Jedro

Tožnikove individualne okoliščine izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, dejstvo, da bi po lastni izjavi tožnik počakal v Sloveniji le, če bo zanj poskrbljeno (da bo dobil stanovanje in delo), dokazujejorealno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, in sicer od 11. 2. 2022 od 13:45 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. člen izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika obravnavala Policijska postaja A., ko je 30. 1. 2022 ob 20:00 v skupini z drugimi tujci ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške in bil 31. 1. 2022 ob 0:10 prijet s strani slovenske policije. V postopku na Policijski postaji A. je navedel ime B. B. Toženka je ugotovila, da je tožnik pred dvema oziroma tremi leti odšel ilegalno iz Afganistana v Iran in nato v Turčijo. Pot je nadaljeval v Grčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar naj bi mu bila prošnja zavrnjena. Tožnik je odšel v Albanijo, Črno Goro, Bosno in Hercegovino in na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je bil vrnjen s strani policistov Policijske postaje C. Na Hrvaškem je bil nameščen v azilni dom in se s skupino tujcev 30. 1. 2022 s taksiji odpeljal do hrvaško slovenske meje in po prečkanju reke Breganica vstopil v Slovenijo. V neposredni bližini hiše Č., naselje Velika Dolina, so bili kontrolirani s strani policistov Policijske postaje A., ki so ugotovili, da je bil prosilec B. B., zaradi nedovoljenega prehoda državne meje med Hrvaško in Slovenijo 19. 9. 2021 že obravnavan s strani policistov Policijske postaje D. ter nato vrnjen na Hrvaško. Tam se je v postopku mednarodne zaščite predstavljal kot E. E., kar je bilo razvidno tudi iz izkaznice prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

3. Iz obrazložitve dalje izhaja, da tožnik v postopku v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 11. 2. 2022 (v nadaljevanju prošnja), ni izkazal svoje istovetnosti, ki jo je zatrjeval: E. E., rojen ... 5. 1985. V prošnji je povedal, da je izvorno državo zapustil pred tremi leti in ilegalno vstopil v Iran in preko Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, pot nadaljeval v Bosno, kjer je bil 1 leto in nekaj mesecev, nato pa odšel na Hrvaško, kjer je ostal približno 20-30 dni in nato vstopil ilegalno v Slovenijo. V prošnji je navedel, da je njegova ciljna država katerakoli država, v kateri bo na varnem. Navedel je, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer ni počakal na odločitev in predložil hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito št. ... V prošnji je navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker so v Afganistanu velike težave, da njemu sicer v Afganistanu ni nihče grozil, je pa državo zapustil zaradi varnosti. Dodal je še, da je v Afganistanu velika sramota, če nisi pismen, saj v tem primeru kamorkoli greš ne moreš nič početi oziroma delati. Zato se je odločil, da bo odšel iz države.

4. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je bil tožniku 11. 2. 2022 ustno na zapisnik št. 2142-376/2022/3 (1221-09) izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je na podlagi preverbe v sistemu Eurodac ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji (20. 8. 2020) in na Hrvaškem (29. 12. 2021). Hrvaškim migracijskim organom je toženka posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika in zaprosila za nujen odgovor.

5. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je toženka znatno nevarnost tožnikovega pobega iz Slovenije pred zaključkom dublinskega postopka utemeljila s tem, da je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem ter obakrat odšel pred odločitvijo o njegovi prošnji. Toženka je izrek ukrepa utemeljila tudi z ugotovitvijo, da je tožnik sprva zamolčal, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Grčiji, saj je na prošnji navedel samo Hrvaško. Toženka je povzela, da je na zapisnik povedal, da je bil v Grčiji, in da ni bil vprašan o tem, ali je vložil tudi prošnjo, nato pa dodal, da tega mogoče ni razumel. V zvezi s tem je toženka ugotovila, da je iz prošnje razvidno, da je na vprašanje št. 24., tožnik za prošnje v drugih državah, navedel samo Hrvaško. Toženka je utemeljila izrek ukrepa tudi s tem, da tožnik ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj v navedenih državah ni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Toženka je upoštevala, da tožnik po lastni izjavi v Grčiji ni počakal na odločitev zaradi situacije in ker je mislil, da je zanj bolje, da gre naprej. Upoštevala je tudi tožnikovo izjavo, da bi moral na Hrvaškem počakati šest mesecev za odločitev o njegovi prošnji in da sta se z bratom odločila za pot naprej v Slovenijo, ker v tem času ni dobil nobenega denarja, mora pa skrbeti za družino. Toženka je upoštevala tožnikovo izjavo, da bo ostal v Sloveniji pod pogojem, da mu zagotovijo stanovanje ali delo in če bi mu bilo to zagotovljeno, bo pisno potrdil, da ne bo odšel drugam. Tožnikova ravnanja je toženka ocenila kot taka, ki kažejo na izrazito zlorabo azilnega postopka, s katero si tožnik zagotavlja zgolj ilegalno prehajanje držav, saj v dveh državah Evropske unije, kljub podani prošnji za mednarodno zaščito, ni imel namena počakati na odločitev. S tem je onemogočil tako Grčiji kot Hrvaški, da bi vsebinsko odločili o njegovih težavah v izvorni državi. Toženka je glede na pretekla ravnanja tožnika, še posebej ob dejstvu, da bivanje v Sloveniji pogojuje s pridobitvijo stanovanja ali dela, ocenila, da tožnik ne išče mednarodne zaščite ampak delo oziroma izboljšanje finančne situacije. Toženka je ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo zato tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

6. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma in ugotovila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja toženka ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožnikove navedbe_

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in nesorazmerno posega v osebno svobodo prosilca za mednarodno zaščito. Meni, da toženka ni navedla razlogov, zakaj je izrečeni ukrep nujen in ni opravila tehtanja o tem ali bi bilo možno postopek predaje zaradi ponovnega sprejema izvesti z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, s katerimi se ne omejuje svoboda gibanja tožniku s tem, da se mu dejansko odvzame prostost. Tožnik meni, da zato ni mogoče presoditi ali je sorazmeren izrečeni poseg v njegovo svobodo gibanja.

8. Tožnik s sklicevanjem na Uredbo Dublin III toženki očita, da ni uporabila manj prisilnih ukrepov, npr. pridržanje na območje azilnega doma, pa vendar na podlagi tožnikovih »preteklih ravnanj« sklepala, da tožnik namerava zapustiti azilni dom in tako onemogočiti postopek predaje odgovorni državi članici. Meni, da je po naravi stvari treba poskusiti najprej z najmilejšim ukrepom posega v osebno svobodo posameznika, kar bi bilo mogoče doseči z odreditvijo ukrepa na območje azilnega doma, ne pa takoj poseči po ukrepu omejitve gibanja na center za tujce, kjer je podoben režim kot v zaporu, ne da bi se toženka predhodno sploh prepričala, da milejši ukrep ne bo dosegel svojega namena.

9. Tožnik še navaja, da je izpodbijani sklep in izrečeni ukrep nerazumljiv tudi v dejanskem smislu. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik od 30. 1. 2022 oz. 31. 1. 2022 in do 11. 2. 2022, ko je bil z njim opravljen razgovor in je vložil prošnjo, v prostorih Direktorata za migracije. Tožnik je bil torej 11 dni v azilnem domu in v tem času ni zapustil centra oziroma azilnega doma Vič, kljub temu, da iz upravnega spisa ni razvidno, da bi mu bilo teh 11 dni gibanje omejeno na podlagi kakšnega drugega ukrepa ali odločbe. Po tožnikovem mnenju je varnostna služba v azilnem domu, za katero sicer toženka trdi, da ne more učinkovito varovati območja, ker naloge opravljata le dva varnostnika in en receptor, očitno dovolj učinkovita pri zagotavljanju izrečenega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma, saj je bil tožnik v azilnem domu od dne 31. 1. 2022 do podaje prošnje 11. 2. 2022 in azilnega doma v tem času ni samovoljno zapustil. Tožnik še navaja, da ni razvidno, da bi policija tujcem izdala odločbe o omejitvi gibanja, temveč je bil opravljen postopek registracije, po končanem postopku pa so bili tujci, tudi tožnik odpeljani v azilni dom Ljubljana Vič. Tožnik je torej do razgovora že bival v azilnem domu in ga ni zapustil, zato toženka po njegovem mnenju ni imela podlage za uporabo objektivnih ukrepov iz 84.a člena ZMZ-1, da bi sklepala, da bo tožnik pobegnil. Tožnik navaja, da ni izrecno izjavil, da bo pred dokončanjem postopka zapustil Slovenijo niti da v Sloveniji ne namerava ostati. Tožnik še navaja, da navedbe toženke, da je iz izjav tožnika očitno, da ne išče mednarodne zaščite ampak izboljšanje situacije, ni mogoče preskusiti in je mogoče šteti kot samovoljno, glede na »notorno« znano situacijo v Afganistanu. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

