Jedro

Zakonodajalec je na polju posredovanja zdravstvenih podatkov otroku po dopolnjenem 15. letu podelil avtonomijo, ki je v konkretnem primeru ne more preseči niti starševska skrb (razen, kot povedano, če bi bilo za konkretno zdravljenje/poseg tako določeno z (drugim) zakonom). V danem primeru zato tudi ni bila naloga klinike, da bi v sprejemni fazi ugotavljala, čemu tožnikov sin ne želi razkriti svojih zdravstvenih podatkov enemu od staršev (očetu). Ob strokovni oceni zdravnika bi to po oceni sodišča pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovani pravici otroka do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic. Tudi če otrok ob tako omogočeni avtonomiji sprejme odločitev, ki po oceni staršev ni v njegovo največjo korist, ni podlage, da bi jo lahko starši korigirali preko svoje starševske skrbi. Položaj otroka v konkretnem primeru je bil enak položaju odrasle osebe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Oris upravnega postopka

1.A., izvajalka zdravstvene dejavnosti, je z izpodbijano odločbo na prvi stopnji kot nedovoljeno zavrgla tožnikovo zahtevo za seznanitev z lastnimi osebni podatki (1. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je A. navedla, da je tožnik 6. 4. 2023 zahteval seznanitev z osebnimi podatki, ki se nanašajo na njegovega mladoletnega sina, in sicer z vso dokumentacijo v zvezi z njegovo hospitalizacijo, upravno vstopno dokumentacijo, vsemi izvidi in napotnico, na podlagi katere je bil sprejet na zdravljenje. A. je zahtevo zavrnila zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Tožnik ni zahteval vpogleda v svojo dokumentacijo, temveč v dokumentacijo svojega mladoletnega sina. Zdravstveni delavci in osebe, ki so jim zaradi narave njihovega dela ti podatki dostopni, so dolžni kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega dela izvedo o pacientu, še zlasti pa to velja za informacije o njegovem zdravstvenem stanju, osebnih, družinskih in socialnih razmerah ter informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni in poškodb. Pacient ima z dopolnjenim 15. letom starosti pravico, da na obrazcu iz 27. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) določi komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme, mora ali ne sme zdravnik ali druga, od zdravnika pooblaščena oseba, sporočiti. Enako velja za sporočanje informacij o zdravstvenem stanju, ki se nanašajo na medicinski poseg oz. zdravstveno obravnavo, v katero je pacient do 15. leta starosti lahko samostojno privolil. Tožnikov sin je že dopolnil 17 let, zato lahko veljavno določi, komu se lahko informacije o njegovem zdravstvenem stanju posredujejo in komu ne. A. je tako lahko potrdila le okoliščino, da se tožnikov sin pri njih ne zdravi. Sklepno A. še navaja, da ima tožnik v primeru, da dvomi v resničnost in pravilnost izražene volje svojega mladoletnega sina ali v pravilnost postopkov, ki tečejo po določilih Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ali Zakona o nepravdnem postopku, na voljo druga pravna sredstva, ne pa določb ZPacP.

