Jedro

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je v pristojnosti poslovodstva - uprave gospodarskega subjekta organizirati delovni proces in spreminjati organizacijo dela, pri tem pa tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovne odločitve, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati.

V obravnavani zadevi je podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije, ki se izrazi v ukinitvi delovnega mesta ter razporeditvi dela, ki se je opravljala na tem delovnem mestu na druge delavce, je organizacijski razlog v smislu navedene določbe. Sprememba organizacije dela ni navidezna in ni prikrivala nekih drugih razlogov, kot to trdi tožnica. Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in je naloge prerazporedila med druge delavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 3. 2017 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici z odpovedjo z dne 29. 3. 2017 ni prenehalo delovno razmerje, temveč je trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnico prijaviti v obvezno zavarovanje ter ji obračunati plačo, kot če bi delala v višini 2.117,60 EUR bruto, od te plače odvesti predpisane davke in prispevke, razliko pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožena stranka je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 10 plač, od tega zneska odvesti prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku in ji prizna stroške postopka. Tožnica meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni dopustilo zaslišanja dveh ključnih prič in sicer A.A. in B.B. Priča A.A. bi naj izpovedala, katera konkretna dela je opravljala v času nadomeščanja tožnice, kar bi bil ključen dokaz, da potreba po delu tožnice dejansko ni prenehala. B.B. (zunanja računovodkinja) pa bi lahko potrdila, da delo tožnice sedaj opravlja druga oseba - C.C. Zunanja računovodkinja bi lahko potrdila, da je način dela isti, kot je bil v času, ko je delo opravljala tožnica. Sodišče se predvsem sklicuje na izpoved direktorja, da je postalo tožničino delo nepotrebno, pri tem pa ne pojasni, zakaj so po tožničinem odhodu na porodniško, potrebovali njeno zamenjavo in so zaposlili A.A. Tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi naloženih ukrepov s strani zunanjega presojevalca, tožena stranka v začetku leta 2016 začela izvajati celovito reorganizacijo. Novo zaposlena delavka je kot domnevno pomembno nalogo prevzela skrb za kakovost za celotno podjetje, čeprav je za to področje prej skrbela tožnica, znotraj svojega oddelka in bi ga z lahkoto opravljala tudi za preostale službe podjetja. Iz zapisnika kolegija z dne 6. 5. 2016, na katerega se sklicuje tožena stranka ne izhaja, da bi bilo treba ukiniti tožničino delovno mesto, kar pa je bilo izrecno odločeno za delovno mesto vodja kakovosti. Sodišče je povzelo trditve tožene stranke, da naj bi novo zaposlena delavka, za razliko od tožnice, opravljala tudi delovne naloge bolj povezane s financami, pri tem pa sodišče ne pojasni, zakaj tega dela ne bi mogla opravljati tožnica. Do leta 2015, do angažiranja zunanje sodelavke D.D. (žene direktorja tožene stranke), tovrstnih nalog očitno ni opravljal nihče v družbi, kar jemlje težo njihovi pomembnosti oziroma nujnosti za poslovanje tožene stranke. Stroškovno bolj učinkovito bi bilo, če bi direktor tožnici dal nove delovne naloge - na primer tiste, ki jih je opravljala D.D. in je bilo ugotovljeno, da jih prej ni opravljal nihče. D.D. je naučila poslovnih procesov ravno tožnica in D.D. naj bi C.C. predala svoje delo. Šlo pa je v bistvu za delo tožnice. Tožena stranka sama navaja, da se poslovno gledano razvija in krepi, da na novo zaposluje in tako dalje. V takšnih pogojih vedno obsežnejšega in kompleksnejšega poslovanja ni logično, da se odpušča administrativno osebje, zlasti ne tiste osebe, znotraj administrativnega oddelka, ki imajo največ izkušenj in največ znanj. Največji dokaz za to, da je tožničino delo še potrebno je ravno zaposlitev nove osebe C.C. Tožnici je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi očitno zaradi osebnih zamer (zamer direktorja), ki ni želel, da to delo še naprej opravlja tožnica. Sodišče se je sklicevalo, da tožnica ni bila edina odpuščena zaradi reorganizacije tožene stranke in da je bil odpuščen tudi vodja kakovosti, pri tem pa ni sledila tožničinemu dokaznemu predlogu, da tožena stranka predloži njegovo odpoved, da bi se lahko prepričali glede razloga odpovedi. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica med vsemi vodji, bila edina, ki je ostala brez zaposlitve. Sodišče se sicer sklicuje, da po novem zakonu delodajalec nima več obveznosti delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, vendar pa ta standard še vedno nekako sodi pod vprašanje obstoja odpovednega razloga. Sicer pa je tožena stranka v odpovedi sama zapisala, da je preverila možnost nadaljnje zaposlitve tožnice, vendar je ni ugotovila. Če bi sodišče želelo res objektivno presoditi, katera dela so se opravljala prej s tožnico in sedaj z novo zaposleno, bi moralo zaslišati A.A., ki jo je tožnica nadomeščala v času porodniške, saj tožnica ni opravljala enostavna tajniška opravila, kot to skuša predstaviti tožena stranka. Z zaslišanjem A.A. in B.B., bi se izkazalo, da je tožnica opravljala delovne naloge (v koordinaciji z zunanjim računovodstvom) na enak način in z enakim obsegom kot to sedaj počne nova zaposlena. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da nova zaposlena opravlja sicer določena delovna opravila, ki jih je prej tudi tožnica, vendar v manjšem obsegu. Sodišče je pri tem popolnoma spregledalo, da je tožnica izpovedala in navajala, da je opravljala tudi tako imenovana finančno računovodska dela, ki jih sedaj opravlja novo zaposlena. Iz opisa delovnega mesta skrbnik procesov in financ ne izhajajo te naloge, ki jih je ob pričanju navedla C.C. Sicer pa se tudi obseg nalog, ki jih je dejansko opravljala tožnica bile bistveno širše kot so v opisu iz sistemizacije tožničinega delovnega mesta. Iz opisa vseh nalog, ki jih je bila dolžna izvajati tožnica in to na različnih področjih (komerciala, administracija, računovodstvo, kadri), ki jih je bila dolžna celo povezovati navznoter in hkrati delovati tudi navzven do kupcev, izhaja, koliko dela je dejansko imela tožnica. Tudi sama je prepričljivo povedala, koliko dela je imela, to pa podkrepila tudi s predložitvijo tabel ključnih delovnih aktivnosti, tako da je naravnost smešna trditev tožene stranke, da je bilo njenega dela zgolj za 8 ur mesečno. S primerjavo delovnih nalog, ki so za novo zaposleno določena v spremenjenem aktu o sistemizaciji in nalog, ki jih je opravljala tožnica, je mogoče ugotoviti, da gre za identične naloge in je šlo tako rekoč za identično delovno mesto, zgolj s spremenjenim nazivom delovnega mesta. Sodišče pa je ugotovilo, da novo zaposlena C.C., poleg delovnih nalog, ki jih je opravljala tožnica, opravlja tudi naloge, zahtevnejše in bolj povezane s financami. Sodišče se pri tem sklicuje le na izpoved direktorja tožene stranke in da to izhaja iz primerjave opisov delovnih mest. Takšna sodba pa je neobrazložena. Delodajalec tožnici ni omogočil, da bi se po materinski odsotnosti vrnila nazaj na delo, kar je njena temeljna pravica, temveč ji je do poteka odpovednega roka, celo odredil čakanje doma. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili 115. člena ZDR-1, ki v drugem odstavku določa, da delodajalec še en mesec po izrabi starševskega dopusta ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je že iz tega razloga nezakonita, saj v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami o varstvu staršev, ki se odločijo izrabiti starševski dopust v strnjenem nizu in v obliki polne odsotnosti z dela. Sicer pa tudi direktor, zaslišan kot stranka, ni znal dobro pojasniti, v čem je sploh razlika med delom tožnice in C.C. Naštevanje direktorja glede razlik med delokrogom tožnice in C.C. je nekonkretizirano in ne zajema razlik v delovnih nalogah, ampak bolj kritiko tožničinega dela in kako zdaj z novo zaposleno dela bolj funkcionirajo, to pa ne pomeni, da je delo tožnice postalo nepotrebno. Za vse, kar bi naj bil poleg administrativnih opravil delala C.C., je tudi tožnica kompetentna, ima ustrezna znanja, izkušnje in tudi formalne pogoje. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da tožena stranka ni izkazala, zakaj je ob ugotovitvi, da je potrebno reorganizirati oddelek za administracijo, odpoved pogodbe podala ravno tožnici in ne kateri od drugih sodelavk v oddelku, ki ravno tako opravlja administrativna opravila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da pritožba ne vsebuje nobenih trditev o kršitvah postopka oziroma razlogih, absolutnih bistvenih kršitvah postopka ter da je zmotno prepričanje tožnice, da je med kršitvijo postopka in morebitno nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja obstoji identiteta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistven očitek, ki ga uveljavlja pritožba je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo zaslišanja prič A.A. in B.B., na kar je tožnica sicer navezala očitek bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih ni obrazložila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče obrazložilo, zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju priče B.B., zaposlene v zunanjem računovodskem servisu ter priče A.A., ki bi naj izpovedala, katera dela je opravljala za toženo stranko v času bolniške odsotnosti tožnice. Sodišče prve stopnje je v točki 4. obrazložitve sodbe obširno obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokazne predloge tožnice in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

7. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako bistvena kršitev postopka, ki jo tožnica smiselno uveljavlja po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - tožnica je bila pri toženki v delovnem razmerju na podlage pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 3. 2009, na delovnem mestu vodja komerciale; - tožničino delovno mesto "vodja komerciale" je bilo pri toženi stranki ukinjeno leta 2011 in na podlagi nove sistemizacije delovnih mest je tožnica od leta 2011 opravljala delo "vodje administracije"; - na podlagi reorganizacije, ki je bila opravljena v letu 2016 je bilo delovno mesto tožnice "vodja administracije" ukinjeno; - tožnici je tožena stranka vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 14. 4. 2017; - dela in naloge ukinjenega delovnega mesta "vodja administracije" je tožena stranka formalno in dejansko prerazporedila na delovno mesto "skrbnik procesov in financ", vendar iz opisa delovnih nalog delovnega mesta "skrbnik procesov in financ" izhaja, da so naloge širše od tistih, ki jih vsebuje opis delovnega mesta "vodja administracije"; - odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila podana zaradi diskriminacije.

9. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da tožničino delo pri toženi stranki še vedno obstaja in je potrebno ter je bilo tožničino delovno mesto "izpraznjeno" izključno zaradi zaposlitve nove delavke (C.C.). Tožena stranka je dokazala, da je izvedla v letu 2016 reorganizacijo, kar izhaja iz zapisnika kolegija z dne 6. 5. 2016 in sicer da se je vodstvo odločilo, da bo pripravilo načrt reorganizacije podjetja. Odločilo se je, da bo uskladilo sistemizacijo delovnih mest z dejanskim stanjem, da bodo ukinili delovno mesto "vodja kakovosti", naloge tega delovnega mesta pa razporedili med obstoječa delovna mesta, predvidena je bila reorganizacija delovnega mesta "vodja proizvodnje" ter ukinitev delovnega mesta "vodje administracije". Direktor je izpovedal, da so se reorganizacije lotili tako, da so popisali vsa dela v podjetju, pri tem pa ugotovili, da se veliko del podvaja, kar pa je bilo nepotrebno. Največ podvajanj je bilo ravno v administraciji. Ukinili pa so tudi samostojni oddelek kvaliteta.

