v ničemer ne načenja trdnosti in celovitosti prepričljive in izčrpne dokazne ocene, ki jo je sodišče opravilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in nato nanjo naslonilo zaključke o objektivni odgovornosti zavarovanca toženke, ki jim kot materialno pravno pravilnim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

Jedro

12.Nosilni razlog za ugoditev temelju zahtevka iz naslova zavarovanja po zavarovalni pogodbi stanovanjskih premičnin v času škodnega dogodka lastnice nepremičnine je zaključek o njeni objektivni in krivdni odgovornosti. Prvi temelji na ugotovitvah o globini stopne ploskve posamezne stopnice, ki je le 19 cm, kar je preozko in neprilagojeno povprečni dolžini čevlja, in o manjkajoči ograji pred sestopom iz stopnišča, ter na njih temelječem zaključku, da so takšne stopnice ob tem, ko so se po njih v okviru policijske intervencije spuščali kršitelj in policisti, tudi tožnik, ki je moral del svoje pozornosti usmeriti na varnost kršitelja, zaradi česar je obstajala neobičajno velika možnost nastanka škodljivih posledic in so stopnice postale nevarne. Drugi temelji na ugotovitvah o zavarovankinem zavedanju nevarnosti stopnic, v čemer je sodišče, ker je dopuščala njihovo uporabo z vsemi opisanimi nevarnimi lastnostmi, prepoznalo ravnanje, s katerim bi utegnila drugemu povzročiti škodo in ji pripisalo krivdno zagrešeno nevarno stanje.

Tožena stranka je dokazala, da ni podana odgovornost njenih zavarovancev. Sodišče je tudi neutemeljeno štelo, da ni podan tožnikov soprispevek k nastanku škode. Do ugovora, da je škodni dogodek umestiti pod nesrečno naključje, se sodišče ni opredeljevalo, tudi ni upoštevalo okoliščin, ki kažejo, da je nastanek škode povzročil človeški faktor.

V ugotovljenih okoliščinah sedaj obravnavane zadeve, torej ne le zaradi lastnosti stopnic na mestu spodrsa, pri čemer se tožnik ni mogel več oprijeti ograje, ki se je začela šele na koncu tretje stopnice, gledano od spodaj navzgor (protispisna je torej pritožbena trditev, da oprijemala ni bilo le na spodnjih dveh stopnicah) kot neznani podlagi, po katerih je tožnik hodil z gojzerji (hodna ploskev le 19 cm, ki po oceni izvedenke, na katero se je oprlo sodišče, ne ustreza dolžini čevlja), temveč tudi zaradi potrebne tožnikove pozornosti, osredotočene na predhodno izkazanega nepredvidljivega kršitelja (zaradi predhodnega upiranja in vinjenosti), ki je pospešil hojo, katero je moral pospešiti tudi tožnik sam pred samim spodrsom, s čimer je potrjena (poleg vzročne zveze) tudi nepredvidljivost situacije, zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri lastni oceni, da zgolj transport obvladane osebe, katere aktivno obvladanje je bilo obvladano, četudi vinjene, ne predstavlja posebne okoliščine.

13.Kot utemeljenim gre pritrditi pritožbenim navedbam, da stopnice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, niti z v točki 44 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljenimi lastnostmi, niso nevarna stvar, iz katere bi izhajala povečana nevarnost. Za opredelitev stvari kot nevarne mora namreč povečana nevarnost praviloma izhajati iz same narave stvari, pri čemer zgolj lastnosti stvari objektivne narave, ki niso posledica neskrbnosti, vodijo k ugotovitvi, da se stvar oceni za nevarno. Izjemoma in le v posamičnem primeru bi lahko stopnice postale nevarne zaradi specifičnih konkretnih okoliščin, vendar dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, takšnega zaključka ne omogočajo. Tudi aktualna sodna praksa potrjuje stališče, da mora stvar, da bi bila nevarna, po svojem namenu, lastnostih, položaju, načinu uporabe ali na drug način predstavljati nevarnost za ljudi in okolico, zaradi česar je pridržana le za tiste stvari (oz. dejavnosti), iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja, kar pa stopnice, namenjene vsakdanji rabi, ki se nahajajo v individualni hiši, niso.

