Jedro

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega (civilnega) delikta: - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; - da je škoda sploh nastala; - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; - da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno, izpolnitev pogojev, razen temelja odgovornosti - krivde oziroma objektivne odgovornosti povzročitelja škode, - pa mora dokazati oškodovanec.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uspela dokazati le, da ji je dne 9.7.1989 nastala škoda, ni pa uspela dokazati, da ji je ta škoda nastala zaradi v tožbi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke (z udarci in brcami toženca).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na plačilo odškodnine, ki naj bi jo bila tožnikoma dolžna plačati tožena stranka. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti toženi stranki v znesku 30.420 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali le z vprašanjem vzročne zveze, ne pa tudi z vprašanjem, ali je tožena stranka storila nedopustno dejanje, ki je eden izmed pogojev odškodninskega delikta. Ker se sodišči z vprašanjem, ali je dejanje tožene stranke nedopustno nista ukvarjali, sta dejansko stanje nepopolno ugotovili. To je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega (civilnega) delikta: - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; - da je škoda sploh nastala; - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; - da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno, izpolnitev pogojev, razen temelja odgovornosti - krivde oziroma objektivne odgovornosti povzročitelja škode, - pa mora dokazati oškodovanec.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uspela dokazati le, da ji je dne 9.7.1989 nastala škoda, ni pa uspela dokazati, da ji je ta škoda nastala zaradi v tožbi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke (z udarci in brcami toženca). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) namreč izhaja, da toženec tožnikov ni niti udaril z rokami, niti ju ni brcnil. Tožeči stranki tedaj ni uspelo dokazati, da je škoda, ki je tožnikoma res nastala, posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, zaradi česar sta sodišči tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno zavrnili. Ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec očitanega nedopustnega ravnanja ni storil, zaradi česar eden od pogojev odškodninskega delikta ni izpolnjen, je v razlogih sodbe res tudi zapisalo, "da ni takšnih dokazov, na podlagi katerih bi se lahko z gotovostjo ugotovilo, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo", vendar pa tega dela razlogov sodbe, čeprav je v njem govor o vzročni zvezi, ob upoštevanju vseh ostalih razlogov sodbe ni mogoče razumeti tako, kot v reviziji ponuja tožeča stranka, t.j., da se sodišče z obstojem oziroma neobstojem nedopustnega ravnanja sploh ni ukvarjalo. Tudi ta del razlogov, ki omenja tudi vzročno zvezo, ne pove namreč prav nič drugega kot to, da vzrok za to, da je tožeči stranki škoda nastala, ni bil v ravnanju tožene stranke, ampak, kot izhaja iz ostalih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, v ravnanju neke druge, na kraju škodnega dogodka prisotne osebe, ki pa je tekom pravdnega postopka ostala neznana.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero je potrebno paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).