10. Odločitev, ali bo izvedena reorganizacija, racionalizacija poslovanja in v kakšnem obsegu ter s kakšno časovno dinamiko je dejansko v izključni pristojnosti poslovodstva družbe. Zato so neutemeljene obsežne tožničine pritožbene navedbe o smotrnosti reorganizacije in da ni bilo razlogov za ukinitev tožničinega delovnega mesta, ker zunanji izvajalec E. ni ugotovil potrebe po zmanjšanju števila izvajalcev v oddelku administracije. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je v pristojnosti poslovodstva - uprave gospodarskega subjekta organizirati delovni proces in spreminjati organizacijo dela, pri tem pa tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovne odločitve, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati.

11. Sodišče prve stopnje je tudi preverilo trditve tožnice, da je novo zaposlena C.C. prevzela tožničine naloge ter da je delodajalec le spremenil naziv delovnega mesta "vodja administracije" v "skrbnik procesov in financ". Sodišče prve stopnje je na podlagi primerjave opisa obeh delovnih mest in izpovedb zaslišanih prič ugotovilo, da novo delovno mesto "skrbnik procesov in financ" sicer zajema nekatera opravila ukinjenega delovnega mesta (nekatere naloge skrb za kadrovske zadeve in organiziranje dela v oddelku), vendar ne v taki meri, da bi šlo za enako delovno mesto oziroma le za spremembo naziva delovnega mesta vodje administracije, naloge pa bi ostale enake. Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežnega dokaznega postopka v zvezi s prekrivanjem nalog delovnega mesta tožnice z delovnim mestom skrbnik procesov in financ zaključilo, da C.C. na delovnem mestu skrbnik procesov in financ ne opravlja enakih del, kot jih je opravljala tožnica na delovnem mestu vodja administracije, zato je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga, ki ni bil navidezen in da ni šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Dejstvo, da je bilo tožničino delo prerazporejeno na drugega delavca, pomeni, da je zaradi organizacijskih sprememb potreba po delu, pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodja administracije prenehala. Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da bi lahko tožena stranka tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik procesov in financ, ki ga je tožena stranka sistemizirala na novo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je potreba po delu tožnice pri toženi stranki prenehala je zato pravilen.

13. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje ZDR-1 med formalnimi pogoji za zakonitost odpovedi ne določa, da bi moral delodajalec delavcu pred odpovedjo vročiti posebno pisno obvestilo o nameravani odpovedi, prav tako pa delodajalec ni dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih. Takšne formalne pogoje za zakonitost odpovedi je vseboval Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je prenehal veljati pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato njegova uporaba v konkretnem primeru ni mogoča. Tako za odločitev v tem sporu ni ključen ugovor tožnice, da ji tožena stranka ni ponudila drugega delovnega mesta. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice, da je tožena stranka tožnico diskriminirala zaradi starševstva in je reorganizacijo izvedla, ko je bila tožnica na starševskem dopustu. ZDR-1 v prvem odstavku 115. člena določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. V drugem odstavku določa, da v času in v primerih iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 in določbe ZDR-1 o varstvu delavke v času, ko izrablja starševski dopust, ker je tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi takoj potem, ko se je tožnica vrnila s porodniškega dopusta. Obvestilo o nameravani odpovedi samo po sebi ne pomeni dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 115. člena ZDR-1, okoliščin, zaradi katerih bi ga bilo treba šteti kot takšno, pa tožnica ni navajala. Ob navedbah, ki jih je podala tožnica v pritožbi sodišče obvestila ni moglo prepoznati kot pripravljalno dejanje za odpoved, saj ZDR-1 med formalnimi pogoji za zakonitost odpovedi ne določa, da bi moral delodajalec delavcu pred odpovedjo vročiti posebno pisno obvestilo o nameravani odpovedi.

14. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije, ki se izrazi v ukinitvi delovnega mesta ter razporeditvi dela, ki se je opravljala na tem delovnem mestu na druge delavce, je prav gotovo organizacijski razlog v smislu navedene določbe. Sprememba organizacije dela ni navidezna in ni prikrivala nekih drugih razlogov, kot to trdi tožnica. Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in je naloge prerazporedila med druge delavce.

15. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev niso odločilne (360. člen ZPP).

16. Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka.