Jedro

Neizkazan obstoj družbe, ki naj bi prejela plačilo in ostale okoliščine kažejo, da gre za plačilo fizični osebi - igralcu. Od takšnega plačila pa je bila tožeča stranka kot izplačevalec osebnega prejemka dolžna obračunati vse dajatve, ki jim zapadejo pogodbe o delu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo v izpodbijanem delu zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A tudi v tistem delu (točki 3 izreka), v katerem se tožniku nalaga: 1. plačilo dohodnine od osnove 38 566 432,80 SIT in po stopnji 25% v znesku 9 641 608,20 SIT, 2. plačilo posebnega davka od določenih prejemkov od osnove 42 851 592,01 SIT po stopnji 25% v znesku 10 712 898,00 SIT, 3. plačilo prispevka za posebne primere zavarovanja od osnove 42 851 592,01 SIT po stopnji 6% v skupnem znesku 2 571 095,52 SIT, 4. plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje v znesku 360 SIT ter 5. plačilo prometnega davka po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev od osnove 42 851 592,01 in stopnji 6,5% v znesku 2 785 353,41 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila na predpisane vplačilne račune. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka navaja, da je bilo pri pregledu izdanih računov ugotovljeno, da je tožnik fakturiral (z računom št. ... z dne 19. 8. 1998) tujemu klubu transferni honorar za igralca AA v znesku 400 000 DEM in po prejetem plačilu knjižil prihodke iz tega naslova. Dne 16. 10. 1998 je prejel račun, ki ga je izdala družba AAA, Avstrija za znesek 352 000 DEM kot račun za transfer istega igralca. Račun je plačal s svojega deviznega računa dne 20. 10. 1998 v dobro računa, odprtega pri Zvezi bank v B, Avstrija. S poizvedbami je bilo ugotovljeno, da pravna oseba s takim imenom v Avstriji ne obstaja. Plačilo v tujino pa temelji na pogodbi med tožnikom in aa z dne 4. 6. 1998 in aneksom k tej pogodbi, ki je brez datuma. V pogodbi je določen znesek, ki v primeru transfera pripade igralcu, določeno pa je tudi, da se nakaže na devizni račun igralca, ter v aneksu, da je zastopnik igralca v primeru prestopa v tujino podjetje AAA, Avstrija, in da bo tožeča stranka znesek v višini 352 000 DEM nakazala v roku 8 dni na podlagi računa, ki ga bo izstavil zastopnik igralca. Iz tožnikovih evidenc še izhaja, da je AA odigral številne prvenstvene tekme v okviru prve slovenske lige. Ker je torej opravljal enaka dela kot drugi igralci, računa pa dokazano ni izdala pravna oseba, gre tudi po presoji tožene stranke dejansko za plačilo fizični osebi, od katerega bi morala tožeča stranka kot izplačevalec osebnega prejemka obračunati vse dajatve, ki jim zapadejo pogodbe o delu. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ne gre za plačilo fizični, ampak (madžarski) pravni osebi BBB, tožena stranka navaja, da trditev ni dokazana. Predvsem ni dokazano, da je šlo za transakcijo med dvema pravnima osebama oziroma za plačilo po računu za storitve ("storitev odstopa igralca") pravni osebi. Iz relevantnega računa namreč izhaja povsem drugačen naziv družbe - AAA, Avstrija. Povezave med navedenima firmama pa tožnik v postopku tudi ni izkazal. Fotokopije pisma in računa, ki jih je predložil v pritožbenem postopku, ocenjuje tožena stranka kot nezadostne, obenem pa tožnik ni navedel razlogov, zakaj jih ni predložil v postopku na prvi stopnji. Prav tako tožena stranka ne verjame navedbam, da je šlo le za dogovorjeni način plačila, zaradi zavarovanja tožnikove pravice do