Jedro

Sodišče prve stopnje zmotno meni, da stvarna legitimacija v obravnavani zadevi ni podana. Glede nato, da vznemirjanje izvira iz ravnanja toženca, je zgrešeno stališče, da bi morala biti tožena oba solastnika, torej poleg toženca še podjetje B. d. o. o. V tovrstnih sporih je namreč pasivno legitimiran tisti, ki je vznemirjal lastnika in to je le toženec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnik) vznemirjala v izvrševanju njene solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 171 k. o. X s tem, da je na navedeno nepremičnino, na kateri stoji stavba A. ul. 2, neposredno ob meji s sosednjo nepremičnino parc. št. 167 k. o. X, na pripadajočem zemljišču stavbe na A. ul. 2, postavila večji lesen nadstrešek na štirih lesenih stebrih, dimenzij tlorisa približno 3 x 6 metrov in visok približno 4 metre, pri čemer je pri postavitvi tega nadstreška na dveh mestih posegla v streho stavbe A. ul. 2, na način, da je izrezala luknjo v sedem elementov kritine oz. strežnikov in jih pri tem poškodovala, s tem pa tudi posegla v konstrukcijo strehe stavbe, vodo (meteorno) iz tega lesenega nadstreška pa speljala na streho stavbe A. ul. 2 in da je toženec dolžan z nepremičnine parc. št. 171 k. o. X odstraniti prej navedeni nadstrešek ter nadomestiti poškodovano kritino oziroma nadomestiti sedem strešnikov na stavbi A. ul. 2 z novimi, nepoškodovanimi strešniki enake barve, vrste in kvalitete. Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni tožencu povrne stroške postopka v višini 1.879,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v celoti in iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca. Najprej opozarja, da je besedilo zavrnjenega dela tožbenega zahtevka deloma drugačno kot v tožbi. Nato opozarja, da je v pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2021 postavil podredni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev vznemirjanja lastninske pravice. Zanika, da ni sporno, da zatrjuje solastninsko pravico na navedeni (sporni) površini, ki jo imenuje pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi, saj je kasneje predložil večje število pogodb, iz katerih je razviden nastanek etažne lastnine in podal trditveno podlago, da gre za dejansko etažno lastnino in da je navedeni del nepremičnine njegova last. Povzema obrazložitev od 6. do 9. točke in pri tem izpostavlja nejasne navedbe v 8. točki obrazložitve. V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na sodbo VSL I Cp 1827/2013 poudarja, da gre pri tej zadevi za lastninski spor, v obravnavanem primeru pa gre za negatorno tožbo. Vprašanje lastninske pravice je predhodno vprašanje. Če bi se ugotovilo, da sporno zemljišče ni v tožnikovi (so)lasti, vznemirjanja ne bi bilo. Učinki predhodnega vprašanja se na tretjega solastnika ne bi raztezali, zanj se ne ustanavlja nobena pravica ali pravno razmerje. Zato sodba ne bi imela razpolagalnega učinka za tega solastnika. S sodbo se ne bo ugotavljala nobena pravica ali pravno razmerje za druge etažne lastnike in se jim z njo ne bo nalagalo nobenih obveznosti. Učinek bo imela zgolj in samo med pravdnima strankama. Zaključek, da gre za nujno sosporništvo na pasivni strani (na aktivni ga ni nikoli), je napačen. Sklicuje se na sodno prakso iz katere je razvidno, da je stališče sodišča prve stopnje materialno pravno zgrešeno.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožnik svoje navedbe spreminja in so zato neverodostojne. Ker ni sporno, da na predmetni nepremičnini že obstaja dejanska etažna lastnina, tožnik pa temu ni ustrezno oblikoval tožbenega zahtevka, ga je treba že zato zavrniti. Zagotovo pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za spor o pravni naravi dela nepremičnine med „dejanskimi“ etažnimi lastniki in ne med „dejanskim“ etažnim lastnikom in tretjo osebo. Tožnik je solastnik do ½, toženec do ¼, družba B. d. o. o. pa ¼. Zaradi določenosti idealnih deležev na stvari lahko zahtevajo z lastninsko tožbo ali s tožbo zaradi vznemirjanja varstvo tudi zgolj svojega solastninskega deleža, vendar le v razmerju do tretjih. To pa ne velja za skupne lastnike, saj ti idealnih deležev na stvari nimajo in lahko o upravljanju oziroma razpolaganju s stvarjo odločajo zgolj vsi skupaj kot ena stranka. Zato bi bilo treba v postopek vključiti vse stranke materialno pravnega razmerja, iz katerega izhaja spor, v primeru, ko bi pravnomočna sodna odločba v takšni zadevi imela razpolagalni učinek, saj akt razpolaganja zaradi narave lastniških razmerij sprejmejo vse stranke razmerja skupaj. V obravnavanem primeru bi imela odločitev, da sporni del predmetne nepremičnine predstavlja skupni del in posledično solastnino vseh treh dejanskih etažnih lastnikov, razpolagalni učinek, za katerega pa so zaradi narave materialnopravnega razmerja nujno legitimirani vsi solastniki oziroma dejanski etažni lastniki. Sodišče prve stopnje zato meni, da bi lahko tožnik z zahtevkom uspel le, če bi v pravdo bodisi na aktivni ali pasivni strani pritegnil še tretjega solastnika, ker tega ni storil, stvarna legitimacija ni podana.

