Jedro

Udeleženčevo zdravstveno stanje, zaradi katerega njegovo zaslišanje ni bilo mogoče, je bilo posledica potreb zdravstvenega procesa. Ker je bil na naroku prisoten udeleženčev odvetnik, ki se je neposredno seznanil z udeleženčevim zdravstvenim stanjem in strokovnim mnenjem izvedenca, udeleženčeva pravica do izjave ni bila kršena. Zaslišanje udeleženca je predvideno le, če ga je glede na zdravstveno stanje mogoče izvesti. Da zaslišanje ni mogoče, je sodišče ugotovilo na podlagi neposrednega stika z udeležencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o duševnem zdravju (Ur. list RS, št. 77/08, v nadaljevanju ZDZdr) odločilo, da se udeleženec zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, najdalj do 19.10.2016. Ugotovilo je, da je bil udeleženčev sprejem na zdravljenje pod posebnim nadzorom utemeljen.

2. Pritožuje se udeleženec po odvetniku. Udeleženec je odvetnika po telefonu poklical dne 11.10.2016 in zahteval vložitev pritožbe. Jasno in vsebinsko koherentno je odvetniku zanikal, da bi prenehal hoditi v službo. Je v bolniškem staležu zaradi težav s hrbtom. Govoril je, da je našel notranji mir in ga nič ne more spraviti iz tira, ne pa, da je razsvetljen. Brata ima rad; brat je edini, ki ga obiskuje v bolnišnici, zato mu ni jasno od kod v medicinski dokumentaciji zapis, da želi ubiti brata. Iz konteksta iztrgane so besede, da je obogatel. Mami je pojasnil, da je ta hip najbolje finančno stoječ v celem življenju, saj dobiva plačo in še dodatno kaj zasluži. Vozilo je pustil pred trgovino X, blizu bara Y. Ni res, da naj bi ga zažgal. Zažgati ga nikoli ni nameraval in tega tudi nikoli ni rekel. Rekel je, da ga bo odpeljal na odpad, pa naj tam naredijo z njim, kar želijo, lahko ga tudi zažgejo. Kupil je namreč že nov avtomobil. Izpred lokala Y je pot nadaljeval s prijateljem, ker zaradi opitosti ni bil primeren za vožnjo avtomobila. Odvetniku je pojasnil, da se s starši na splošno dobro razume, v zadnjem času, pa so odnosi precej skrhani. To je bil razlog, da je bil odpeljan v bolnišnico. Ravno od staršev, oziroma od mame pa izhajajo tudi vse izjave, ki naj bi bile razlog za pridžanje. Udeleženec je odvetniku povedal, da je v bolnišnico prišel normalen, umirjen, jezen pa je postal, ko je ugotovil, da ga želijo zadržati na zaprtem oddelku. Pripravljen je sodelovati pri vseh diagnostičnih postopkih, odklanja pa bolnišnično zdravljenje. Ker je bolnica le nekaj sto metrov oddaljena od njegovega doma, bi lahko dnevno prihajal v bolnico. Odvetnik ocenjuje, da je udeleženec kritičen do okolice in da pogoji iz 39. čl. ZDZdr niso izpolnjeni. Pritožnik ni nikogar ogrožal in takšnega namena tudi ni imel. Odvetnik meni, da dejstvo, da je bil klican iz stacionarne številke psihiatrične bolnišnice, kaže na slab odnos z materjo. Odvetnik ocenjuje, da gre za družinska nesoglasja in je materina želja, da udeleženec ne bi komuniciral z zagovornikom in da bi bil na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Zatrjevana je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je udeleženec praktično neposredno pred zaslišanjem dobil terapijo (pomirjevala) in zato njegovo zaslišanje ni bilo mogoče. Odvzeta mu je bila pravica do sodelovanja v postopku. Predlagana je razveljavitev sklepa in udeleženčev odpust iz zdravljenja pod posebnim nadzorom, podredno pa razveljavitev sklepa in udeleženčevo zaslišanje v skladu z zakonom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, je prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani z 39. čl. ZDZdr predpisani pogoji. Na podlagi citirane zakonske določbe, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne, ko prejme obvestilo o sprejemu osebe oz. izve za sprejem. Oseba, o zdravljenju katere se odloča, v postopku aktivno sodeluje, mora pa imeti tudi odvetnika (61. čl. ZDZdr).

5. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj duševne bolezni (manije) s tolikšno razvrtostjo, da je bilo potrebno uporabiti posebne varovalne ukrepe in potentno psihiatrično terapijo za umiritev. Ugotovilo je, da bi brez terapije udeleženčevo vedenje postalo še manj obvladljivo in manj predvidljivo. Posledica te neobvladljivosti in nepredvidljivosti ravnanja je nevarnost heteroagresivnega vedenja, zaradi nekritičnosti do bolezni pa je podana tudi zdravstvena ogroženost udeleženca samega. Zaradi motene presoje realnosti udeleženec svojega ravnanja ni sposoben obvladovati in se lahko le s pomočjo stalnega in strokovnega nazora razvoja bolezni in nadzorovanega jemanja zdravil izogne ponovnim izbruhom agresije. Táko strokovno pomoč in medikamentalno trapijo je mogoče nuditi le ob stalni prisotnosti zdravnika, torej v zdravstveni ustanovi pod stalnim strokovnim nadzorom.

