Jedro

Obnašanje v delovnem okolju, ko je tožnik na agresiven način s povzdignjenim tonom nadrejenim izrekal besede, tudi žaljive, ki niso pomenile le konstruktivne kritike glede načina vodenja, ter je porinil stol v steno oziroma omaro, je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprimerno in nedopustno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na takšen zaključek dejstvo, ali je imel tožnik žaljiv namen oziroma ali je bil učinek njegovih izjav žaljiv, niti ni odločilno za samo presojo utemeljenosti pisnega opozorila ter posledično za zakonitost odpovedi iz krivdnega razloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila (več) dopustna praksa, da zaposleni jemljejo izdelke za malico direktno iz pozicij komisionirnih mest v skladišču. Pravilno je ugotovilo, da četudi bi bil izdelek poškodovan ali pa bi v kartonu oziroma embalaži manjkali izdelki, tožnik namaza in drugih izdelkov iz komisionirnih mest ne bi smel vzeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 12. 2020 (točka I/1 izreka); za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo dne 18. 12. 2020, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2019 (točka I/2 izreka); za plačilo reparacije za obdobje od 18. 12. 2020 do 26. 4. 2021, kot je razvidno iz izreka sodbe (točki I/3 in I/3.a izreka), ter za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 6.300,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 1/3.b izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/4 izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, v plačilo pa mu je naložilo stroške postopka tožene stranke v višini 1.338,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je po prejemu pisnega opozorila dne 2. 9. 2020 s kršitvami pogodbenih obveznosti, na katere je bil opozorjen v opozorilu, prenehal v celoti. Tožena stranka ga s pisnim opozorilom ni opozorila na prepovedanost jemanja izdelkov. Poudarja dolžnost tožene stranke, da tožnika na prepovedanost tega ravnanja izrecno opozori v pisnem opozorilu, saj je pri njegovi izdaji sodeloval tudi neposredno nadrejeni A. A., ki je za njegovo ravnanje vedel že od leta 2018 dalje. Ravnanje tožnika je potrebno obravnavati kot enotno in trajajoče dejanje, ne pa ločeno za vsak dogodek jemanja izdelka. Priča B. B. je v celoti potrdil vse trditve tožnika. Ker je tudi C. C. potrdil, da ga nihče nikdar ni opozarjal na prepovedanost jemanja izdelkov iz pozicij ali na obveznost jemanja iz za to točno določene lokacije, je jasno, da nadrejeni zaposlenih niso nikdar opozarjali na nedopustnost tega ravnanja. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil kadarkoli pred prejemom vabila na zagovor opozorjen na nedopustnost svojega ravnanja. Na spremembo prakse nadrejeni niso opozarjali zaposlenih. Sprememba dopustnosti takšnega ravnanja ne more predstavljati krivdnega razloga za odpoved v primeru, ko takšna prepoved ni jasno in nedvoumno skomunicirana zaposlenim. Opozarja na zmotnost in protispisnost dejanskih zaključkov, da naj bi le komisionarji imeli pristojnost izločanja poškodovanih izdelkov iz pozicij. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi dejstvo glede obstoja mesta, kjer naj bi se nahajali izdelki, ki jih je bilo dovoljeno jemati. B. B. je izpovedal, da hladilnika ni bilo do odhoda tožnika, paleta z izdelki pa je bila le občasno. Sodišče prve stopnje te izpovedi v okviru dokazne ocene ni upoštevalo. Zaradi zavrnitve zaslišanja s strani tožnika predlaganih prič D. D. in E. E. uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na napačno ugotovljeno dejansko stanje in tožniku onemogočila dokazovanje obstoja prakse glede jemanja izdelkov iz pozicij. Napačna je tudi prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenih razlogov za podajo pisnega opozorila. Zmoten je zaključek, da je bilo tožnikovo obnašanje 24. 