14.V kolikor je nevarnost stvari posledica opustitvenega ravnanja, ni mogoče govoriti o povečani nevarnosti kot vzroku škodnega dogodka, ampak o nedopustnem, krivdnem ravnanju. Po prepričanju sodišča druge stopnje stopnice z lastnostmi, ugotovljenimi v obravnavani zadevi, čeprav je sestopanje po njih, zlasti v konkretnih okoliščinah, bilo povezano z določenimi tveganji, ta niso bila takšna, da jih pri sestopu navzdol ne bi bilo mogoče obvladovati. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da so konkretne stopnice nevarna stvar, je zato materialnopravno zmotno.

Izrek

15.Kadar stvar, ki sicer po načelu ni nevarna, postane takšna, in ni pogojev za objektivno odgovornost imetnika stvari, lahko ta, ob podani trditveni podlagi, odgovarja krivdno - če mu je mogoče očitati kakšno protipravno ali nedopustno ravnanje ali opustitev. Ob tem, ko je šteti, da je tožnik slednjo kljub drugačnemu pritožbenemu stališču zatrjeval zadosti konkretno, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 10 obrazložitve te sodbe, pa je pritrditi pritožbi o zmotnosti materialno pravnega zaključka o podani krivdni odgovornosti iste zavarovanke. Presojo zavarovankinega s sodno ugotovljenega krivdnega ravnanja oz. opustitve, temelječe na splošnem načelu nikomur škodovati oz. povzročati škode (10. člen OZ), je prvostopno sodišče pravilno temeljilo na predvidljivosti škodljivosti dolžnostnega ravnanja oz. opustitve lastnice nepremičnin oz. imetnice stopnic, vendar je bilo pri presoji do imenovane prestrogo. Sodna praksa namreč pri tehtanju, koliko in kakšne dolžnosti je nekomu mogoče naprtiti, upošteva več meril, vse upoštevaje konkretne okoliščine škodnega dogodka.

4.Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožniku, ki v pravočasnem odgovoru nanjo vsebinsko nasprotuje pritožbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijani II. točki izreka v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost tožene stranke tožeči iz naslova police za zavarovanje stanovanjskih premičnin št. PR 40200684076 ter se v tem delu zahtevek zavrne.

16.V konkretnem primeru tožnik kot policist res ni prostovoljno vstopil v zasebne prostore zavarovanke, vendar ta njegovega prihoda oz. same intervencije v hiši, katere lastnica je bila, sploh pa ne na način, da bo med njo potrebna hoja po stopnicah, ki so bile nameščene v zasebnih prostorih, ni mogla pričakovati oz. tožeča stranka ni zatrjevala nasprotnega. Ob nadaljnji odsotnosti kakršnihkoli določnejših trditev tožnika o prostorski umestitvi obravnavanih stopnic oz. kam te vodijo, ali o tem, da stanje stopnic ni bilo vidno, je ob golem, sicer nespornem dejstvu njihovega imetništva po zavarovanki, zahteva, da zavarovanka v svojih lastnih zasebnih prostorih, zagotovi drugačne, bolj varne stopnice, vključno z ograjo vzdolž celotnih stopnic, pretirana. Takšnega dolžnostnega ravnanja od nje, skladno z zadržanostjo, ki jo je v svojih stališčih zavzelo VS RS pri pripisovanju odškodninske odgovornosti posamezniku v zvezi s podobnimi škodnimi dogodki v njegovem zasebnem okolju, ni moč zahtevati, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da zatrjevani opustitvi ni moč pripisati lastnosti nedopustnega škodljivega dejstva.

17.Zmotno je pritožbeno stališče, da se prvostopno sodišče ni opredeljevalo do njenih trditev, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nesrečnega naključja, in nadaljnjih, da bi tudi tožnik ob zadostni skrbnosti lahko padec preprečil; do trditev se je prvostopno sodišče, pravilno upoštevajoč določilo drugega odstavka 153. člena OZ, izčrpno opredelilo v točkah 51 do 54 in 56 obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato ugotovitev in zaključkov ne ponavlja, temveč se jim pridružuje. Prvonavedenih trditev pritožba niti ne izpodbija obrazloženo, temveč le z posplošeno navedbo, da se je sodišče nepravilno opredelilo do toženkine oprostitve odgovornosti, ker bi moralo zahtevek iz naslova objektivne odgovornosti delodajalca zavrniti. V zvezi z drugonavedenimi trditvami in sklicevanjem na dejstvo, da so ostale osebe stopnišče prehodile brez težav, da so tudi drugi policisti bili v postopku policijske intervencije, da je vinjen kršitelj bil vklenjen in se ni niti oklepal oprijemala pri sestopu po stopnišču, s čimer pritožnica utemeljuje tožnikovo nezadostno skrbno in pazljivo hojo po stopnišču, pri čemer se, tako pritožba, od policista pričakuje skrajna mera skrbnosti v okviru presoje, kako bo prehodil teren, sploh ker je bil kršitelj že aktivno obvladan, osvetljenost stopnišča in enakost globine stopnic do mesta padca, pri čemer se stopnice tožniku niso zdele v ničemer posebne, pa pritožbeno sodišče vendarle izpostavlja element nepredvidljivosti situacije, ki izhaja iz po prvostopnem sodišču ugotovljenih okoliščin, zaradi katerih tožniku ni moč pripisati neskrbnosti ali premajhne pazljivosti pri spuščanju po stopnicah.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem delu odločitve pod točko II izreka potrdi.

Pritožbeno sodišče je odločitev o pritožbenih stroških, ker gre za vmesno sodbo, pridržalo za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 151. člena ZPP in 164. členom ZPP).

5.Pritožba je delno utemeljena.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

Obrazložitev

1V okviru sklepa (točka I izreka) je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka pravdni postopek ustavilo v delu za plačilo zneska 9,99 EUR, pri čemer zoper citirano odločitev ni vložene pritožbe.

6.Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zato je le v tem delu sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa (izrek pod točko II odločitve). Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da izpodbija vmesno sodbo, glede katere pa pritožbeno sodišče, upoštevaje vsebino pritožbe, šteje, da ne izpodbija stroškovne odločitve, ki je v ničemer ne obrazloži.

2V točkah 26 in 27 obrazložitve.

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno vmesno sodbo (točka II izreka) razsodilo, da je tožena stranka tožniku (v celoti) odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku z dne 6. 3. 2016, in sicer največ do zneska obveznosti tožene stranke po zavarovalni polici št.... in po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin št.....1 Odločitev o višini odškodnine in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (izrek pod točko III).

3Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, DIN standardi, oboje upoštevano kot priporočila.

2. Tožnik je v obravnavani zadevi zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je zaradi telesne poškodbe (visok zvin gležnja leve noge) utrpel kot policist med opravljanjem dela. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, mu je dne 6. 3. 2016 med policijsko intervencijo, v okviru katere so bila nad upirajočim se agresivnim in alkoholiziranim kršiteljem po odrejenem pridržanju najprej uporabljena prisilna sredstva - lisice, nato pa ga je bilo potrebno iz zgornjih prostorov zasebne stanovanjske hiše transportirati v spodnje prostore in iz njih do službenega vozila, spodrsnilo med spuščanjem po stopnicah, ki zaradi dimenzij globine niso bile varne za hojo in niso bile opremljene z ograjo, po tem, ko je kršitelj, za katerim je stopal zaradi njegovega nepredvidljivega ravnanja in zibajoče hoje, in ki ga je zato dodatno varoval z desno roko na njegovem zadnjem delu, pospešil hojo, kar je storil tudi tožnik. Povrnitev škode je uveljavljal iz dveh naslovov, in sicer je toženkin prvi zavarovanec tožnikov delodajalec - Ministrstvo za notranje zadeve, ki je imelo na dan škodnega dogodka na podlagi police št. ... pri toženki zavarovano civilno odgovornost za škodo, ki jo utrpijo policisti pri delu, katero je v konkretnih okoliščinah postalo delo s povečano nevarnostjo. Pri toženki je imela na podlagi Police za zavarovanje stanovanjskih premičnin št. ... odgovornost zavarovano tudi lastnica nepremičnine, ki ni zagotovila ustreznih stopnic, ki bi zagotavljale varen sestop oz. varno uporabo stopnišča ter so bile tudi brez ustrezne ograje, in ki so kot takšne predstavljale tudi nevarno stvar. Toženka je ugovarjala, da tožnikov delodajalec ni objektivno odgovoren, ker okoliščine transporta niso predstavljale takšnih posebnih okoliščin, ki bi nenevarno delo spremenile v nevarno. Za padec ni odgovorna niti lastnica nepremičnin, ker stopnice nimajo nevarnih lastnosti, in ker ni opustila nobenih predpisanih dolžnosti, ki bi bile vzročno povezane s škodnim dogodkom. Zatrjevala je tudi soprispevek tožnika zaradi njegove nepazljive hoje. Prvostopno sodišče je zaključilo, da tožnikov delodajalec odgovarja za škodo, katera je nastala z nevarno dejavnostjo, ki jo je predstavljalo tožnikovo delo z vsebovanim večjim tveganjem, kot je to običajno pri policijskih intervencijah. Prav tako so stopnice s preozko globino stopne ploskve, ki je bila neprilagojena povprečni dolžini čevlja, pri čemer je pri hoji navzdol zmanjkalo ograje pred sestopom s stopnišča, postale nevarne, njihova imetnica, ki se je zavedala njihove nevarnosti, pa je tudi dopuščala uporabo takšnih stopnic, zaradi česar je podana tako njena objektivna kot tudi krivdna odgovornost.