6. Res je bil udeleženec v času naroka prod vplivom medikamentalne terapije ter zato ni bil sposoben podati svojega videnja zdravstvenega stanja in v zdravstveni dokumentaciji vsebovanih podatkov: o agresivnosti pred sprejemom, o opustitvi službe, o grožnji z ubojem brata, o nerazumnem obnašanju v zvezi z avtomobilom, o nekritični presoji svojega finančnega stanja. Ker je bil narok izveden ob 10.25 uri, udeleženec pa je bil v zdravniško oskrbo, hudo psihomotorično nemiren, sprejet ob 18. uri prejšnjega dne, je razumljivo, da je bil v času naroka še v postopku odpravljanja blodnjavosti, nemira in napetosti ter v postopku diagnosticiranja, torej pod vplivom terapije. Nobenih dvomov ni, da je bilo udeleženčevo zdravstveno stanje, zaradi katerega njegovo zaslišanje ni bilo mogoče, posledica potreb zdravstvenega procesa. Ker je bil na naroku prisoten udeleženčev odvetnik, ki se je neposredno seznanil z udeleženčevim zdravstvenim stanjem in strokovnim mnenjem izvedenca, udeleženčeva pravica do izjave ni bila kršena. Zaslišanje udeleženca je predvideno le, če ga je glede na zdravstveno stanje mogoče izvesti (prvi odstavek 62. čl. ZDZdr). Da zaslišanje ni mogoče, je sodišče ugotovilo na podlagi neposrednega stika z udeležencem.

7. Ker je zdravstveno osebje ob sprejemu zaznalo hud psihomotoričen nemir, logorojičnost, veličninske in preganjalne blodnje, napetost, jezavost, odklonilnost, nekritičnost, ni mogoče slediti odvetnikovemu sklepanju, da je hospitalizacija posledica udeleženčevega odnosa z materjo oz. materinih nekritičnih izjav. Zdravstveni tehnik, ki je bil prisoten ob poskusu udeleženčevega zaslišanja, je podal podatek, da je bil tudi zjutraj, pred prejemom terapije, udeleženec težko obvladljiv, odklonilen, agresiven, jezav, da je vpil in mahal z rokami, zaradi česar ga je bil treba ovirati. Gre za ugotovitve strokovno podkovanih oseb, ki potrjujejo ustreznost ravnanja domačih, ki so zaradi udeleženčevega ravnanja klicali policijo in udeleženca pripeljali v bolnišnico. Dokumentacija, ki je bila izdelana ob sprejemu, izkazuje, da niso točne pritožbene trditve, da je udeleženec prišel v bolnišnico umirjen in postal jezen šele, ko je ugotovil, da ga želijo zadržati v bolnišnici. Tudi druge navedbe, s katerimi je udeleženec odvetniku pojasnil svoje ravnanje pred hospitalizacijo, so očitno pogojene z boleznijo. Gre za pojasnjevanje izjav – o bogastvu (da dobro zasluži), da je opustil službo (da je v bolniškem staležu), da je razsvetljen (da je našel duševni mir in ga nič ne more spraviti iz tira), da bo zažgal avto (da je avto odpeljal in pustil na javnem mestu, ker je kupil drugega, potem pa bo avto odpeljan na odpad, kjer lahko z njim karkoli naredijo, lahko ga tudi zažgejo). Za grožnje bratu udeleženec ni mogel najti razumnega razloga in grožnje zgolj zanika z opisom pristnega bratovskega odnosa.

8. Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je udeleženec do svojega zdravstvenega stanja kritičen. Udeleženčevo nekritično opravičevanje svojega prejšnjega ravnanja in njegova ocena, da bi se zdravljenje lahko izvajalo ambulantno, kaže, da svojega položaja ne ocenjuje realno. Pritožbene navedbe torej potrjujejo pravilnost odločitve in ne zanikajo potrebe po nujnosti zdravljenja in nujnosti stalnega nadzora nad zdravljenjem. Šele rezultati zdravljenja bodo omogočili zdravje brez posebnega nazora, predvidoma po izteku s sklepom določenega obdobja. Če bi se to zgodilo pred 19.10.2016, bo udeleženec iz varovanega oddelka odpuščen pred iztekom tega roka; trajanje ukrepa ni fiksno določeno, ampak le omejeno s skrajnim rokom (prvi odstavek 71. čl. ZDZdr).

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi druge točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku pritožba zavrnjena.