Jedro

Za udeležbo v postopku ne zadostuje vsakršna pravna korist, torej tudi tista, ki je v konkretnem upravnem postopku sploh ni mogoče varovati. Tožnica bi zato morala izkazati obstoj na materialnem predpisu temelječe osebne koristi, v katere je lahko poseženo z gradnjo, za katero se je vodil postopek izdaje gradbenega dovoljenja.Kot je ugotovil upravni organ druge stopnje, se z izdanim gradbenim dovoljenjem ni odločalo o črpanju mineralne vode in ni v ničemer poseglo v razmerje iz koncesijske pogodbe in koncesijske odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za obnovo postopka pridobitve gradbenega dovoljenja št. 351-161/2011 za gradnjo cevovoda mineralne vode, ki je bilo izdano investitorju A. d. o. o., (prizadeti stranki v tem upravnem sporu). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da je svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemeljevala z imetništvom vrtine mineralne vode z oznako RgS-2/88, piezometra z oznako V-6/67, na katerem naj bi imela nameščene svoje merilne naprave, ter cevovoda mineralne vode in plina, prek katerega transportira vodo od navedene vrtine do svoje polnilnice. Iz pogodbe z dne 22. 12. 1995 je organ razbral, da je tožnica kupila lastninski delež družbe B. d. o. o., ne pa tudi vrtine in cevi. Zato, in ker iz pogodbe z dne 13. 2. 2004 izhaja, da je navedene premičnine kupil investitor, po mnenju organa tožnica ni izkazala lastninske pravice na navedenih ceveh in vrtini.

Obrazloženo je zavrnil tudi tožničino sklicevanje na imetništvo služnosti oziroma stavbne pravice, na nepravnomočno končane pravdne postopke in na sklep Vlade RS št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011 o obnovi postopka o določitvi koncesionarja. Kot neupoštevno je zavrnil sklicevanje na odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001 in 324-02-176/00/4 z dne 21. 6. 2004, saj navedeni odločbi nimata nobene zveze z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ugotovil je, da je z odločbo z dne 3. 7. 2001 le potrjeno, da voda D. izpolnjuje predpisane pogoje za priznavanje vode kot naravne mineralne vode in da je bila odločba z dne 21. 6.2004 izdana na podlagi 57. člena Zakona o kmetijstvu. Navedbe, da lahko raba vode iz vrtine RgS-2/88 vpliva na stanje hidravlično povezanega vodnega telesa, je zavrnil kot neutemeljene, saj tožnica za to ni predložila nobenega dokaza. Na podlagi navedenega je upravni organ štel, da predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba, zato ga je na podlagi drugega dostavka 267. člena ZUP zavrgel. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da je organ prve stopnje tožničin pravni interes ugotavljal na podlagi dokazov obeh strank, ki da so enaki, oziroma gre za podatke iz uradne evidence, zato po mnenju drugostopenjskega organa ni potrebe, da bi se tožnica o njih posebej izjavljala. Ker o večini spornih vprašanj med tožnico in investitorjem odločajo sodišča, to po mnenju pritožbenega organa pomeni, da tožnica pravnega interesa ni izkazala z gotovostjo, verjetnost obstoja pravnega interesa pa po stališču organa druge stopnje ne zadošča. Tudi zadržanje izvršitve koncesijske odločbe ne vpliva na vprašanje obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja, poleg tega pa je sodišče sklep Vlade z dne 3. 2. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Obrazloženo je zavrnil tožničine trditve, da je stavbno pravico priposestvovala. Ker je investitor izkazal, da je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča s parc. št. 315 k. o. …, na katerem je vrtina RgS-2/88, po mnenju drugostopenjskega organa tudi zatrjevana tožničina posest nad to vrtino ne zadostuje za uveljavljanje pravnega interesa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za cevovod. Ker se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni odločalo o črpanju vode, v tem postopku niso predmet varstva niti pravice industrijske lastnine, zato te okoliščine prav tako ne morejo izkazovati tožničinega pravnega interesa.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi najprej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, in sicer navaja, da ni imela možnosti izjaviti se o navedbah investitorja, da je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju, ker se organ opredeljuje do potrebnosti izvedbe ustne obravnave, in da se upravni organ ni opredelil do navedbe, da za koriščenje vode iz vrtine RgS-2/88 plačuje koncesnino na podlagi koncesijske pogodbe št. 35503/43/2005, kljub temu, da ga je na to izrecno opozoril drugostopenjski organ, ko je odpravil prvi sklep o zavrženju predloga za obnovo in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