4Glede na v sodni praksi že ustaljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost zadošča ravnanje, ki je na splošno nedopustno, in ni potrebno, da je posebej prepovedano s pravno normo.

8.Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da so bili v konkretni zadevi, upoštevaje vsebino pritožbe v tem delu, podani razlogi iz tretjega odstavka 254. člena ZPP za določitev novega sodnega izvedenca gradbene stroke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v pisnem mnenju izvedenke B. B. z dopolnitvijo ni podanih okoliščin (nasprotij, pomanjkljivosti, utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja), ki bi narekovale angažiranje novega izvedenca. Pravilna je tako odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo predlog toženke za postavitev novega izvedenca gradbene stroke. Sodišče je po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in pripomb toženke na mnenje izvedenko B.B. zaslišalo, s čimer je tudi po oceni pritožbenega sodišča poskrbelo za razjasnitev vseh (še) odprtih vprašanj. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pravdna stranka nima samodejne pravice do novega izvedenskega mnenja, temveč mora biti potreba po določitvi novega izvedenca iste ali podobne stroke utemeljena z razumnimi razlogi (ne zgolj s strankinim nestrinjanjem z mnenjem). Pritožbeno sodišče soglaša, da je izvedensko mnenje gradbene stroke z dopolnitvijo jasno in celovito, pri čemer je izvedenka odgovorila na vsa sporna vprašanja ter odgovore tudi ustrezno strokovno obrazložila. Pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podan. Pritožbenemu nestrinjanju z zaključki izvedenke, ki po vsebini v pretežni meri pomenijo ponovitev nekaterih že na prvi stopnji podanih pripomb zoper mnenje, ni mogoče slediti. Odločitev o lastnostih stopnišča, na katerih je sodišče (zgolj) kot eni od pravno pomembnih okoliščin temeljilo svojo ugotovitev o povečanem tveganju tožnikovega dela, sicer ima oporo v izvedenskem mnenju, vendar so te le dejanska podlaga za lastne pravne zaključke sodišča (točka 34 obrazložitve), ki jih pritožnici ne uspe izpodbiti. Ob tem, ko je že prvostopno sodišče odgovorilo na pravno pomembne pripombe toženke glede nepotrebnosti razpolaganja izvedenke z gradbenim dovoljenjem za izdelavo mnenja in se opredelilo do strokovne literature in predpisov, ki jih je izvedenka uporabila pri izdelavi mnenja, pri čemer se pojasnila izkažejo kot prepričljiva in jih toženka s svojimi pritožbenimi očitki izvedencu ne more ovreči, upoštevaje, da pritožnica neskladij, na katera se v pritožbi posplošeno sklicuje, ne konkretizira, njena trditev, da mnenje zaradi sklicevanja na napačno materialno podlago bazira na subjektivnem prepričanju izvedenke, pa nima podlage, s takšnimi trditvami ne more omajati pravilnega ravnanja prvostopnega sodišča. Do sicer neutemeljenega očitka, da priporočilo (na katerega nepreverljivost se tudi sicer pritožnica sklicuje neobrazloženo) ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost lastnika stanovanjske hiše, se pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje, glede na naravo pritožbene odločitve v delu, ki se nanaša na zavarovanko toženke, ki je bila v času škodnega dogodka lastnica nepremičnine, v kateri je prišlo do škodnega dogodka. Iz istega razloga ne odgovarja na zatrjevano kršitev razpravnega načela, ki jo pritožnica obrazlaga v razmerju do krivdne odgovornosti zavarovanke toženke.

5V točkah 29, 30 in 37 obrazložitve.