_Navedbe toženke_

10. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Povzema drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 poudarja, da je pristojni organ v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Poudarja, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev pridržanja in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo določila 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive, ki urejajo izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti, ki se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje. Kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se pridržanje lahko izvaja tudi v zaporu. Toženka še poudarja, da je tožnik v Grčiji in na Hrvaškem zapustil azilni dom še pred odločitvijo o njegovih prošnjah. Tožnik ve, da ga želi toženka vrniti na Hrvaško, kamor pa ne želi, saj tam ne more delati, zato po mnenju toženke ni razumno, da bi tožnik počakal na odločitev v azilnem domu, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.

11. Toženka v zvezi s tožbeno trditvijo, da je bil tožnik v azilnem domu v Ljubljani že nastanjen med 31. 1. 2022 in 11. 2. 2022 in ga ni zapustil, meni, da to ne spremeni utemeljene domneve toženke, da je tožnik izrazito begosumen. Pojasnjuje, da so osebe, ki še niso podale prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, nastanjene v drugem delu azilnega doma kot prosilci, ki so prošnjo že vložili. Tožnik po podani prošnji, ne bi mogel biti nastanjen v istem delu kot tujci, ampak v delu azilnega doma, ki je odprtega tipa, kar pomeni, da bi posebej zanj moral skrbeti vsaj en varnostnik, ki bi skrbel, da tožnik ne zapusti svoje sobe brez nadzora, kjer na oknih niso rešetke oz., da ne pobegne iz menze med različnimi obroki, kar pa bi bilo, glede na število tujcev in prosilcev, ki se trenutno nahajajo v azilnem domu v Ljubljani, popolnoma nerazumno pričakovati. Toženka še meni, da ni zanemarljivo, da tožnik pred vložitvijo prošnje ni vedel, da se ga bo poskušalo vračati na Hrvaško, kar pa sedaj vsekakor ve in kamor ne želi, saj drugače Hrvaške niti ne bi zapustil. Glede na vse navedeno toženka predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

_O sodni presoji_

12. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A12, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-376/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

13. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugi in tretji točki 28. člena Dublinske uredbe, v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah ZMZ-1 ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016. Tedaj je sicer Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

16. Ob upoštevanju drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je te objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021 in se uporablja v tem postopku. V 84.a členu ZMZ-1 je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, med drugim tudi, če je predhodno oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84. a. člena ZMZ-1).

17. Iz baze prstnih odtisov EURODAC je razvidno, da je tožnik zaveden v Grčiji (20. 8. 2020) in na Hrvaškem (29. 12. 2021). Ni sporno, da je toženka v skladu z merili iz Uredbe Dublin III hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor. Ni sporno, da je tožnik ilegalno odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zato je presoja toženke, da je izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, pravilna.

18. Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022 je zavzelo stališče, da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, kar utemeljuje Vrhovno sodišče RS tudi z določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.2 Ni sporno, da se v obravnavani zadevi v zvezi s tožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji na Hrvaškem in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba torej za uporabo obravnavanega ukrepa ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3

