Jedro

1) Zagovornik obsojenca s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni ugotovljeno oziroma obsojencu dokazano, da si je hotel protipravno prilastiti znesek, ki bi presegal polovico uradno objavljene povprečne mesečne plače, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

2) Dejanje policista A.T., ki je obsojenca hotel legitimirati, ko je opazil, da je obsojenec vzel iz ženske torbice denarnico, je nedvomno opravljanje nalog javne varnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v L., z dne 14.3.1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L., z dne 1.6.1995, je bil obs. B.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po I.odstavku 211.člena KZ in poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV.odstavku 302.člena KZ v zvezi s čl.22 KZ. Za kaznivo dejanje po I.odstavku 211.člena KZ mu je bila določena kazen 8 mesecev zapora, za poskus kaznivega dejanja po IV.odstavku 302.člena KZ pa kazen 1 leta zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen 1 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 18.1.1995 od 19.ure dalje.

Obsojenčev zagovornik je dne 1.9.1995 vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa, da VS RS pravnomočno sodbo spremeni ali pa obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenca s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni ugotovljeno oziroma obsojencu dokazano, da si je hotel protipravno prilastiti znesek, ki bi presegal polovico uradno objavljene povprečne mesečne plače, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II.odstavka 420.člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V dejanju obsojenca, opisanem pod tč.1 pravnomočne sodbe, pa so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po I.odstavku 211.člena KZ, pri čemer ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da bi moral biti v opisu dejanja tudi kvalifikatorni element. V denarnici, ki si jo je obsojenec protipravno prilastil, je bilo sicer res le 4.330 tolarjev, vendar pa je bilo v pravnomočni sodbi podrobno in utemeljeno pojasnjeno, zakaj v dejanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja tatvine po II.odstavku 211.člena KZ, torej znaki privilegirane oblike tega kaznivega dejanja.

Prav tako niso utemeljeni pomisleki zagovornika obsojenca o pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja, opisanega pod tč.2 izreka pravnomočne sodbe. Stališče zagovornika obsojenca, da v izreku pravnomočne sodbe in tudi v njeni obrazložitvi ni konkretizirano "opravljanje posebnih nalog", ni utemeljeno. Kaznivo dejanje po IV.odstavku 302.člena KZ je podano, če storilec dejanje iz I. ali III.odstavka tega člena stori proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti, zasleduje storilca kaznivega dejanja ali pazi na koga, ki mu je vzeta prostost. V dejanju, opisanem pod tč.2 izreka pravnomočne sodbe, so podani in tudi opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV.odstavku 302.člena KZ, saj je opisano, da je obsojenec poskušal s silo preprečiti uradno dejanje uradni osebi, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ko je opravljala naloge javne varnosti. Dejanje policista A.T., ki je obsojenca hotel legitimirati, ko je opazil, da je obsojenec vzel iz ženske torbice denarnico, je nedvomno opravljanje nalog javne varnosti, obsojenec pa se je temu s silo uprl in policista napadel. Prav tako pa ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenca, da obrazložitev pravnomočne sodbe ne vsebuje razlogov o tem, zakaj so v dejanju obsojenca podani znaki kaznivega dejanja po IV.odstavku 302.člena KZ.

VS RS je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).