3. Toženka zoper vmesno sodbo vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6V točkah 31 do 36 obrazložitve.

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v postopek niti po dopolnitvi mnenja, glede katerega se ne strinja, da ni bilo dvoma v njegovo strokovnost in pravilnost, ni pritegnilo novega izvedenca gradbene stroke. Mnenje izvedenke gradbene stroke, ki ni objektivno in nepristransko, je polno neskladij, bazira na napačni materialni podlagi, priporočila (nepreverljivo) ne morejo biti podlaga za presojo odškodninske odgovornosti lastnika stanovanjske hiše, in na njegovi podlagi je sodišče zavzelo napačno stališče glede odgovornosti zavarovancev tožene stranke, kar pa pomeni nepravilno sodbo. Kršeno je bilo tudi razpravno načelo, ker je sodišče samo zapolnjevalo pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, sploh v razmerju do krivdne odgovornosti zavarovanke, glede na tožnikove trditve v okviru pripravljalne vloge z dne 26. 4. 2019, da imenovana ni zagotovila ustreznih stopnic, ki bi zagotavljale varen sestop oziroma varno uporabo stopnišča, pri čemer pa ni podal ustreznih navedb glede vzročne zveze. Sodišče je samo, selektivno izbralo podlago v okviru globine stopnic in oprijemala, čeprav bi tožnik moral kršitev zavarovankine obveznosti konkretno in natančno opredeliti.

9.Materialnopravna podlaga za odločitev o odškodninski odgovornosti delodajalca tožnika je povzeta v 13. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe; prvostopno sodišče se je nanjo pravilno oprlo in jo pravilno uporabilo, ko je odločilo, da so bile med izvajanjem sicer nenevarne dejavnosti podane takšne posebne okoliščine, da je delo tožnika kot policista postalo delo, pri katerem je obstajalo neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, s čimer so bile izpolnjene predpostavke za zatrjevano objektivno odškodninsko odgovornost. S pravilno pravno razlago pojma nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ je pravilno pojasnilo, v čem je v konkretni zadevi, ko gre za delo policista, podlaga za podano objektivno podlago odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca kot zavarovanca toženke, ki jo je temeljilo na konkretno ugotovljenih okoliščinah. Pritožbeno sodišče se razlogovanju sodišča prve stopnje pridružuje in pritrjuje pravilnosti materialno pravne presoje.

7Primerjaj VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.

Glede na bistvene dejanske ugotovitve o okoliščinah policijske intervencije je sodišče materialno pravno zmotno presodilo, da se je tožnik moral izpostaviti večjemu tveganju, kot je to običajno za delo policista, in da je konkretna situacija vsebovala elemente povečane nevarnosti. Transport obvladane osebe po stopnišču stanovanjske hiše do vozila ne predstavlja okoliščine, zaradi katerih je za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna, zato niso izpolnjene predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče glede na izvedeni dokazni postopek ni dovolj tehtno in skrbno presojalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, veliko težo je dalo izpovedbi tožnika in prič - na kraju prisotnih policistov, kljub njuni selektivni izpovedi, za razliko od izpovedi priče A. A., ki jo je označilo za pavšalno in je njeno izpoved povzelo nepopolno (glede na bistvo izpovedbe, da je sama svoje stopnice videla kot stopnice nič neobičajne, četudi malo bolj strme). Ocena dokazov je nepopolna in pristranska, s tem pa so zmotno in nepopolno ugotovljena vsa relevantna dejstva v postopku.

8Ki je tožena stranka ni uspela z ničemer izpodbiti.

9Člen 214 ZPP.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da vsako delo, tudi če gre za intervencijo, samo po sebi ni nevarno, in lahko nevarno postane v določenih posebnih okoliščinah, je sodišče premalo upoštevalo, da je bilo potrebno osebo, ki je bila povsem obvladana, in se v času spodrsa ni aktivno upirala, četudi je bila vinjena, in ni bilo izkazano, da bi bilo njeno življenje ogroženo, samo transportirati po stopnicah stanovanjske hiše, kjer je prišlo do zdrsa tožnika. Tožnikove domneve o možnem dogajanju med transportom niso vplivale na padec, pa tudi v dokaznem postopku se ni izkazalo, da bi kršiteljevo ravnanje bilo vzrok za padec (tožnikova lastna izpoved, da je bil obvladan do te mere, da ni mogel stopnjevati svojega aktivnega upiranja, neposredno po dogodku izpolnjeni listinski dokazi), pri čemer se sodišče do dokazov tožene stranke sploh ni opredeljevalo. Tudi ni utemeljen zaključek, da je bilo dokazano, da je bila pospešena hoja vzrok za padec (izpovedi tožnika, prič), glede na trditveno in dokazno breme glede okoliščin škodnega dogodka, ki je na tožniku, pa tudi v tem primeru ne gre za posebno nevarno okoliščino v poklicnem delu tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da je pred kršiteljem hodil drug policist, ki ni imel težav s hojo, in da se tožniku samemu pred nesrečo stopnice niso zdele nenavadne. Prav tako ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da delo policista poteka na različnih terenih, temu ustrezno je usposobljen in stopnice v individualni hiši niso predstavljale posebne nevarnosti, kot tudi ne, da je bila vidljivost stopnišča dobra.

