Jedro

Po določbi prvega odstavka 139. člena ZPIZ (1992) so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo. Te zakonske obveznosti tožene stranke pogodba sklenjena med tožnikom in njo ni mogla spremeniti. V prvem odstavku 39. člena obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001) je namreč določba, da mora pogodbena obveznost imeti dopustno podlago, v četrtem odstavku istega člena pa je določba, da je pogodba brez take podlage nična. To pa pomeni, da stranke lahko glede na določbe OZ, katerega besedilo je povsem ali smiselno enako določbam prejšnjega ZOR, prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ker je bila dolžnost tožene stranke, da tožnika zaradi invidualnosti ustrezno razporedi, kar ji je nalagal prisilni predpis, podpis pogodbe ni bil niti zakonit niti ni bil moralen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo nedatirani ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku in dopis komisije za vloge in pritožbe z dne 1.9.2000, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da mu še traja. Zato je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga ustrezno razporedi in mu prizna za nazaj vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je nerazumljiv in neizvršljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo dela izreka in da je razveljavilo samo ugotovitev ne pa tudi pravnega razmerja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno tolmačilo določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, poleg tega pa ni upoštevalo določb ZOR o svobodi ravnanja. Tožnik je namreč s toženo stranko podpisal pogodbo in ker je opravilno sposoben, je bil tudi pravilno razporejen v skladu z določili te pogodbe. Zato je odločitev sodišča napačna in je predlagala, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Revizija vsebinsko uveljavlja samo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje in ki jih tožena stranka v pritožbi zoper to sodbo ni uveljavljala. Pri tem navaja, da gre za kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da zaradi njih sodbe ni mogoče preizkusiti. Take bistvene kršitve določb pravdnega postopka, glede na očitke tožene stranke v reviziji, ni zaslediti. Izrek sodbe je v skladu s tožbenim zahtevkom, predvsem pa vsebinsko pomeni v zvezi s priznanjem pravic iz delovnega razmerja vmesno sodbo v skladu z določbo 315. člena ZPP. Če sporni zneski plač iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki so lahko določljivi, niso pa izvršljivi, ne bodo plačani, bo pač treba pridobiti ustrezen izvršilni naslov z novo sodbo.

Sodba ne potrebuje posebnih razlogov za ugotovitev, da v primeru razveljavitve sklepa o odpovedi delovnega razmerja to še traja. To je logična posledica prve odločitve in je obrazložitev že zajeta v delu, s katerim se obrazlaga razveljavitev sklepa.

Sodišče je lahko razveljavilo samo tisto, kar je tožena stranka sklenila s svojim sklepom. Če je ta odločala z ugotovitvenim sklepom tudi o prenehanju pravnega razmerja (kot individualnim konstitutivnim aktom), je sodišče lahko odločalo samo o tem in ni bila njegova dolžnost popravljati njenih sklepov.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, saj je sodišče odločilo skladno z zahtevami in določbami zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.).

Po določbi prvega odstavka 139. člena ZPIZ (1992) so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo. Te zakonske obveznosti tožene stranke pogodba sklenjena med tožnikom in njo ni mogla spremeniti. V prvem odstavku 39. člena obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001) je namreč določba, da mora pogodbena obveznost imeti dopustno podlago, v četrtem odstavku istega člena pa je določba, da je pogodba brez take podlage nična. To pa pomeni, da stranke lahko glede na določbe OZ, katerega besedilo je povsem ali smiselno enako določbam prejšnjega ZOR, prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ker je bila dolžnost tožene stranke, da tožnika zaradi invalidnosti ustrezno razporedi, kar ji je nalagal prisilni predpis, podpis pogodbe ni bil niti zakonit niti ni bil moralen.

Tožena stranka je izrecno vprašala pristojni organ ZPIZ, če je delo "prirezovalec elumatec" za tožnika ustrezno delo, pa je od invalidske komisije prejela odgovor, da tožnik za tako delo ni zmožen. ZPIZ mu zato zaradi zaposlitve v nasprotju z mnenjem invalidske komisije tudi ni priznala pravice do denarnega nadomestila. Ker je bila razporeditev tožnika napačna in nezakonita, tožena stranka tožnika ni mogla primerjati z drugimi delavci kot to zahteva določba 5. odstavka 51. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 76/93 in nadalj.), ker tožnik na tem delu ne bi smel delati, saj ga glede na zdravstveno stanje ni bil zmožen opravljati. To pa pomeni da tudi objektivna primerjava med tožnikom in drugimi delavci ni bila možna in tožniku na podlagi primerjave delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati. Zato je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.