Jedro

ZD ne vsebuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi, presodi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov spisa in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava.

Pritožnica je bila napotena na pravdo, ker je po podatkih zemljiške knjige na spornih nepremičninah kot lastnik vpisan le zapustnik, poleg tega pritožnica za časa življenja z zapustnikom te lastninske pravice ni izpodbijala. Za lastnika nepremičnine se na podlagi prvega odstavka 11. člena. SPZ šteje tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pravica pritožnice, ki temelji na zakonski domnevi o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, manj verjetna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se za skrbnika zapuščine po pokojnem J. P. postavi M. V., (I. točka izreka), da se predlog upnika A. B. za izločitev iz zapuščinske mase kot prepozen zavrže (II. točka izreka), da se zapuščinski postopek prekine in se dedinjo M. P. napoti, da zoper dediče vloži pravdo zaradi dokazovanja, da se iz zapuščine izvzame ½ premoženja, ki je bilo pridobljeno kot skupno premoženje v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom (III. točka izreka), da mora dedinja vložiti tožbo v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa (IV. točka izreka) ter da se bo zapuščinski postopek nadaljeval po pravnomočni rešitvi pravde. Če dedinja v postavljenem roku tožbe ne bo vložila, se bo postopek nadaljeval ne glede na njene zahteve. O vložitvi tožbe mora obvestiti zapuščinsko sodišče (V. točka izreka).

2. Zoper sklep vlagata pritožbo dediča M. P. in B. P., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sodišče pri ugotavljanju primernosti osebe, ki naj se postavi za skrbnika zapuščine, ni izvajalo dokazov, zato je dejansko stanje, vezano na (ne)primernost osebe, ki naj se postavi za skrbnika zapuščine, ostalo neugotovljeno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je predlog dedinje M. P., da se njo postavi za skrbnico zapuščine, neutemeljen. Začasni skrbnik zapuščine je lahko tudi eden od dedičev, pod pogojem, da je nepristranski in vreden zaupanja, kar velja tudi za dedinjo M. P. Sodišče odločitve, da se za začasnega skrbnika postavi odvetnika M. V., ni obrazložilo in ni izvedlo dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ima imenovani skrbnik ustrezna znanja za vodenje in upravljanje s kmetijo, prav tako ni jasno, katere naloge naj bi se mu zaupale. Dediča grajata tudi odločitev sodišča, da se zapuščinski postopek prekine in se dedinjo M. P. zaradi dokazovanja skupnega premoženja in izvzetja tega premoženja iz zapuščine napoti na pravdo. Zatrjujeta, da se sodišče ni ukvarjalo z verjetnostjo obstoja zatrjevanih pravic in v tem delu sklep nima razlogov. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz predloženih listin izhaja, da zapuščina obsega skupno premoženje zapustnikove vdove M. P. in zapustnika. Pritožnika predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v I. točki spremeni tako, da za skrbnico zapuščine določi M. P., v III. točki pa tako, da na pravdo napoti K. B., ter podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo sta ločeno odgovorila dediča K. B. in R. P. in prerekala pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji, katera oseba je primerna za začasnega skrbnika zapuščine (192. člen in prvi odstavek 131. člena Zakona o dedovanju - ZD), pravilno zaključilo, da nihče od predlaganih dedičev ni primeren za to funkcijo, saj med njimi obstaja konflikt interesov. Konflikt interesov obstaja tudi med dedinjo M. P. (vdovo zapustnika) in preostalimi dediči, saj je slednja zahtevala, da se iz zapuščine izloči ½ premoženja iz naslova skupnega premoženja, ki ga je ustvarila z zapustnikom. Zaradi te okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da bi navedena dedinja kot skrbnica nepristransko zastopala interese vseh dedičev. Ker to izhaja že iz trditev dedičev, sodišču prve stopnje za presojo primernosti posameznega dediča ni bilo treba izvajati dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da je zaradi svoje nevtralnosti najbolj primeren za skrbnika zapuščine postavljeni odvetnik M. V. Gre namreč za osebo, ki glede na podatke v spisu ni povezana z nobenim od dedičev in ki je glede na svojo izobrazbo in poklic tako strokovno usposobljena, da bo lahko kvalitetno opravljala naloge skrbnika zapuščine, ki jih v prvem odstavku 131. člena določa ZD.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri napotitvi pritožnice M. P. na pravdo ni presojalo verjetnejše pravice. Pritožbeno sodišča pojasnjuje, da ZD ne vsebuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi, presodi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov spisa in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je pritožnico napotilo na pravdo, ker je po podatkih zemljiške knjige na spornih nepremičninah kot lastnik vpisan le zapustnik, poleg tega pritožnica za časa življenja z zapustnikom te lastninske pravice ni izpodbijala. Za lastnika nepremičnine se na podlagi 1. odst. 11. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) šteje tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pravica pritožnice, ki temelji na zakonski domnevi o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, manj verjetna. Skladno z napotitvijo na pravdo bo pritožnica obstoj zatrjevanega skupnega premoženja lahko dokazovala v pravdnem postopku. Pritožbeno sodišča še pripominja, da je pritožničin predlog, da pritožbeno sodišče na pravdo napoti dedinjo K. B., kjer naj slednja dokaže, da dedinja M. P. ni lastnica nepremičnin, ki sodijo v zapuščino pokojnega, nerazumen, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).