Jedro

Okoliščina, da je osumljenec bolan, očitno ne vpliva na pravilnost ugotovitve o neogibnosti pripora, saj naj bi osumljenec storil obravnavano kaznivo dejanje v času, ko je že bil bolan.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega G.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper G.Č., ki je bil zaradi suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ priveden k dežurnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Celju, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 21.12.2007 od 20.35 ure dalje.

Zagovornica je zoper pravnomočna sklepa vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da je sodišče odredilo pripor, čeprav bi že hišni pripor, katerega spoštovanje nadzira policija, preprečil osumljencu ponovitev takšnega kaznivega dejanja. Osumljenec je tudi hudo bolan. Predlaga, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec na navedbi v zahtevi odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je za preprečitev ponovitvene nevarnosti pripor neogibno potreben, ker je bil osumljenec že obsojen za enako kaznivo dejanje, prejel je poziv na prestajanje kazni zapora in kljub temu ponovil kaznivo dejanje, deloval je kot član organizirane skupine.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in zagovornici, o njem pa se je izjavila zagovornica. Ponavlja stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da bi hišni pripor ustrezno nadomestil pripor, osumljenec pa nujno potrebuje zdravljenje zaradi hepatitisa B. Zahteva zagovornice osumljenega G.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja določno katere določbe ZKP naj bi bile z izpodbijanima sklepoma prekršene. Iz vsebine obrazložitve zahteve se da razbrati, da uveljavlja kršitev določbe 2. odstavka 192. člena ZKP, po kateri mora sodišče pri izbiri ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Kršitev te določbe je bistvenega pomena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala na zakonitost sklepa.

Toda za kršitev te določbe gre, ko sodišče ugotovi, da bi že milejši ukrep odpravil ponovitveno nevarnost, pa kljub temu odredi pripor. Izpodbijani sklep preiskovalnega sodnika pa v 4. odstavku na 3. strani ugotavlja, da ne hišni pripor ne kak drug milejši ukrep ne more z zadostno verjetnostjo odpraviti nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti ponovil tako kaznivo dejanje, saj je že doslej pokazal veliko vztrajnost pri njihovem izvrševanju. Pravilnosti in utemeljenosti te ugotovitve je pritrdil pritožbeni senat v 3. odstavku na 3. strani svojega sklepa. Zatrjevana kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP torej ni podana in zahteva v bistvu izpodbija pravilnost ugotovitve, da je pripor neogibno potreben za odpravo ponovitvene nevarnosti, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Okoliščina, da ima osumljenec hepatitis B, očitno ne vpliva na pravilnost ugotovitve o neogibnosti pripora, saj naj bi osumljenec storil obravnavano kaznivo dejanje (in prejšnja) v času, ko je bil že bolan.

Ker zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.