Jedro

Sklep, s katerim občina odloči, da na javni dražbi proda stavbno zemljišče ni upravni akt, ampak je akt poslovanja občine, s katerim občina razpolaga s svojim premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklepe tožene stranke z dne 13.5.2004. Z navedenimi sklepi je Občinski svet Občine Izola sklenil, da Občina Izola na javni dražbi proda gradbene parcele, določil predlog izklicne cene za posamezne gradbene parcele ter zadolžil Oddelek za nepremičnine Urada za okolje, prostor, gospodarstvo in nepremičnine za izvedbo javne dražbe. Sklepi so s sprejetjem stopili takoj v veljavo.

Sodišče prve stopnje navaja, da se nanaša na sklepe, s katerimi je Svet Občine Izola odločil, da Občina Izola na javni dražbi proda sporne parcele, določil izklicne cene za gradbene parcele ter naložil oddelku za nepremičnine, da izvede javno dražbo. Gre torej za akt, ki predstavlja eno izmed faz odločanja pri prodaji zemljišča (1. odstavek 47. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97 – ZSZ). Navedeni akt ni upravni akt, kot je to opredeljeno v 1. odstavku 3. člena ZUS, temveč je akt poslovanja iz 70. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), s katerim je tožena stranka upravljala občinsko premoženje, kot ji je to naloženo v 1. alinei 2. odstavka 21. člena ZLS in 9. alinei 2. odstavka 29. člena ZLS. Zaradi takšne narave posamičnega akta določbe 2. odstavka 47. člena ZSZ, v kateri je določeno, da sme udeleženec javnega razpisa odločitve, s katerimi so kršene njegove pravice in pravne koristi, izpodbijati pred sodiščem, ni možno razlagati tako, da je možen upravni spor, temveč po presoji sodišča le tako, da je dopustno varstvo v pravdnem postopku. Zaradi zagotovljenega sodnega varstva v pravdnem postopku v konkretnem primeru upravni spor ni mogoč niti po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, ki se nanaša na subsidiarno varstvo posamičnih aktov, torej na varstvo, ki prihaja v poštev le, če ni zagotovljenega drugega sodnega varstva in je poseženo v ustavne pravice posameznika.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da upravno sodišče odloča o zagotavljanju sodnega varstva pravic proti odločitvam občinskih organov. Zaradi tega ni pomembna vsebina odločanja – prodaja stavbnega zemljišča. V tej zadevi je sporno to, da je Občina Izola – Županja, predlagala prodajo parcel, za katere je bil že predhodno sprejet sklep občinskega sveta, da se prodajo njej. Zato ne more biti ponovno odločeno o prodaji parcel, če je to že bilo. Meni, da so s tožbo izpodbijani sklepi z upravnega vidika nezakoniti. Drugega pravnega varstva za izpodbijanje sklepov nima, saj v civilnem postopku ne morejo izpodbijani sklepov občinskega sveta. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči o zahtevku, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni akt je po določbah 1. odstavka 3. člena ZUS dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti, oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku.

V tej zadevi je v upravnem sporu izpodbijanih več sklepov, s katerimi je tožena stranka odločila, da na javni dražbi proda več zemljišč po določeni izklicni ceni. Tudi po presoji sodišča navedeni sklepi niso upravni akti, kot so opredeljeni v 1. odstavku 3. člena ZUS, ampak gre za akte poslovanja občine, saj razpolaganje s svojim premoženjem občina ureja s civilnopravnimi razmerji (1. in 2. odstavka 47. člena ZSZ). Tožeča stranka ima v zvezi s prodajo predmetnih zemljišč na javni dražbi torej zagotovljeno sodno varstvo pri sodišču splošne pristojnosti in zato tudi ni razlogov za uporabo določbe 3. odstavka 1. člena ZUS o subsidiarnem sodnem varstvu v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati ugovor tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je Občina Izola v letu 2002 sprejela sklep, da se zemljišča, ki so navedena v izpodbijanih sklepih prodajo njej, brez javne dražbe, in se zato ne more ponovno odločati o prodaji teh zemljišč. Kot že navedeno, odločitev o prodaji zemljišč na javni dražbi ni upravni akt, ampak je akt poslovanja občine. Zato je bila tožba pravilno zavržena iz navedenega procesnega razloga in se o njej ni odločalo po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 ter 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).