Jedro

Pogodbena kazen je določena v višini 50,00 EUR za vsak nenalepljen plakat. Upoštevaje, da toženec ni prevzel in ni nalepil 50 plakatov, to dejansko pomeni 2.500,00 EUR.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka tožnika ni obravnavalo kot tožbe, temveč je odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je sodišče razveljavilo, ostane v veljavi. Pri tem je tožniku dosodilo tudi več kot je s tožbo zahteval.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se ta točka glasi: „ I. Tožena stranka A. A., EMŠO: ... je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki B. d. o. o., plačati: - 1.578,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2019 dalje do plačila; - 44,00 EUR stroškov izvršbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2020 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 444,99 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37613/2020 z dne 2. 6. 2020, s katerim je naloženo toženi stranki A. A., da v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa tožeči stranki B. d. o .o. plača glavnico v znesku 1.618,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2019 dalje in stroške izvršbe v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočnosti sodbe dalje do plačila, ostane v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožil toženec in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (tožnik) trdi, da je tožena stranka (toženec) kršil sklenjeno pogodbo o sodelovanju z dne 11. 6. 2019, ker 17. 7. 2019 ni prevzel 50 plakatov, ki bi jih moral nalepiti in zato od njega terja plačilo pogodbene kazni, ki je v 12. členu pogodbe določena v višini 50,00 EUR za vsako nepravočasno, napačno ali nestrokovno nalepljeno ali nameščeno sporočilo (plakat in drugo). Pogodbena kazen tako znaša 2.500,00 EUR, ker pa je tožnik tožencu dolžan plačati račun v višini 921,68 EUR (za opravljeno delo v juniju 2019), od toženca terja razliko, to je 1.578,31 EUR, poleg tega pa še 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka ter nadaljnje pravdne stroške.

7. Relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče vezano, je sledeče: - pravdni stranki sta 11. 6. 2019 sklenili pogodbo o sodelovanju; - 17. 7. 2019 je tožnik toženca opozarjal na izpolnitev obveznosti iz pogodbe; - ker toženec obveznosti ni izpolnil, mu je tožnik zaračunal pogodbeno kazen in izstavil fakturo 2089/2019 z dne 6. 8. 2019 v višini 2.500,00 EUR; - toženec je za opravljeno delo izstavil fakturo 001-2019 z dne 4. 7. 2019 v višini 921,68 EUR; - tožnik je zneska pobotal in z elektronsko pošto z dne 6. 2. 2020 od toženca zahteval plačilo razlike 1.578,32 EUR; - toženec je z vlogo z dne 17. 7. 2019 tožnika obvestil o odstopu pogodbe o sodelovanju; - rok za plačilo faktur po pogodbi o sodelovanju je 60 dni; - tožnik je vlogo z dne 17. 7. 2019, s katero je toženec odstopil od pogodbe, prejel 25. 7. 2019. 8. Pogodbeno kazen ureja OZ2 v III. poglavju. V 247. členu določa splošna pravila o pogodbeni kazni, in sicer, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo, pri čemer se šteje (če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega), da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, pogodbena kazen pa ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Navedenemu splošnemu pravilu pogodbeno določilo iz 12. člena pogodbe o sodelovanju povsem ustreza. Zato ni razumljiva trditev pritožbe, da denarna terjatev tožnika iz naslova pogodbene kazni po materialnem pravu ni utemeljena. Pritožnik kaj več od te pavšalne trditve tudi ne pojasni. Prav tako ne pojasni, zakaj tožnik za pogodbeno kazen ne more izstaviti računa, predvsem pa ne, kako lahko to vpliva na utemeljenost zahtevka. Drži, da pogodbena kazen ni določena v višini 2.500,00 EUR, določena je v višini 50,00 EUR za vsak nenalepljen plakat. Upoštevaje, da toženec ni prevzel (in ni nalepil) 50 plakatov, pa to dejansko pomeni 2.500,00 EUR. Zato razlogi sodišča prve stopnje niso protispisni in s tem sodišče ni zagrešilo kršitve pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to skuša neutemeljeno prikazati pritožba in ne drži, da tožnik ni konkretiziral in dokazal višine uveljavljene pogodbeno kazni oziroma, da je zahtevek nesklepčen in zato neutemeljen. Ob dejstvu, da toženec plakatov sploh ni prevzel, je tudi nerelevantna pritožben trditev, da tožnik ni navedel, katera plakatna mesta bi moral toženec polepiti.

