Jedro

Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic.

Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (tč. II izreka sodbe) spremeni tako, da so tožniki dolžni toženki po enakih delih povrniti še 4.721,89 EUR pravdnih stroškov (skupaj 25.808,48 EUR) v petnajstih dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana stroškovna odločitev.

III. Tožniki so dolžni po enakih delih toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 2.181,55 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, s katerimi so zahtevali povračilo premoženjske škode, ki naj bi jim jo povzročil pravni prednik tožene stranke, ker jih je neutemeljeno izključil iz privatizacije njihovega delodajalca A., d.o.o. Odločilo je še, da morajo tožniki po enakih delih povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v skupni višini 21.086,59 EUR.

2. Tožniki so zoper takšno odločitev vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Uveljavljajo tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin zavarovanih z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njihovim tožbenim zahtevkom, podrejeno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjskemu sodišču očitajo, da je zavrnilo dokazne predloge tožnikov in ni upoštevalo njihovih navedb, ki so jih navajali v številnih vlogah na vseh stopnjah postopka, zlasti pa je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnikov za dodatno zaslišanje priče A. A. in priče B. B. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, da sta bila navedena dokaza predlagana prepozno. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov, kaj so stranke v dolgoletnem postopku navajale in predlagale pravočasno in kaj je neupoštevno kot posledica zamude po določbi 286. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo navedbe in dokaze toženke, ki jih je podala v zadnjih vlogah, ne pa navedb tožnikov, ki so jih podali v svojih vlogah v istem času. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje omenjenih prič. Z dodatnim zaslišanjem priče A. A. bi sodišče izvedelo, kako je potekal postopek po sprejeti ponudbi sklada in zakaj ni prišlo do razknjižbe zadolžnic. Z zaslišanjem B. B., ki je bil v relevantnem obdobju direktor A., d.o.o., pa bi sodišče ugotovilo, da je toženka ravnala nepošteno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko tožnikov ni obvestila, da niso izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe in da uprava ni razknjižila potrdil naklepno, ampak po navodilih sklada, ker je imel namen izigrati tožnike in jim onemogočiti odkup deleža podjetja, s čimer bi sklad rešil in je tudi rešil svojo zgrešeno investicijo tako, da je pozneje svoj delež namesto tožnikom prodal drugim pravnim osebam. Zaslišanje priče B. B. ni prepozno, saj je bil predlog za izvedbo tega dokaza dan že v okviru prvega naroka za glavno obravnavo 21. 10. 2008, njegova izjava pa je bila takoj, ko so jo tožniki dobili, poslana tako na Ustavno sodišče kot tudi na Vrhovno sodišče. Upoštevanje navedene izjave v ničemer ne bi zavleklo postopka. Ustavno sodišče je štelo za pomembno okoliščino, da so tožniki v odgovoru na revizijo navedli, da pomen razknjižbe potrdil ni bil tak, kot mu ga pripisuje Vrhovno sodišče in da je obstajala dolžnost pravne prednice tožene stranke obvestiti tožnike, da obstaja ovira za sklenitev pogodbe. Vrhovnemu sodišču je očitalo, da se do teh trditev ni na jasen, razumljiv in pravno razčlenjeni način opredelilo. Glede tega se ni na ustavno skladen način opredelila niti izpodbijana sodba. Toženko je celo bolj kot tožnike zadevala tako imenovana sodelovalna dolžnost. Toženka je bila ustanovljena prav s posebnim namenom, da izvrši privatizacijo pravnih oseb, ki so svoj družbeni kapital prenesle nanjo in bi morala v tem poslanstvu sklepati obvezne pogodbe določene z zakonom in aktivno, pošteno in profesionalno sodelovati z ustreznimi subjekti, ki so izrazili svoj namen za privatizacijo in zato izpolnjevali zakonske pogoje. Sodišče se ne izjasni glede tega, ali bi bila tožena stranka dolžna tožnika opozoriti, da uprava ni naredila razknjižbe v zakonskem roku in jim omogočiti, da v okviru relativno kratkih rokov uresničijo svojo pravico. Ta dolžnost velja še toliko bolj, če se upošteva dejstvo, da je šlo za prekluzivne roke in da njihova zamuda pomeni izgubo pravice za vedno. Zaključek Vrhovnega sodišča v njegovem prvem in drugem odločanju v zvezi z razknjižbo zadolžnic in glede tega, čigava dolžnost je to bila, predstavlja dejansko vprašanje ne pa pravno. Vrhovno sodišče preskoka iz dejanskega v pravno vprašanje ni ustrezno in razumno obrazložilo. Tožena stranka ni predlagala zaslišanja projektnih vodij iz razlogov, ki jih trdijo tožniki, da jih je sklad načrtno zavedel in z njimi ni sklenil pogodbe, in da je deloval v smeri, da se pogodba s tožniki nikoli ne sklene. Tožena stranka je predlagala priče C. C., D. D. in E. E., ki nobeden ni