Jedro

V pritožbi uveljavljana nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, temveč so le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je obsojeno M.B. s sodbo z dne 21.5.2004 spoznalo za krivo kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 137. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno bi bilo: ki ne bo izrečena), če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke kot tožilke S.B. ter na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojene M.B. in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa kot strošek pritožbenega postopka naložilo povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi (ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje).

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da je zahteva vložena prepozno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.B. je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani vročena dne 7.6.2005. Zoper to sodbo je obsojenka 4.7.2005 vložila "zahtevek za revizijo pravnomočne sodbe in obnovo postopka". Okrajno sodišče je obsojenko z dopisom z dne 25.7.2005 pozvalo, naj v roku 30 dni po prejemu obvestila vlogo ustrezno popravi in dopolni, sicer jo bo na podlagi 3. odstavka 76. člena ZKP zavrglo. Obsojenka je dopis prejela 25.8.2005, nato pa dne 16.9.2005 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Predsednik Okrožnega sodišča v L. je prošnji dne 20.9.2005 ugodil in ji za zagovornico določil odvetnico T.M., ki je nato 23.9.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je obsojenka sicer nepopolno vlogo vložila dne 4.7.2005 ter v roku, ki ji ga je določilo sodišče, zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči (prošnji je sodišče ugodilo že po izteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in je tudi zagovornica zato zahtevo vložila po izteku tega roka), je treba šteti, da je zahteva vložena pravočasno.

Z navedbami, da ni dokazano, da je obsojenka uporabila kakršnokoli nevarno sredstvo, saj ne grablje ne opeka nista "specificirana" in "identificirana" ter da ju policija ni zasegla in si ju sodišče v dokaznem postopku ni ogledalo, vložnica po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za navedbe, da je sodišče povsem obšlo obsojenkin zagovor, ki sta ga potrdili tudi priči M. in A.B., da v času dejanja obsojenka ni imela nobenega orodja, kaj šele, da je segla po opeki in jo vrgla proti oškodovanki ter da se je zgodilo ravno nasprotno, da je oškodovanka vrgla opeko proti obsojenki. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnica v zahtevi navaja, da se je sodišče izrazito enostransko oprlo zgolj na izpovedbo oškodovanke in pristranske priče M.Š., obsojenkin zagovor in pričanji dveh zanjo razbremenilnih prič pa ocenilo kot neprepričljivi, pri tem pa v nasprotju z merili, ki jih mora upoštevati pri presoji ali bo dopustilo izvedbo predlaganih dokazov v korist obsojenke in na ta način kršilo njeno ustavno pravico do izvedbe dokazov v svojo korist iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave).

Vložnica navaja, da je pri presoji verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in pričanja njenega zunajzakonskega partnerja M.Š., okoliščino bližnjega sorodstva in vpliva tega na pristranskost pričevanja, presodilo drugače kot pri izpovedbah prič A. in M.B., ki sta potrdili obsojenkin zagovor. Tako stališče vložnice, ki po vsebini pomeni očitek, da je sodišče na neenak način in brez razumne utemeljitve enake okoliščine pri obremenilnih in razbremenilnih pričah ovrednotilo različno, v izpodbijani pravnomočni sodbi nima podlage. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo nekatera razhajanja v izpovedbah obsojenke in prič A. in M.B., in pojasnilo, da je oškodovanka dogodek na glavni obravnavi opisala enako, kot je to storila približno pol ure po dogodku, ko je vložila kazensko ovadbo. Upoštevalo je tudi obsojenkino obnašanje na glavni obravnavi, ko se je ta še komajda obvladovala in motila njen potek s številnimi medklici in skakanjem v besedo ter ji tudi zato, enako velja za priči, ki sta njene navedbe potrdili, ni verjelo, da je "oškodovankin napad" mirno prenašala, kot so vsi trije B. zatrjevali. Sodišče je dokaze ocenilo logično in psihološko in svoje ugotovitve ustrezno argumentiralo, tako da se nasprotna vložničina zatrjevanja izkažejo kot neutemeljena.

Obsojenka, ki se je pred sodiščem prve stopnje branila brez zagovornika, je predlagala zaslišanje prič A. in M.B., sodišče je njenima dokaznima predlogoma ugodilo in obe priči na glavni obravnavi zaslišalo. Drugih dokazov pred sodiščem prve stopnje obsojenka ni predlagala.

Obsojenkin zagovornik odvetnik M.G. je prvostopenjsko sodbo izpodbijal tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da se opravi poizvedba pri Agenciji Republike Slovenije za okolje, kakšna je bila vidljivost dne 6.5.2000 ob 20.45 uri (30 minut po sončnem zahodu), s čimer je izpodbijal navedbe priče M.Š., da je bila vidljivost takšna, da mu je omogočala, da je z razdalje približno 40 m opazoval dogajanje med obsojenko in oškodovanko. Ta pritožnik je predlagal tudi, da se opravi rekonstrukcija na kraju dogodka, ker da bi sodišče na tak način ugotovilo, da obsojenka ne bi mogla seči preko visoke in široke žive meje in tudi ne fizično priti tako blizu oškodovanki, da bi ji lahko karkoli storila, saj je živa meja široka več kot 1 m in visoka prav toliko. Skliceval se je tudi na obsojenkine zdravstvene težave ortopedske narave, zaradi katerih da ni sposobna kamorkoli vreči 2 kg težke opeke, kaj šele stegovati se čez ograjo ter predlagal, da se opravijo poizvedbe v Zdravstvenem domu D. pri obsojenkinem osebnem zdravniku T.M. ter da se podatke preveri v obsojenkini zdravstveni kartoteki.

Višje sodišče je ugotovilo, da je dejansko stanje v prvostopenjski sodbi pravilno in popolno ugotovljeno ter tako presojo argumentiralo. Zapisalo je tudi, da ni nobene potrebe za rekonstrukcijo obravnavanega dogodka in poizvedbe pri Agenciji Republike Slovenije za okolje, ter da se ni moč strinjati s tem, da naj bi bilo 6.5.2000 trideset minut po sončnem zahodu že popolnoma temno, glede predlaganih poizvedb o obsojenkinem zdravstvenem stanju pa se ni izjavilo.

V številnih odločbah sta Ustavno in Vrhovno sodišče zapisali, da je pri odločanju o dokaznem predlogu treba upoštevati naslednja merila: a) da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; č) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in d) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi v primeru, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

V dokaznem pogledu pa je procesni položaj pred sodiščem prve stopnje drugačen kot v pritožbenem postopku. Pred prvostopenjskim sodiščem se na glavni obravnavi dejansko stanje ugotavlja v kontradiktornem postopku, pri čemer je instrukcijska maksima zgolj korektiv subsidiarne narave. Dokazni predlogi podani v pritožbi so lahko uspešni le, če pri višjem sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi uveljavljana nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, temveč so le sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja (Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 807). Zato dokazna presoja pred sodiščem prve in druge stopnje ni enaka, saj prvostopenjsko sodišče na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni (pretreseni) na glavni obravnavi stori sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, sodišče druge stopnje (če samo ne opravi obravnave) pa v okviru pritožbenih navedb presoja pravilnost ali popolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Za presojo ali je neko odločilno dejstvo pravilno oziroma zmotno ugotovljeno ni objektivnih meril, pač pa je to odvisno od subjektivne presoje pritožbenega sodišča v vsakem konkretnem primeru. Seveda pa mora biti taka presoja logična in izkustveno sprejemljiva. Če se sodišče do novih dokazov, navedenih v pritožbi, ne opredeli ali jih (vseh) ne presodi, je odvisno od okoliščin lahko podana kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP in v tem obsegu tudi pravic obrambe, ki vpliva na zakonitost sodbe.

Utemeljitev zavrnitve predloga, da se pri Agenciji Republike Slovenije za okolje preskrbi podatek o vidljivosti v času storitve kaznivega dejanja, ni očitno nerazumna. Prav tako ne zavrnitev dokaza z rekonstrukcijo na kraju dogodka, saj si je sodišče kraj dogajanja lahko v večjem delu ponazorilo z vpogledom fotografije v prilogi A 2 ter ob upoštevanju izpovedb oškodovanke in njenega zunajzakonskega partnerja zanesljivo ugotovilo, kako in kje se je dogodek odvijal. Sodišče druge stopnje se sicer ni opredelilo glede izvedb dokazov, predlaganih v pritožbi, da se pri dr. T.M. in v obsojenkinem zdravstvenem kartonu preverijo njene zdravstvene težave. Čeprav sodišče na to navedbo ni odgovorilo, zaradi v tem obsegu pomanjkljive argumentacije drugostopenjska sodba ni nezakonita. Namreč obsojenkin zagovornik je v pritožbi tudi navedel, da obsojenke ni bilo težko posneti z grabljami v rokah (fotografija v prilogi A3), saj vsakodnevno obdeluje posestvo, kar pa je v direktnem nasprotju s poznejšimi navedbami, da zaradi izrazito prevelike telesne teže težko hodi in ima hude težave s hrbtenico, ki da so tako izrazite, da kaznivega dejanja, na način kot ga je opisala oškodovanka, sploh ni mogla storiti. Navedeni trditvi v pritožbi se namreč vsebinsko izključujeta. V pravnomočni sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je treba vložničine navedbe, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zavrniti, prav tako pa tudi trditev, da je sodišče prekršilo obsojenkino pravico do obrambe v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v korist obsojenke.

Kolikor pa zahteva navaja, da bi morala biti obsojenka že na podlagi izvedenih dokazov po načelu in dubio pro reo oproščena, pa s tem ponuja lastno dokazno presojo in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornica obsojene M.B., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 426. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenkina zagovornica z zahtevo ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenko zaradi slabih gmotnih razmer oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.