odškodnine. Ugotavlja namreč, da iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bil igralec sploh registriran pri tožniku, naveden pa tudi ni med osebami, ki so bile zaposlene pri tožniku. Odigral pa je prvenstvene tekme in torej opravljal enaka dela kot drugi igralci in je torej opravljeno izplačilo, ob že navedenih okoliščinah (neobstoječa pravna oseba), mogoče razumeti zgolj kot izplačilo osebnega prejemka po 3. alinei prvega odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju: ZDoh), kot ga je opredelil že prvostopni organ v svoji odločbi. Sicer pa pritožbene navedbe zavrne tudi iz razloga, ker se po tretjem odstavku 114. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 76/98, 82/98, 91/98 - v nadaljevanju: ZDavP) dohodek oziroma prejemek šteje za izplačanega tudi, če ga upravičenec pred prejemom odstopi tretjim osebam ali za druge namene.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi pritožbi, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne v ponovni postopek. V tožbi navaja, da je bil AA pred prestopom v tuji klub član tožeče stranke. Za njegov prestop so se dogovorili poleg tožeče stranke še predstavnik madžarske menedžerske agencije in belgijskega kluba. Kot zastopnik igralca je nastopala madžarska družba BBB. V skladu s pravil evropske in slovenske nogometne zveze ter 41. členom Registracijskega pravilnika je določeno, da odškodnino za prestop v tuji klub določita domači in tuji klub. Določena je bila v višini 400 000 DEM, kar je razvidno iz pogodbe med tožnikom in AA. Razviden je tudi delež, ki pripada tožeči stranki in ki ga je le-ta tudi zadržala, preostanek pa je delež zastopnika igralca, družbe BBB in nikakor ni bil izplačan igralcu, saj tožeča stranka s tem denarjem sploh ni mogla razpolagati. Dogovorjeni način plačila je služil le kot zavarovanje za tožečo stranko in njena upravičenja, zato ne more biti podlaga za obdavčitev. Tožeča stranka ni plačala igralcu, ampak njegovemu zastopniku. Igralca je plačevala le v času, ko je zanjo igral in je nelogično, da bi ga plačevala po odhodu. Če ne bi bilo dogovorjeno takšno zavarovanje, bi bil tožeči stranki nakazan samo njen delež in do vprašanja obdavčitve sploh ne bi prišlo. Tudi ni res, da je posel navidezen, saj zastopnik igralca obstaja in gre za nakazilo pravni osebi. Madžarska agencija je poslala račun tožeči stranki za del, ki pripade njej. Iz računa tudi nesporno izhaja, da zaračunava tožeči stranki transfer igralca, nikjer pa ni in ni bilo nikoli navedeno, da gre za izplačilo igralcu. Ni res, da ni izkazala povezave med madžarsko pravo osebo in prejemnikom plačila. Predložila je kopijo registracije, skupaj s prevodom in dopis agencije v tej zvezi, vse v dopolnitvah pripomb ter ob vložitvi pritožbe. Gre torej le za plačilo računa tuji družbi, ki je zastopnik nogometaša. Poudarja še, da tudi neobstoj pravne osebe AAA ni izkazan. Čeprav je tožeča stranka ves čas trdila, da gre za madžarsko pravno osebo, niso bile opravljene ustrezne poizvedbe na Madžarskem, povsem logično pa je tudi v takšnem primeru odpiranje bančnega računa v Avstriji. Na takšen račun pravne osebe je nato tožeča stranka nakazala znesek 352 000,00 DEM ter na način plačala svojo obveznost po prejetem računu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku z vlogo z dne 23. 1. 2002. Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru položaj AA kot zavezanca za dohodnino oziroma za davek od osebnih prejemkov kot tak ni sporen.

Spora tudi ni, da je tožeča stranka plačala 352 000 DEM na račun pri Zvezi bank v A, Avstrija, ter katere so bile podlage za nakazilo.

Pač pa je sporno, komu je bil znesek dejansko nakazan in v tej zvezi, za kakšno vrsto izplačila gre oziroma za kaj je bilo plačilo opravljeno, ter posledično, ali je tožeča stranka kot izplačevalec zavezana plačati dohodnino in druge dajatve, ki se ji nalagajo z izpodbijano odločbo.

Pri tem tožena stranka in pred tem že prvostopni davčni organ pravilno izhajata iz določb ZDoh, ki se nanašajo na osebne prejemke ter iz tistih določb ZDavP, po katerih je v primeru, kadar je delodajalec oziroma izplačevalec osebnih prejemkov oziroma drugih dohodkov, od katerih se plačuje davek od vsakega posameznega dohodka, pravna oseba ali zasebnik, le-ta dolžan za davčnega zavezanca obračunati in plačati davek.

V tem pogledu pa iz podatkov upravnih spisov najprej kot nesporno sledi, da ima tožnik ustrezen pravni položaj (pravne osebe). Spora tudi ni, kot že rečeno, da je nakazal znesek 352 000 DEM na bančni račun v B. Podlaga za izplačilo je bila pogodba z AA ter aneks k tej pogodbi in račun družbe AAA, Avstrija. Obstoja te družbe pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal. Listine, ki jih je predložil, in na katere se sklicuje tudi v tožbi, so namreč pomanjkljive tako v formalnem kot v vsebinskem pogledu. Gre zgolj za fotokopije, pa še iz teh izhaja v bistvu samo, da obstaja družba BBB, C, Madžarska - to pa ni ne družba, ki je navedena v pogodbi in tudi ne tista, ki je izstavila račun, ki je podlaga plačilu. Vse ostalo, zlasti pa povezava z družbo AAA, Avstrija, ostaja, tudi po predloženih listinah, samo na ravni nedokazanih trditev. To pa tudi po presoji sodišča lahko, ob upoštevanju predloženih listin, pomeni samo, da je šlo dejansko za nakazilo AA in ne pravni osebi, navedeni na računu. Sicer pa je, ne glede na gornje ugotovitve v zvezi z računom, tako razumeti tudi pogodbena določila, po katerih je dogovorjeno plačilo igralcu, družbi AAA, Avstrija pa le kot njegovemu zastopniku oziroma pooblaščencu.

Neizkazan obstoj družbe, ki naj bi prejela plačilo, sicer res kaže, da je šteti za neresnične in zato kot davčno neupoštevne tiste določbe pogodbe oziroma aneksa, po katerih naj bi šlo za nakazilo denarja pravni osebi. Obenem pa samo iz tega razloga še ni mogoče trditi, da je pogodba sporna v celoti in da je že zato tožnik izplačevalec osebnih prejemkov iz 114. člena ZDavP, kot bi bilo mogoče razumeti razloge tožene stranke na strani 55 obrazložitve.

Vendar pa iz upravnih spisov sledi in tudi tožena stranka upošteva v nadaljevanju, da je tožnik fakturiral tujemu klubu nadomestilo za prestop igralca AA, da je po izdani fakturi prejel zaračunani znesek v višini 400 000 DEM ter da je prejeti znesek v celoti knjižil med svoje prihodke. Nesporno pa je bilo v upravnem postopku ugotovljeno tudi, da je AA igral prvenstvene tekme za tožečo stranko, in da o plačilih igralcu v tožnikovih evidencah ni podatkov. Navedenim ugotovitvam tožnik tudi v tožbi ne ugovarja. To pa po presoji sodišča pomeni, da ima že spet prav tožena stranka, ko na takšni dejanski podlagi ugotavlja, da gre pri obravnavanem plačilu dejansko za plačilo igralcu, opravljeno s strani tožnika in da se z njim plačujejo storitve v razmerju do tožnika. Iz predložene pogodbe sicer sledi drugače, tako kot trdi tožeča stranka: da gre za plačilo igralcu za prestop s strani tujega kluba ter zgolj za prenakazilo tega zneska s strani tožnika. Ker pa so trditve v tej smeri podkrepljene zgolj z določbami pogodbe, sklenjene med tožnikom in igralcem, ki v tem pogledu razmerij originarno ne ureja, saj so očitno, tako po Registracijskem pravilniku (41. člen) in nenazadnje tudi po tožbenih navedbah, predmet dogovora med tujim klubom in tožnikom, je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno izhajala prvenstveno iz vsebine računa, izstavljenega tujemu klubu in iz knjiženja opravljenega plačila pri tožniku (med prihodke), in na tej podlagi presodila, da so pogodbene določbe tudi v tem delu navidezne in da je opravljeno plačilo šteti kot plačilo igralcu za opravljene (nogometne) storitve tožniku.

Obračun dajatev kot tak pa v zadevi že spet ni sporen. Sodišče samo pa nepravilnosti pri izračunih tudi ni našlo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.