sodeloval v relevantnem obdobju pri privatizaciji A., d.o.o. Sodišče se ni opredelilo do številnih in ponavljajočih se navedb tožnikov, da se tožena stranka v postopku ni pravočasno sklicevala na to, da je spremenila način privatizacije A., d.o.o. zato, ker naj tožniki ne bi razknjižili potrdil, ampak se je sklicevala na vse druge neupoštevne razloge. Pristransko, samovoljno in arbitrarno je ravnanje sodišča, če vrednoti pravočasnost trditev le ene stranke in jo uporablja za podlago svoje odločitve in opusti z istimi merili ovrednotiti trditve druge stranke. Tožniki so trdili, da bi nadaljevali privatizacijo tudi preko pooblaščenca, če bi bili pravočasno obveščeni, da uprava ni ravnala po zakonu in da so izpolnjeni zakonski pogoji za imenovanje pooblaščenca. Toženka tožnikov nikoli ni opozorila, da kaj manjka in da morajo še kaj urediti ali postoriti in je ves čas trdila, da pogodba bo, da se izvaja sanacija in da se bo po njenem končanju sklenila pogodba. Sklad in uprava še posebej sta imela dolžnost obvestitve, da uprava ni izpolnila zakonskih dolžnosti razknjižbe zadolžnic in predložitve potrdil skladu. Za tožnike roki niso mogli začeti teči ne da bi jim sklad in uprava A., d.o.o. pravočasno in nedvoumno podala informacijo. Priča A. A. je izpovedala, da je bila večkrat na sestanku pri upravi sklada pri g. F. F. in G. G., da mu je bilo zagotovljeno, da bodo delavci svoj delež dobili in nikoli omenjeno, da obstaja kakšna dejanska ovira na strani tožnikov ali z zakonom predpisan pogoj, ki ga tožniki niso izpolnili. To potrjujeta tudi faksa tožene stranke direktorju A., d.o.o., B. B. in sindikatu A., d.o.o. (faksa z dne 28. 10. 1999 in 7. 4. 2000). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ni jasno, kdaj je uprava obvestila sklad, da so tožniki sprejeli ponudbo. Od tega dejstva pa je odvisno nadaljnje štetje rokov in presoja, kdaj so se roki iztekli oziroma kdaj je imel sklad možnost odstopiti od sprejetega načina privatizacije. Nedopustno je sprejeti pavšalno trditev, da so tožniki zamudili rok za imenovanje pooblaščenca in opustili svojo sodelovalno dolžnost, če se pred tem ne ugotovi, kako so potekale posamezne faze konkretnega postopka, kdo bi jih moral izpeljati, kakšne posledice so nastale zaradi določenih opustitev, od kdaj so začeli teči določeni z Zakonom predpisani roki in kdaj so se iztekli. Zakon upravičencem podeljuje pravico, da svoje interese sklenitve pogodbe o privatizaciji uveljavljajo direktno pri skladu, ne govori pa o tem, kdo naj bi namesto organa upravljanja razknjižil potrdila. Samo obvestilo o razknjižbi po nejasnih določbah zakona tako nima takega pomena, kot mu ga pripisuje izpodbijana sodba. Tožniki menijo, da ni pravično in sprejemljivo, da so sankcionirani za dejanja, ki jim jih zakon ne nalaga in jih tudi, če bi hoteli, niso mogli izpolniti. Tako niso mogli opraviti razknjižbe potrdil in o tem predložiti potrdila skladu, saj jim zakon te možnosti ni dal. Razknjižba je bila v sferi tožene stranke in ne tožnikov, saj je upravo imenovala tožena stranka. Nepomembnost razknjižbe jasno obrazložita priči H. H. in I. I. Povesta, da ne gre za nobeno pomembno zadevo, ampak za birokracijo. Vloga sklada pri privatizaciji je bila velika in pomembna. Ni šlo zgolj za kontrahirno dolžnost v primeru sprejetja njegove ponudbe, ampak za precej zavezujočo sodelovalno dolžnost, ki je sodišče ni ocenilo in ne pripisalo nobenega pomena. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati utemeljeno pričakovanje tožnikov, ki so bili laiki in prava neuke osebe, da jih bo specialni strokovnjak, od katerega se pričakuje povečana in najvišja stopnja skrbnosti, temeljito poučil, da jim bo ustrezno in skrbno svetoval o nadaljnjem uveljavljanju njihovih pravic in jih pravočasno obvestil, da storijo naslednje korake, sicer bodo svojo pravico izgubili. Kot izhaja iz dopisa B. B., pa je dal sklad izrecna navodila organu upravljanja, da razknjižbe ne opravi in da delavce o tem ne obvesti. Kljub temu, da iz odločbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da se tožena stranka lahko razbremeni svoje odškodninske odgovornosti in da je glede tega dokazno breme na njeni strani, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniki niso dokazali, da se datum 11. 4., ki je naveden v faksu D. D. z dne 7. 4. 2000, poslan sindikatu A., d.o.o. nanaša na letnico 1996. Tožena stranka bi morala dokazati, kdaj je bil sprejet sanacijski program A., d.o.o., o katerem govori D. D. v navedenem faksu. Tožena stranka je šele v novem postopku po 8. 12. 