Jedro

Če kmetijskih zemljišč, ki ležijo v kompleksu, zaradi zakonskih ovir ni mogoče vrniti v naravi, se ugotovi solastninska pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 175/99-13 z dne 7.11.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka v pritožbenem postopku odpravila delno odločbo Upravne enote M. z dne 20.7.1998 in odločila, da se v korist upravičenca L.D. (K.) vzpostavi solastninska pravica na parc. št. 2180, parc. št. 2181, parc. št. 2178/3, parc. št. 2177, parc. št. 2172, parc. št. 2182, vse pripisano vl. št. 489 k.o. R. in na parc. št. 2178/1, pripisano vl.št. 538 k.o. R., na celoti oziroma na določenih deležih. Zavezanec za vrnitev je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Odločila je tudi, da je D.L. upravičen do vrnitve v last in posest parc. št. 2181 in parc. št. 2185, v določenem deležu, obe pripisani vl. št. 583 k.o. R. in da je zavezanec za vrnitev teh parcel T., podjetje za tehnično zaščitna dela d.d., M. Denacionalizacijskemu upravičencu je bilo vrnjeno v solast oziroma v last in posest podržavljeno premoženje v obsegu, kot je bilo odločeno z odločbo organa prve stopnje, saj ni mogoče šteti, da je upravičenčeva zapuščina ipso iure prešla na dediče in je bilo zato premoženje podržavljeno dedičem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka sicer ni dovolj obrazložila svoje odločitve glede vračanja solastniškega deleža podržavljenih nepremičnin, to pa ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, ki bi vplivala na zakonitost odločbe. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je šlo v obravnavanem primeru za vračanje zemljišč, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Tožnica je v upravnem postopku sicer zahtevala vračilo podržavljenih zemljišč v naravi. Vračilo podržavljenih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, pa se izvede z vzpostavitvijo solastninske pravice tako, kot je to v odločbi pravilno ugotovila tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) si solastniki kompleks kmetijskih zemljišč razdelijo, upoštevaje 3. odstavek tega člena s smiselno uporabo določb 2., 3. in 4. odstavka 22. člena ZDen. Šele z razdelitvijo kompleksa kmetijskih zemljišč bodo lahko vrnjene sporne nepremičnine prešle tudi v posest upravičenca. Sodišče je tudi zavrnilo ugovor glede vračanja nadomestnih zemljišč v izključno last in posest. Po določbi 1. odstavka 27. člena ZDen in obvezne razlage prvega stavka 1. odstavka tega člena, je namreč urejeno vračanje kmetijskih in gozdnih zemljišč v obliki odškodnine. V takih primerih gre za uresničevanje določbe 3. odstavka 42. člena ZDen, po kateri se zavezanec in upravičenec sporazumeta, da bo zavezanec upravičencu za podržavljeno premoženje dal nadomestno nepremičnino. V obravnavanem primeru pa za tako obliko vračanja ni pravne podlage.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je sklicevanje na območje kompleksa kmetijskih zemljišč le sprenevedanje in da je potrebno zemljišča vrniti v last in posest. Primer za to je parc. št. 2182, na katerem so štori in nekaj metrov visoko grmovje, ker teh površin nihče ne uporablja. Rešitev bi bila v poravnavi pred upravno enoto z udeležbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da gre v obravnavanem primeru za kmetijska zemljišča v območju kompleksa. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

ZDen v 2. odstavku 27. člena določa, da se kmetijska zemljišča vračajo v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov ali, če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo. V 3. odstavku tega člena je določeno, če v primerih iz 1. odstavka zemljišča ni mogoče vrniti v last in posest, se v korist upravičenca, čigar zemljišče, ki je bilo podržavljeno, leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, vzpostavi solastninska pravica. Kompleks kmetijskih zemljišč si solastniki razdelijo, upoštevaje 3. odstavek tega člena, sporazumno ali v nepravdnem postopku, ali pa predlagajo občinskemu upravnemu organu, pristojnemu za kmetijstvo, uvedbo komasacijskega postopka. Na podlagi določbe 4. odstavka 27. člena v povezavi z 2. odstavkom 22. člena ZDen ima zavezanec pravico še nadalje uporabljati nepremičnino za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram. Ta pa ne more biti daljša od 5 let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji oziroma največ 7 let od dneva uveljavitve tega zakona, če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta drugače. Obdobje 7 let po uveljavitvi ZDen je poteklo 7.12.1998. Tožnica zato lahko uveljavlja razdelitev kompleksa kmetijskih zemljišč. V postopku razdelitve pa lahko pridobi upravičenec podržavljena zemljišča v izključno last in posest oziroma ustrezna nadomestna zemljišča v postopku komasacije. Zato tudi ni utemeljen ugovor tožnice o nadomestnih zemljiščih po 1. odstavku 27. člena ZDen.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana razloga s katerima tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.