8. 2020 žaljivo. Sodišče prve stopnje dejstev glede namena in učinka podanih izjav tožnika sploh ni ugotavljalo. Za žaljive je F. F. smatral očitke glede vodenja, ki pa objektivne žaljivosti ne morejo doseči. G. G. pa je izrecno izpovedal tudi, da sam ni vzel osebno pripomb tožnika. Pripombe tožnika so bile sicer podane ob jasnem razburjenju, vendar pa nikakor niso imele niti žaljivega namena niti objektivne žaljive vsebine. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je glede zavrnitve opravljanja dela neobrazloženo poverilo verodostojnost izpovedi A. A. in zavrnilo verodostojnost tožnikove izpovedi. Ni mogoče slediti izpovedi A. A., da je tožnik pustil čakati voznike, saj so ti čakali pred okencem pisarne, ki sta ga videla oba, in bi vsak voznik komuniciral skozi to okence direktno z obema. Dokazno breme glede tega dejstva je na toženi stranki, ki bi lahko predlagala tudi zaslišanje kakšnega voznika, ki naj bi domnevno čakal na tožnika, pa tega ni storila, čeprav je A. A. izrecno povedal, da bi to lahko potrdili. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče D. D., vendar iz drugačnega razloga, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje. Stranke so skladno z 236. členom ZPP dolžne v okviru dokaznega predloga za zaslišanje priče navesti, o čem naj se določena oseba zasliši kot priča, povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi v zvezi s svojimi trditvami o jemanju poškodovanih artiklov za malico kot splošni praksi vseh delavcev, ki naj bi jo tožena stranka dopuščala in z njo izrecno soglašala, predlagal tudi zaslišanje priče D. D., pri tem pa v nasprotju z 236. členom ZPP ni sporočil njegovega naslova oziroma zaposlitve. Očitek o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe dokaza ni utemeljen, saj nepopolnih dokaznih predlogov sodišče ni dolžno izvesti.1

7. Skladno z drugim odstavkom 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je v zvezi z dejstvom obstoja prakse jemanja izdelkov iz pozicij komisionirnih mest zaslišalo pričo E. E. Sodišče prve stopnje je namreč popoln dokazni predlog za njegovo zaslišanje zavrnilo kot nepotrebnega z obrazložitvijo, da je tožnik za ugotavljanje istih dejstev predlagal že zaslišane priče B. B., C. C. in H. H. Vendar pa slednje niso potrdile dejstev, v zvezi s katerimi je tožnik predlagal njihovo zaslišanje, zato je odločitev sodišča o zavrnitvi tega dokaznega predloga nepravilna. Ker je sodišče prve stopnje že ugotavljalo dejstva v zvezi s prakso jemanja izdelkov iz pozicij, je pritožbeno sodišče odpravilo v pritožbi očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka in na pritožbeni obravnavi zaslišalo pričo E. E. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v povezavi s prvostopenjskim dokaznim postopkom pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v zadevi ugotovljena vsa odločilna dejstva in da ta materialnopravno utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 12. 2020, v kateri se tožniku očita, da je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 26. 10. 2020 na delovnem mestu vzel izdelek namaz tuna 140 g brez dovoljenja, poleg tega pa je izdelke tožene stranke brez dovoljenja vzel že večkrat pred tem, in sicer 8. 9. 2020, 9. 9. 2020, 10. 9. 2020, 11. 9. 2020, 28. 9. 2020 in 30. 9. 2020. Tožniku se očita, da je s tem kršil 12. člen pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) ter 44. in 52. člen Kolektivne pogodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj očitanih kršitev iz pisnega opozorila z dne 2. 9. 2020 kot iz odpovedi.

