Jedro

Če ni materialno pravnih določb ali dogovora pravdnih strank, mora vsaka stranka zatrjevati in dokazati dejstva, ki so ji v prid. Tožeča stranka bi zato morala zatrjevati in dokazovati, katere posle je opravila za toženo stranko, tožena stranka pa, v katerih primerih ni bila plačana premija, ali je bilo pogodbeno razmerje „stornirano.“ Trditveno in dokazno breme tožene stranke nastopi šele, ko tožeča stranka postavi svoje trditve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 2,054.194,91 ATS v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek, poleg tega pa je še ugotovilo, da je bila tožba delno umaknjena in odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je delno izpodbijala (glede plačila 1,000.000,00 ATS v tolarski protivrednosti) tisti del prvostopenjske sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 4. Tožnica je na podlagi sklenjenih pogodb s toženo stranko opravljala dela v zvezi s posredovanjem ponudb, pogodb ter programov zavarovalnic in drugih družb, ki so bili partnerji tožene stranke. Za opravljeno delo je bila upravičena do mesečne provizije (če so bile premije plačane, pogodbeno razmerje pa ni bilo „stornirano“) na podlagi obračunov, ki jih je pripravljala tožena stranka. S tožbo zahteva plačilo razlike med zneskom provizij, ki so ji bile izplačane in zneskom, za katerega meni, da je bila dejansko upravičena.

5. Med pravdnima strankama sta bili sklenjeni dve pogodbi. V prvi (z dne 18. 1. 1992) je tožnica nastopala kot fizična oseba, v drugi (z dne 23. 8. 1996) pa kot samostojna podjetnica. Pogodbeno razmerje ji je tožena stranka odpovedala s sklepom o odpovedi pogodbe z dne 4. 2. 1997. Od tedaj dalje sta pravdni (pogodbeni) stranki prenehali s sodelovanjem.

Razlogi za zavrnitev revizije 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke finančne stroke ugotovilo, da tožnica ni prejela 57.926,29 ATS, kar bi ji sicer pripadalo v obdobju od 30. 11. 1996 do 4. 2. 1997. Kljub temu je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, ker je pritrdilo ugovoru tožene stranke, da je terjatev zastarana. Za obdobje do 30. 11. 1996 je ugotovilo, da je tožnica prejela vse, kar ji je bila tožena stranka dolžna.

7. Tožeča stranka ni zahtevala plačila posameznih provizij (ni jih datumsko ali kako drugače individualizirala), pač pa je zahtevala plačilo njihovega seštevka. Pri tem pa je različno opredeljevala obdobje, v katerem naj bi zahtevki nastajali (zapadli). V dne 3. 11. 1999 vloženi tožbi je navedla, da zahteva plačilo neizplačanih provizij od leta 1992 do 1996. To sledi tako iz samega besedila tožbe, kakor tudi iz odgovora na sodnikovo vprašanje na prvem naroku dne 13. 3. 2001, ko je njen pooblaščenec povedal, da „v znesku 2.004.194,91 ATS ni udeležbe v dobičku, ampak so samo provizije za obdobje od leta 1992 do 31. 10. 1996.“ V vlogi z dne 15. 2. 2002 je tožeča stranka navedla, da vtožuje provizije od 30. 11. 1996 dalje.

8. Premalo plačane provizije v obdobju od 30. 11. 1996 do 4. 2. 1997 je tožeča stranka prvič zahtevala v vlogi z dne 15. 2. 2002. Ta del zahtevka je bil zato pravilno zavrnjen kot zastaran (371. člen ZOR).

9. Revident obširno polemizira s stališčem sodišč nižje stopnje glede vprašanja, ali je „tožbeni zahtevek spremenil.“ Zlasti poudarja, da tožbenega predloga (plačila zneska 2.054.194,91 ATS s pripadki) ni niti po višini niti kako drugače spreminjal. Za odločanje o zastaranosti terjatve odgovor na zastavljeno vprašanje, ali je bila tožba spremenjena v smislu določbe 2. odstavka 184. člena ZPP, ni potreben. Pomembno je le, da je tožeča stranka šele v vlogi z dne 15. 2. 2002 navedla, da vtožuje provizije, ki so zapadle od 30. 11. 1996 dalje. Ker tega prej ni zahtevala, je šteti, da je šele tedaj zahtevala izpolnitev te obveznosti v smislu določbe 2. odstavka 360. člena ZOR.

10. Revident uveljavlja, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili pravila o dokaznem bremenu, saj naj bi mu naložili breme, da dokaže, „da je dejansko prejel premalo izplačano provizijo za sklenjene zavarovalne pogodbe v navedenem obdobju.“ Če ni materialno pravnih določb ali dogovora pravdnih strank, mora vsaka stranka zatrjevati in dokazati dejstva, ki so ji v prid. Tožeča stranka bi zato morala zatrjevati in dokazovati, katere posle je opravila za toženo stranko, tožena stranka pa, v katerih primerih ni bila plačana premija, ali je bilo pogodbeno razmerje „stornirano.“ Trditveno in dokazno breme tožene stranke nastopi šele, ko tožeča stranka postavi svoje trditve. Tožeča stranka ni nikoli določno navedla, katere posle je sklenila za toženo stranko.

11. Pravdni stranki sta se v točki 4.11 pogodbe dogovorili, da lahko tožeča stranka v roku 15 dni ugovarja zoper obračune tožene stranke, in da se bo v nasprotnem primeru štelo, da se z njimi strinja. V postopku pred nižjima sodiščema ni uspela dokazati, da je obračunom ugovarjala. Pri katerih zavarovalnih pogodbah je posredovala, je nedvomno vedela. Če je bila v dvomih glede pogodb, ki pri obračunih niso bile upoštevane, bi lahko pred vložitvijo ugovora zahtevala od tožene stranke potrebna pojasnila, pa tega očitno ni storila.

12. Ne glede na zgoraj opisano pogodbeno ureditev dokaznega bremena je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko finančne stroke, ki je na štiri zastavljena vprašanja odgovorila tako, da je pregledala spis, pa tudi originalno dokumentacijo, ki je bila dosegljiva pri obeh pravdnih strankah ter drugih osebah. Ko revident graja izvedensko mnenje, pove le, da naj izvedenka ne bi opravila vsega dela in „da je do rezultatov prišla le na podlagi pregleda vzorca iz dokumentacije in ne na podlagi pregleda celotne dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka...“. Graja bi lahko bila utemeljena le, če bi bila dovolj konkretna, če bi torej revident natančneje povedal, kateri njegovi dokumenti niso bili upoštevani in kako je to vplivalo na „rezultat.“ Smiselno enako velja za druge trditve, npr. za trditev, da je izvedenka upoštevala le podatke tožene stranke o stornu.

13. Revident se sklicuje tudi na odškodninsko odgovornost tožene stranke po določbi 811. člena ZOR. Ker v postopku na prvi stopnji ni postavil ustreznih dejanskih trditev, se sodiščema nižjih stopenj s tem ni bilo treba ukvarjati.

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP.