prvostopne in drugostopne sodbe revizijsko vrednost spornega predmeta označila s 46.000,00 EUR. Ker je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako presegala 40.000,00 EUR, niso podane zatrjevane kršitve postopkovnih določb, relevantnih za presojo dovoljenosti revizij v zadevah II Ips 169/2012 ter II Ips 78/2013. Zaradi zavrženja tožnikove (direktne) revizije, obravnavanja ter ugoditve toženkini (direktni) reviziji ter razveljavitve izpodbijanega dela sodb sodišča prve in druge stopnje tako tudi niso podane pritožbeno očitane kršitve ustavno in konvencijsko varovanih pravic.

9. Tožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati utemeljenosti obrestnega dela zahtevka, ker ta s sklepom II Ips 78/2013 ni bil razveljavljen, ampak bi glede na označitev revizijske vrednosti spornega predmeta z „neto znesek 46.000,00 EUR“ lahko kvečjemu odločalo o znesku glavnice, ni utemeljen. Obresti so namreč, po ustaljeni sodni praksi2, za določitev vrednosti spornega predmeta lahko relevantne le, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek - torej kot osnovni in edini razlog za začetek pravde. Kadar se uveljavljajo skupaj z glavnico, štejejo za postransko terjatev, ki na vrednost spornega predmeta ne vpliva. Toženka je s tem, ko je izpodbijala nastanek denarne obveznosti, izpodbijala tudi nastanek zamudnih obresti od te denarne obveznosti, saj je pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ki se za predmetno obligacijsko razmerje uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na to, da je torej toženka, sklicujoč se na omejeno zavarovalno vsoto, izpodbijala tako prisojo glavnice kot obresti, sta bili s sklepom II Ips 78/2013 sodbi nižjih sodišč razveljavljeni tudi glede obresti, pripadajočih glavnici v višini 46.000,00 EUR. Z izpodbijano odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih od rent, ki so zapadle v času od avgusta 2008 do marca 2011, tako ni bilo ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Tako tudi uveljavljana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je na naroku v navzočnosti strank izvedlo dokazni postopek in prebralo izvedeniška mnenja izvedenk finančne stroke. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni ravnalo v skladu z načeli ustnosti, neposrednosti in javnosti (4. člen ZPP)3. 11. Pritožnik izpostavlja, da bi moralo sodišče rento valorizirati upoštevajoč rast plač in da bi moralo izvesti zaslišanje izvedenk finančne stroke iz razloga, da bi se zavedli napačnosti svojega naziranja, da metoda primerjave rasti plač ni primerna za poškodovance, ki so bili samostojni podjetniki, pa tudi napačnosti uporabljenih koeficientov in izračuna po inflacijski metodi.

12. Opustitev zaslišanja je procesno nepravilna, ko se predlog za zaslišanje izvedenca nanaša na odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka4. V konkretnem primeru se predlog za zaslišanje ni nanašal na odločilna dejstva. Ugotavljanje višine rente pa ni več relevantno, saj je toženka ugovarjala, da je bila zavarovalna vsota izčrpana. Povedano še drugače. Ker je sodišče ugotovilo, da je zavarovalna vsota izčrpana, je ugotavljanje višine škode brezpredmetno – in s tem tudi ostale pritožbene navedbe, stavljene v tej smeri.

13. Toženka je tožniku plačala določene zneske med pravdnim postopkom. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, naj se toženkine navedbe o delnih plačilih, podane v vlogi z dne 27. 9. 2013, zaradi prekluzije ne upoštevajo. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice5. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je toženkine navedbe o (delni) izpolnitvi terjatve upoštevalo.

14. V zvezi s pritožbenimi stališči o višini zavarovalne vsote gre sprva pojasniti, da pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti do pravnega razmerja med zavarovalnico in oškodovancem pride v trenutku nastanka škodnega dogodka (186. člen v zvezi z 941. členom ZOR). Čas nastanka pogodbenega razmerja med zavarovalnico in zavarovancem na oškodovančeve pravice, ki mu jih daje Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Uradni list RS št. 70/1994 z dne 11. 1. 1994 - v nadaljevanju ZOZP/1994), nima vpliva. Določba prvega odstavka 19. člena ZOZP/1994 izrecno določa, da je obveznost zavarovalnice omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo 22. 5. 1995, se pritožba neutemeljeno zavzema za direktno uporabo direktiv oziroma za razlago nacionalnih predpisov v duhu direktiv, katere so bile v slovenski pravni red implementirane po škodnem dogodku. Razlaga in uporaba pravno upoštevnih pravil nacionalnega prava je namreč omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedjo retroaktivnosti (2. in 155. člen Ustave RS), in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava v nasprotju z zakonom. Razlaga o višjih minimalnih zavarovalnih vsotah od določenih z zakonom, za kakršno se zavzema pritožnik, ni mogoča. Sodna praksa sodišča Evropske unije, na katero se sklicuje pritožba (C-277/12), se nanaša na škodni dogodek, ki se je pripetil po poteku roka implementacije direktiv v nacionalno zakonodajo Latvije. Napram toženki pa se glede na njeno pravno obliko itak ni mogoče sklicevati na neposredni učinek direktive. Tako se izkaže, da ni nobene potrebe za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije s strani pritožbenega sodišča (drugi odstavek 267. člena PDEU). Poleg tega pa je že vrhovno sodišče v predmetni zadevi v sodbi in sklepu II Ips 78/2013 pojasnilo, da je potrebno uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku (tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994). Pritožnikovo stališče, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-D; Uradni list 52/2007 z dne 12. 6. 2007) ni pravilno, saj ta zakon ne podeljuje retroaktivnega učinka spremenjeni določbi 19. člena in zato ta določba ne more učinkovati za nazaj. Da toženkina obveznost ne more biti omejena z zavarovalno vsoto, ki jo je predpisal po škodnem dogodku uveljavljeni ZOZP, izhaja tako iz prvega odstavka 19. člena ZOZP/1994 kot tudi iz 50. in 52 člena ZOZP/1994, s katerima je predpisan trenutek pričetka uporabe zakonskih določb o najnižjih zavarovalnih vsotah6. Pritožbeno izpostavljena sodna praksa7, po kateri zneskovna omejitev zavarovalne vsote ni bila upoštevana, ko je ugotovljena škoda spadala v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometne nesreče z motornimi vozili, pa temelji na Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 oziroma 1990 ter se je upoštevala predvsem v obdobju superinflacije.