9. Tožena stranka je tožniku v pisnem opozorilu očitala več kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer da je 24. 8. 2020 zaradi neustreznega stola verbalno napadel in žalil nadrejene, pri čemer se po prejemu novega stola ni umiril, ampak je z žaljenjem in neprimernim obnašanjem nadaljeval ter stol odrinil v steno oziroma omaro. Tožniku se je še očitalo, da je 24. 8. 2020 in 25. 8. 2020 zavrnil opravljanje svojega dela, ki mu ga je odredil nadrejeni, namesto tega je naprej gledal v telefon in igral igrice. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so navedeni očitki utemeljeni.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija zaključek, da je bilo njegovo obnašanje 24. 8. 2020 žaljivo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje utemeljenosti očitka glede verbalnega napada in žaljenja nadrejenih ni ugotavljalo z vidika (objektivne in subjektivne) ocene žaljivosti, ampak z vidika primernosti in dovoljenosti takega obnašanja. Obnašanje v delovnem okolju, ko je tožnik na agresiven način s povzdignjenim tonom nadrejenim izrekal besede, tudi žaljive, ki niso pomenile le konstruktivne kritike glede načina vodenja, ter je porinil stol v steno oziroma omaro, je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprimerno in nedopustno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na takšen zaključek dejstvo, ali je imel tožnik žaljiv namen oziroma ali je bil učinek njegovih izjav žaljiv, niti ni odločilno za samo presojo utemeljenosti pisnega opozorila ter posledično za zakonitost odpovedi iz krivdnega razloga. Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (VIII Ips 314/2016), zato ni pravno relevantna, poleg tega pa zadeva presojo žaljivosti v primeru, ko oseba, na katero se izjava nanaša, ni niti posredno seznanjena z njeno vsebino, kar ni primerljivo z obravnavano zadevo, ko je tožnik svoje besede namenil nadrejenim. Pritožbeno izpostavljanje izpovedi G. G., da izrečenih besed ni vzel osebno in se ni počutil užaljenega, tožnika ne opravičuje, zato s tem ne more uspešno zmanjšati teže storjene kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je povzročil s svojim neprofesionalnim in nedopustnim vedenjem na delovnem mestu.

11. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj je kot verodostojno ocenilo izpoved priče A. A., ne pa izpoved tožnika. Sodišče prve stopnje je v 35. točki obrazložitve sodbe v zadostni meri in prepričljivo pojasnilo, da je verjelo A. A., ker je bila njegova izpoved skladna z vsebino njegovih elektronskih sporočil, ki ju je takoj po storjenih kršitvah 24. in 25. 8. 2020 poslal nadrejenima F. F. in G. G., prav tako pa ni spregledalo, da je tožnik v svoji izpovedi priznal, da je na očitana dneva v delovnem času uporabljal telefon oziroma na njem gledal igrice ter, da prog ni zaključil. Pritožba ne uspe omajati dokazne ocene niti z nadaljnjo navedbo, da je iz opisa razvidno, da so vozniki čakali pred okencem pisarne, ki sta ga videla oba, tožnik in A. A., in bi vsak voznik lahko komuniciral skozi to okence direktno z obema. Iz izpovedi A. A., da so ga vozniki prosili, da jim zaključi dobavnice, ker tožnik tega ni hotel, čeprav je voznike, ki so čakali, videl, pri tem pa se je smejal oziroma jim dejal, da naj počakajo, namreč izhaja, da so vozniki komunicirali tudi s tožnikom, vendar se na njih ni oziral kot tudi ni upošteval odredb nadrejenega, da naj zaključi progo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožniku, da pogoji za zaključitev prog še niso bili izpolnjeni, ker voznikov ni bilo na okencu oziroma jih ni videl. Verodostojnosti izpovedi A. A. pritožba neutemeljeno oporeka tudi z izpostavljanjem izpovedi B. B. v delu, ki se nanaša na nadomeščanja A. A., ki naj bi kdaj prej odšel z dela ali kasneje prišel na delo. Iz izpovedi A. A. namreč izhaja, da je zanikal le, da ga je moral tožnik nadomeščati in voditi izmeno v primeru predčasnega odhoda, ni pa trdil, da ni kdaj predčasno končal izmene ali prišel na delo kasneje. Zgolj iz razloga, ker je A. A. izpovedal, da je bilo sodelovanje s tožnikom naporno, priči ni mogoče odreči verodostojnosti. Neutemeljena je tudi trditev pritožbe, da ima A. A. kot neposredno nadrejeni interes za uspeh tožene stranke v tem sporu. Interes za uspeh s tožbenim zahtevkom ima nedvomno tudi tožnik, zaposlitev pa je le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene, pri čemer sama po sebi še ne pomeni neverodostojnosti priče. Tožena stranka je dokazala, da tožnik ni zaključil prog, kljub temu, da so ga na okencu že čakali vozniki, da jim zaključi dobavnico, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka lahko predlagala tudi zaslišanje kakšnega voznika, ki je čakal na tožnika.

