Jedro

Zaključek, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni primeren ukrep, je sodišče prve stopnje naredilo potem, ko je najprej določno navedlo okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in jih je ovrednotilo kot takšne, da zahtevajo stalen nadzor, katerega ukrep hišnega pripora ne omogoča.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku pripor, ki je zoper obdolženca odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo tudi po vloženi obtožnici.

2.Zoper sklep je pritožbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, vložil obdolženčev zagovornik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državne tožilke za podaljšanje pripora zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da pripor obdolžencu nadomesti z ukrepom hišnega pripora po 199.a členu ZKP, ki naj se izvršuje na naslovu obdolženčevega stalnega prebivališča v A., pri čemer naj mu prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Okoliščina, da naj bi oškodovanec k obdolžencu prišel po predhodno dogovorjenem srečanju, je le ena od okoliščin, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo zaključek o ponovitveni nevarnosti in neogibnosti pripora, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in je pritožbeno sodišče na takšne navedbe tudi že odgovorilo (v 4. točki sklepa z dne 27. 1. 2026), pa glede na ostale ugotovljene okoliščine na odločitev o priporu nima bistvenega vpliva.

5.Zmotni so tudi zaključki zagovornika, da naj bi sodišče prve stopnje dejansko zatrjevalo, da hišni pripor kot nadomestni ukrep nikoli ne pride v poštev. Zaključek, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni primeren ukrep je v 14. in 15. točki obrazložitve sodišče prve stopnje naredilo potem, ko je najprej določno navedlo okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in jih je ovrednotilo kot takšne, da zahtevajo stalen nadzor, katerega ukrep hišnega pripora ne omogoča. Zaključek, da z milejšimi ukrepi nevarnosti, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil ali dokončal, ni mogoče zagotoviti drugače kot s priporom, je namreč navezalo na sledeče okoliščine: - da se obdolžencu očita težko kaznivo dejanje zoper človekovo življenje, za katero je predpisana visoka zaporna kazen; - da naj bi obdolženec oškodovancu z nožem povzročil tri vbodne rane in zlom baze dlančnice; - to naj bi storil po predhodno dogovorjenem srečanju, na svojem domu in za oškodovanca nepričakovano; - da je v zadevi I K 35609/2024 zoper obdolženca pravnomočna obtožnica za kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje; - da je obdolženec brez zaposlitve in prihodkov; - da ima težave z odvisnostjo od prepovedanih drog; - da ugotovljene okoliščine utemeljujejo zaključek o hudi jezi obdolženca zoper oškodovanca; - da naj bi obdolženec oškodovancu še pred zaslišanjem na sodišču (ko so ga iz prostorov pripora privedli pravosodni policisti) grozil, da bo nadenj poslal "Šiptarje" in tudi, da "se bosta že zunaj zmenila"; - da naj bi bili med obdolžencem in oškodovancem odnosi porušeni, saj naj bi obdolženec oškodovancu zagrozil potem, ko je oškodovanec pravosodnim policistom rekel, če "so pripeljali šupčino".

6.Očitno je, da na pravilen zaključek o neogibnosti pripora, glede na tako ugotovljene okoliščine (katerih zagovornik - razen nebistvene navedbe, da naj bi oškodovanec na obdolženčev dom prišel po predhodnem dogovoru z obdolžencem, v pritožbi ne izpodbija), ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je obdolženčeva mati 2. 12. 2025 policistom povedala, da naj bi bil obdolženec komaj pokreten in ne gre nikamor; zunaj je le toliko, da nahrani živino. V tej zvezi zagovornik v pritožbi ne navede, zakaj meni, da glede na ostale okoliščine kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, ta podatek dopušča zaključek, da obdolženec pravil hišnega pripora ne bi kršil. V pritožbi tudi ni obrazložitve, kakšen vpliv naj bi imele navedbe psihiatričnega izvedenskega mnenja, da naj bi bil obdolženec praktično še "v stanju prebujanja iz spanja ob sočasnem razbijanju in klicanju pred vrati stanovanja," glede na zaključek izvedenca, da naj bi pri obdolžencu šlo za največ prehodno stanje delno zmanjšane prištevnosti, ki ni bistveno vplivala na njegovo sposobnost obvladovanja lastnega vedenja in razumevanja pomena dejanj.

7.Ker pritožnik ne upošteva vseh okoliščin, ki jih je za zaključek o ponovitveni nevarnosti in neogibnosti pripora navedlo sodišče prve stopnje, temveč upošteva le posamezne navedbe izpodbijanega sklepa, je zmoten njegov zaključek, da je sodišče kot razlog za zaključek o neogibnosti pripora dejansko navajalo okoliščine, ki niso na obdolženčevi strani. Zmotna je tudi navedba zagovornika, da naj izpodbijani sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj se ne bi opredelil do njegovih navedb glede uradnega zaznamka v prilogi A2/7, kajti odgovor zagovornika z dne 11. 2. 2026 (stran 310 spisa) tega uradnega zaznamka in njegove vsebine ne omenja. Razlogi izpodbijanega sklepa si tudi niso v nasprotju, saj ugotovitev, da je do stika med obdolžencem in oškodovancem prišlo po njunem predhodnem dogovoru, ni v nasprotju z zaključkom, da ta okoliščina za odločitev o priporu ni bistvena (v meri kot ji jo pripisuje zagovornik). Tudi glede tega, da se bo nasprotja, ki jih glede vprašanja, ali je obdolženec oškodovanca poklical, tudi v pritožbi obširno izpostavlja zagovornik, razčiščevalo v dokaznem postopku, ima sodišče prve stopnje prav, analiza in presoja posameznih dokazov in podatkov, kakor jo v pritožbi v zvezi s tem navaja zagovornik, pa presega presojo ob odločanju o priporu.

8.Zaključek, da naj bi bilo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki, ker priče A. A., B. B. in C. C. naj v bistvenem ne bi izpovedale enako, je rezultat dejstva, da zagovornik kot bistveno za odločitev o priporu vidi vprašanje, ali je obdolženec oškodovanca klical. Kot je zapisalo v 13. točki izpodbijanega sklepa, pa te okoliščine sodišče ni štelo kot bistveno, temveč je poudarilo, da ne gre za okoliščino, ki bi kakorkoli vplivala na obstoj utemeljenega suma. V 9. točki sklepa povzete izpovedbe prič pa se nanašajo tudi na bistvo očitka obdolžencu, ki je v tem, da naj bi oškodovancu poskusil vzeti življenje; v tej zvezi so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so o okoliščinah, v katerih naj bi obdolženec to storil, vse tri priče izpovedale v bistvenem enako in tega dela njihovih izpovedb zagovornik v pritožbi ne izpodbija.

9.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so še vedno podani vsi razlogi za pripor, ki je tudi glede na trajanje in potek postopka še naprej upravičen, očitane kršitve pa niso podane, je bila pritožba zagovornika zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).