2017 predložila določene pogodbe in izpise iz registra, kljub temu, da so jo tožniki že prej večkrat pozivali, da predloži pogodbo med skladom in A., d.o.o. o prenosu družbenega kapitala ter sklepe o zmanjšanju tega kapitala, pogodbe oziroma sklep o povečanju skladovega deleža ter pogodbe o prodaji deležev B., d.o.o. in drugim osebam, katerim je sklad pozneje prodal svoj delež. Iz listin izhaja, da je bilo sprejetih več sanacijskih programov. Iz listine Sanacija A., d.o.o. z leta 1999 izhaja, da je dal SRD A., d.o.o. kratkoročno posojilo v višini 3.000.000 DEM, kar je podjetju omogočilo preživetje, sanacijski program pa ni dal potrebnih rezultatov in je bil leta 1997 podan predlog za stečaj. Očitno gre za sanacijski program, ki je bil sprejet pred letom 1997. Sklep uprave, sprejet 11. 4., o katerem v faksu govori D. D., se ne more nanašati na leto 1999. 19. 4. 1999 je bila nedelja. Listine, ki jih je predložila tožena stranka, so le izvedbene listine, ki z njenim delovanjem in izvedbo posameznih faz privatizacije A., d.o.o. ne povedo ničesar. Kdaj je tožena stranka formalizirala svoje sklepe, sprejete s sklepom uprave 11. 4. 1996, v notarski zapis, je brez pomena in na to zadevo ne more imeti nobenega vpliva. Pomembna bi bila okoliščina, kdaj so bili sklepi sprejeti ter kdaj in če so bili vpisani v knjigo sklepov. To bi se lahko ugotovilo le tako, da bi se vpogledalo v knjigo sklepov, ki bi jo lahko predložila le tožena stranka. Sprašujejo se, kaj se je zgodilo s kapitalom v višini 822.000.000 SIT, ki je bil prenesen na sklad leta 1992, če drži ugotovitev sodišča in trditev tožene stranke, da je bilo leta 1996 ali pred tem osnovnega kapitala le 2.386.640 SIT. Sklad očitno v register ni vpisal vsega kapitala, ki je bil prenesen nanj in je imel očitno namen že do leta 1992, da se ne olastnini na način, da bi ga ponudil delavcem in je opustil njegov vpis v sodni register misleč, da delavci ne bodo sprejeli ponudbe. Kasneje pa je nezakonito stanje poskušal odpraviti tako, da je tožnike izigral in jim onemogočil privatizacijo na način, da je dal upravi navodilo, da ne razknjiži potrdil in o tem ne predloži potrdila APP ter tožnike o tem ne obvesti. Napačna je trditev prvostopenjskega sodišča, da bi terjatve tožnikov zastarale, če bi bilo izkazano, da je bil sanacijski program sprejet 11. 4. 1996. Ni namreč res, da je bil tožbeni zahtevek postavljen šele 1. 8. 2001. Poleg tega rok ni mogel začeti teči pred tem, ko so tožniki izvedeli, da ne bo prišlo do sklenitve pogodbe in da te možnosti nimajo več, niti dokler niso izvedeli, da jim je nastala škoda in kdo je zanjo odgovoren.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da kontrahirna dolžnost tožene stranke ni nastopila. B. B. je imel možnost, da upravičence obvesti o njegovi neaktivnosti in jih napoti na to, da postopek izpeljejo sami. Organ upravljanja je ZPPOLS zadolžil za izvedbo privatizacije in ta je bil tisti, ki bi moral delavce obvestiti, da ni poskrbel za razknjižbo in jim predlagati, da zanjo poskrbijo sami. Njegovo zaslišanje je nepotrebno, saj je že iz navedb tožnikov jasno razvidno, da razknjižbe ni izvršil ne on ne sindikat, ki je vodil postopek privatizacije, niti kdor koli drug od zainteresiranih. Poudarja, da je v postopku po ZPPOLS edina dolžnost tožene stranke, da z javno objavo ponudi v odkup delnice in da po prejemu potrdila Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z upravičenci ali s pooblaščencem sklene pogodbo. Za vse vmesne postopke pa zakon pooblašča organ upravljanja oziroma pooblaščenca. Ob upoštevanju dejstva, da je med tožniki tudi vodstveni kader družbe, sindikata in pomočnik direktorja družbe, je tudi očitek, da bi morala tožena stranka tožnike opozarjati na neaktivnosti uprave, neutemeljen. Razlog, da tožniki niso izpeljali postopka lastninjenja do konca, je bil v tem, da jim je bilo poznano, da bi z lastninjenjem dobili prezadolženo družbo brez vrednosti oziroma družbo, kot sami zatrjujejo, zrelo za stečaj. Da ni prišlo do razknjižbe, ni krivda tožene stranke, ki tudi sama ni bila pooblaščena za razknjižbo, temveč uprave družbe, ki ni izvedla z zakonom določene obveznosti. Sklepa uprave z dne 11. 4. 1996 ni, zato ga tudi ni mogla predložiti. Prestrukturiranje se je izvedlo v letu 1999 oziroma 2000, kar je razvidno iz javno dostopnih evidenc, med katere sodi tudi sodni register. Iz dopisa D. D. očitno izhaja, da se sklep uprave SRD, d.d., z dne 11. 4. 1996, nanaša na prestrukturiranje, ki se je izvedlo v letih 1999 in 2000. 4. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni stroškovno odločitev tako, da se ji priznajo dodatno uveljavljeni stroški v višini 14.986,91 EUR. Podrejeno pa, da stroškovno odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče bi moralo toženi stranki priznati vse potrebne stroške, ki jih je imela v celotnem teku pravdnega postopka na prvi stopnji, v pritožbenem postopku, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in v postopku pred ustavnim sodiščem. Sodišče je toženi stranki prisodilo za 13250 točk odvetniških stroškov manj od dejansko opravljenih storitev za stranko, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 7.419,73 EUR. Sodišče pa ji tudi ni priznalo za 7.567,18 EUR odmerjenih in plačanih sodnih taks.

5. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6. Tožniki v tej pravdi uveljavljajo povračilo premoženjske škode, ki naj bi nastala vsakemu izmed njih zaradi protipravnega ravnanja toženkinega pravnega prednika (Sklad RS za razvoj, d.d.) v postopku privatizacije njihovega delodajalca, A., d.o.o. Škoda jim je nastala, ker bi jim morala toženka omogočiti nakup delnic v višini zneska premalo izplačanih plač, za katere jim je delodajalec izdal potrdila z možnostjo, da jih uporabijo za privatizacijo delnic v okviru interne razdelitve ter z notranjim odkupom (25.a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ZLPP).

7. Delodajalec tožnikov A., d.o.o. je v letu 1992 družbeni kapital prenesel na Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad), katerega pravna naslednica je toženka. Lastninsko preoblikovanje podjetij, ki so svoj družbeni kapital pred uveljavitvijo ZLPP s pogodbo prenesle na Sklad, je urejal poseben zakon, in sicer Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS). Iz relevantnih določb navedenega zakona izhaja, da je bil podlaga za privatizacijo sklep upravnega odbora Sklada o privatizaciji (7. člen ZPPOLS), ki je moral vsebovati predmet privatizacije, firmo in sedež, matično številko ter dejavnost pravne osebe oziroma število, vrsto, razred ter nominalno vrednost njenih delnic, prodajno ceno in plačilne pogoje, način privatizacije in druge podatke pomembne za privatizacijo (8. člen ZPPOLS). 10. člen ZPPOLS je določal, da se privatizacija delnic opravi z uporabo enega ali nekaterih od naslednjih načinov privatizacije: interna razdelitev, notranji odkup, javna prodaja delnic, prenos delnic na sklade. Če so upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS (zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci) v predpisanem roku sprejeli ponudbo Sklada o odkupu delnic, sta bila interna razdelitev in notranji odkup delnic obvezni obliki privatizacije. Omenjeni upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS so delnice pridobili odplačno, v okviru interne razdelitve so za plačilo uporabili potrdila o neizplačanem delu osnovne plače in lastniške certifikate, v okviru notranjega odkupa pa je bilo mogoče plačilo v gotovini in z neporabljenim delom certifikata ali presežno vrednostjo potrdila (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPPOLS). V primeru privatizacije z interno razdelitvijo in notranjim odkupom delnic, je moral organ upravljanja seznaniti upravičence o pravici do odkupa delnic v okviru interne razdelitve oziroma notranjega odkupa ter v roku 60 dni po prejemu ponudbe Sklada, obvestiti Sklad o tem, ali bodo upravičenci sodelovali v interni razdelitvi in notranjemu odkupu delnic (tretji odstavek 12. člena in četrti odstavek 16. člena ZPPOLS). Če organ upravljanja tega ni storil v navedenem roku, je pravica upravičencev do udeležbe v interni razdelitvi delnic oziroma notranjem odkupu zapadla (četrti odstavek 12. člena in petega odstavka 16. člena ZPPOLS). V primeru pasivnosti organov upravljanja so lahko upravičenci svoje pravice uveljavljali sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic v okviru interne razdelitve oziroma v okviru notranjega odkupa delnic (peti odstavek 12. člena in šesti odstavek 16. člena ZPPOLS). Po četrtem odstavku 15. člena ZPPOLS je moral organ upravljanja podjetja, ki se je privatiziralo, v roku 60 dni od poslanega obvestila Skladu zbrati potrdila in lastniške certifikate ter predložiti Skladu potrdilo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ARSPPNI) o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih. V skladu z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (v nadaljevanju Uredba), so morala podjetja, ki so se privatizirala, izpolniti obrazce o ugotovljenih neizplačanih delih neto osnovnih plač zaposlenih delavcev za obdobja od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 in zbirne obrazce o ugotovljenih neizplačanih delih neto osnovnih plač za pravno osebo v navedenem obdobju posredovati Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj (6. člen Uredbe), ki je preverilo pravilnost podatkov na obrazcih in izdalo pisno soglasje k izdaji potrdil delavcem na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač in na osnovi tega soglasja nalog za odprtje posebnega evidenčnega računa pri Službi družbenega knjigovodstva (v nadaljevanju SDK, kasneje pa ARSPPNI). Pravna oseba je nato na podlagi tega soglasja ministrstva izdala delavcem potrdila, ki pa so se lahko uporabljala samo z lastninsko nakaznico, s katero je imetnik potrdila dal pravni osebi dovoljenje za prenos oziroma preknjižbo sredstev s svojega evidenčnega računa na račun prejemnika pri službi SDK. Pravna oseba - prejemnik potrdil je morala izdelati zbirni seznam vseh prejetih potrdil in ga poslati SDK, ki je morala naslednji dan po prejemu seznama preknjižiti vrednosti sredstev na evidenčnih računih delavcev - imetnikov potrdil na račune pravnih oseb - prejemnikov potrdil in vnesti podatke v centralno evidenco podjetij (8. do 10. člen Uredbe). Na podlagi posredovanih zbranih potrdil ter potrdila SDK oziroma ARSPPNI o dejansko razknjiženih potrdilih je lahko Sklad, ki je delnice prodal, vedel, kdo sodeluje pri privatizaciji na način interne razdelitve delnic in s kolikšnimi sredstvi.

