Jedro

Obveznost obrnjenega dokaznega bremena ni zgolj na lastniku vozila, temveč tudi na imetniku pravice uporabe, vendar pa imetnik pravice uporabe vozila v smislu 8. člena ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo (trenutno) v svoji posesti, temveč samo oseba, ki je kot imetnik pravice uporabe vpisan v prometno dovoljenje. Gre torej za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jih lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe, ali kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Le v teh primerih se domneva storitve prekrška iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP nanaša na imetnika pravice uporabe, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno, bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi. Zato v konkretnem primeru za storilko nikakor ne velja obrnjeno dokazno breme.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku o prekršku zahtevi za sodno varstvo (ZSV) imenovane storilke zoper plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa opr. št. 22404-3837/2014 z dne 11. 9. 2014 ugodilo in navedeni plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP (prekoračitev hitrosti v naselju) na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 zaradi nedokazanosti ustavilo.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj prvostopno sodišče izvede vse dokaze (pridobi tudi morebitno izvedensko mnenje glede prepoznave storilke po fotografiji).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženkino škodo ni bila kršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

5. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa napadanega sklepa pokaže, da drži ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da je uvodoma navedeni prekrškovni organ zaradi zaznave prekrška, ki je bil storjen 23. 7. 2014 ob 23.24 uri (prekoračitev hitrosti v naselju - lokacija P. v V.) izdal PN opr. št. 22404-1934/2014 najprej J. T. in mu izrekel sankcijo (globo 250,00 EUR in 3 KT). Po vloženi ZSV s strani imenovanega storilca je prekrškovni organ nato z odločbo z dne 3. 9. 2014 citirani PN odpravil, ker je ugotovil, da J. T. tega prekrška ni storil. Nato pa je prekrškovni organ že dne 11. 9. 2014 znova izdal PN opr. št. 22404-3837/2014 zaradi istega prekrška storilki O. T., iz tega PN pa izhaja, da je bil citirani PN izdan na podlagi določbe člena 8 ZPrCP, ki določa odgovornost lastniku vozil za storjene prekrške. Storilki se očita, da je bil prekršek prekoračitve hitrosti v V. na lokaciji P. storjen 23. 7. 2014 ob 23. 24 uri z vozilom reg. št. X., vozilo pa je last J. T. 6. Prvostopno sodišče je po vloženi ZSV s strani storilke O. T. najprej povsem pravilno ugotavljalo, ali so podani pogoji za izdajo PN na podlagi določbe člena 8 ZPrCP, ki izrecno določa, da se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec tega prekrška, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil (primerjaj sodbo VS RS IV Ips 72/2014 z dne 21. 10. 2014). Prvostopno sodišče je nato ob vpogledu v spisovno gradivo ugotovilo, da storilka T. O. ni lastnica vozila reg. št. X., s katerim je kritičnega dne prekršek bil storjen, temveč, da je lastnik tega vozila njen mož J. T. Zato je tudi pravilno razlogovalo, da za storilko v konkretnem primeru, ki ni bila lastnica vozila, niti imetnica pravice uporabe tega vozila ne velja obrnjeno dokazno breme, po katerem mora tisti, ki je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, da v konkretnem primeru ni storil prekrška, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze in s tem zadostiti aktivnemu ravnanju, ki se v skladu z določbo prvega odstavka člena 8 ZPrCP in sodno prakso, od njega tudi pričakuje.

7. Prekrškovni organ takšno ugotovitev in zaključke prvostopnega sodišča problematizira z navedbo, da je sodišče spregledalo, da obveznost obrnjenega dokaznega bremena ni zgolj na lastniku vozila, temveč na imetniku pravice uporabe. Po oceni pritožnika zakon sicer ne določa, kdo je imetnik pravice uporabe, vendar pa je to zagotovo lahko zakonec. V konkretnem primeru pa je prekrškovni organ na podlagi fotografije ugotovil, da je na radarski fotografiji T. O., ki je očitno tudi imetnica pravice uporabe, zaradi česar tudi zanjo velja obveznost obrnjenega dokaznega bremena. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, temveč kršitev materialnopravne določbe člena 8 ZPrCP, niso utemeljene.

