Jedro

V teoriji in praksi je uveljavljena t. i. aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči dejansko razpolaganje s stvarjo.

Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi delodajalca ne presoja po 14. členu KZ. Ob ugotovitvi takšne kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Gre za presojo v pogodbenem odnosu dveh strank, ki ga med drugim karakterizira osebno in neprekinjeno opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca in v katerem velja načelo prepovedi škodnega ravnanja (4. in 35. člen ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2005, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo, obračun in izplačilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja tatvine brusnih plošč (1. alineja prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002) in da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe o tem, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, predvsem o tem, zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni imel namena odtujiti brusnih plošč oziroma, da naj bi šlo za dejanja majhnega pomena, zaradi česar naj ne bi bilo pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo razlogov o odločilnem dejstvu, to je okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, sodišče druge stopnje pa je takšno sodbo potrdilo. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, ki se sklicuje na obrazložitev odpovedi tožene stranke. Okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, so namreč navedene pavšalno, tožena stranka pa tudi ni obrazložila, na kakšen način jih je upoštevala, sicer pa tudi dokaznega postopka v to smer ni izvajala. Sodišči nižje stopnje bi morali ravnanje tožnika ocenjevati v smislu instituta dejanja majhnega pomena iz 14. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Uradni list Republike Slovenije št. 63/94 in nadalj.). Ker gre za dejanje majhnega pomena, tega ni mogoče presojati v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Potrebno bi bilo tudi ugotavljati, ali ima očitano tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Škodljive posledice za toženo stranko niso nastale, saj brusov ni odnesel iz družbe. Zato mu ni mogoče očitati, da je storil kršitev odtujitve. Brusne plošče je odpeljal na popravilo v obdelovalnico, torej le v drug obrat, ker jih je poškodoval. Ponovno poudarja, da ni imel namena odtujitve, zato njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivega dejanja v smislu 211. člena KZ. O preostalem se sklicuje na dosedanje navedbe v postopku.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da tožnik v reviziji v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in da iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je tožena stranka presojala razloge za odpoved po 110. členu ZDR, pri tem pa je upoštevala več okoliščin in se do njih tudi opredelila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Glede na značaj revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče upoštevati sklicevanja revidenta na dosedanje navedbe v postopku.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge in prve stopnje po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno obrazložilo svoje presoje o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika do izteka odpovednega roka, je pa očitno, da je takšno presojo izvedlo, saj je pritrdilo presoji tožene stranke o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu s 110. členom ZDR. Pri tem je pomembno, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2005 natančneje pojasnila svojo presojo o tem, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Očitno je, da je izvedla postopek tudi v smeri presoje pogojev za izredno odpoved po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR. Te ugotovitve je ustrezno povzelo in potrdilo sodišče druge stopnje, zaradi česar niso utemeljene trditve, da sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. Kot je razvidno iz obrazložitve sodišča druge stopnje, okoliščine za presojo tudi niso pavšalne ali celo neobrazložene.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja ob izredni odpovedi pogodbe ugotavlja delodajalec sam, v morebitnem sodnem sporu pa preizkusi sodišče. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla vse znake očitanega kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so ti znaki podani. Sodišče druge stopnje je sprejelo to dokazno oceno in povzelo ugotovitev, da je tožnik dne 29. 8. 2005 odtujil brusne plošče, da je dokazan tudi namen odtujitve in da na drugačno presojo ne vpliva dejstvo, da so se brusne plošče kasneje pojavile pri toženi stranki.

Nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene. Pri tem je treba poudariti, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve o sami storitvi in načinu storitve kršitve, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izvršitveno dejanje po 211. členu KZ je odvzem tuje premične stvari. Pri tem je v teoriji in praksi uveljavljena t. i. aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči dejansko razpolaganje s stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila, oziroma v konkretnem primeru, ko so brusne plošče kasneje našli v drugem obratu (obdelovalnici), da bi jih odnesel iz prostorov tožene stranke.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi njegovo dejanje presojali kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ. Kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena namreč ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi delodajalca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni disciplinska (kaznovalna) sankcija, temveč civilna sankcija zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi.

Ob izredni odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V nasprotju s tem je dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ opredeljeno kot dejanje, ki ima sicer v zakonu določene znake kaznivega dejanja, ni pa kaznivo dejanje - zaradi majhnega pomena. Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi delodajalca tudi ne presoja po 14. členu KZ. Ob ugotovitvi takšne kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Gre za presojo v pogodbenem odnosu dveh strank, ki ga med drugim karakterizira osebno in neprekinjeno opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca in v katerem velja načelo prepovedi škodnega ravnanja (4. in 35. člen ZDR). Zato je ta presoja seveda drugačna od presoje v smislu kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena.

Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da je glede na okoliščine dejanja oziroma naravo kršitve, odnos tožnika do storjenega ravnanja, upoštevajoč tudi njegovo ravnanje po storjenem dejanju ter vrednost odtujenih izdelkov utemeljena tudi ugotovitev, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.