Jedro

Dolžnik ne more trpeti škodljivih posledic, če v plačilni nalog vnese namen nakazila (poda izjavo o vračunavanju), tožeča stranka pa se z njim ne seznani, ker iz njenega bančnega izpiska ta namen ni razviden.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 127218/2012 z dne 5. 9. 2012 razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 80,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 202,72 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 127218/2012 z dne 5. 9. 2012 ostane v veljavi v I. in III. odstavku izreka (I. točka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 119,95 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Višje sodišče ugotavlja, da stranki pravzaprav nista v sporu zgolj zaradi vračunavanja obveznosti po 287. členu OZ, ampak tudi zaradi tega, ker tožena stranka zanika obstoj terjatve po računu PP11068951 v višini 523,79 EUR (kar ni vtoževani račun(1)). Tožeča stranka je namreč nakazilo z dne 22. 11. 2011 v višini 1.000,00 EUR obračunala kot plačilo tega računa (vključno z izvršilnimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi), tožena stranka pa trdi, da je s tem zneskom plačala preostanek vtoževanega računa PP11158323 z dne 6. 1. 2012 in sicer kot akontacijo plačila. Sodišče prve stopnje je, ker je ocenilo, da tožena stranka ob plačilu zneska 1.000,00 EUR ni podala izjave o vračunavanju v smislu drugega odstavka 287. člena OZ (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), ugotavljalo tudi obstoj te terjatve, saj se šele po tem lahko vzpostavi vprašanje vrstnega reda poplačila obveznosti (287. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Sodišče prve stopnje je najprej s presojo listinskih dokazov v spisu ugotavljalo, ali je tožena stranka z nakazilom zneska 1.000,00 EUR dne 22.11.2011 izvedla predplačilo (preostanka) vtoževanega računa PP11158323 z dne 6.1.2012 (kot trdi tožena stranka), ali pa je s tem plačilom plačala preostanek prej zapadlega računa PP11068951 v višini 523,79 EUR s pripadki (kot trdi tožeča stranka). Ugotovilo je, da iz izpiska prometa na bančnem računu tožene stranke (priloga B1) izhaja, da je slednja v plačilni nalog kot namen nakazila navedla „akon. plačila za zem. plin za dec. 20“, vendar pa iz izpiska prometa na bančnem računu tožeče stranke ta namen ni razviden (priloga A9). Ker slednja ni bila seznanjena s tem, da je tožena stranka ob izpolnitvi določila vrstni red poplačila obveznosti (da je izvedla predplačilo vtoževanega računa), je bila tožeča stranka po stališču sodišča prve stopnje upravičena, da obveznosti poravna po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

8. Sodišče prve stopnje torej od tožene stranke ni terjalo zgolj dokazovanja dejstva, da je ob izpolnitvi določila vrstni red poplačila obveznosti, ampak tudi to, da je o tem seznanila tožečo stranko, kar pa je v danem primeru materialno pravno zmotno.

9. Prvi odstavek 287. člena OZ določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Drugi odstavek 287. člena OZ določa, da če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

10. Iz povedanega izhaja, da je na dolžniku (torej na toženi stranki), da - če želi - ob izpolnitvi določi vrstni red poplačila obveznosti. To je njemu podeljeno enostransko upravičenje, ki učinkuje že z njegovo izjavo volje, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je relevantno zgolj to, ali je bila tožeča stranka seznanjena z določitvijo vrstnega reda plačila.

11. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v izpisek prometa na bančnem računu tožene stranke (priloga B1) ugotovilo, da je le-ta kot namen nakazila navedla „akon. plačila za zem. plin za dec.20“ (določila vrstni red plačila), kar bi glede na zgoraj navedeno materialnopravno podlago moralo zadoščati za ugotovitev, da je tožena stranka ob izpolnitvi določila vrstni red poplačila obveznosti. Kadar namreč dolžnik denarno obveznost izpolnjuje tako, da banki izda nalog za plačilo, izbiro opravi s tem, da v nalogu za plačilo navede obveznost, ki jo plačuje. Zato je treba šteti, da je tožena stranka s predplačilom 22. 11. 2011 v višini 1.000,00 EUR poravnala vtoževani del računa PP11158323 z dne 6. 1. 2012. Pravilno je tako stališče tožene stranke, da je relevanten predvsem tisti namen nakazila, ki ga je navedla v plačilnem nalogu, s katerim je določila vrstni red plačila. Poleg tega ni neodločilnega pomena, da je tožena stranka po prejemu opomina (za plačilo vtoževanega zneska) tožeči stranki posredovala specifikacijo opravljenih plačil. Po določilu 199. Splošne uzance za blagovni promet, gre v primeru, če ima dolžnik pri istem upniku več dolgov, pa pri plačniku ne pove, kateri dolg plačuje, plačani znesek na dolg, ki ga določi upnik, če temu dolžnik takoj, ko je za to izvedel, ne ugovarja. V danem primeru pa je tožena stranka poračunu tožeče stranke v več dopisih oporekala, takoj po tem, ko je zanj izvedela.

12. Pa tudi sicer tožena stranka pravilno opozarja, da ne more trpeti škodljivih posledic, če je v plačilni nalog vnesla namen nakazila, ki je razviden iz izpiska prometa na njenem bančnem računu, tožeča stranka pa z njim ni bila seznanjena, ker ta namen nakazila iz njenega izpiska prometa ni razviden.

13. Ker je treba ob pravilni uporabi materialnega prava šteti, da je tožena stranka s plačilom akontacije v višini 1.000,00 EUR dne 22. 11. 2011 in s plačilom v višini 3.447,60 EUR dne 26. 1. 2012 v celoti plačala račun št. PP11158323 v skupni višini 4.447,60 EUR, je zahtevek tožeče stranke, s katerim terja vtoževano razliko, neutemeljen. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Ker se je tožena stranka v celoti uspela ubraniti pred zahtevkom tožeče stranke, ji je slednja dolžna povrniti stroške postopka po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Odmerjeni stroški predstavljajo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 55,90 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 11,18 EUR ter DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 13,42 EUR, skupaj 80,50 EUR.

15. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odmerjeni stroški predstavljajo nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 68,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 13,76 EUR ter DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 18,16 EUR (kar tožena stranka zahteva več, se zavrne), ter plačani znesek sodne takse v višini 102,00 EUR, skupaj torej 202,72 EUR.

(1) Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožeča stranka ta račun vtoževala sprva v izvršilnem postopku VL 107277/2011, ki se je zaradi ugovora tožene stranke nadaljeval v gospodarskem sporu, ki se je končal z umikom tožbe, ker je tožeča stranka 22. 11. 2011 prejela nakazilo v višini 1.000,00 EUR in ga štela kot poplačilo vtoževane terjatve po tem računu.