Jedro

Ni važno, kdaj se je tožnik lahko prepričal o tem, zoper koga mora naperiti tožbo, pač pa, kdaj je izvedel za storilca, in to je lahko izvedel že, ko je prejel tožbo v zadevi P 277/2107 oziroma ko je vložil odgovor na tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 8 dni povrniti 214,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvega dne po poteku roka za plačilo, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. zavrnilo tožbeni zahtevek (1.) na ugotovitev, da je toženec motil zadnjo mirno posest tožnika na garažnih vratih stanovanjske hiše na naslovu M. ..., pripadajoči ključavnici, kakor tudi na samem prostoru garaže, do katerega se dostopa preko garažnih vrat, in ostalih pritličnih prostorih stanovanjske hiše, do katerih se prosto dostopa preko prostora garaže, na način, da je v času med 18. 7. 2017 in 25. 7. 2017 dal preko pooblaščene osebe družbe J. s.p. iz C., zamenjati ključavnico garažnih vrat stanovanjske hiše, katero je pred tem na taista vrata namestil sam tožnik, s čimer je toženec v celoti onemogočil dostop tožniku do pritličnih prostorov stanovanjske hiše, kar je tožnik pred tem lahko izvajal na način, da je s svojim izvodom ključa ključavnice garažnih vrat odklepal in zaklepal garažna vrata ter preko njih ob vsaj več različnih priložnostih dostopal do pritličnih prostorov stanovanjske hiše, vključno z prostorov garaže; (2.) na vzpostavitev stanja na ključavnici garažnih vrat stanovanjske hiše, kot je bilo pred posestmotitvenim ravnanjem, kot opisano v točki 1, vse v roku 8 dni,, na način, da na garažna vrata ponovno namesti staro ključavnico, katere izvod ključa je imel v posesti tudi tožnik, oziroma da tožena stranka tožniku v istem roku izroči izvod ključa nove ključavnice garažnih vrat, vse pod izvršbo, in zahtevek, da se toženi stranki tudi prepoveduje, da bi v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem, kot je opisano v točki 1, motila posest tožeče stranke na ključavnici garažnih vrat stanovanjske hiše na navedenem naslovu, s tem pa tudi posest na samem prostoru garaže, do katerega se dostopa preko garažnih vrat in ostalih pritličnih prostorih stanovanjske hiše, do katerih se prosto dostopa preko prostora garaže; in (3.) na povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka sklepa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti 725,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, toženi stranki pa naloži vzpostavitev dejanskega stanja pred njenim motenjem posesti, kakor tudi plačilo vseh stroškov tega pravdnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne nazaj sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Pritožbi v celoti nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je nastalo motenje (32. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

6. Zaradi jasnosti sodne odločbe pritožbeno sodišče povzema navedbe v izpodbijanem sklepu, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta solastnika nepremičnine *... in ..., obe k.o. ..., vsak do 1/2, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu M. ..., ter da je M. K. G. vknjižena kot dosmrtna brezplačna služnostna upravičenka stanovanja na tej hiši, vrtu in dvorišču. Prav tako ni sporno, da je 21. 7. 2017 M. K. G. vložila tožbo proti L. G. (tožniku v predmetni pravdi) in K. G. zaradi motenja posesti (P 277/2017) in s tožbo uspela. Sodišče je namreč s sklepom z dne 21. 12. 2017, ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 138/2017 z dne 6. 7. 2018, ugotovilo, da sta toženca, s tem ko sta 15. 7. 2017 okrog 7.30 ure razbila steklo na vhodnih vratih v pritličju enostanovanjske hiše na naslovu M. ..., katere izključna neposredna posestnica je tožnica, ter skozi na ta način narejeno odprtino proti izrecni volji tožnice vstopila v hišo in z namenom odvzeti izključno posest tožnici na garažnih vratih hiše zamenjala ključavnico, prvi toženec pa je posest tožnice nadalje motil tudi s tem, ko je 15. 7. 