3.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

4.V obrazložitvi je drugostopenjski organ uvodoma ugotovil, da so v zadevi sporna naslednja vprašanja: ali je tožnikov mladoletni sin v zvezi z razkritjem informacij in zdravstvene dokumentacije podal kakšno izjavo, ter s kakšno vsebino, ali je v trenutku vložitve tožnikove zahteve že dopolnil 15 let ter ali je tožnik upravičen do seznanitve z zahtevanimi informacijami kot njegov zakoniti ali postavljeni zastopnik oz. kot njegov pooblaščenec. Po presoji drugostopenjskega organa bi bil tožnik do seznanitve s sinovo zdravstveno dokumentacijo oz. do seznanitve z informacijami o njegovem zdravstvenem stanju upravičen le, če bi izpolnjeval pogoje iz drugega in sedmega odstavka 41. člena ZPacP, četrtega, petega in osmega odstavka 44. člena ZPacP, drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 45. člena ZPacP, 15. točke 2. člena ZPacP, 32. člena ZPacP, 35. člena ZPacP, 37. in 38. člena ZPacP, točke a) drugega odstavka 9. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov ali točke c) drugega odstavka 9. člena iste uredbe. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju ugotovil, da je bil tožnikov sin rojen 17. 8. 2005 in je bil tako na dan vložitve zahteve in na dan izdaje izpodbijane odločbe star 17 let. Po presoji drugostopenjskega organa je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da pacient z dopolnjenim 15. letom starosti samostojno odloča o razkritju informacij o svojem zdravstvenem stanju in o razkritju zdravstvene dokumentacije svojcem, kar pomeni, da starši teh informacij praviloma ne morejo neposredno pridobiti od izvajalca zdravstvene dejavnosti. Iz zdravstvene dokumentacije sicer izhaja, da se je tožnikov sin 9. 5. 2023 na obrazcu "izjava o posredovanju informacij o vaših osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju" izrecno opredelil do razkritja informacij in podatkov iz zdravstvene dokumentacije, pri čemer je kot upravičenko navedel le svojo mater. S tem, ko pacient navede določenega upravičenca, po presoji tožene stranke avtomatično izloči ostale potencialne upravičence, kar praktično pomeni prepoved. Poleg tega iz izjave predstojnika centra za mentalno zdravje z dne 7. 6. 2023 izhaja, da tožnikov sin za tožnika ni podal nobene privolitvene izjave. Po presoji drugostopenjskega organa tožnik prav tako ne izpolnjuje pogojev po nobeni od predhodno navedenih osmih pravnih podlag, na podlagi katerih bi lahko bil upravičen do podatkov o sinovem zdravstvenem stanju. Ker to pomeni, da tožnik tako glede na voljo pacienta kot tudi glede na materialno pravo ni upravičen do seznanitve z zahtevanimi podatki, je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morala A. upoštevati koristi otroka ter dati prednost roditeljski pravici, drugostopenjski organ navaja, da veljavno pravo za to ne daje podlage. Zakon namreč starševsko skrb omejuje, poleg tega pa v obravnavnem primeru niso bile podane posebne dejanske okoliščine, zaradi katerih bi lahko prvostopenjski organ dal prednost starševski skrbi nad zakonsko priznano pravico otroka. Še manj bi se lahko A. sklicevala na otrokovo korist, saj je otrok o tej koristi že pravno veljavno odločil sam, njegove izjave volje pa ni mogoče razveljaviti s sklicevanjem na "bolj objektivno" otrokovo korist. V zvezi z navedbami, da bi moralo biti tožniku omogočeno odločanje o razvojno pomembnih vprašanjih, drugostopenjski organ pojasnjuje, da so te pravice in dolžnosti omejene s pravicami otrok in da zakon organom ne daje generalnega pooblastila, da bi lahko kadarkoli dajali prednost starševski skrbi pred zakonsko priznanimi koristmi otroka. V zvezi z veljavnostjo pacientove volje drugostopenjski organ navaja, da iz kopije izjave ni mogoče razbrati nobenega znaka, da prepoved ne ustreza formalnim zahtevam, glede morebitnih napak izjave volje pa drugostopenjski organ nima nobenih informacij in jih tudi ni pristojen preverjati. Poleg vsega navedenega je drugostopenjski organ upošteval tudi dejstvo, da je imel pacient v obravnavanem primeru pravico, da samostojno privoli v zdravstveno oskrbo brez sodelovanja staršev, zato je logično, da tudi v njegovo privolitev glede razkritja zdravstvenih informacij starši ali prvostopenjski organ ne morejo posegati brez izrecne zakonske podlage.

Tožba

5.Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo in mu omogoči vpogled v sinovo zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala pri A. od 17. 3. 2023 do zaključka zdravljenja.