15. Pritožnik izpostavlja, da je bila z zneskoma 1,375.308,00 SIT ter 3,450.000,00 SIT le deloma odplačana glavnica, saj gre za plačilo glavnice in obresti, ter da so bile z zneskom 21.745,24 EUR odplačane obresti. Trdi, da je sodišče prve stopnje vsa delna plačila toženke napačno vračunalo, brez podatkov, koliko od vsakega posameznega zneska odpade na obresti in koliko na glavnico, čeprav bi moralo upoštevati določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; enako določa 313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), po kateri se v primeru, ko dolžnik dolguje upniku poleg glavnice tudi stranske terjatve, kot so obresti in stroški, ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

16. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 340/96 je bila tožniku prisojena denarna odškodnina za izgubo na dohodku 1,375.308,00 SIT ter za negmotno škodo v znesku 3,450.000,00 SIT. V predmetni zadevi pa je bilo že s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 224/1998 (v izreku) odločeno, da gre pri znesku 21.745,24 EUR za glavnico, saj je bilo ugotovljeno, da gre za znesek, s katerim je toženka plačala nesporno odškodnino iz naslova izgube dohodka.

17. Glede izračuna, da je bila zavarovalna vsota z izvršenimi izplačili izčrpana, pritožba neutemeljeno očita, da so bila delna plačila napačno vračunana. Res se pri izpolnitvi posamezne obveznosti po samem zakonu izpolnijo najprej stroški, nato obresti in nazadnje glavnica (313. člen ZOR), vendar v okviru posamezne terjatve8. Primarno pravilo vračunavanja po ZOR je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pridejo v poštev pravila o vračunavanju po vrstnem redu zapadlosti (312. člen ZOR; enako določa 287. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri delnih plačilih zavarovalnica napisala, kaj plačuje, oškodovanec pa je to sprejel. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da pride v poštev vrstni red vračunavanja po prvem odstavku 312. člena OZ9. 18. Upoštevaje 312. člen ZOR oziroma 287. člen OZ je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zavarovalna vsota izčrpana, ker je toženka plačala 1,375.308,00 SIT, 3,450.000,00 SIT, 21.745,24 EUR, 155.664,50 EUR, 67.120,91 EUR ter v času od 31. 5. 2012 do 31. 7. 2013 po 1.471,30 EUR mesečno. To je ugotovilo po vseh sedmih variantah izračunov (v točkah 76 - 78, 79, 80, 81, 82, 83 in 84 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub temu, da je po vseh variantah izračunov zavarovalna vsota izčrpana, gre zgolj zaradi jasnosti izpostaviti, da se obveznost plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek všteva v zavarovalno vsoto10 in da je zato potrebno upoštevati tudi plačila akontacije dohodnine v zneskih, ugotovljenih pod 79. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

19. Sodišče o povrnitvi stroškov pravdnega postopka odloča po načelu končnega uspeha v pravdi, kot dodatno merilo pa ZPP v drugem odstavku 154. člena predpisuje „upoštevanje vseh okoliščin primera“, ki sodišču omogoča izbor take metode, po kateri je stroškovna odločitev celovita, razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, torej ne zgolj kvantitativna, ampak tudi kvalitativna. Glede na to, da je tožnik zahteval plačilo mesečne rente za čas od 31. 1. 1996 dalje, tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen za čas od 31. 8. 2008 dalje, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o povrnitvi stroškov odločilo upoštevaje stroške, ki so nastali do izdaje sodbe prve stopnje z dne 12. 4. 2011 ter stroške, nastale v zvezi z nadaljnjim postopkom zaradi ponovne obravnave razveljavljenega dela zahtevka. Nadaljnji postopek se namreč nanaša zgolj na zavrnjeni del zahtevka. Prvostopna odločitev, po kateri je upoštevaje načelo uspeha tožnik upravičen do povrnitve 93,25 % stroškov, nastalih do izdaje sodbe z dne 12. 4. 2011, ter po kateri sam do povrnitve stroškov, nastalih v nadaljnjem postopku, ni upravičen, je tako materialnopravno pravilna.