2017 z izrečeno resno grožnjo po ponovitvi nasilnega vstopa v hišo tožnico poskušal odvrniti od uporabe dovoljene samopomoči, ter tožencema prepovedalo, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji motila izključno neposredno posest tožnice na citirani stanovanjski hiši, ter odločilo še o pravnih stroških. Prav tako med pravdnima strankama ni sporno, da je L. G. vložil tožbo zoper M. K. G. (P 289/2017) zaradi vznemirjanja lastninske pravice, in sicer z zahtevkom na izročitev ključev vhodnih in garažnih vrat predmetne stanovanjske hiše ter dopustitvijo možnosti dostopa, in da s tožbo ni uspel. Sodišče prve stopnje je sicer zahtevku s sodbo z dne 21. 12. 2017 ugodilo, Višje sodišče v Celju pa je ugodilo pritožbi toženke in s sodbo Cp 220/2018 z dne 6. 7. 2018 spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. V predmetni zadevi pa tožnik zahteva sodno varstvo svoje posesti na garažnih vratih navedene stanovanjske hiše, pripadajoči ključavnici, kakor tudi prostoru garaže in ostalih pritličnih prostorih stanovanjske hiše, do katerih se prosto dostopa preko garaže, s trditvami, da mu je bila posest s strani toženca v času med 18. 7. 2017 in 25. 7. 2017 onemogočena zaradi zamenjane ključavnice s strani pooblaščene osebe družbe J. s.p. in tako dostop do pritličnih prostorov stanovanjske hiše. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izvedel za zamenjavo ključavnice 20. 7. 2017, za storilca pa je izvedel, ko je prejel 21. 7. 2017 vloženo tožbo M. K. G. v pravdni zadevi P 277/2017, na katero je odgovoril po svojem pooblaščencu 14. 8. 2017, in tako torej že takrat imel možnost vložiti tožbo zaradi motenja posesti zoper toženca. V tožbi P 277/2017 (priloga B2), vloženi zoper toženca L. G. in K. G. zaradi motenja posesti dne 15. 7. 2017, je namreč tožnica M. K. G. izrecno navedla, da je Z. G. takoj ko je bilo to mogoče, tj. v ponedeljek, 17. 7. 2017, angažiral profesionalnega ključarja, ki pa mu je sporočil, da bo ključavnico na garažnih vratih hiše na M. ..., prišel zamenjati šele v sredo, dne 18. 7. 2017. Sodišče prve stopnje, potem ko sta tudi M. K. G. in toženec potrdila navedbe v tožbi P 277/2017, utemeljeno ni moglo upoštevati zatrjevanj tožnika, da je za storilca izvedel šele z vlogo 16. 11. 2017 v isti zadevi (P 277/2017), v kateri je bil predložen tudi račun izvajalca za zamenjavo ključavnice. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da je v tej zadevi povsem irelevantno, kaj je M. K. G. navajala v svoji tožbi z dne 21. 7. 2017, in da nikakor ni mogel vedeti že v mesecu avgustu (ko je po svojem pooblaščencu podajal odgovor na tožbo v zadevi P 277/2017), da za zatrjevanim motenjem posesti dejansko (brez kakršnega koli dvoma ali suma) stoji ravno tožnik (prav: toženec), saj to jasno izhaja iz gornjega (delnega) povzetka navedb v tožbi v zadevi P 277/2017. Zgolj s ponavljanjem stališča, da je lahko izvedel, da je za naknadno zamenjavo ključavnice dejansko stal toženec, šele v trenutku, ko je bil seznanjen v listinami, ki so izkazovale, da je vse stroške v zvezi z zamenjavo ključavnice dejansko kril, s tem pa tudi zamenjavo osebno naročil toženec in ne morebiti M. K. G., tožnik ne more ovreči pravilnosti sprejetega zaključka sodišča prve stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovim trditvam in njegovi izpovedbi, kdaj je dejansko izvedel, da za motenjem posesti stoji ravno toženec. Tudi zato, ker tožnik v odgovoru na ugovor toženca o nepravočasnosti tožbe v pripravljalni vlogi 17. 3. 2018 (in tudi ne kasneje) ni navajal, da tožbe v zadevi P 277/2017 ni prebral, kot je to kasneje izpovedal na glavni obravnavi, sodišče upravičeno tožniku ni sledilo in je pravilno, glede na vsebino tožbe v zadevi P 277/2017, ugotovilo, da je imel že 14. 8. 2017, ko je vložil odgovor na tožbo v zadevi P 277/2017, kar predpostavlja, da je tožbo prebral, dovolj podatkov, da bi lahko vložil tožbo zoper toženca zaradi zatrjevanega motenja posesti, saj je vedel tako za motenje kot za storilca. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja zato pritožbena navedba, da je dokazni postopek pokazal, tudi z zaslišanjem samega tožnika, da je tožnik dejansko izvedel, da za motenjem posesti stoji ravno toženec, ko se je seznanil s pisno vlogo nasprotne stranke z dne 16. 11. 2017 v zadevi P 277/2017. Prav tako lastno dokazno oceno, nepodprto z izvedenimi dokazi, predstavlja pritožbena navedba, da tudi okoliščina, da je sam toženec v okviru svoje izpovedbe priznal, da je na izrecno željo M. K. G. naročil zamenjavo ključavnice (saj slednja glede na svojo starost tega sama naj ne bi bila sposobna storiti), povsem utemeljeno kaže na to, da je tožnik ves čas bil v opravičljivem dvomu o tem, kdo je dejansko tisti, ki stoji za zamenjavo ključavnice na garažni vratih stanovanjske hiše. Ni važno, kdaj se je tožnik lahko prepričal o tem, zoper koga mora naperiti tožbo, pač pa, kdaj je izvedel za storilca, in to je, kot je obrazloženo že zgoraj, lahko izvedel že, ko je prejel tožbo v zadevi P 277/2107 oziroma ko je vložil odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje in navedeno zakonsko določbo pravilno zaključilo, da je bila tožba, vložena šele 13. 12. 2017, vložena prepozno, saj je bila vložena po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka za vložitev tožbe.

8. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sicer nepotrebne zaključke sodišča o siceršnji utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj bi lahko tožbo zavrglo že zaradi tega, ker je bila prepozna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je imel posest na garažnih vratih navedene stanovanjske hiše, pripadajoči ključavnici in prostorih garaže ter na ostalih pritličnih prostorih. Sodišče je na podlagi izpovedbe toženca, M. K. G. in K. G. pravilno ugotovilo, da je dejansko oblast nad stvarjo vseskozi imela M. K. G., kot nenazadnje izhaja tudi že iz pravnomočne odločbe v pravdni zadevi P 277/2017. Pravilno je obrazložilo, da tožnik po 15. 7. 2017 glede na ugotovljeno protipravnost takšnega ravnanja navedenega dne, kot izhaja iz odločbe v P 277/2017, ni pridobil dejanske posesti, ki bi ga upravičevala do sodnega varstva. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožniku vstop 18. 7. 2017 v garažo in spodnje prostore dovolila M. K. G., zato tudi ta enkraten vstop ne izkazuje zadnjega posestnega stanja tožnika. Sodišče prve stopnje je zato tudi zaradi neizpolnjenih predpostavk, in sicer že zaradi neizkazanosti zadnjega stanja posesti pred zatrjevanim motilnim ravnanjem pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnikovo sklicevanje na pridobitev posesti kot dedič v trenutku zapustnikove (očetove v tem primeru) smrti oziroma na določbo 29. člena SPZ ne more biti uspešno, saj to določilo ne odreka varstva tistemu, ki je imel pred zapustnikovo smrtjo, kot po njej, dejansko oblast nad stvarjo - le to pa je vseskozi imela M. K. G., kot je pravilno ugotovilo sodišče ne le v tem postopku, pač pa tudi v pravdni zadevi P 277/2017. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnik ni podedoval le njemu naklonjenega solastniškega deleža predmetne nepremičnine, temveč tudi vsa ostala upravičenja, ki tvorijo zaključeno celoto lastninske pravice, med katere sodi tudi izvajanje neposredne posesti. In neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da zanikanje tega tožniku s strani sodišča predstavlja kršitev temeljne pravice do dedovanja. V postopku zaradi motenja posesti je namreč izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (426. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila zadnja posestnica stvari M. K. G. in ne tožnik, zato ni relevantno, da je tožnik, potem ko je 15. 7. 2017 zamenjal ključavnico na garažnih vratih stanovanjske hiše, izvod nove ključavnice izročil tako tožencu kakor tudi M. K. G. S tem namreč ni dosegel, kot tožnik zmotno sklepa, da je imel nad garažnimi vrati, s tem pa tudi prostorom garaže tudi od 15. 