10.Za pritožnico je sporno, ali so bile okoliščine policijske intervencije, v kateri je sodeloval tožnik, in ki je po ugotovitvah sodišča zajemala tudi spremljanje kršitelja iz nadstropja hiše (kjer je bil obravnavan zaradi nasilja v družini) do vozila po (notranjih) stopnicah, takšne, da so narekovale zaključek o obstoju posebnih okoliščin. Teh, ugotovljenih v 31. točki obrazložitve, pritožba ne more uspešno izpodbiti z navedbo o brezpredmetnosti domnev tožnika, kaj vse bi se lahko zgodilo med transportom (oz. med spremljanjem po stopnicah do policijskega vozila), saj je pomembna okoliščina tega dela intervencije ob tem, ko se je pred tem že aktivno upiral in je bil sicer v tem obvladan, bila ravno v nepredvidljivosti kršiteljevega ravnanja, v zvezi s čimer je sodišče celo ugotovilo, da ga je tožnik pred pospešitvijo hoje dodatno varoval z desno roko na kršiteljevem zadnjem delu telesa, in da je kršitelj hojo pospešil, kar je rezultiralo v prav tako pospešeni hoji tožnika navzdol po stopnicah. Ne glede na navedeno graja, da neposredno po dogodku izpolnjeni listinski dokazi, ki jih pritožnica ne konkretizira, ne izkazujejo, da bi kršitelj s svojim aktivnim upiranjem na stopnišču kakorkoli vplival na potek škodnega dogodka, in da se sodišče do njih ni opredelilo, ni obrazložena, da bi pritožbeno sodišče lahko nanjo odgovorilo bolj konkretno. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka, ki so zarisana v določbi 350. člena ZPP, pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Zatrjevana neutemeljenost zaključka o dokazanosti pospešene hoje kot vzroka za padec predstavlja toženkino lastno dokazno oceno, ki nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Zato je trditev, da tožnik ni izpolnil lastnega trditvenega in dokaznega bremena o okoliščinah škodnega dogodka, ob tožnikovi izrecni izpovedi o pospešiti hoje kršitelja, zaradi česar je tudi sam pospešil, posplošena. Neutemeljena je graja, da sodišče ni upoštevalo dobre vidljivosti na stopnišču; ravno nasprotno - ni ugotovilo, da je bila vidljivost slaba. Pritožnica šele v pritožbi prvič navaja, da je bila širina stopnišča normalna in zatrjuje posledično neverodostojnost navedb tožnika o potrebni hoji po stopnicah v koloni in ob ustrezni uporabi omogočen prehod vzporedno s kršiteljem, kar predstavlja nedopustne novote (člen 337 ZPP), za katere ni izkazala razloga za zapoznelo navajanje, in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

10Očitno II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019.

Sodišče se ni opredeljevalo do širine stopnišča, ki je bilo normalno, tako da se niso kot verodostojne izkazale navedbe, da so morali hoditi v koloni. Selektivno je povzemalo stanje stopnišča v smislu oprijemala, ker oprijemala ni bilo na spodnjih dveh stopnicah, tudi višinska razlika med stopnicami, ki jih je prej prehodil, ni bila takšna, da bi vplivala na njegov korak. Sodišče je videlo glavno nepravilnost v globini stopnice, česar pa tožnik niti ni konkretizirano navajal; ta niti ne more predstavljati posebno nevarne okoliščine, nenazadnje takšno stanje ni nedopustno. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotavljalo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo.

11Na njeno izpoved o malo bolj strmih stopnicah se sodišče prve stopnje sploh ne opre.

12Povzetimi v predhodni točki obrazložitve te sodbe.