Svoj pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja utemeljuje z navajanjem, da je iz vsebine gradbenega dovoljenja razvidno, da je tlačni cevovod namenjen rabi mineralne vode skladno s koncesijsko pogodbo za odvzem vode iz navedene vrtine z dne 18. 3. 2008. Črpanje mineralne vode in njeno transportiranje do investitorjeve polnilnice bi pomenilo poseg v tožničine pridobljene pravice in pravne koristi, tj. do pravice črpanja navedene mineralne vode in pravice industrijske lastnine, saj je lastnica blagovne znamke navedene mineralne vode D. tožnica in ne investitor. Skladno z 2. točko 8. člena Direktive 2008/54/ES o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod in Pravilnikom o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi, pa se mineralna voda, ki izteka iz enega vira, lahko daje v promet in trži le pod enim imenom in eno blagovno znamko.

Poleg tega tožnica meni, da lahko raba vode iz navedene vrtine preko cevovoda, ki je predmet gradbenega dovoljenja, vpliva na stanje hidravlično povezanega vodnega telesa, ki ga izkorišča v okviru rabe vode iz druge vrtine, za katero je že pridobila koncesijo. Obe vrtini naj bi predstavljali skupen izvir imenovan „...“. Obstoj pravnega interesa naj bi utemeljevale listine, ki jih je predložila (pogodba z dne 22. 12. 1995), navedbe o pridobitvi stvarnih pravic (služnostna oziroma stavbna pravica) na nepremičnini parc. št. 315. k. o. …, katerih obstoj tožnica vtožuje v pravdnem postopku, sklep o dovolitvi obnove postopka o podelitvi koncesije z dne 3. 2. 2011, lastništvo blagovne znamke, odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 7.2001 in 21. 6. 2004 in Uredba o koncesiji za odvzem podzemne vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66-70 in K-2a/86 za proizvodnjo pijač. Meni, da je s tem, ko o več spornih vprašanjih med investitorjem in njo odločajo sodišča, izkazala vsaj verjetnost svojih pravnih koristi. Meni, da sporno gradbeno dovoljenje predstavlja izvrševanje koncesijskega razmerja, ki je zaradi posega v tožničine pravice v postopku obnove.

Upravnemu organu očita, da se je neutemeljeno spuščal v reševanje zapletenih pravnih vprašanj. Zmotno naj bi ugotovil, da je investitor cevovod in vrtino kot premičnine kupil s pogodbo z dne 13. 2. 2004 in vknjižil lastninsko pravico. Prav tako naj bi bila zmotna ugotovitev, da tožnica nima stvarnih pravic, saj so te nastale originarno, s priposestvovanjem. Zmotno naj bi organ razlagal tudi pomen oz. pravne posledice dovolitve obnove postopka podelitve koncesije. Prav tako naj bi bili zmotni zaključki organa v zvezi z odločbama Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj pomeni izvajanje sporne koncesije, kamor sodi tudi predhodna pridobitev gradbenega dovoljenja za cevovod mineralne vode, poseg v tožničine pravice in pravne koristi. Meni, da Uredba o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač ni razveljavila Uredbe o koncesiji za odvzem podzemne vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66-70 in K-2a/86 za proizvodnjo pijač. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Med drugim navaja, da je bila s sodbo Upravnega sodišča IV U 51/2011 z dne 19.6. 2012 odpravljena odločba Vlade TS št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011 o dovolitvi obnove postopka podelitve koncesije in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V ponovnem postopku pa je Vlada RS s sklepom z dne 13. 9. 2012 št. 35501-45/2010/64 tožničin predlog za obnovo postopka podelitve koncesije zavrgla. S tem je po mnenju prizadete stranke odpadla pravna podlaga, s katero je tožnica sicer neutemeljeno zatrjevala in izkazovala svoj pravni interes. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta organa utemeljila, da tožnica s svojimi navedbami ne zatrjuje pravic oz. pravnih interesov, ki jih je mogoče varovati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, zaradi česar je pravilna tudi presoja, da ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku in s tem ne obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP. Na te razloge se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po prvem odstavku 43. člen ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V skladu z določbo 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, organ s sklepom zavrže predlog (drugi odstavek 267. člena ZUP). Navedeno pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Pravico do udeležbe v postopku pa lahko uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le tak, torej pravni interes je relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. Pogoj je izpolnjen v primeru, če ji kateri od predpisov tak status za konkretni postopek izrecno priznava, kot tudi v primeru, če iz vsebine predpisa izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj. To pomeni, da je treba pri presoji, ali ima oseba pravico udeleževati se postopka, upoštevati, ali je konkretni upravni postopek po svoji vsebini tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravnih koristi (enako tudi v sodbi I U 865/2012).