7. 2017 dalje neposredno posest, ki mu je bila naknadno s strani toženca v celoti onemogočena. Tožnik v pritožbi sam navaja, da je lahko dne 18. 7. 2017 vstopil v garažo šele potem, ko je toženec prepričal M. K. G., da iz notranjosti ključavnice odstrani svoj izvod ključa, s čimer potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vstopil na njeno dovoljenje, ne pa pritožbene navedbe, da M. K. G. nikoli ni imela izključne posesti nad prostori stanovanjske hiše. 10. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je za M. K. G. že tako ali tako izkazano, da solastnika stanovanjske hiše obravnava povsem neenakopravno - tožencu omogoča dejansko izvajanje upravičenj iz naslova (so)lastninske pravice, medtem ko tožniku tega ne omogoča, sklicujoč se na nekakšno ″bojazen pred tožnikom″, katere niti toženec niti M. K. G. nista znala konkretizirati. Zato tudi ni utemeljen očitek, da ravno to kaže na nadaljnje kršitve pravic tožnika, katerega se obravnava povsem neenako in neenakopravno napram preostalemu solastniku - tožencu, kljub temu, da drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije jasno narekuje, da so vsi pred zakonom enaki in uživajo enak obseg pravic, v kolikor se znajdejo v enakih situacijah.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe M. K. G. in toženca v tej zadevi in v zadevi P 289/2017 pravilno ugotovilo, da je toženec pri zatrjevanem posestmotitvenem dejanju v času od 18. 7. 2017 in 25. 7. 2017 deloval le kot spolnitveni pomočnik služnostne upravičenke in posestnice stanovanjske hiše M. K. G., od katere je prejel navodilo in naročilo, da poskrbi za zamenjavo ključavnice, kar je tudi storil. Tak zaključek ni v nasprotju z vsebino predloženega računa družbe J. s.p., ki se resda glasi na toženca, saj je sodišče glede na celotno njeno izpovedbo utemeljeno verjelo M. K. G., da je tožencu plačala, da zamenja ključavnico vrat, kar je napisala tudi v pisni izjavi z dne 28. 5. 2018. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek zoper toženca tudi zato, ker toženec ni pasivno legitimiran, pravilno zavrnilo.

12. Tožnik v pritožbi nazadnje navaja, da je izpodbijani sklep oziroma odločitev sodišča, kot izhaja iz njegovega izreka, glede na navedbe v pritožbi, obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, in sicer v smeri, da so navajanja sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov (zlasti v smeri, kdo je dejansko odgovoren za zamenjavo ključavnic na garažnih in drugih vratih stanovanjske hiše) - točka 15 drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana procesna kršitev - protispisnost je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma ″prepisa″ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino. Zato mora stranka v pritožbi pojasniti, kje in kako naj bi sodišče nepravilno povzelo vsebino izvedenih dokazov. Tega pa tožnik v pritožbi ni pojasnil, zato tako nekonkretizirano uveljavljene kršitve pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Če pa s to pritožbeno navedbo uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, le-ta glede na že vse zgoraj obrazloženo ni podan.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki, ki se je v odgovoru na pritožbo opredelila do vseh pritožbenih navedb, zaradi česar je šteti priglašene stroške v odgovoru na pritožbo za potrebne pravdne stroške, pa mora povrniti 214,18 EUR stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo naslednje stroške: 375 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % izdatkov za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Odmerjene stroške pritožbenega postopka mora tožeča stranka toženi stranki povrniti na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v roku 8 dni od prejema tega sklepa. V primeru zamude s plačilom pa je dolžna od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje toženi stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).