Ne drži, da toženka ni izrecno ugovarjala izmeram stopnic, saj je ugovarjala celotnemu mnenju. Sodišče je z ugotovitvami o globini stopnic preseglo trditveno podlago tožnika, ki ni podajal navedb v tej smeri, mnenje izvedenke pa je neuporabno tudi v delu, ker nobena od prič ni izpovedovala, da bi morali stopati po prstih in se je stopnišče lahko normalno prehodilo. Napačno je zaključilo, da je obstajala v zvezi s tovrstnimi stopnicami velika možnost nastanka škodljivih posledic. Pretirana je zahteva, da bi morala zavarovanka stopnišče označiti za nevarno in na to opozarjati. Ocena sodišča, da stopnice v individualni hiši predstavljajo objektivno nevarno stvar, je prestroga. Tudi glede čevljev je trditvena podlaga presežena, ker je tožnik sicer pavšalno brez dokazov navajal, da visok služben čevelj onemogoča prožnejšo hojo, ni pa trdil, da je bil čevelj prevelik za sporno stopnico, pri čemer je sodišče vezalo svoje zaključke na izpovedbo C.C.-ja, medtem ko D.D.-ja, ki je povedal, da ni imel težav pri hoji, ne omenja. Tudi tožnik ni izpovedoval o težavah obutve z globino stopnice.

11.Neutemeljene so navedbe o nekonkretiziranih tožnikovih trditvah o nevarnosti zaradi globine stopnic - tožbene navedbe je tožnik določneje opredelil že v vlogi pred pridobitvijo izvedenskega mnenja (vloga z dne 26. 4. 2019), ko je navajal, da so bile stopnice neustrezne zaradi naklona, višine, širine in ker se na delu celotnih stopnic ni nahajala zaščitna ograja ali oprijemalo, glede na to, da morajo biti objekti načrtovani in grajeni na način, ki ne predstavlja nesprejemljivega tveganja nezgod, kot so zdrsi, padci in udarci, zaradi česar toženkina zavarovanka ni zagotovila ustreznih stopnic, ki bi zagotavljale varen sestop oz. varno uporabo stopnišča. Slednji očitek, povezan z neustrezno širino stopne ploskve, je vsebina izvedenskega mnenja, kateremu toženka v delu glede ugotovljenih dimenzij stopnic ni z ničemer obrazloženo oporekala, potrdila, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da je ocena izvedenke pri ugotavljanju ustreznosti globine stopne ploskve tista, ki je neustreznost navezovala na priporočilo o takšni globini, ki ustreza dolžini čevlja, kar je prvostopno sodišče nato povzelo in očitno zgolj kot dopolnilni razlog navedlo med okoliščinami, pomembnimi pri presoji obstoja posebnih okoliščin, ki predstavljajo za policista večje tveganje od zanj običajnega. Pritožbeno sodišče se razlogovanju sodišča prve stopnje pridružuje in pritrjuje pravilnosti materialno pravne presoje.

13Na primer VSL I Cp 366/2018 z dne 13. 6. 2018, VSL II Cp 2944/2015 z dne 19. 1. 2016, VS RS II Ips 35/2020 z dne 19. 5. 2021 in drugi.

Sodišče je prav tako preseglo trditveno podlago tožeče stranke, ki je zgolj pavšalno navajala očitke glede krivdne odgovornosti zavarovanke A. A. Njena izpoved je povzeta selektivno in je sodišče ni upoštevalo. Poleg tega noben zakonski predpis (tako npr. II Ips 98/2020) ne zavezuje posameznika v zasebni hiši, da morajo elementi v hiši imeti takšne normative, kot veljajo za graditelje večstanovanjskih objektov, kar je potrdila tudi izvedenka. Je pa sodišče slednji nekritično sledilo v njenem subjektivnemu stališču, da obstajajo priporočila; to ne more imeti za posledico, da je nekdo krivdno odškodninsko odgovoren, saj ni izkazano nedopustno ravnanje, stopnice so ob pazljivi in skrbi hoji zagotavljale varen sestop in varno uporabo. Zahteve sodišča o standardu njene skrbnosti so občutno presežene, glede na standard dolžne skrbnosti povprečnega imetnika stanovanjske hiše. Pretirano in neživljenjsko je od slednjega zahtevati, da ne bi smel imeti takšnih stopnic.

14Glej na primer VS RS II Ips 98/2020 z dne 3. 3. 2021.