12. Ni relevantno, da kršitve iz pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso istovrstne, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnik po prejemu pisnega opozorila s kršitvami pogodbenih obveznosti, na katere je bil v opozorilu opozorjen, prenehal v celoti. Osnovni namen pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je, da delodajalec delavca opozori na izpolnjevanje delovnih obveznosti oziroma na neustrezno ravnanje in odvrne od nadaljnjih kršitev, pri čemer ga lahko pisno opozori na kakršnokoli kršitev obveznosti, za katero presodi, da zahteva takšen ukrep. Očitana kršitev glede na to, da je storjena v manj kot letu dni po predhodni kršitvi in da pisno opozorilo ob predhodni kršitvi ni doseglo svojega namena, zadošča za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato tožena stranka tožnika ni bila dolžna pisno opozoriti tudi na kršitev, ki je predmet odpovedi, kot zmotno meni tožnik v pritožbi. Na pravilnost takšnega zaključka ne more vplivati niti dejstvo, da je bilo tožnikovim nadrejenim, še zlasti neposredno nadrejenemu A. A., njegovo ravnanje jemanja izdelkov znano oziroma so zanj vedeli že ob podaji pisnega opozorila, saj ti kljub odgovornosti za dajanje navodil in izvajanje nadzora nad opravljanjem dela, nimajo pooblastila za vodenje delovnopravnih postopkov ter za odločanje o izreku delovnopravnih sankcij, tj. pisnih opozoril in odpovedi pogodb o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje kot bistveno izhaja, da direktorica upravljanja s kadri I. I., pooblaščena oseba pri toženi stranki za odločanje o izreku delovnopravnih sankcij, s tožnikovim nedopustnim jemanjem izdelkov iz komisionirnih mest ni bila seznanjena pred 26. 10. 2020, zato ta kršitev niti ni mogla biti vključena v pisno opozorilo z dne 2. 9. 2020. Poleg tega pa se tožniku v odpovedi kot kršitev očitajo posamezna ravnanja jemanja izdelkov od septembra 2020 dalje (8. 9. 2020, 9. 9. 2020, 10. 9. 2020, 11. 9. 2020, 28. 9. 2020, 30. 9. 2020, 26. 10. 2020), in ne iz obdobja pred podanim pisnim opozorilom. Tako se kot neutemeljen pokaže pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe izhaja stališče, da lahko delodajalec razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katere ob podaji pisnega opozorila že ve, hrani za kasneje na način, da te razloge, za katere je vedel že ob podaji pisnega opozorila, uporabi za utemeljitev odpovedi.

13. Neutemeljeno je obširno pritožbeno navajanje v zvezi s tem, da naj bi večkratno jemanje izdelkov predstavljalo enotno in trajajoče (kaznivo) dejanje, in ne več posameznih samostojnih (kaznivih) dejanj, glede česar pritožba izpostavlja tudi primere iz kazenske sodne prakse. Tovrstne pritožbene navedbe na zakonitost odpovedi nimajo vpliva, saj se tožnikovo ravnanje niti ne presoja kot kršitev z znaki kaznivega dejanja v okviru izredne odpovedi, temveč kot kršitev pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da za utemeljenost presojanega razloga za odpoved glede na resnost kršitve zadostuje že eno očitano ravnanje jemanja izdelka iz komisionirnih mest, kjer se nahajajo izdelki namenjeni za nadaljnjo prodajo in distribucijo.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da najmanj od avgusta 2020 dalje, ko je vodenje skladišča prevzel F. F., pri toženi stranki ni bila (več) dopustna praksa, da zaposleni jemljejo izdelke za malico direktno iz pozicij komisionirnih mest v skladišču. Pravilno je ugotovilo, da četudi bi bil izdelek poškodovan ali pa bi v kartonu oziroma embalaži manjkali izdelki, tožnik namaza in drugih izdelkov iz komisionirnih mest ne bi smel vzeti. Pravilnost prvostopenjskega zaključka potrjuje tudi izpoved E. E. na pritožbeni obravnavi, da je do spremembe, ko niso več smeli jemati izdelkov iz binov (pozicij), prišlo takrat, ko so dobili hladilnik v sobi za počitek, to spremembo pa je umestil v čas, ko je bil vodja skladišča F. F. Slednje potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo najmanj od avgusta 2020, ko je vodja skladišča postal F. F., prepovedano jemanje izdelkov iz pozicij. Za presojo očitanih kršitev tožnika v septembru in oktobru 2020 ni relevantna predhodna praksa iz obdobja vodenja bivšega šefa J. J., ki naj bi dovoljeval jemanje izdelkov iz kartonov, sicer pa na podlagi izpovedi E. E. niti ni mogoče zaključiti, da so smeli delavci takrat kar prosto odpreti še zapakirano kartonsko embalažo in vzeti izdelek, temveč so morali obvestiti svojega nadrejenega oziroma vodjo komisionarjev.

15. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za ugotovitev, da tožena stranka oziroma nadrejeni tožnika niso opozorili na nedopustnost oziroma prepovedanost očitanega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izvedeni dokazi tega ne dokazujejo, pri čemer skuša tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazati, da bi ga moral njegov neposredno nadrejeni A. A. izrecno opozoriti, da ne sme jemati namaza iz pozicije. Zadošča namreč, da je delavec seznanjen z določeno prepovedjo oziroma pravilom, pri tem pa ni pomembno, ali ga je seznanil neposredno nadrejeni ali druge nadrejene osebe oziroma celo zaposleni. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je F. F. izpovedal, da je svojim podrejenim večkrat izrecno naročil, da morajo zaposlene opozoriti na prepoved jemanja izdelkov iz pozicij, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi vodja izmene komisioniranja K. K., ki je večkrat opozarjal zaposlene, med njimi tudi tožnika. Da je K. K. tožnika ves čas opozarjal, je izpovedal tudi vodja izmene sprejema in manipulacije A. A., prav tako pa iz izpovedi vodje komisioniranja L. L. izhaja, da je tudi sam tožnika izrecno opozoril, da jemanje izdelkov iz komisionirnih mest ni dovoljeno. Ravno tako je vodja izmene v skladišču H. H. v svoji izpovedi izpostavil, da so bili zaposleni na to ustno opozarjani. Ni mogoče slediti pritožbi v delu, v katerem navaja, da je B. B., ki je bil tako kot tožnik administrator v skladišču, potrdil vse trditve tožnika. Čeprav je zanikal, da bi ga kdo opozoril na prepoved, iz njegove nadaljnje izpovedi izhaja, da se je govorilo okoli, da se to ne sme. Dejstvo, da se je govorilo v skladišču, da je F. F. rekel, da se ne sme jemati izdelkov iz pozicij, je razvidno tudi iz izpovedi C. C., kontrolorja preglednika v skladišču. Upoštevaje njuno izpoved, da sama nista jemala izdelkov, je razumno, da njiju osebno ni nihče opozoril na prepoved. Nenazadnje pa tudi izpoved E. E. na pritožbeni obravnavi, da so nadrejeni nekatere zaposlene opozorili in jim rekli, da se ne sme več jemati iz binov, ampak samo iz hladilnika, kar so si med sabo tudi sporočili, potrjuje ugotovljeno dejstvo o seznanjenosti zaposlenih, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča tožnik moral in mogel vedeti za nedopustnost svojega ravnanja. Vztrajanje pritožbe na nasprotnem stališču tako ni utemeljeno. Na odločitev ne vpliva niti okoliščina, da je tožena stranka kasneje na stene v skladišču izobesila še pisna obvestila o prepovedanosti jemanja izdelkov iz pozicij.