6.Tožnik tožbo vlaga zaradi napačno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta s svojimi odločitvami zanemarila kompleksno dejansko stanje, predvsem pa širši kontekst presečišča zdravstvene, upravne in družinske zakonodaje. V zvezi z dejanskim ozadjem zadeve navaja, da je bil njegov sin 17. 3. 2003 brez napotnice in vednosti osebnega zdravnika, domnevno na lastno željo sprejet na oddelek za mladostnike A., kjer je z njemu neznano diagnozo in iz neznanih razlogov ostal več tednov. Ko je to izvedel, se je (zaradi znanega družinskega ozadja in preteklih ravnanj sinove disfunkcionalne matere) obrnil na direktorja A. in želel izvedeti, zakaj je sin pri njih. Njegova poizvedovanja so na A. najprej ignorirali, nato pa izdali izpodbijano odločbo. Domneva, da je sin izjavo o tem, da mu kot očetu prepoveduje dostop do svojih zdravstvenih podatkov, podal na obrazcu PP, določenim s Pravilnikom o obrazcih in pisnih izjavah volje pacienta, ali na obrazcu VOP-1 na podlagi 27. člena ZPacP. V zvezi s to prepovedjo meni, da mora vsak organ pri upravni obravnavi mladoletnika po uradni dolžnosti upoštevati tudi družinsko zakonodajo, predvsem drugi odstavek 151. člena DZ, v skladu s katero o bistvenih razvojnih vprašanjih odločata oba starša sporazumno. Večtedenska hospitalizacija je gotovo bistveno razvojno vprašanje, zato bi morala A. v postopku sprejema njegovega sina na zdravljenje zagotoviti soodločanje tako očetu kot materi, in to ne glede na to, da je njegov mladoletni sin sam podal soglasje za hospitalizacijo. Opozori, da je sinovo soglasje za hospitalizacijo nemudoma in obširno problematiziral v dopisu strokovni direktorici A., v katerem je opisal tudi ravnanja sinove matere, ki sinovoma že več let onemogoča stike z očetom, in ki si je otroka čustveno in funkcionalno podredila do ravni, ki jo je CSD ocenil kot čustveno nasilje v družini in je zadevo predal policiji. Tožnik pred policijo sicer ni želel podati izjave, saj bi kazenski postopek situacijo še poslabšal, koristi otrok ne bi zaščitil, morebitno kaznovanje matere pa ni v interesu otrok. Mati tožnikovega sina je zdravnica - pedopsihiatrinja, ki je izrabila svoja poznanstva za sinovo hospitalizacijo. V zvezi s slednjo tožnik navaja še, da se za dolgotrajen in invaziven ukrep, kar večtedenska hospitalizacija gotovo je, v skladu s četrtim odstavkom 35. člena ZPacP zahteva privolitev obeh staršev, ki pa je A. od njega ni pridobila. Če bi jo poskušala pridobiti, bi moral izvedeti, kaj je s sinom in za kaj daje privolitev. Otrokova volja, izražena na obrazcu, je v takšnem primeru irelevantna. A. bi lahko šele ob upoštevanju upravnega, družinsko-pravnega in strokovno-zdravstvenega vidika zadeve lahko popolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik navaja še, da je obravnavana zadeva podobna situaciji, ko želi starejši mladoletnik staršem prepovedati vpogled v svoje šolske ocene. Takšno voljo lahko izrazi, vendar pa gimnazija ravna pravilno, če se o tem pogovori s starši in nato odloči tako, kot zahteva otrokova največja korist. A. bi morala v obravnavani zadevi kot "pacienta" šteti oba starša mladoletnega otroka, poleg tega pa bi morala tudi po strokovni plati razjasniti, zakaj otrok očetu ne dovoli dostopati do svojih zdravstvenih podatkov. V zvezi z drugostopenjsko odločbo tožnik navaja, da drugostopenjski organ roditeljsko pravico interpretira na nedopustno ozek način. Roditeljsko pravico lahko odvzame ali omeji le sodišče, upravni organ ali otrok pa ne. Drugostopenjski organ tega niti ne opira na ugotovitev kakršnihkoli objektivnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo očetovo izvrševanje roditeljske pravice lahko v škodo sinu, in ki bi terjale varovanje otrokove koristi. Varuje izključno otrokovo voljo in to tudi po tem, ko je tožnik to voljo dovolj argumentirano problematiziral kot nesvobodno, nepristno (dano v prisotnosti matere in kot izraz lojalnosti njej) in takšno, za katero po strokovni plati ni mogoče najti argumenta, kako bi lahko bila v korist otroku.

Odgovor na tožbo tožene stranke

7.Tožena stranka tožbi nasprotuje. Dejansko stanje, ki ga opisuje tožnik, ni relevantno za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Pacientova izjava, podana na podlagi četrtega odstavka 45. člena ZPacP, je lahko podana na kakršenkoli način in ni vezana na določen obrazec. Če je izjava podana, izvajalec zdravstvene storitve ni dolžan in tudi ne sme ugotavljati razlogov za pacientovo odločitev. Ob tem ima izjava volje osebe, ki je dopolnila 15 let, enako veljavo kot izjava volje polnoletnega pacienta. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da je hospitalizacija bistveno razvojno vprašanje v smislu drugega odstavka 151. člena DZ, tožena stranka navaja, da sama hospitalizacija ni bila predmet odločanja, saj se izpodbijana odločba nanaša le na pravico do seznanitve z (lastno) zdravstveno dokumentacijo po zakonitem zastopniku. Pogoji za izvedbo hospitalizacije in njena izvedba nimajo neposredne zveze s tožnikovo pravico do dostopa do otrokovih osebnih podatkov, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je otrok na podlagi 35. člena ZPacP sam privolil v hospitalizacijo. V zvezi s četrtim odstavkom 35. člena ZPacP tožena stranka navaja še, da lahko starši odločajo o zdravstveni oskrbi starejšega mladoletnika le, če bi bil ta privolitveno nesposoben. Če bi tožnik imel pravico s svojo privolitvijo sodelovati pri zdravstveni oskrbi, potem bi res imel tudi pravico seznanitve z informacijami in dokumentacijo v zvezi z oskrbo. Vendar v obravnavani zadevi tožnik te pravice ni imel. Otrok je sam podal privolitev v zdravljenje, izvajalec zdravstvene oskrbe pa ga je očitno ocenil kot privolitveno sposobnega. V zvezi z navedbami o upoštevanju otrokove največje koristi tožena stranka navaja, da je otrokova odločitev o razkritju informacij absolutna. To pomeni, da ne more biti predmet tehtanja s pravicami drugih in ne more biti predmet presoje z vidika neke objektivne otrokove koristi in interesov. V zvezi z razlogi za otrokovo odločitev tožena stranka navaja, da ji ZPacP ne nalaga niti ne omogoča presoje razlogov in motivov za otrokovo odločitev o razkrivanju informacij in zdravstvene dokumentacije, ter poudarja, da ZPacP kot področni zakon to specifično področje varstva osebnih podatkov ureja na specialen način. Prav tako naj bi tožena stranka ne omejevala tožnikove roditeljske pravice, saj gre za omejitev, ki temelji na zakonu, in ne za omejitev, ki bi temeljila na prosti presoji tožene stranke. Sklepno tožena stranka navaja, da tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval dejstev ali ponudil dokazov, ki bi izkazovali napako volje njegovega sina pri podaji izjave, takšnih okoliščin pa tožena stranka tudi ni zaznala v razpoložljivem dokaznem gradivu. V zvezi z veljavnostjo otrokove izjave tudi ni mogoče presojati koristi otroka, saj je zakon starejšim mladoletnikom podelil pravico, da samostojno, na podlagi avtonomne presoje lastnih koristi in interesov odločajo o svojih osebnih podatkih. Kakršnakoli druga objektivna korist po oceni zunanjih subjektov tako ne more vplivati na veljavnost otrokove izjave.

8.Sodišče je tožbo vročilo v odgovor tudi A. kot stranki z interesom v smislu prvega odstavka 19. člena ZUS-1. Ta v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe in poudarja, da ima pacient v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZPacP z dopolnjenim 15. letom starosti pravico določiti, komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju izvajalec zdravstvene dejavnosti sme, mora ali ne sme razkriti. Tožnikov mladoletni sin se je 9. 5. 2023 na obrazcu "izjava o posredovanju informacij o vaših osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju" izrecno opredelil do razkritja informacij in podatkov iz zdravstvene dokumentacije in sicer je kot upravičenko določil svojo mater, s čimer je od dostopa avtomatično izločil vse ostale potencialne upravičence. Stranka z interesom navaja še, da ni nobene zveze med vprašanjem o tem, kdaj je treba pridobiti soglasje staršev za zdravljenje in kdaj se prosilcu omogoči vpogled v zdravstveno dokumentacijo pacienta. Ti dve materiji sta vsebinsko ločeni in predstavljata dva samostojna sklopa, pri čemer pa tudi glede sodelovanja staršev pri sprejemu v zdravstveno oskrbo velja orientacijska starostna meja 15 let. Zakonodaja še pred polnoletnostjo priznava otrokom določene pravice, npr. privolitveno sposobnost in delno poslovno sposobnost, pri tem pa ne organom ne posameznikom ne daje generalnega pooblastila, da bi lahko kadarkoli dajali prednost starševski skrbi pred zakonsko priznanimi koristmi otroka. V dokaz svojih navedb stranka z interesom predlaga zaslišanje svoje strokovne direktorice in vodje službe za kadrovske in pravne zadeve.