7. Pritožba utemeljeno pripominja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za poseg v besedilo tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo. Drži tudi, da sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku2 ni odločalo, čeprav ga je tožnik postavil v vlogi z dne 12. 7. 2021. Prav pa ima pritožba tudi, ko trdi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da stvarna legitimacija ni podana.

8. V prvem in drugem odstavku 99. člena SPZ3 je določeno, da lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari; če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, pa ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari (100. člen SPZ).

9. Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Tožniku mora pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da stvarna legitimacija v obravnavani zadevi ni podana. Glede nato, da vznemirjanje izvira iz ravnanja toženca4, je zgrešeno stališče, da bi morala biti tožena oba solastnika, torej poleg toženca še podjetje B. d. o. o. V tovrstnih sporih je namreč pasivno legitimiran tisti, ki je vznemirjal lastnika in to je le toženec. V skladu z določbo 100. člena SPZ pa lahko varstvo skupnega dela zahteva tudi zgolj eden od etažnih lastnikov (v korist ostalih). Glede na to, da tožnik primarno trdi, da je solastnik tistega dela nepremičnine parc. št. 171 k. o. X na katerem je toženec postavil nadstrešek, podrejeno pa, da je lastnik tega dela, je navedel ustrezna pravnorelevantna dejstva, na katerih utemeljuje svojo (materialno) aktivno legitimacijo.

10. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje odgovoriti na predhodno vprašanje kakšen status ima sporno zemljišča, rešitev tega vprašanja pa bo imela pravni učinek, kot pravilno zapiše sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve, le v tej pravdi (13. člen ZPP). Če bo sodišče ugotovilo, da je tožnik solastnik spornega dela (kot trdi primarno) oziroma lastnik tega dela (kot trdi podreno), bo v nadaljevanju moralo ugotavljati tudi ali ravnanje toženca pomeni poseg v tožnikova (so)lastninsko pravico. V primeru zavrnitve primarnega zahtevka, bo moralo odločati tudi o podrednem tožbenem zahtevku. Pri odločanju pa mora upoštevati besedili postavljenih zahtevkov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravnoodločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročala hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je že izvedlo del predlaganih dokazov, ki jih mora še ustrezno oceniti in obrazložiti, sodišče druge stopnje pa bi jih moralo zaradi načela neposrednosti ponovno izvesti.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Sodišče prve stopnje v zaključku 1. točke obrazložitve na strani 6 sodbe le navede, da je tožnik poleg primarnega tožbenega zahtevka uveljavljal še podredni tožbeni zahtevek. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, številka 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 4 Toženec priznava, da je sporni nadstrešek postavil.