Za udeležbo torej ne zadostuje vsakršna pravna korist, torej tudi tista, ki je v konkretnem upravnem postopku sploh ni mogoče varovati. Tožnica bi zato morala izkazati obstoj na materialnem predpisu temelječe osebne koristi, v katere je lahko poseženo z gradnjo, za katero se je vodil postopek izdaje gradbenega dovoljenja. To iz tožbenih navedb ne izhaja, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

V skladu s 6. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je gradbeno dovoljenje odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Ne iz tega ne iz 66. člena ZGO-1, ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, ni razvidno, da bi bile okoliščine, zaradi katerih investitor namerava graditi in zaradi česar je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, pravno pomembne za vodenje in odločanje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Kot je ugotovil upravni organ druge stopnje, se z izdanim gradbenim dovoljenjem ni odločalo o črpanju mineralne vode in ni v ničemer poseglo v razmerje iz koncesijske pogodbe in koncesijske odločbe. Gre torej za nerelevantne navedbe, saj tožnica ne upošteva, da se v postopku ni odločalo o tem – kaj takega ne izhaja niti iz gradbenega dovoljenja –, kdo je upravičen črpati vodo iz vrtine na zemljišču s parc. št. 315 k.o. …, niti pod kakšno blagovno znamko se bo ta v nadaljevanju prodajala. Zato v obravnavanem primeru na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na predpise Evropske unije o izkoriščanju in trženju mineralnih vod.

Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na pravice, ki naj bi šle tožnici kot nosilki vodne pravice, saj te lahko varuje v postopku za podelitev vodne pravice drugemu uporabniku na istem vodnem viru, kršitev pravice do blagovne znamke D. pa v za to namenjenem sodnem postopku. S tem ko tožnica trdi, da koncesijska odločba in pogodba posegata v njene pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja že v predlogu za obnovo koncesijskega postopka, in ko navaja okoliščine, na podlagi katerih meni, da investitor A. d.o.o. ni upravičen do koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 (ker nima v posesti vodnjaka za črpanje, saj ga uporablja tožnica, ki tudi plačuje koncesnino), ne zatrjuje pravne koristi, ki jo lahko varuje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak le dejanski interes, da do gradnje spornega cevovoda ne pride.