8. Glede na takšno materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje kot pravno relevantna ugotovilo naslednja dejstva: - da je pravni prednik toženke Sklad (v nadaljevanju toženka) 6. 4. 1995 sprejel sklep o privatizaciji A., d.o.o., - da je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj 4. 11. 1995 dalo soglasje k izdaji potrdil delavcev na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač za čas od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1992, - da je toženka 20. 1. 1996 objavila razpis s pozivom na odkup poslovnega deleža podjetja z interno razdelitvijo delnic v višini 20 % vseh delnic in z notranjim odkupom do višine 40 % vseh delnic, - da so tožniki sprejeli ponudbo, organ upravljanja A., d.o.o. pa je od 20. 1. 1996 do 20. 3. 1996 zbral potrdila o manj izplačanih plačah od 377 upravičencev,1 - da organ upravljanja A., d.o.o. toženki ni predložil potrdila ARSPPNI o dejansko razknjiženih potrdilih, - da tožniki niso uveljavljali svoje pravice po ZPPOLS neposredno pri toženki oziroma z njo niso sklenili ustrezne pogodbe o prodaji delnic v okviru interne razdelitve in notranjega odkupa delnic, da tožniki v privatizacijo A., d.o.o. niso bili vključeni, - da je bil „drugačen“ način privatizacije, tj. z odpisom nakopičene izgube v breme družbenega kapitala, izveden po letu 1998 in ne v letu 1996 oziroma v obdobju med sprejetjem sklepa o privatizaciji z interno razdelitvijo in notranjim odkupom delnic ter rokom za izvedbo teh načinov privatizacije iz ZPPOLS.

