Jedro

Glede na to, da sta bili obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjeni zaradi nadomeščanja odsotne delavke, mu je druga pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z vrnitvijo odsotne delavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 23. 6. 2009, z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da ima kot delavec pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu to delovno razmerje dne 24. 10. 2007 ni prenehalo, tako da še vedno traja (točka 1/1 izreka) in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 24. 10. 2007 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za isto obdobje plačati za vsak mesec neto znesek plače, obračunan iz bruto zneska 887,61 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za isto obdobje pa je dolžna za tožnika za vsak mesec od bruto zneska plače 887,61 EUER obračunati in plačati tudi vse davke in prispevke, prav tako od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka ½ izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom bodisi za delovno mesto zdravstveni tehnik bodisi za drugo delovno mesto, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam za mesečno plačo, ki znaša skupaj z dodatki 887,61 EUR in ga pozvati na delo v roku 8 dni pod izvršbo, za čas od 24. 10. 2007 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi pa je toženka dolžna tožniku plačati za vsak mesec 887,61 EUR odškodnine (točka 2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 3 izreka).

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži dolžnost povrnitve že priglašenih in s to vlogo dodatno priglašenih tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dni po vročitvi sodne odločbe o odmeri stroškov dalje do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v spisu ter samo vsebino le-teh podano nasprotje, ko sodišče v 2. odstavku na strani 7 sodbe razloguje, da naj bi tožnik trdil, da je bila sporna pogodba z dne 1. 7. 2007, ko jo je prejel s strani tožene stranke v podpis, že podpisana s strani tožene stranke. Tožnik je že v tožbi zapisal, da tretja pogodba, ki jo je prejel od tožene stranke v podpis, z njene strani ni bila podpisana in je tudi pojasnil, da je toženka še celo v prilogi dopisa z dne 27. 9. 2007 kot domnevno arhivski izvod pogodbe predložila še vedno s strani tožene stranke nepodpisano sporno pogodbo. Tožnik je res na zaslišanju izjavil, da po tolikšnem času ni prepričan, le misli, da je prejel od toženke že podpisano pogodbo o zaposlitvi, vendar pa tega ni trdil in tako njegove izjave ni mogoče interpretirati v njegovo škodo, še posebej, ker je iz drugih dokazov razvidno, da je toženka tretjo pogodbo o zaposlitvi poslala tožniku v podpis še nepodpisano s svoje strani. Tudi toženka sama je trdila, da je bil izvod, ki ga je posredovala tožniku v podpis, z njene strani nepodpisan. Tako je med strankama nesporno dejstvo, da je bila pogodba, ki je bila posredovana v podpis tožniku, s strani tožene stranke nepodpisana. To bi moralo sodišče prve stopnje šteti kot ugotovljeno dejstvo in je s tem, ko je zaključilo, da je pogodba z dne 1. 7. 2007 (pogodba, ki naj bi stopila v veljavo 1. 7. 2007), ko je bila predložena v podpis tožniku, bila podpisana s strani toženke, kršilo postopkovna pravila. Sodišče je pri zaključku, da je kot verodostojen ocenilo s strani toženke na zadnji obravnavi predložen original obojestransko podpisane pogodbe z dne 1. 7. 2007, povsem spregledalo, da je toženka kot opravičilo, zakaj prej ni predložila obojestransko podpisanega izvoda, navedla, da direktor v času, ko je bil tožniku posredovan arhivski izvod, t. j. 27. 9. 2007, še ni podpisal pogodbe, najverjetneje zaradi odsotnosti ali poslovnih obveznosti. Tako tožena stranka priznava, da je original nastal šele tekom postopka in torej šele po spornem prenehanju delovnega razmerja za nazaj. Po določilih Obligacijskega zakonika (3. odstavek 26. člena) takšna okoliščina šteje za dejanski stan, po katerem ta zadnja pogodba sploh ni bila sklenjena, saj s strani toženke ni bila podpisana v razumnem roku in je sodišče s tem, ko je odločilo drugače, napačno uporabilo materialno pravo. Dejansko stanje je zato zmotno in nepopolno ugotovljeno, ko sodišče v nadaljevanju sodbe ugotavlja in zaključuje, da je kot verodostojno šteti varianto pogodbe z dne 1. 7. 2007, ki je brez pripisa tožnika v 1. členu, da še naprej velja 22. člen prvotne pogodbe, ki jo je toženka v originalu predložila na zadnji obravnavi in da je podpisana s strani obeh strank. Evidentno je, da se je podpis toženke na tej varianti pogodbe znašel šele tekom sodnega postopka in tako toženka prikriva izvod dejansko sklenjene pogodbe z dne 29. 5. 2007, ki je v 1. členu opremljen z pripisom tožnika. Očitno je, da je toženka zamenjala zadnjo stran s podpisom tožnika in jo pripela k njeni varianti pogodbe, ki ne vključuje pripisa tožnika v 1. členu. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo okoliščine, ki povsem očitno kaže na manipulacijo tožene stranke, ko je ta arhivski izvod sporne pogodbe, ki naj bi začela veljati 1. 7. 2007, najprej tekom postopka predložila v dveh variantah, enkrat le s podpisom tožnika, drugič pa opremljenega s podpisom direktorja tožene stranke. Toženka je šele naknadno začela trditi, da je tožnik v svoj izvod pogodbe dopisal pristavek v 5. točki 1. člena glede nadaljnje veljavnosti 22. člena prve pogodbe, da pa je kasneje od tožnika pridobila še en podpis na drugačni vsebini pogodbe. Glede na to, da naj bi toženka v tej pogodbi spreminjala tekst, je nemogoče, da je zadnja stran ostala enaka in tako „obojestransko podpisan original“ ni in ne more biti verodostojen. To pa kaže na manipulacijo toženke, do katere se sodišče ni opredelilo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je spregledalo zakonsko ureditev 15. člena ZDR, da šteje pogodba za sklenjeno celo, če ne obstaja njena pisna oblika. Ob tem tožeča stranka še enkrat poudarja, da pogodba, kot jo je predložila tožena stranka, ni bila nikoli sklenjena. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je toženka sama priznala, da je 1. 2. 2007 sklenila s tožnikom še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za delovno mesto zdravstveni tehnik na zaprtem oddelku in tako je tožnik nadomeščal M.K. dejansko le v času, dokler je delo opravljal na delovnem mestu zdravstveni tehnik na odprtem oddelku, s tem pa je prenehal 1. 2. 2007, ko je delo pričel opravljati na drugem delovnem mestu na zaprtem oddelku. Tako je do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas prišlo že 1. 2. 2007 in je kasnejša pogodba o zaposlitvi z dne 29. 5. 2007 že iz tega razloga nezakonita. Glede na to, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2007 ne določa, katerega delavca dejansko nadomešča tožnik, je nezakonita, saj ni sposobna preverbe zakonitosti. Nesporno je sicer tožnik dejansko sprejel zaposlitev zdravstvenega tehnika na odprtem oddelku, kjer je tudi nastopil delo. Tam pa je obstoječe delovno mesto M.K. izvajal le do 1. 2. 2007, potem pa je nadomeščal drugega odsotnega delavca, vendar pa ni znano, katerega. Sodišče prve stopnje pa bi moralo, če primarni zahtevek tožnika ni utemeljen, ugoditi vsaj njegovemu podrednemu zahtevku, saj je namreč evidentno, da je toženka šele tekom sodnega postopka podpisala pogodbo, ki naj bi urejala razmerje od 1. 7. 2007 dalje, šele naknaden podpis pogodbe za nazaj pa ne more učinkovati. Tako je potrebno (v najslabšem primeru za tožnika) zaključiti, da pogodba, ki naj bi urejala razmerje od 1. 7. 2007 dalje ni sklenjena v nobeni od variant in tako toženko zavezujeta prvi dve pogodbi t.j. pogodbi z dne 6. 6. 2006 in z dne 1. 2. 2007, ki ji nalagata, da tožniku zagotovi delovno razmerje za nedoločen čas, kar pa tožnik uveljavlja s tem tožbenim zahtevkom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe v celoti prerekala in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo drugič. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko zakonito sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas in sicer prvo od 6. 6. 2006 do vrnitve M.K. nazaj na delo in drugo, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil zaradi spremembe sistemizacije, za čas od 1. 7. 2007 do vrnitve M.K. nazaj na delo. Ker se je M.K. na delo vrnila 24. 10. 2007, je tožniku tega dne pogodba o zaposlitvi prenehala. Glede na to, da sta bili obe pogodbi o zaposlitvi sklenjeni s tožnikom za določen čas zaradi nadomeščanja odsotne delavke, mu je pri toženi stranki zakonito prenahala pogodba o zaposlitvi z vrnitvijo odsotne delavke, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da sodišče ugotovi, da mu delovno razmerje pri tožni stranki ni prenehalo 24. 10. 2007, saj ima z njo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Posledično temu je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov zahtevek po vpisu delovne dobe od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, in plačilo plač za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto zdravstveni tehnik oziroma drugo tožnikovi izobrazbi in delovnim izkušnjam ustrezno delovno mesto za mesečno plačo bruto 887,61 EUR in tožnika pozove nazaj na delo v roku 8 dni, za čas od 24. 10. 2007 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa je toženka tožniku dolžna plačati za vsak mesec 887,61 EUR odškodnine. Ta odločitev sodišča prve stopnje je temeljila na ugotovitvi, da je bila zadnja pogodba med tožnikom in toženo stranko pogodba o zaposlitvi za čas od 1. 7. 2007 dalje do vrnitve delavke nazaj na delo, ki je v celoti nadomestila pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 6. 2006. Ta pogodba pa ne vsebuje več določila, da mora tožena stranka s tožnikom po prenehanju mandata skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Neutemeljeno pritožba navaja, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je v originalu v spis vložila tožena stranka, po določilih 3. odstavka 26. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) sploh ni bila sklenjena, zato je tožena stranka ni podpisala v razumnem roku. Določilo 26. člena OZ govori o roku, do katerega veže ponudba. Določba 3. odstavka tega člena, na katero se sklicuje tožeča stranka, določa, da ponudba dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika. Ponudnik je bila v tej zadevi tožena stranka, ki je tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, se je tožena stranka s ponujeno pogodbo vsekakor strinjala, saj je drugače tožniku ne bi ponudila v podpis in zaradi tega ni pomembno, kdaj jo je podpisala tožena stranka, ampak kdaj jo je sprejel tožnik, saj je bila sklenjena z njegovim pristankom. Sodišče prve stopnje je glede na izpoved tožnika in priče S.S. pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi (B7), ki jo je v originalu v spis vložila tožena stranka, tista pogodba, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki z njene strani ni bila podpisana. Da je temu tako, izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (A2 in A9), ki jo je v spis vložil tožnik, in vsebuje tožnikov pripis glede veljavnosti 22. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2006, pa tudi iz pogodbe o zaposlitvi s štampiljko „arhivski izvod ...“ (A5). Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi priče S.S., da je tožnik ponujeno pogodbo podpisal. Iz pogodbe pod B6 in podpisane pogodbe pod B7 izhaja, da je tožena stranka prvotno ponujeno pogodbo o zaposlitvi spremenila in k temu, da se tožnik zaposli za določen čas brez poskusnega dela, dodala „do vrnitve odsotne delavke M.K.“ v 2. člen in tako spremenjeno pogodbo je tožnik podpisal. Iz navedenega ne izhaja, da bi tožena stranka z originalom pogodbe o zaposlitvi (B7) manipulirala, kot to v pritožbi zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj tega člena, glede na to, da je pravilno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni bilo potrebno uporabiti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2007. Glede te pogodbe sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je bila sklenjena, v kolikor pa je bila, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sklenjena zaradi nadomeščanja M.K. in tako ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, saj je bila sklenjena v skladu z 52. členom ZDR. Tožena stranka pa je tekom postopka tudi pojasnila, da je tudi M.K. v podpis prejela pogodbo o zaposlitvi za delo na zaprtem oddelku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s podrednim zahtevkom, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno zavrnilo. Glede na ugotovitev, da je bila med strankama podpisana pogodba o zaposlitvi (B7), ki nima določila o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker tako njeno ravnanje ni bilo nezakonito, tožniku tudi ni odškodninsko odgovorna.

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Ker pritožba ni utemeljena, jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.