9.Sodišče je tožbo v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 vročilo tudi tožnikovemu (v času vložitve tožbe že polnoletnemu) sinu B. B., ki nanjo ni odgovoril.

Presoja sodišča

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12.Med strankama ni sporno, da je bil tožnikov sin 17. 3. 2023, t.j. ob začetku hospitalizacije na A., v zvezi s katero tožnik zahteva dostop do informacij o njegovem zdravstvenem stanju, star 17 let in 7 mesecev. Tudi ni sporno, da je kot upravičenko do razkritja informacij in podatkov iz zdravstvene dokumentacije navedel le svojo mater. Tožnik prav tako ni prerekal ugotovitve tožene stranke, da je s tem iz kroga upravičencev dostopa do njegovih zdravstvenih podatkov, izločil katerikoli drugo osebo.

13.A. in tožena stranka sta svoji odločitvi utemeljili na stališču, da lahko pacient, ki je dopolnil 15 let, na podlagi določb ZPacP samostojno odloča o razkritju svojih informacij o zdravstvenem stanju in o razkritju zdravstvene dokumentacije, tudi v odnosu do svojih staršev. Tožnik na drugi strani meni, da avtonomija pacienta, ki je še mladoleten, ni absolutna, temveč omejena z roditeljsko pravico oz. starševsko skrbjo njegovih staršev in načelom varovanja otrokove koristi.

14.ZPacP v prvi povedi četrtega odstavka 45. člena določa, da ima pacient z dopolnjenim 15. letom starosti pravico pisno na obrazcu iz 27. člena tega zakona ali ustno ob navzočnosti dveh polnoletnih prič določiti, komu, kdaj in katere informacije o njegovem zdravstvenem stanju sme, mora ali ne sme zdravnik ali druga oseba, ki jo zdravnik pooblasti, sporočiti, razen če zakon določa drugače. To pravico otroka, ki je dopolnil 15 let, torej lahko drugače uredi (izključi) le zakon.

15.Glede privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo otroka, ki je dopolnil 15. let starosti, pa ZPacP v drugem odstavku 35. člena šteje, da je otrok, ki je dopolnil 15. let starosti, sposoben privolitve v medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da za to ni sposoben. Pri tem se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom.

16.DZ ob tem v prvem odstavku 6. člena opredeljuje starševsko skrb kot celoto obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Starševska skrb je konkretizirana v prvem odstavku 136. člena DZ, ki določa, da so starševska skrb obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja. V skladu s prvim odstavkom 137. člena DZ morajo starši skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok, jih varovati, negovati in vzgajati ter nadzorovati. Drugi odstavek 151. člena DZ še določa, da kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka.

17.Za obravnavano zadevo je ključno vprašanje razmerja med citiranimi določbami ZPacP in DZ. Gre za vprašanje, ali ima drugi od staršev, za katerega 17 let star otrok na podlagi določb ZPacP ni podal izjave o tem, da mu dovoljuje dostop do svojih zdravstvenih podatkov, to pravico na podlagi svoje starševske skrbi.

18.Po presoji sodišča je odgovor na to vprašanje v danem primeru nikalen.

19.ZPacP ureja pacientove pravice, ki jih taksativno našteva v prvem odstavku 5. člena, med njimi tudi pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju (sedma alineja prvega odstavka 5. člena ZPacP) in pravico do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov (dvanajsta alineja prvega odstavka 5. člena ZPacP). Pri ureditvi teh pravic, kot povzeto zgoraj, zakon izrecno določa pogoje, pod katerimi lahko otrok privoli v medicinski poseg oz. zdravstveno obravnavo (v drugem odstavku 35. člena) ter določi, komu se lahko posredujejo informacije o njegovem zdravstvenem stanju (v četrtem odstavku 45. člena). ZPacP je tako na področju izvrševanja pacientovih pravic v odnosu do DZ lex specialis in v primerih, ko je otroku v skladu z ZPacP priznana avtonomija, predstavlja (zakonsko) omejitev pravic staršev iz sklopa starševske skrbi.