9. Materialno pravna podlaga denarnih zahtevkov tožnikov, ki ustrezajo zneskom neizplačanih plač oziroma denarni vrednosti deležev, ki bi jih pridobili v postopku privatizacije A., d.o.o., če bi bila ta izvedena po postopku, ki bi moral po določbah ZPPOLS slediti 6.4.1995 sprejetemu sklepu o privatizaciji, je odškodninska. Zatrjevali so, da je toženka kršila svojo obveznost skleniti pogodbo oziroma svojo kontrahirno dolžnost,2 izhajajočo iz ZPPOLS, ki je nastala takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS, tj. ko so tožniki sprejeli ponudbo Sklada o odkupu delnic v okviru interne razdelitve oziroma notranjega odkupa. Če kontrahirni zavezanec ne izpolni svoje obveznosti prostovoljno, lahko kontrahirni upravičenec svojo kontrahirno upravičenje uveljavi sodno, tako da s tožbo od sodišča zahteva, da kontrahirnemu zavezancu naloži, da poda izjavo volje o sklenitvi pogodbe z ustrezno vsebino. V obravnavani zadevi takšen zahtevek ni bil možen, saj je prišlo do privatizacije omenjenega podjetja na drug način. V primeru neizpolnitve kontrahirne obveznosti in njene naknadne nemožnosti ima upravičenec pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi neizpolnitve obveznosti skleniti pogodbo.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vzrok za neizpolnitev pogodbe ne izvira iz sfere toženke ampak iz sfere tožnikov. Pri tem je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v tej zadevi v predhodnem odločanju3, da so imeli tožniki za izpolnitev kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost oziroma dolžnost oprave dejanj, ki bi kontrahirnemu zavezancu omogočile izpolnitev obveznosti skleniti pogodbo. Sklad bi namreč lahko svojo kontrahirno dolžnost izpolnil šele takrat, ko bi vedel, kdo sodeluje pri privatizaciji na način interne razdelitve delnic in s kolikšnimi sredstvi, to pa je lahko izvedel šele s prejemom potrdila ARSPPNI o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih oziroma če so upravičenci v skladu s petim odstavkom 15. člena ZPPOSL svoje pravice uveljavljali neposredno pri njem. Šele takrat bi Sklad lahko ugotovil, kakšne so njegove obveznosti do udeležencev interne razdelitve. Izvedba te4 je bila torej odvisna od števila sodelujočih upravičencev in s tem od števila zbranih sredstev. Dokler to ni bilo znano, ni bila mogoča izpolnitev obveznosti skleniti pogodbo. Glede na navedeno so neutemeljene tiste pritožbene trditve, s katerimi tožniki poskušajo uveljaviti stališče, da pomen razknjižbe ni tolikšen, kot izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča. 11. Bistveni razlog, da Sklad s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji A., d.o.o. so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami (preko skupnega zastopnika) uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju (pripraviti in) z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Poudariti je še treba, da Sklad od tedaj, ko je prejel obvestilo organa upravljanja podjetja o sodelovanju upravičencev v interni razdelitvi po tretjem oziroma petem odstavku 12. člena ZPPOLS, pa do prejema potrdila o razknjižbi (četrti odstavek 15. člena ZPPOLS) oziroma do uveljavljanja pravic upravičencev do privatizacije neposredno pri njem (preko skupnega zastopnika - peti odstavek 15. člena ZPPOLS) v postopku interne razdelitve ni sodeloval. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu - ta sploh ni imel upravičenja za to, pač pa na organu upravljanja A., d.o.o. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS pa je nadalje jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic, kar mdr. pomeni tudi, da bi morali preko njega in v skladu z določbami Uredbe doseči razknjižbo potrdil. Zakon je torej jasno določil obveznost upravičencev - tožnikov v primeru, če organ upravljanja ne bi izpolnil svoje obveznosti. Določil jim je obveznost, da v nadaljnjem roku 60 dni sami uveljavijo svoje pravice po ZPPOLS neposredno pri Skladu.

12. Da tožniki niso pri Skladu neposredno uveljavljali svojih pravic in da niso pooblastili skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic, med pravdnima strankama ni sporno. Tožniki tudi niso zatrjevali, da jim je toženka to preprečila. Prav tako niso zatrjevali in zato tudi ne dokazovali, da jih je toženka na nepošten način5 pripravila do tega, da so zamudili navedeni rok. Pritrditi je zato treba stališču iz izpodbijane sodbe, da tožnike bremenijo posledice lastne pasivnosti, če so le čakali in se zanašali na zatrjevane obljube in sami niso ukrepali tako, kot bi lahko in morali.

13. Pritrditi je treba tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da Skladova opustitev opozarjanja upravičencev, da razknjižba potrdil ni bila opravljena, česar mu ni nalagal noben predpis, v nobenem primeru ne more pomeniti njegove odškodninske odgovornosti. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 198/2016. Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad. Vrhovno sodišče je v omenjeni odločbi tudi poudarilo, da je šlo pri možnosti sodelovanja pri privatizaciji za pravico, ki je (bila) zagotovljena predvsem v individualnem interesu upravičenca, zato je on sam tisti, ki nosi odgovornost za to, da poskrbi za njeno pravočasno in pravilno uveljavljanje (tč. 22 obrazložitve odločbe II Ips 198/2016).

14. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi tisti pritožbeni očitki, s katerimi tožniki uveljavljajo kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo pričo A. A. in B. B., takratnega direktorja podjetja A., d.o.o., s čemer naj bi ugotovilo, da je toženka ravnala nepošteno in v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, ker tožnike ni obvestila, da niso izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe in nadalje da uprava ni razknjižila potrdil naklepno, kar potrjuje izjava omenjene priče, in celo po navodilih Sklada. Sodišče prve stopnje je glede na gornje zaključke pravilno štelo izvedbo teh dokazov za nepotrebno, saj tudi če bi priči potrdili navedena dejstva, to ne bi prispevalo k drugačni odločitvi. Tudi če organ upravljanja namerno ni razknjižil potrdil, je bila na podlagi določbe petega odstavka 15. člena ZPPOLS izvedba navedene faze privatizacije v rokah tožnikov, ti pa niso dokazali, da jim je toženka preprečevala njeno izvedbo niti onemogočala imenovanje skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic, prav tako ne, da jih je na nepošten način zavedla, da so zamudili rok iz navedene zakonske določbe. Če so tožniki imeli interes za sklenitev pogodb6 in če organ upravljanja ni izpolnil svoje dolžnosti razknjižbe potrdil, ne bi smeli ostati pasivni, ampak bi se morali aktivno prizadevati za njihovo sklenitev.

15. Glede na navedeno Skladu oziroma toženki kot njegovi pravni naslednici ni mogoče očitati protipravne opustitve kontrahirne dolžnosti oziroma izvedbe privatizacije, kar je ena izmed predpostavk uveljavljane odškodninske obveznosti (183. člen ZOR). Do sklenitve pogodb ni prišlo, ker za to niso bile izpolnjene vse zahtevane predpostavke. Izpolnitev kontrahirne dolžnosti Sklada je preprečil vzrok, ki ni bil na njegovi strani, temveč v sferi upnikov (tožnikov) samih.7

16. Doslej navedeno pa velja le v primeru, če v navedenem obdobju do poteka roka iz petega odstavka 15. člena ZPPOLS pravna prednica toženke ni sprejela odločitve o drugačni privatizaciji in sicer tako, da je Sklad kot edini (tj. 100%) lastnik A., d.o.o. izglasoval odpis nakopičene izgube v breme družbenega kapitala. V tem primeru bi takšna sprememba privatizacije, za kar Sklad ni imel podlage v zakonu, predstavljala toženkino protipravno ravnanje, saj bi ji bilo mogoče očitati, da je razlog za onemogočitev izpolnitve pogodbe nastopil že pred opustitvijo tožnikov njihove zakonsko določene sodelovalne dolžnosti pri toženkini kontrahirni dolžnosti. Naknadna nemožnost izpolnitve Skladove kontrahirne obveznosti bi v takšnem primeru izvirala iz njegove sfere in bi pogojevala njegovo odškodninsko obveznost. V skladu z napotilom Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 198/2016 je zato moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je naknadna nemožnost izpolnitve kontrahirne dolžnosti toženke nastopila pred iztekom rokov za izvedbo privatizacije z interno razdelitvijo in notranjim odkupom delnic po omenjenih določbah ZPPOLS.

17. Toženka je tekom postopka zatrjevala, da ni izvedla drugačnega lastninskega preoblikovanja vse do leta 1999. Tožniki pa so zatrjevali, da je Sklad omenjeni način privatizacije, ki se je začela z njegovim sklepom z dne 6. 4. 1995, spremenil v odpis nakopičene izgube v breme družbenega kapitala že 11. 4. 1996. Teh trditev, torej trditev o obstoju protipravnosti toženkinega ravnanja, pa tožniki niso dokazali. Dokazovali so jih z dopisom uslužbenca pravne naslednice Sklada (Slovenske razvojne družbe - SRD) D. D. sindikatu A., d.o.o. z dne 7. 4. 2000, iz katerega naj bi izhajalo, da je bila odločitev o drugačnem načinu privatizacije sprejeta 11. 4. 1996, čeprav v dopisu pri datumu 11. 4. letnica ni napisana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne iz navedenih listin, ne drugih listin v spisu, niti iz zaslišanja prič, vključno zaslišanja D. D., avtorja dopisa, ne izhaja, da je bil v letu 1996 sprejet kakršenkoli sanacijski program. Pri tem je pravilno poudarilo, da je pomembno, kdaj je bila „drugačna“ privatizacija tudi dejansko izvedena, kajti šele tedaj je lahko nastopila naknadna nemožnost izpolnitve kontrahirne dolžnosti toženke. Tožniki bi namreč lahko vse do tedaj uveljavili „prvotni“ način privatizacije. Do dejanske „drugačne“ privatizacije pa ni prišlo pred letom 2000, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi popolne in pravilne izvedbe in ocene dokazov, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje in se nanjo sklicuje. Pri tem zaključku se je oprlo tudi na trditve in listine, ki jih je toženka predložila po razveljavitvenem sklepu revizijskega sodišča, kar mu tožniki v pritožbi očitajo kot bistveno kršitev postopka, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo po omenjenem revizijskem sklepu obe stranki v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo, da se opredelita do vprašanja, kdaj je prišlo do „drugačne“ privatizacije, saj se v prvotnem postopku to vprašanje ni izpostavljalo kot sporno. Toženka je predložila listine, s katerimi je dokazovala trditve, ki do tedaj niso veljale za sporne. Tako so tožniki tekom postopka sami navajali, da je toženka izvedla dokapitalizacijo leta 1999 in v svoji pritožbi z dne 22. 12. 2008 med nesporna dejstva povzeli (tudi) dejstvo, da je toženka v letu 1999 z notarskim zapisom izvedla dokapitalizacijo A., d.o.o. (pri tem so se sklicevali na toženkin dopis z dne 18.10.1999), s tem zmanjšala družbeni kapital, obenem pa povečala svoj delež v družbi, delež C., d.o.o. in družbe B., d.o.o. ter dejstvo, da je toženka po dokapitalizaciji A., d.o.o. svoj delež prodala družbi B., d.o.o. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je bila toženka prekludirana pri predložitvi navedenih listin (286.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

18. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da je do spremembe prvotne odločitve o privatizaciji in s tem nemožnosti izpolnitve toženkine kontrahirne dolžnosti prišlo v času med sprejetjem sklepa o privatizaciji z interno razdelitvijo delnic in notranjim odkupom ter iztekom rokov za izvedbo teh načinov privatizacije po ZPPOLS8. Očitek protipravne spremembe privatizacije tako ni utemeljen, zato tudi ta podlaga za odškodninsko obveznost toženke na plačilo vtoževanih zneskov ni podana. Pritožba tožnikov je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritrditi je treba pritožbi toženke, da ji sodišče nepravilno ni priznalo stroška pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2010. Strošek te vloge (1500 točk) ni bil nepotreben, saj je toženka v njej odgovarjala na navedbe tožnikov v predhodnih dveh pripravljalnih vlogah. Nepravilno toženki tudi ni priznalo stroška za pritožbo z dne 17. 12. 2010 (2500 točk) in stroška sodne takse za pritožbo (1642,00 EUR). Pritrditi je treba toženki, da ji je prvostopenjsko sodišče stroške (dopuščene) revizije odmerilo za 500 točk premalo, spregledalo pa je tudi strošek pripravljalne vloge z dne 24. 1. 2018, vendar ne v zahtevani višini 1500 točk ampak 1000 točk. Toženki tako pripada še dodatnih 5500 točk oziroma 2524,50 EUR z DDV 555,39 EUR in strošek takse 1642,00 EUR, skupaj 4721,89 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo toženkini pritožbi glede priznanja tudi stroškov predloga za dopustitev revizije, saj po takrat veljavni Odvetniški tarifi (OT) to ni bila postavka, ki bi se posebej vrednotila, kot tudi ne stroškov revizije, ki je bila s pravnomočnim sklepom IV P 1895/2009 zavržena kot nedovoljena, torej ni bila potrebna. Pripravljalna vloga z dne 21. 12. 2017 ni bila prva pripravljalna vloga, zato toženka neutemeljeno zahteva dodatnih 500 točk. Prvostopenjsko sodišče je toženki prisodilo strošek sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 429,00 EUR. Toženka neutemeljeno uveljavlja plačilo 0,18 EUR več, saj ni izkazala, da je takso plačala v tolikšni višini.

20. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato so dolžni toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 1.872,70 EUR (2500 točk za sestavo odgovora + 35 EUR izdatkov za stranko + DDV). Glede na toženkin delni uspeh s pritožbo zoper stroškovno odločitev (uspela je z 31,5%), pa ji od odmerjenih stroškov v skupnem znesku 979,65 EUR (625 točk za sestavo pritožbe + pavšalni strošek 7,5 EUR izdatkov za stranko + DDV + sodna taksa 515 EUR) pripada 308,85 EUR. Skupaj so torej tožniki dolžni toženki po enakih delih povrniti 2181,55 EUR pritožbenih stroškov.

1 Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz (dejanskih) ugotovitev sodišča prve stopnje ni jasno, kdaj je uprava obvestila Sklad, da so tožniki sprejeli ponudbo, kar je pomembno, saj je od tega dejstva odvisno nadaljnje štetje rokov in presoja, kdaj so se iztekli. Tožniki so namreč v tožbi navedli, da je organ upravljanja A., d.o.o. v 60 dnevnem roku, od 20. 1. 1996 do 20. 3. 1996 zbral potrdila od 377 upravičencev v skupni višini 85.400.244,00 SIT in da je bil Sklad o tem sproti seznanjen. Tekom postopka je bilo nesporno, da so tožniki ponudbo Sklada sprejeli. 2 Primerjaj določilo 183. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ). 3 Odločbi II Ips 299/2012 in II Ips 198/2016. 4 Ker je bila mogoča le za 20% delnic, je vplivala tudi na izvedbo ostalih izbranih načinov privatizacije. 5 Tožniki niso zatrjevali, da naj bi prav v času teka roka iz petega odstavka 15. člena ZPPOLS potekali ustni dogovori o prodaji delnic. 6 Toženka je zatrjevala, da so se tožniki sami odločili, da ne nadaljujejo s procesom privatizacije in da je njihov interes za privatizacijo ponovno zrasel šele po sanaciji družbe. Tudi v dopisu pravne prednice toženke direktorju A., d.o.o., B. B. z dne 18. 10. 1999, ki so ga tožniki priložili tožbi, je navedeno, da je zaradi pretresov v poslovanju družbe interes zaposlenih (za lastninjenje) zamrl in tako tehnična plat postopka vpisa ni bil izvedena do konca. Enako izhaja tudi iz izpovedi priče C. C. (tč. 42 izpodbijane sodbe). 7 V bistvenem enako velja tudi glede privatizacije z notranjim odkupom delnic, ki je tožniki v pritožbi sicer ne omenjajo. 8 Da je organ upravljanja A., d.o.o. obvestil Sklad, da bodo tožniki sodelovali v interni razdelitvi delnic (tretji odstavek 12. člena ZPPOLS) z iztekom 60 dnevnega roka po prejemu ponudbe Sklada 20.1.1996, ni sporno (glej opombo št. 1), kar bi pomenilo, da se je rok iz četrtega in petega odstavka 15. člena ZPPOLS iztekel 20.7.1996.