Jedro

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme pri dokazovanju, da bi bil s ponovnim vračanjem v Romunijo podvržen neposredni življenjski nevarnosti in nečloveškemu ravnanju. Zgolj posplošeno sklicuje na obsodbo Kraljevine Belgije v zadevi MSS pred ESČP ter da je situacija v Romuniji glede azilnega sistema zelo slaba in da o tem poročajo tudi številni članki in poročila, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, da bi ESČP v katerikoli zadevi ugotovilo, da je Romunija kršila EKČP, kot tudi ne, da v Romuniji ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo prosilcem za azil ne zadošča. Cilj EU v Dublinski uredbi je bil predvsem v tem, da se v čim večji meri poskuša preprečiti prehajanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo in da se utrdi obveznost posamezne države članice glede obravnavanja posameznih prosilcev za azil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Romuniji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje na podlagi 1(c). odstavka 16. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (OJ, L 50/1, 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo tožnik nahajal na ozemlju Romunije, s katero se je v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe tožena stranka dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo potekal na mednarodnem letališču Bukarešta, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Romunije, kjer je bil dne 1. 10. 2010 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito. Ker mora prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi 1. odstavka 3. člena Dublinske uredbe obravnavati ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz Poglavja III, je tožena stranka kot pristojni organ, pri katerem je tožnik dne 13. 9. 2011 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, v skladu z določilom c). točke 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe posredovala pristojnemu organu Romunije prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in dne 22. 9. 2011 prejela odgovor, iz katerega izhaja, da je Romunija v skladu s c). točko 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. V obrazložitvi dodatno še navaja, da se bo v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe tožena stranka s pristojnim organom Romunije dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem letališču Bukarešta, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Romunije.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil upravnega postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik meni, da v konkretnem primeru niso podani zakonski pogoji za njegovo prodajo Romuniji. Tožena stranka, ki je svojo odločitev oprla na dejstvo, da je iz Centralna baze EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik dne 1. 10. 2010 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Romunije. Vendar pa na podlagi navedenega po mnenju tožnika še ni mogla zaključiti, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Romunija, saj kaj takega naj ne bi izhajalo na podlagi meril Dublinske uredbe. Tožnik še navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje določbe materialno-pravnega predpisa, iz katere bi izhajala odgovornost Romunije, kar naj bi predstavljalo hkrati tudi bistveno kršitev pravil postopka. Sklep, zoper katerega je dopustna posebna pritožba, pa mora biti v skladu z 228. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) obrazložen. Izpodbijani sklep pa po mnenju tožnika ne vsebuje razlogov, ki so odločilni za odločitev, kar onemogoča njegov preizkus, s tem pa naj bi bila tožniku onemogočena vložitev učinkovitega pravnega sredstva. Nadalje tožnik meni, da bi njegova vrnitev v Romunijo predstavljala tudi kršitev temeljnega načela o nevračanju in hkrati kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter 18. člena Ustave RS, ker da tožniku v času bivanja v Romuniji naj ne bi bili zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje, tako da ni bil upravičen do brezplačne prehrane, temveč je prejemal zgolj žepnino, ki pa ni zadostovala za vsakodnevno hrano in je zato večkrat stradal, zaradi tega je zbolel za rano na želodcu, zdravniške pomoči v Romuniji pa ni prejel, čeprav je zanjo večkrat zaprosil. Zaradi navedenih težav ga je prvič pregledal šele zdravnik v Sloveniji po prihodu v Center za tujce. V Romuniji se je tožnik počutil tudi fizično ogroženega zaradi slabe varnostne situacije. Tožnika so nekoč med vožnjo z avtobusom oropali tako, da so mu grozili neznanci z noži in mu vzeli denar ter osebne dokumente, ko pa je to prijavil policiji, le-ta ni storila ničesar. Da so razmere v Romuniji res takšne, izhaja tudi iz poročil mednarodnih humanitarnih organizacij. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) takšne razmere predstavljajo kršitev 3. člena EKČP, kar izhaja iz sodbe v zadevi MSS proti Belgiji in Grčiji. Tožnik izpostavlja, da je bila tožena stranka z navedenimi dejstvi seznanjena, in sicer v postopku zaradi omejitve gibanja tožniku, ki je tedaj to natančno pojasnil. Vendar tožena stranka njegovih tedanjih navedb v sedaj izpodbijanem sklepu ni upoštevala in se do njih ni opredelila, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 v danem roku vložila odgovor na tožbo in sodišču predložila predmetni upravni spis. V svojem odgovoru izpostavlja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Romunijo in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da bo z izročitvijo Romuniji nedvomno podvržen nečloveškemu ravnanju in da bo predan državi, ki ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način kot v Republiki Sloveniji, tožena stranka poudarja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno s spoštovanjem načela nevračanja. Vse te države pa se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, analogno s tem pa jih je mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Tožena stranka poudarja, da ji niso znana nobena poročila Evropske komisije, iz katerih bi izhajalo, da Romunija ne spoštuje svojih mednarodnih obveznosti, niti to ne izhaja iz prakse ESČP. Tožena stranka poudarja dejstvo, da tožnik ni predložil nobene dokumentacije, ki bi lahko potrdila njegove navedbe o dogajanju v Romuniji, to pa ne izhaja tudi iz dokumenta UNHCR, ki ga je tožnik priložil tožbi, v katerem je glede zdravstvene oskrbe zgolj navedeno, da obstajajo problemi zaradi premajhne informiranosti zdravstvenih delavcev o prosilcih za mednarodno zaščito in njihovem dostopu do zdravstvene oskrbe, vendar se stvari, če je potrebno tudi s posredovanjem uradnih oseb azilnega organa, uredijo tako, kot je treba. Iz navedenega dokumenta tudi ne izhaja, da bi prosilci za azil v Romuniji stradali, kot zatrjuje tožnik. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke tožniku ni uspelo dokazati, da bi bilo kršeno načelo nevračanja, če bi se tožnika v skladu z Dublinsko uredbo vrnilo v Romunijo, saj predaja nikakor ne bi predstavljala kršitve 3. člena EKČP, ki jo je Republika Slovenija dolžna spoštovati, prav tako kot tudi Dublinsko uredbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do tožnikovih navedb pred izdajo izpodbijanega sklepa pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, v kateri je navajal okoliščine, ki mu vzbujajo dvom o tem, da bi njegova premestitev v Romunijo lahko povzročila posledice, ki bi bile relevantne z vidika 3. člena EKČP. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta glede na način argumentacije ključnega ugovora v tožbi ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v smislu 3. odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik, ki nosi primarno trditveno in dokazno breme pri dokazovanju, da bi bil s ponovnim vračanjem v Romunijo podvržen neposredni življenjski nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, se zgolj posplošeno sklicuje na obsodbo Kraljevine Belgije v zadevi MSS pred ESČP ter da je situacija v Romuniji glede azilnega sistema zelo slaba in da o tem poročajo tudi številni članki in poročila. Pri tem tožnik niti ne zatrjuje, da bi ESČP v katerikoli zadevi ugotovilo, da je Romunija kršila EKČP, kot tudi ne, da v Romuniji ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo prosilcem za azil. Tožnik je zgolj pavšalno predlagal zaslišanje tožnika in izvedbo glavne obravnave z vpogledom v upravni spis, zapisnik o glavni obravnavi z dne 22. 9. 2011 v spisu istega tožnika opr. št. I U 1639/2011 in poročilo UNHCR, ki ga je priložil tožbi v angleškem jeziku brez prevoda v uradni jezik, ki je v rabi pri sodišču v skladu z 11. členom Ustave RS, niti ni prevoda priložil naknadno, vse do odločitve sodišča. Prav tako ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika oziroma izvedba ostalih predlaganih dokazov vplivala na odločitev oziroma ni navedel, katera dejstva in okoliščine naj bi sodišče z njegovim zaslišanjem ugotovilo, niti ni obrazložil, kako bi lahko na odločitev vplival vpogled sodišča v predlagano poročilo UNHCR oziroma zapisnik glavne obravnave pri Upravnem sodišču v zadevi opr. št. I U 1639/2011 z dne 22. 9. 2011 (istega tožnika) oziroma glede katerih konkretnih dejstev. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in utemeljen na zakonu oziroma pravu EU, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta in da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka morala uporabiti tako imenovano klavzulo suverenosti iz 2. odstavka 3. člena Uredbe. Cilj EU v Dublinski uredbi, na katero se je pri odločitvi oprla tožena stranka, je bil predvsem v tem, da se v čim večji meri poskuša preprečiti prehajanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo in da se utrdi obveznost posamezne države članice glede obravnavanja posameznih prosilcev za azil. Dublinska uredba se osredotoča na merila, na podlagi katerih se lahko določi pristojnost posamezne države. Države članice so dolžne sprejeti tistega prosilca za azil, ki je v njej bodisi že zaprosil za azil, bodisi se je v njej nahajal, ali pa obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na njeno odgovornost, s čimer Dublinska uredba določa merila za ugotavljanje odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za azil (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 763/2007 z dne 10. 1. 2008). Glede na navedeno je zato odločitev tožene stranke, ki v konkretnem primeru temelji na citiranem 1. (c) odstavku 16. člena v povezavi z 20. členom Dublinske uredbe, po presoji sodišča pravilna in zakonita.

Sodišče o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je tožnik po svojem pravnem statusu prosilec za mednarodno zaščito, že na podlagi samega zakona (ex lege) oproščen plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena ZST-1).