20.Uresničevanje otrokove pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov je po četrtem odstavku 45. člena ZPacP glede tega, komu sme izvajalec zdravstvene dejavnosti razkriti podatke o zdravstvenem stanju, torej vezano zgolj na pogoj, da je otrok že dopolnil 15 let oz. na posebno ureditev iz drugega zakona. Drži, da se položaj pravice odločanja o tem, komu se sme posredovati zdravstvene podatke in položaj pri vprašanju sposobnosti privolitve v zdravstveni poseg oz. medicinsko obravnavo lahko prepletata. ZPacP, kot povzeto zgoraj, v drugem odstavku 35. člena določa domnevo, da je otrok, ki je dopolnil 15 let, sposoben privolitve v medicinski poseg. Drži, da ta ni absolutna, saj v sklepni fazi zdravniku (strokovnjaku, ne staršem - opomba sodišča) dopušča možnost, da oceni, ali otrok glede na svojo zrelost privolitve ni sposoben podati. Takrat mora vključiti starše.

21.Tudi po določbi četrtega odstavka 35. člena ZPacP se zahteva privolitev staršev, če gre za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, oziroma medicinski poseg, ki utegne imeti pomembne posledice za otroka, razen, kadar eden od staršev ni znan ali je neznanega bivališča, ko zaradi začasne zadržanosti mnenja ne more dati pravočasno brez nevarnosti za nastanek resne zdravstvene škode za otroka ali tega ni sposoben iz razloga, ker mu je odvzeta roditeljska pravica oz. iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za pacientovo sposobnost odločanja o sebi. Tožnik ima prav, da starši brez relevantnih informacij o zdravstvenem stanju otroka, ne morejo sprejeti preudarne določitve glede zdravljenja oz. medicinskega posega, ki ima lahko, kratko povedano, usodne posledice za otroka. Vendar v konkretni zadevi ne gre za tako situacijo.

22.Namreč, v obravnavani zadevi A. od tožnika ni pridobivala nobene privolitve. To pa logično pomeni, da je zdravnik (strokovnjak), ki je obravnaval njegovega sina, ocenil, 1. da je tožnikov sin je sposoben privolitve v medicinski poseg ali zdravstveno obravnavo (v smislu drugega odstavka 35. členaZPacP) in 2. da ne bo podvržen medicinskim posegom iz četrtega odstavka 35. člena ZPacP. Po presoji sodišča tudi ne drži tožbena navedba, da nekajtedenska hospitalizacija na zaprtem oddelku A. <em>gotovo</em> (poudarek sodišča) predstavlja medicinski poseg iz četrtega odstavka 35. člena ZPacP. Sodišče ne vidi razlogov, zakaj bi zgolj dejstvo, da je pacient nekaj tednov hospitaliziran na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, pomenilo poseg z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo oz. zdravstveno obravnavo, ki ima lahko za pacienta pomembne posledice. Med hospitalizacijo lahko pride tudi do takšnih posegov oz. zdravstvene obravnave, vendar pa v obravnavanem primeru dejstvo, da zdravnik ni poskušal pridobiti tožnikovega soglasja za takšno obravnavo, kaže na to, da do situacije iz četrtega odstavka 35. člena ZPacP med hospitalizacijo tožnikovega sina ni prišlo.

23.Glede na povedano, bi pravico tožnikovega sina, ki je ob hospitalizaciji dopolnil skoraj 18. leto starosti, do razpolaganja s svojimi zdravstvenimi podatki, lahko omejil le zakon. To je z izrecno določbo, s katero bi glede določenega zdravstvenega posega

predpisoval drugačne pogoje. Na podlagi splošnih določb DZ o starševski skrbi (tožnik se sklicuje na 151. člen DZ) pa A. zdravstvenih podatkov sina tožnika ni bila upravičena razkriti očetu v nasprotju z izraženo voljo sina. To bi po oceni sodišča izvotlilo namen zakonske določbe, ki je ravno v tem, da otroku v starosti nad 15 let, ki je sposoben odločanja o sebi, daje pravico, da o teh vprašanjih odloča sam, brez pogojevanja z odobritvijo staršev.