20. Do povrnitve stroškov za posamezne postavke, nastale v zvezi s postopkom do izdaje sodbe z dne 12. 4. 2011, tožnik ni upravičen. Zavzemanje pritožbe za priznanje nagrade za posvete ni utemeljeno, saj se nagrada za te storitve obračuna v primeru, ko gre za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Priznanje nagrade za posvet in pregled spisa je torej možno samo v primeru, če gre za samostojno storitev, torej, ko je pooblaščenec pooblaščen samo za določeno dejanje (primerjaj drugi odstavek 94. člena ZPP)11. Obvezne razlage odvetniške tarife, ki jo je podal upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije12, pa ni moč upoštevati. Sprva zato, ker se izpostavljena obvezna razlaga ne nanaša na Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03, 70/03-popr.; v nadaljevanju OT2003), na podlagi katere je potrebno odmeriti stroške v predmetni zadevi (prvi odstavek 20. člena OT2015). Kljub temu pa velja glede na to, da ima OT2003 Tarifno številko 39 z enako vsebino, pojasniti, da je v 22. členu OT2003 (enako kot 19. člen OT2015) določeno, da upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ki so jih v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o odvetniških stroških. Res je tudi, da je bila Odvetniška tarifa s tako določbo sprejeta po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Vendar je funkcija razlage prava imanentna sodiščem. Tako 3. člen Zakona o sodiščih določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Sodišča sicer lahko upoštevajo avtentično razlago, niso pa dolžna tega storiti. Pritožbeno izpostavljena avtentična razlaga zbornice, „da je posvet samostojna storitev v vseh primerih, ko je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, pa ni izrecno zajet v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT“, daje 39 Tarifni številki OT2003 vsebino, ki je ob njeni uveljavitvi ni imela13. Zato ne gre za obvezno razlago, temveč za spremembo oziroma dopolnitev določbe. Kot takšna bi bila lahko predmet presoje zakonitosti14, saj Zakon o odvetništvu v 19. členu določa, da odvetniško tarifo sprejema Odvetniška zbornica Slovenije po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje.

21. Terjatev tožnika iz naslova pravdnih stroškov v odmerjeni višini 15.279,48 EUR je prenehala z izpolnitvijo toženke, ki je tožniku odmerjeni znesek stroškov nakazala 25. 4. 2012. Ker je bila storitev plačana, se pritožba neutemeljeno zavzema za odmero stroškov po vrednosti točke 0,60 EUR (drugi odstavek 14. člena OT2003).

22. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

23. Tožnik sam krije stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je upoštevaje ugovor omejene zavarovalne vsote predmet zadeve le še del tožnikovega zahtevka, s katerim je bilo z razveljavljenima sodbama odločeno o zapadlih mesečnih rentah v skupnem znesku 46.000,00 EUR (na dan izdaje prvostopne sodbe 12. 4. 2011 je bila to vsota dela mesečne rente, zapadle v avgustu 2008, ter celotni zneski mesečnih rent, zapadli v času od septembra 2008 do marca 2011). 2 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 134/2004 ter II Ips 218/2018. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 195/97. 4 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 339/2014 in II Ips 259/2016. 5 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016. 6 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 168/2013 z dne 11. 7. 2013. 7 Pritožba se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 701/2005, II Ips 563/96, II Ips 466/96, II Ips 555/96, II Ips 37/93, II Ips 688/2004, II Ips 562/2001 in I Ips 285/2012. 8 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 38/2002 z dne 26. 9. 2002. 9 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 92/93 z dne 25. 2. 1993. 10 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 19/2019 z dne 21. 11. 2019. 11 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Celju I Cp 661/2016 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2367/2018, I Cp 65/2019, V Cpg 606/2018, I Cpg 101/2019. 12 Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije je dne 9. 2. 2016 sprejel obvezno razlago prve alinee 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15) v naslednjem besedilu:„Po določilu prve alinee 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15; v nadaljevanju OT2015), ki določa vrednost storitve posveta s stranko, pomeni storitev posveta samostojno storitev.Kot samostojna odvetniška storitev se posvet šteje tudi kadar je potreben z opravo posameznih odvetniških storitev, razen, kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT. Upoštevajoč navedeno so organi iz 2. odstavka 14. člena OT, pri odločanju o priznanju in odmeri ter povrnitvi stroškov, strošek posveta dolžni priznati.“ 13 Avtentična razlaga postane s sprejemom sestavni del predpisa in velja od dneva, ko je začel veljati predpis. Glej več v S. Zagorc: Avtentična razlaga zakona v praksi, Pravni letopis 2013, str. 251 in nasl. 14 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-7/09-12 z dne 5. 3. 2009.