19. Toženka je pravilno po ugotovitvi, da je podan objektivni kriterij, ker je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in odšel pred odločitvijo, pri izreku ukrepa upoštevala tudi osebne okoliščine tožnika. Predvsem, da sta se z bratom odločila za odhod iz Hrvaške v Slovenijo zato, ker na Hrvaškem ni dobil nobenega denarja, ki ga potrebuje za to, da skrbi za družino. Utemeljeno je toženka upoštevala v okviru znatne nevarnosti pobega tudi tožnikovo izjavo, da bo ostal v Sloveniji pod pogojem, da mu zagotovijo stanovanje ali delo. Tožnik je tudi zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da bi ostal v Sloveniji, če bo zanj poskrbljeno, če bo dobil v Sloveniji delo, saj mora preskrbeti svojo družino. Tudi na podlagi izpovedi tožnika, ki v bistvenem potrjuje svoje navedbe iz upravnega postopka, sodišče ocenjuje, da je pravilna presoja toženke, da tožnik bivanje v Sloveniji pogojuje s pridobitvijo stanovanja ali dela, da bi torej ostal v Sloveniji, kot izpove, če bo zanj poskrbljeno, če bo lahko delal. Tožnikova želja, da bi bilo zanj poskrbljeno, v postopku v katerem se nahaja, to je dublinski postopek, kljub temu, da jo sodišče sprejema, ni relevantna, saj je cilj dublinskega postopka, da se tožnika vrne na Hrvaško, kjer je vložil prošnjo, o kateri še ni bilo odločeno. Upoštevajoč namen dublinskega postopka je zato presoja toženke, da te okoliščine tožnika kažejo na znatno nevarnost pobega, tudi po presoji sodišča pravilna. Sodišče na tem mestu poudarja, da sicer sprejema izpoved tožnika in mu verjame, da je njegov cilj, da bi delal, da bi zaslužil denar in s tem pomagal družini, da je bil njegov namen priti v Evropi in mirno živeti. Vendar pa te povsem razumljive in sprejemljive tožnikove želje ne morejo dobiti pravnega varstva v postopku, v katerem se tožnik nahaja.

20. Toženka je tako po presoji sodišča po ugotoviti, da je podan objektivni kriterij iz tretje alineje prvega dostavka 84a člena ZMZ-1 in po ugotovljenih tožnikovih osebnih okoliščinah pravilno ugotovila, da obstaja znatna nevarnost pobega iz Republike Slovenije pred zaključkom dublinskega postopka. Ker za ugotovitev znatne nevarnosti pobega ni zahtevana izrecna izjava tožnika, da bo zapustil Republiko Slovenijo, tožbeni ugovor v zvezi z navedbo, da tožnik ni izrecno izjavil, da bo zapustil Republiko Slovenijo, ni utemeljen.

21. Neutemeljena je tožbena navedba, da dejstvo, da je bil tožnik 11 dni od prijetja do vložitve prošnje v azilnem domu in v tem času ni zapustil centra oziroma azilnega doma Vič, dokazuje, da je mogoče zagotoviti tudi v azilnem domu varovanje, za katerega toženka pravi, da ni mogoče. Toženka je namreč v odgovoru na tožbo pojasnila, da so osebe, ki še niso podale prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji nastanjene v drugem delu azilnega doma kot prosilci, ki so prošnjo že vložili. Tožnik po podani prošnji zato ne bi mogel biti nastanjen v istem delu kot tujci, ampak v delu azilnega doma, ki je odprtega tipa. Teh trditev tožnik argumentirano ne prereka, zato jih sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje za priznane. Ker tožnik v času do vložitve prošnje nesporno ni bil v odprtem delu azilnega doma, ni utemeljena niti tožbena navedba, da naj bi to, da v 11 dneh v azilnem domu ni pobegnil, dokazovalo, da ne obstaja nevarnost pobega. Nerelevantna je navedba tožnikove pooblaščenke na glavni obravnavi, da ne ve, na podlagi česa je bil tožnik pridržan teh 11 dni, saj predmet tega upravnega spora ni pridržanje od 30. 1. 2022 do 11. 12. 2022, ampak se presoja zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje na Center za tujce od 11. 2. 2022 dalje do v sklepu opredeljena roka.

22. Navedene tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, dejstvo, da bi po lastni izjavi tožnik počakal v Sloveniji le, če bo zanj poskrbljeno (da bo dobil stanovanje in delo), dokazujejo tudi po presoji sodišča realno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja. Toženka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III, zato tudi tožbeni očitek o pomanjkanju presoje sorazmernosti ukrepa ni utemeljen.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 12 obrazložitve. 3 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, točka 13 obrazložitve.