8. Drži sicer pritožbena navedba o tem, da obveznost obrnjenega dokaznega bremena ni zgolj na lastniku vozila, temveč tudi na imetniku pravice uporabe, vendar pa v nadaljevanju ne drži očitek pritožbe, da zakon ne določa, kdo je imetnik pravice uporabe in da bi v konkretnem primeru, kot to izhaja iz navedb prekrškovnega organa bil lahko imetnik pravice uporabe tudi zakonec storilca, v konkretnem primeru je bila to O. T., ki jo je prekrškovni organ prepoznal na radarski fotografiji. Iz določbe petega odstavka člena 29 Zakona o motornih vozilih (ZMV) izhaja, da za vozilo v lasti polnoletne osebe, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za to vrsto vozila, določi lastnik vozila uporabnika vozila in v tem primeru se določbe zakona, ki veljajo za lastnika vozila, smiselno uporabljajo tudi za uporabnika in v prometno dovoljenje se poleg lastništva vpiše tudi uporabnik vozila. Uporabnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila (določba šestega odstavka člena 29 ZMV) pa je lahko samo oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za to kategorijo vozila. Iz povedanega torej izhaja, da imetnik uporabe vozila v smislu prvega odstavka člena 8 ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo (trenutno) v svoji posesti, temveč samo oseba, določena v drugem, tretjem ali petem odstavku člena 29 ZMV, ki je kot imetnik pravice uporabe vozila vpisana v prometno dovoljenje. Gre torej za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe ali pa kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali pa polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Le v teh primerih se torej domneva storitve prekrška iz prvega odstavka člena 8 ZPrCP nanaša na imetnika pravica uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno, bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi. To pomeni, da se torej ta domneva iz člena 8 ZPrCP razteza zgolj na tiste osebe, ki so v točno določeni povezavi z vozilom, s katerim je bil prekršek storjen, to je, da je ta oseba njegov lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, nikakor pa se ne razteza na vsakogar, ki ima tako vozilo v trenutni posesti (primerjaj sodbo VS RS IV Ips 19/2015 z dne 19. 5. 2015). Po povedanem je torej sodišče prve stopnje ob pravilnem razumevanju določb členov 8 ZPrCP in 29 ZMV utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru za storilko nikakor ne velja obrnjeno dokazno breme, kot to napačno zaključuje prekrškovni organ, ki da je storilka prekrška T. O., sicer zakonska partnerica J. T. (lastnika vozila), s katerim je bil prekršek storjen, tudi imetnica pravice uporabe.

9. V nadaljevanju pritožba problematizira zaključke prvostopnega sodišča v točki 9) obrazložitve, ker se že v hitrem postopku ni angažiral izvedenec, ki bi na podlagi fotografije, ki jo je posnela radarska naprava opravil prepoznavo dejanskega storilca. Po oceni pritožbe gre v konkretnem primeru za hitri postopek o prekršku, ki se mora odvijati brez odlašanja in med drugim tudi enostavno ugotavljati dejstva, ki so potrebni za odločitev o prekršku. Sodišče pa bi lahko samo angažiralo izvedenca, s čemer bi odločilo o dokaznem predlogu prekrškovnega organa, radarska fotografija pa je namreč edini dokaz, ki ga je v postopku predlagal prekrškovni organ. Prav tako se pritožnik ne strinja z oceno listinskih dokazov prvostopnega sodišča (potrdilo podjetja, kjer je storilka prekrška v času dogodka bivala), kar bi moralo sodišče dodatno raziskati z ustreznimi poizvedbami, pa tega ni storilo.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 9) izpodbijane sodbe (po oceni pritožbenega sodišča nepotrebno glede na predhodno napačno uporabo materialnopravnih določb s strani prekrškovnega organa) ocenilo tudi dokaze, ki jih je predložil prekrškovni organ (fotografija, ki jo je posnel radar ob meritvi hitrosti in fotografijo storilke iz biometrije), kar je predočilo tudi storilki ob njenem zaslišanju (zagovor na l. št. 7) nato pa zaključilo, da prekrškovni organ ni predložil nobenega drugega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je storilka kritičnega dne storila očitani prekršek, kateri pa se storilki ne more očitati ob uporabi določbe člena 8 ZPrCP.

11. Drži sicer, kot izpostavlja pritožba, da je hitri postopek (določba člena 55 ZP-1) tisti, v katerem mora prekrškovni organ hitro, brez odlašanja in enostavno ugotavljati dejstva in zbrati dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. V konkretnem primeru, ko je prekrškovni organ izdal prej navedeni PN, je posloval po določbi prvega odstavka člena 57 ZP-1, saj je bil prekršek zaznan z uporabo tehničnih sredstev (radarske naprave) in presodil, da je za tako zaznani prekršek mogoče izdati PN ob uporabi določbe člena 8 ZPrCP. Po odpravi PN prvotnemu storilcu J. T. je prekrškovni organ imel vso pravno podlago za izdajo PN zaradi zaznanega prekrška storilki v skladu z določbo drugega odstavka člena 57 ZP-1 in v tem primeru je imel možnost dokazovati, da je bila na podlagi zbranih dokazov prekrškovnega organa (med temi je tudi radarska fotografija in fotografija storilke iz biometrije) T. O. Ker pa je bil izdan PN na podlagi določbe člena 8 ZPrCP, je odločitev prvostopnega sodišča, kot pravilno izhaja iz jasnih razlogov v izpodbijani sodbi, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ob povedanem pa so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oceno preostalih listinskih dokazov prvostopnega sodišča, ki pomenijo očitek glede nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pa pritožba prekrškovnega organa v konkretnem primeru (določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1) ni dovoljena.

12. Glede na navedeno je bilo potrebno tako pritožbo, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita, ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1).