9. Toženec tudi prvič v pritožbi trdi, da ima sklenjena pogodba o sodelovanju značaj delovno pravne oziroma delovršne pogodbe3. Ob tem skuša prikazati, da sta bili pravdni stranki v položaju delodajalec (tožnik) in delavec (toženec), zaradi česar se je moral toženec soočati s hudimi pritiski in nevarnostmi na terenu, ko so lastniki zemljišč nasprotovali lepljenju plakatov in grozili, ker tožnik z njimi ni imel urejenih razmerij, na kar je toženec tožnika tudi opozarjal. Glede na vsebino pogodbe je bil toženec kot izvajalec slednje tudi dolžan storiti, pogodbeni stranki pa situacije, ki jo opisuje toženec, s pogodbo o sodelovanju nista uredili, česar tudi morebitni položaj delodajalec – delavec ne sanira.

10. Nelogična je tudi pritožbena trditev, da je toženec od pogodbe odstopil, ker je vedel, da mu tožnik opravljenih storitev ne bo plačal, saj je od pogodbe odstopil preden je račun za opravljeno storitev zapadel v plačilo. Zato tudi ne vzdržijo pritožbene trditve, da je zaradi tega tožnik nepoštena pogodbena stranka. Zakaj toženec meni, da ga je tožnik s sklenjeno pogodbo izigral, ker mu na podlagi pogodbe noče plačati opravljenega dela, ni jasno, saj tožniku pogodba podlage za to ne daje. Glede na to, da se je toženec v postopku branil s trditvijo, da je svoje obveznosti po pogodbi izpolnjeval, zaradi neplačil tožnika, pa jih v nadaljevanju ni mogel, so te navedbe tudi nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, vključno s trditvijo, da tožnik s sklenjeno pogodbo toženca izigral, ker mu ni zagotovil stvarnih in normalnih pogojev za delo.

11. Drži, da je toženec z vlogo z dne 17. 7. 2019 od pogodbe odstopil brez odpovednega roka, kar mu omogoča peti odstavek 11. člena pogodbe o sodelovanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik to odpoved prejel 25. 7. 2019, česar toženec ne prereka. Glede na to in dejstvo, da v skladu s pogodbo toženec od pogodbe ni mogel ustno odstopiti (že 15. 7. 2019), bi moral svoje obveznosti 17. 7. 2019 izpolniti, pa jih ni, česar tudi ne zanika. Na to nima vpliva dejstvo, da je razloge za odstop od pogodbe obrazložil in tudi ne, da je sicer svoje obveznosti po pogodbi izpolnjeval. Zato je zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do pogodbene kazni, pravilen, vse nadaljnje trditve o nepobotljivosti terjatev pa nerelevantne, saj gredo tožencu v škodo.

12. Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo (v posledici česar dejanskega stanja ni napačno ugotovilo), ker zahtevka tožnika ni obravnavalo kot tožbe (drugi odstavek 62. člena ZIZ4) in v skladu s postavljenim zahtevkom v vlogi z dne 25. 9. 2020, na kar utemeljeno opozarja pritožba, temveč je odločilo, da sklep o izvršbi, ki ga je sodišče s sklepom z dne 24. 6. 2020 razveljavilo, ostane v veljavi. Pri tem je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo tudi več kot je s tožbo zahteval. Zato je treba pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvih odstavkih 165., 154. in 155. člena ZPP. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške (375 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV-ja na odvetniško storitev, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 279,99 EUR ter takso za pritožbo 165,00 EUR, skupaj torej 444,99 EUR).

14. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo po sodnici posameznici (peti odstavek 458. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). 4 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, številka 51/98, s kasnejšimi spremembami.