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zaposleni pri toženi stranki za malico lahko jemali le izdelke, umaknjene iz prodaje, ki so se nahajali na za to določenem mestu, najprej je bila to polica oziroma paleta pred pisarno v skladišču, kasneje pa hladilnik v sobi za počitek. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje na izpovedi B. B. in C. C., da so hladilnik v sobo za počitek namestili šele kasneje, po odhodu tožnika, K. K. pa hladilnika niti ni omenil, ampak je govoril le o sobi za počitek. Glede na časovno oddaljenost spornega obdobja je razumljivo, da se B. B. in C. C. kot tudi na pritožbeni obravnavi zaslišani E. E. o tem, kdaj je tožena stranka namestila hladilnik, izpovedali drugače kot tožnik, vendar takšno razlikovanje v časovni umestitvi ne omaje prvostopenjskega zaključka, da je bil prostor za počitek s hladilnikom urejen že v času storitve očitanih kršitev tožnika. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljeno osredotočilo na izpoved tožnika, ki je zaslišan sam povedal, da je bil hladilnik v sobi za počitek od avgusta 2020, zato v pritožbi neutemeljeno oporeka tej ugotovitvi. Pri tem ne gre spregledati, da je E. E. poudaril, da je do spremembe jemanja izdelkov iz pozicij zaradi postavitve hladilnika prišlo takrat, ko je bil vodja skladišča F. F., to pa je od avgusta 2020. Glede na to, da je do prepovedi jemanja izdelkov iz komisionirnih mest privedla namestitev hladilnika, na katerem je tudi po izpovedi tožnika pisalo "za malico", nadaljnja pritožbena navedba, da K. K. ni konkretiziral mesta, kjer se je predhodno nahajala paleta z izdelki za malico, ni bistvena. Upoštevajoč dopolnjeni dokazni postopek, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili zaposleni seznanjeni z lokacijo izdelkov, ki jih lahko jemljejo za malico, zato ni podlage za zaključek, da tožena stranka ni imela jasnih in nedvoumnih pravil v zvezi s tem, kot zmotno navaja pritožba.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel pristojnosti izločanja poškodovanih izdelkov iz prodaje oziroma za odpis, ker naj bi bile izpovedi prič v nasprotju s to ugotovitvijo. Zaslišane priče K. K., F. F., L. L. in A. A. so v bistvenem skladno potrdile, da so bili za odrejanje izdelkov za odpis oziroma izločitev iz prodaje pristojni komisionarji, zlasti vodje izmene komisioniranja. Pritožba s parcialnim izpostavljanjem izpovedi K. K., ki jo iztrga iz konteksta, zmotno uveljavlja, da so poškodovane izdelke lahko izločali vsi. Iz njegove izpovedi kot celote je namreč razvidno, da je poudaril, da je bila to naloga komisionarjev, ter zanikal, da je bil za to zadolžen tožnik. Ob izostanku tožnikovih konkretnih trditev v smeri, da je bil tudi sam pristojen za izločanje poškodovanih izdelkov,2 ter ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik iz pozicij jemal nepoškodovane izdelke, pristojnost izločanja poškodovanih izdelkov iz pozicij ne predstavlja pravno pomembnega dejstva za odločitev v tem sporu.

18. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o obstoju utemeljenega odpovednega razloga, zaradi česar ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč med drugim kršil 33., 34. in 37. člen ZDR-1, ker si je v nasprotju z navodili tožene stranke nedopustno prilastil izdelke tožene stranke, ki so bili namenjeni nadaljnji prodaji, s tem pa je toženko odškodoval, čeprav je imel na posebnem mestu za potrebe malice na voljo izdelke, izločene iz prodaje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da pisno opozorilo ni doseglo svojega namena in da je tožnik s svojimi kršitvami nadaljeval. 19. Tožnik v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške, ki jih je priglasil na pritožbeni obravnavi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka prav tako sama krije priglašene stroške pritožbenega postopka, delno kot delodajalec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in delno, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča glede odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je nepopolnost podatkov, ki so potrebni za identifikacijo priče in vročitev vabila. Prim. sodbi VSRS II Ips 195/2007 in II Ips 56/2006. 2 Zatrjeval je le, da ni jasno, kdo so bile osebe zadolžene za izločanje poškodovanih artiklov, ter da je vedno jemal izključno in samo poškodovane izdelke za malico, ki bi bili tako in tako njemu na voljo, le na drugi lokaciji. Nadalje je navedel, da je posebnega pomena ravno odsotnost kakršnihkoli jasnih pravil ravnanja, na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče zaključiti, kdo je pristojen ugotavljati, katere izdelke je potrebno opredeliti za poškodovane in katere ne (tretja pripravljalna vloga z dne 7. 12. 2021 na list. št. 51-52).