Jedro

Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločbe toženca št. ... z dne 27. 7. 2015 in 28. 7. 2015 ter št. ... z dne 10. 3. 2014 in 8. 1. 2015 ter da se tožnici prizna vdovska pokojnina po pokojnem možu A.A. v višini 70 % od invalidske pokojnine v znesku 912,88 EUR, do katere je imel pokojni mož pravico ob smrti, od 1. 9. 2010 dalje (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Sporna v predmetni zadevi je osnova, od katere je bila tožnici odmerjena vdovska pokojnina, torej višina vdovske pokojnine. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je toženec tožnici z odločbo z dne 16. 2. 2012 pokojnino pravilno odmeril od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Tožnica je pridobila pravico do sorazmernega dela makedonske vdovske pokojnine, ki se ji neposredno izplačuje. Ker od uveljavitve Sporazuma s Srbijo velja ZPIZ-1, je toženec na podlagi 122. člena ZPIZ-1 pravilno upošteval kot osnovo za odmero tožničine vdovske pokojnine invalidsko pokojnino tožničinega moža, ki bi mu pripadala na dan smrti in ne od tiste, katero je dejansko prejemal. Srbski nosilec zavarovanja je tožnici tudi priznal pravico do pokojnine v breme srbskega zavoda, tako da ni bilo potrebe po uporabi varovalne klavzule iz 1. točke petega odstavka 38. člena Sporazuma s Srbijo.

2. Pritožuje se tožnica. Meni, da bi morala biti njena vdovska pokojnina po 3. alineji 122. člena ZPIZ-1 odmerjena od invalidske pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti, torej od invalidske pokojnine, ki jo je imel A.A. ob smrti. Ta je imel ob smrti pravico do invalidske pokojnine v znesku 912,88 EUR. Posledično je irelevantna ugotovitev sodišča, da je po uveljavitvi Sporazuma z Makedonijo bil A.A. upravičen do invalidske pokojnine v višini 602,71 EUR na mesec. V kolikor bi bil do take pokojnine upravičen, bi jo v takem znesku tudi prejemal, pa je ni, saj je prejemal 912,88 EUR. Zaradi varstva že pridobljenih pravic je potrebno upoštevati kot osnovo za odmero vdovske pokojnine pravico tožničinega moža do invalidske pokojnine, ki jo je prejemal ob smrti. Drugačno tolmačenje predpisov bi bilo nezakonito. Pritožba nadalje meni, da v danem primeru ne gre za situacijo iz 38. člena Sporazuma z Makedonijo ali Srbijo, ko bi se te vrste pokojnin priznavale ponovno in z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge države pogodbenice, temveč gre za priznanje drugovrstne pokojnine tožeči stranki, po slovenskih predpisih, ne glede na to, kje je bila dosežena zavarovalna doba, na podlagi katere se je pokojniku odmerila starostna ali invalidska pokojnina, ki predstavlja osnovo za odmero vdovske pokojnine. Drugačno tolmačenje bi pomenilo poseg v že pridobljene pravice. Ker je že pokojni A.A. pridobil določene pravice, je te pridobila hkrati tudi njegova vdova. Gre za osnovo, od katere se pokojnina odmerja in te osnove ni moč ponovno in drugače odmeriti, zmanjšati niti po prehodnih določbah Sporazuma z Makedonijo niti po prehodnih določbah Sporazuma s Srbijo. Pritožba nadalje očita prvostopenjskemu sodišču, da ni jasno, na podlagi katerih listin sodišče ugotavlja, da je tožnica pridobila pravico do sorazmernega dela makedonske vdovske pokojnine in da se je ta začela njej izplačevati, niti na podlagi katerih listin sodišče zaključuje, da je srbski nosilec zavarovanja tožnici priznal pravico do pokojnine v breme srbskega zavoda v višini 138,39 EUR na mesec od 1. 3. 2011 dalje oziroma da tožnica tako pokojnino dejansko prejema s strani srbskega nosilca zavarovanja. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na katere listine je sodišče oprlo odločitev in tako sodbe v tem delu ni moč niti preizkusiti. Tožnica ugovarja tudi kršitev načela kontradiktornosti, saj takih listin toženka v postopku ni predložila in se tožnica do njih posledično tudi ni imela možnost opredeliti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi z 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb. Dokončne odločbe z dne 27. 7. 2015, s katero se je zavrnila pritožba zoper odločbo Območne enote B. - izpostava C. z dne 8. 1. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za spremembo dokončne odločbe z dne 16. 2. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine in da pokojnina znaša 579,55 EUR na mesec in se ji izplačuje od 1. 9. 2010 dalje. Z drugo dokončno odločbo z dne 28. 7. 2015 je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote B. z dne 10. 3. 2014, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine v znesku 466,16 EUR na mesec od 1. 3. 2011 dalje in da se s to odločbo nadomesti odločba z dne 10. 3. 2014. Bistvo spora je višina vdovske pokojnine. Tožnica meni, da ji je bila vdovska pokojnina odmerjena prenizko, saj se kot osnova ni upoštevala invalidska pokojnine, ki jo je prejemal njen mož A.A. ob smrti.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, ko ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba navedenih hib nima. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

7. Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na to, da ni jasno, na podlagi katerih listin sodišče ugotavlja, da je od 1. 9. 2010 dalje na podlagi Sporazuma z Makedonijo tožnica pridobila za pokojninsko dobo moža pravico do sorazmernega dela makedonske vdovske pokojnine oziroma da ni jasno, na podlagi katerih listin sodišče zaključuje, da je srbski nosilec zavarovanja tožnici priznal pravico do pokojnine v breme srbskega zavoda v zvezi z obema pritožbenima navedbama, ki sta povezana z očitkom kršitve načela kontradiktornosti, ker takih listin toženka v postopku ni predložila in se posledično tožnica do njih ni mogla opredeliti in ji je bila tako odvzeta možnost obravnave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni podan. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da se listine o priznavanju pravic nahajajo v upravnem dosjeju tožene stranke in da ga kot dokaz tudi prilaga. Sodišče je na glavni obravnavi v dokaznem sklepu vpogledalo in prebralo vloge in listine v sodnem spisu in upravnem spisu. V upravnem spisu (upravni dosje št. ...) se nahajata obe listini, ki ju navaja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi. Tožnici je bila z odločbo z dne 5. 11. 2012 Republiškega fonda D. št. ..., dosje ... priznana pravica do "porodničke penzije" v Republiki Srbiji, po odločbi Fonda E., Strokovne službe F. z dne 21. 3. 2011 pa priznana pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni jasno, iz katerih listin sodišče zaključuje, da pripada tožnici pravica do sorazmernega dela makedonske vdovske pokojnine oziroma, da je srbski nosilec zavarovanja tožnici priznal pravico do pokojnine v breme srbskega zavoda in posledično, da takih listin toženka v postopku ni predložila.

8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki ga je potrebno uporabiti glede na čas vložitve zahtevka ter priznanja in preračun vdovske pokojnine tožnici. Upoštevati je potrebno tudi Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (Ur. l. RS, št. 35/2000 - MP št. 10/2000) in Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010 - MP št. 5/2010). Po 3. alineji prvega odstavka 122. člena ZPIZ-1 predstavlja osnovo za vdovsko pokojnino po smrti uživalca invalidske pokojnine invalidska pokojnina, do katere je imel uživalec pravico ob smrti. Po 123. členu v zvezi s prvim odstavkom 122. člena ZPIZ-1 se vdovska pokojnina odmeri v višini 70 % od invalidske pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti.

9. Tožničinem možu je bila z odločbo z dne 1. 3. 1999 priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 7. 1998 dalje, na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, Republiki Makedoniji in Republiki Srbiji.

10. Tožničin mož je imel 25 let, 5 mesecev in 3 dni dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto in 13 dni dobe dopolnjene v Republiki Makedoniji in 5 let, 7 mesecev in 29 dni dobe dopolnjene v Republiki Srbiji. Ko je 1. 4. 2001 pričel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo je toženec skladno z njegovim prvim odstavkom 38. člena po uradni dolžnosti preračunal invalidsko pokojnino tožničinega moža. Ker seštevek na novo odmerjene slovenske pokojnine in makedonske pokojnine ni dosegal zneska prej odmerjene slovenske invalidske pokojnine, je bilo odločeno, da se tožničinemu možu invalidska pokojnina še nadalje izplačuje v zajamčeni višini v skladu z odločbo z dne 1. 3. 1999 ter da je makedonski nosilec zavarovanja pokojnino dolžan izplačevati slovenskemu nosilcu zavarovanja (odločba toženca z dne 3. 3. 2010). Tožničinem možu se je tako izplačevala slovenska pokojnina v zajamčeni višini, skladno z določbo točke A drugega odstavka 38. člena Sporazuma z Makedonijo.

11. Po smrti tožničinega moža 20. 8. 2010 je toženec na podlagi 30. 8. 2010 vložene tožničine vloge, z odločbo z dne 16. 2. 2011 tožnici priznal pravico do vdovske pokojnine in ji je z upoštevanjem določb ZPIZ-1 in Sporazuma z Makedonijo to odmeril v višini 579,55 EUR na mesec od 1. 9. 2010 dalje. Tožnica je 16. 4. 2014 pri tožencu vložila zahtevo za spremembo te odločbe. Zatrjevala je, da ji vdovska pokojnina ni bila pravilno odmerjena, saj ni bila odmerjena od invalidske pokojnine, ki jo je pokojni mož prejemal ob smrti. Toženec je tožničino zahtevo z izpodbijano odločbo z dne 8. 1. 2015 kot neutemeljeno zavrnil. Odločitev je bila na drugi stopnji z izpodbijano dokončno odločbo z dne 27. 7. 2015 potrjena.

12. Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu. 13. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da je bila tožničinemu možu, drugače kot tožnici, pokojnina odmerjena še po prej veljavnem zakonu (ZPIZ/92), ki je veljal do 31. 12. 1999 in je bilo takrat pri odmeri njegove pokojninske osnove upoštevano desetletno najugodnejše povprečje plač oz. osnov zavarovanja. Določbe ZPIZ-1 o oblikovanju pokojninske osnove, na podlagi katere je bila tožnici odmerjena pokojnina, so se glede na ZPIZ/92 spremenile, saj je bilo določeno drugačno povprečje plač oz. osnov zavarovanja, kakor je bilo pri odmeri tožničine pokojnine tudi upoštevano in se je tako odmerni odstotek v višini 79,20 % ob uporabi novega zakona znižal. 14. Vdovska pokojnina se je tožnici odmerila z odločbo z dne 16. 2. 2011 po ZPIZ-1, na podlagi slovenske in srbske zavarovalne dobe, od invalidske pokojnine, ki bi pripadala in ki se ni izplačevala pokojnemu zavarovancu na dan smrti. Tako odmerjena pokojnina je bila po določbi 122. člena ZPIZ-1 osnova za odmero vdovske pokojnine. Za makedonsko zavarovalno dobo pokojnega zavarovanca je vdova pridobila pravico do sorazmernega dela vdovske pokojnine od 1. 9. 2010 dalje, makedonska pokojnina se ji izplačuje neposredno s strani makedonskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne od ZPIZ-a Slovenije, kot se je, glede na zaščitno klavzulo, nakazovala pokojnina za umrlega zavarovanca.

