Jedro

S tem ko sta bili posamični kazni določeni v mejah, predpisanih v 4. odstavku 215. člena in v 1. odstavku 256. člena KZ, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen, z odločbo o kazni ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju je obs. J.T. bila spoznana za krivo nadaljevanih kaznivih dejanj zatajitve po 4. in 1. odstavku 215. člena KZ in posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Določeni sta ji bili posamezni kazni, za prvo dejanje devet mesecev zapora in za drugo dejanje štiri mesece zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto zapora. Naloženo ji je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.10.1998 v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ sodbo sodišča 1. stopnje spremenilo tako, da je iz izreka o krivdi pod točko II izločilo dejanje, opisano pod točko 1, ki je bilo storjeno 18.08.1992. Pritožbo obsojenkine zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča 1. stopnje.

Obsojenkina zagovornica, odvetnica J.J.G. iz C., je dne 22.12.1998 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbi sodišča 1. in 2. stopnje spremeni tako, da obsojenki izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem, ko izpodbija sodbo zaradi kazenske sankcije, zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav navaja, da gre za kršitev kazenskega zakona, ki je pa v tem smislu ne opredeli, to je za katero kršitev iz 372. člena KZ naj bi šlo. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 36. člena KZ je določeno, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje, milejša ali strožja kazen od predpisane se sme izreči ob pogojih, ki jih določa Kazenski zakonik. Obsojenki sta bili določeni posamezni kazni zapora v mejah, predpisanih v določbah 4. odstavka 215. člena in 1. odstavka 256. člena KZ in nato po pravilih določbe 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen. V zvezi z odločbo o kazni izpodbijana pravnomočna sodba navaja olajševalne in obteževalne okoliščine ter jih tudi pravilno presoja. Po določbi 5. točke 372. člena ZKP je podana kršitev kazenskega zakona, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Glede na navedeno sodišče z obsojenki izrečeno odločbo o kazni ni prekoračilo te pravice. Zato tudi ni kršilo kazenskega zakona.

Z navedbami, da je sodišče pri odmeri kazni napačno ovrednotilo posamezne ugotovljene okoliščine, posebej še, da je potrebno vrednost prilaščenega zneska ugotavljati glede na povprečno plačo v času izvršitve zadnjega posamičnega dejanja v mesecu februarju 1995, da kot obteževalne okoliščine ne bi smelo šteti dejstva, da si je denar prilastila v UNZ C., da ni dalo dovolj poudarka ugotovljenim olajševalnim okoliščinam in da bi moralo narediti prognozo o obsojenkinem bodočem vedenju na podlagi meril, določenih v 3. odstavku 51. člena KZ ter ji izreči pogojno obsodbo in da bi moralo upoštevati dejstvo, da obsojenka redno plačuje povzročeno škodo, vložnica zahteve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni razlog, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da sodišče druge stopnje v sodbi ni dovolj obrazložilo olajševalne okoliščine, nakazuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala odločbo o kazenski sankciji, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Navedlo je tudi, kako ocenjuje ugotovljene olajševalne okoliščine in iz katerih razlogov izrek milejše kazenske sankcije ne pride v poštev. Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi. Zato je zahtevo zagovornice obs. J.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).