24.Po presoji sodišča teh zdravstvenih podatkov ni dopustno posredovati niti zaradi morebitnega preverjanja, ali je zdravnik pravilno ocenil zrelost mladoletnika (drugi odstavek 35. člena ZPacP) in težo medicinskega posega (četrti odstavek 35. člena ZPacP). Tudi to bi izničilo namen določbe, ki privolitveno sposobnemu otroku nad 15 let daje avtonomijo glede razkritja svojih zdravstvenih podatkov. Za preverjanje pravilnosti izvajanja določbe 35. člena ZPacP, je namreč določen postopek pred inšpektoratom, pristojnim za zdravje (tretji odstavek 85. člena ZPacP v zvezi s petim odstavkom 35. člena, ki se nanaša na privolitve iz četrtega odstavka 35. člena ZPacP).

25.Tožnik v 7. točki tožbe še navaja, da je bila sinova izjava volje glede razkritja zdravstvenih podatkov nesvobodna in nepristna (dana v prisotnosti in kot izraz lojalnosti materi). V 3. točki tožbe pa v zvezi s tem navaja, da je sin zrel in popolnoma sposoben zadevnega odločanja. Iz celote tožbenih navedb glede izjave volje, podane s strani tožnikovega sina, torej izhaja, da tožnik ne zatrjuje, da je bil njegov sin ob podaji soglasja nerazsoden oz. da mu je duševna motnja ali bolezen onemogočala zavestno oblikovanje izjave volje, temveč da ta izjava ni bila v korist otroka, ker je bila posledica čustvenih pritiskov in manipulacij otrokove matere.

26.Tožnik z gornjim v bistvu zasleduje ključno tožbeno misel - da bi nad procesom sinove hospitalizacije in določitvijo upravičencev do razkritja zdravstvenih podatkov morala bedeti oba starša, predvsem pa bi morala biti glede njegove zdravstvene obravnave oba enakopravno vključena. Vendar imata organ prve stopnje in toženka prav, da je zakonodajalec na polju posredovanja zdravstvenih podatkov otroku po dopolnjenem 15. letu podelil avtonomijo, ki je v konkretnem primeru ne more preseči niti starševska skrb (razen, kot povedano, če bi bilo za konkretno zdravljenje/poseg tako določeno z (drugim) zakonom). V danem primeru zato tudi ni bila naloga klinike, da bi v sprejemni fazi ugotavljala, čemu tožnikov sin ne želi razkriti svojih zdravstvenih podatkov enemu od staršev (očetu). Ob strokovni oceni zdravnika, da ni šlo za zgoraj opisani situaciji iz drugega in/ali četrtega odstavka 35. člena ZPacP, bi to po oceni sodišča pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovani pravici otroka do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic. Tudi če otrok ob tako omogočeni avtonomiji sprejme odločitev, ki po oceni staršev ni v njegovo največjo korist, ni podlage, da bi jo lahko starši korigirali preko svoje starševske skrbi. Položaj otroka v konkretnem primeru je bil enak položaju odrasle osebe.

27.Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

28.Sodišče je v skladu s pravim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (starost tožnikovega sina ob podaji izjave v skladu s četrtim odstavkom 45. člena ZPacP ter dejstvo, da je kot upravičenko do informacij navedel svojo mater), med tožnikom in tožencem ni sporno.

Stroški

29.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Sodišče je tako štelo, da s tožbenih zahtevkom zahteva odpravo odločbe A. (prvostopenjskega organa) v povezavi z drugostopenjsko odločbo (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

2Primer takšne določbe je drugi odstavek 22. člena Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, v skladu s katerim zdravstvena organizacija, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti, v primeru, če zahteva umetno prekinitev nosečnosti mladoletna nosečnica, o posegu praviloma obvesti starše oziroma skrbnika, razen če je nosečnica pred polnoletnostjo pridobila popolno poslovno sposobnost.

3Sodišče je zgoraj že opozorilo na 22. člen Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

4Ustava RS v 35. členu določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, v 38. členu pa, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.

5Klinika bi lahko te razloge ugotavljala kvečjemu v procesu zdravljenja, če bi bili ti seveda v vzročni zvezi s težavami, ki terjajo zdravstveno obravnavo.

6Pa čeprav je to življenjsko izkustveno za starše težko sprejemljivo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 5, 5/1, 5/1-7, 35, 35/2, 45, 45/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.