15. A.A. je bila v letu 1999 priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi slovenske, makedonske in srbske zavarovalne dobe. Po uveljavitvi slovensko-makedonskega Sporazuma je bila invalidska pokojnina pokojnega zavarovanca v skladu z 38. členom od 1. 1. 2002 na novo odmerjena brez zavarovalne dobe dopolnjene v Makedoniji. Zaradi klavzule v točki 2a 38. člena Sporazuma se je pokojnemu zavarovancu izplačevala slovenska pokojnina v zajamčeni višini, saj je na novo odmerjena pokojnina znašala 602,71 EUR na mesec, seštevek novo odmerjene slovenske in makedonske pokojnine pa ni dosegel višine prej izplačevane pokojnine, s tem da se je od takrat dalje makedonska pokojnina nakazovala toženi stranki. Vdovska pokojnina pa se je odmerila tožnici na podlagi slovenske in srbske zavarovalne dobe, od invalidske pokojnine, ki bi pripadala in ki se ni izplačevala pokojnemu zavarovancu na dan smrti. Potrebno je upoštevati, da se makedonska pokojnina izplačuje neposredni tožnici, glede na že prej citirano priznano pravico do sorazmernega dela vdovske pokojnine po odločbi z dne 21. 3. 2011. 16. V zvezi z zgoraj navedenim prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je bila tožnici pravica do vdovske pokojnine pravilno priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe, ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo in da je bila invalidska pokojnina odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 v višini 70 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Varstva pridobljenih pravic, ki so se nanašali na A.A. (zaščitna klavzula 2a člena 38 slovensko makedonskega Sporazuma) je bil deležen zgolj tožničin mož, ne pa tudi tožnica pri odmeri in priznanju vdovske pokojnine.

17. V tej smeri so neupravičene navedbe pritožbe, da ne gre za situacijo iz 38. člena Sporazuma z Makedonijo oziroma s Srbijo in da s tem, ko je pridobil pravice pokojni A.A. je določene pravice hkrati pridobila tudi njegova vdova. 38. člen Sporazum v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega Sporazuma tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma. V petem odstavku citirane določbe 38. člena Sporazuma je izredno določeno, da če bi bil z uporabo prvega odstavka tega člena seštevek pokojnine, odmerjen po pravnih predpisih ene pogodbenice, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po pravnih predpisih ene pogodbenice, pristojni nosilec te pogodbenice izplačuje upravičencu tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkov pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, tako kot je določeno v 1. točki. Po tej točki se upravičencu, ki je pokojnino že pridobil po pravnih predpisih ene pogodbenice in ima na dan ponovne odmere pokojnine stalno prebivališče v tej pogodbenici, pristojni nosilec pokojnin še naprej izplačuje v znesku, ki bi mu pripadal po pravnih predpisih te pogodbenice. V tem primeru pristojni nosilec druge pogodbenice izplačuje pokojnino neposredno pristojnem nosilcu prve pogodbenice. Tudi v primeru pokojnega tožničinega moža je šlo za prav takšen primer, saj mu je pristojni nosilec ene pogodbenice (ZPIZ Slovenije) priznal pokojnino tudi z upoštevanjem dobe druge pogodbenice. To je dobo dopolnjeno v Republiki Makedoniji, vendar je preračun in odmera pokojnin, skladno z določbami Sporazuma bila priznana le pokojnemu A.A.. Sporazum z Makedonijo ni zmanjšal oziroma omejil tožničine pravice do vdovske pokojnine, saj je tožnica pravico do vdovske pokojne prvič uveljavila po pričetku veljave tega Sporazuma. Pokojnemu tožničinemu možu je bila tudi v Republiki Makedoniji odmerjena in priznana starostna pokojnina na podlagi dobe prebite v Makedoniji, vendar se odmerjena in priznana pokojnina v Makedoniji pokojnemu ni izplačevala, pač pa se je ta izplačevala neposredno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kateri je pokojnemu tožničinemu možu izplačeval tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkom obeh pokojnin.

18. Ne glede na to, da se je tožničinemu možu še naprej izplačevala pokojninska pokojnina, ta čeprav je bil do nje upravičen tudi na dan smrti, ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala je bila odmerjena pred uveljavitvijo Sporazuma na podlagi ZPIZ/92 z upoštevanjem skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji, Sloveniji in Makedoniji in se je pokojnemu tožničinemu možu le izplačevala, ker ima Sporazum vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Dejstvo, da s tem, ko je pokojni A.A. pridobil določene pravice, ne pomeni, da je te pridobila hkrati tudi njegova vdova.

19. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.