Tožnica tudi zatrjevanega posega v stvarne pravice ni izkazala. Upravni organ je namreč z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da je investitor zemljiškoknjižni lastnik navedenega zemljišča, in da je imel pred pridobitvijo lastninske pravice vpisano stvarno služnost izgradnje, obratovanja, vzdrževanja in nadzora cevovoda, ter hoje, vožnje in dostopa do omenjenih vrtin. Upravni organ pa ni, kot to tožnica neutemeljeno trdi v tožbi, presojal vprašanja razmerja med Pogodbo o prodaji poslovnih deležev in ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22. 12. 1995 ter pogodbo z dne 13. 2. 2004, s katero naj bi cevovod in vrtino kupil investitor, temveč je ugotovil, da je tožnica s prvo pogodbo kupila kapitalski delež in da iz te pogodbe ni razvidno, da bi kupila tudi vrtino RgS-2/88, iz pogodbe z dne 13. 2. 2004 pa po ugotovitvah upravnega organa izhaja, da je cevovod z vrtino kupil investitor. Tem ugotovitvam tožnica ne nasprotuje, trdi pa, da je pravico služnosti oz. stavbno pravico priposestovala. Zgolj trditev, da je tožničina pravica služnosti na nepremičnini s parc. št. 315 k.o. … nastala originarno s priposestvovanjem in da to uveljavlja v sodnem postopku, pa še ne zadošča za ugotovitev, da je tožnica to pravico tudi izkazala. Enako velja za zatrjevano stavbno pravico.

Glede dejstva, na katerega se sklicuje tožnica v prid zatrjevanemu pravnemu interesu, in sicer na sklep Vlade RS z dne 3. 2. 2011 o obnovi postopka podelitve koncesije, sodišče po vpogledu v U vpisnik za zadevo IV U 51/2011 ugotavlja, da drži ugotovitev organa druge stopnje in navedba prizadete stranke v odgovoru na tožbo, da je sodišče s sodbo z dne 19. 6. 2012 odločbo Vlade RS št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011, s katero je bilo odločeno, da se postopek v upravni zadevi postopka podelitve koncesije, ki je bil končan z odločbo Vlade z dne 14. 2. 2008 za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 obnovi, odpravilo in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek. To pomeni, da navedena podlaga za zatrjevanje tožničinega pravnega interesa z navedeno odločitvijo sodišča v celoti odpadla (enako sodišče v zadevi med istima strankama I U 865/2012).

Obveznost izvajanja monitorninga na vodnjaku RgS-2/88 in piezometru V-6/67, ki izhaja iz Uredbe o koncesiji za odvzem vode podzemne vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66-70 in K-2a/86 za proizvodnjo pijač, sama po sebi ne izkazuje pravice na omenjenem vodnjaku, ne glede na to, ali je to obveznost treba izvajati po navedeni uredbi ali po Uredbi o koncesiji za rabo podzemne vode iz te vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Obveznost izvajanja monitoringa namreč ni pravna podlaga za pridobitev pravice do posesti. Kako naj bi izdaja gradbenega dovoljenja posegla v tožničino obveznost izvajanja monitoringa, pa tožnica ne pojasni, zato tudi s to okoliščino ne izkazuje pravnega interesa.

Iz navedenega je razvidno, da navedbe investitorja v odgovoru na predlog za obnovo postopka niso odločilne. Upravni organ namreč v skladu z 267. členom ZUP najprej preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Prvostopenjski upravni organ je tožničin predlog poslal investitorju še preden je opravil navedeni preizkus. S tem je stranki v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj bi lahko v že sama izdaja sklepa o dovolitvi obnove prizadela pravni položaj investitorja, že zato, ker bi bila z njim zadržana tudi izvršitev odločbe z dne 30. 3. 2011 (podobno tudi v sodbi I U 2065/2011 z dne 7. 6. 2012). Ker je investitor nanj odgovoril, upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve to omenja, vendar razlogi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev, temeljijo na navedbah tožeče stranke in na podatkih, ki izhajajo iz dokazil, ki jih je upravnemu organu predložila tožnica sama in ki jih je upravni organ pridobil po uradni dolžnosti. To pomeni, da gre za kršitev drugega odstavka 9. člena ZUP, po katerem mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom, torej tudi tožnica o navedbah investitorja v odgovoru na njen predlog, vendar ta kršitev pravil postopka glede na navedeno ni takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Enako velja za nepotrebno vsebinsko opredeljevanje prvostopenjskega upravnega organa o potrebnosti ustne obravnave v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Ker niti iz ostalih tožbenih navedb ne izhaja, da tožnica z njimi zatrjuje pravne koristi, zaradi varstva katere bi ji bilo treba omogočiti udeležbo v obravnavanem postopku, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.