Jedro

Tožnica je kljub prevedbi na delovno mesto “laboratorijski tehnik II” od 1. 8. 2008 do vključno 28. 2. 2011 dejansko opravljala dela, ki sodijo v delokrog inženirja za laboratorijsko biomedicino II. Zato tožnici pripada plačilo za delo inženirja laboratorijske biomedicine, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka v spornem času ni imela sistemiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. To delovno mesto je predvideno že v Aneksu h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva.

Ker je tožnica v spornem obdobju opravljala delo na na delovnem mestu, za katero je imela nižjo izobrazbo od zahtevane, ji skladno s prvim odstavkom 14. člena ZSPJS pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - v drugem odstavku II. točke izreka delno spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2011 obračunati naslednje mesečne razlike v plačah, in sicer med plačo, ki bi ji šla na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine II in dejansko prejeto plačo, v višini: mesec: bruto znesek: zapadlost dne: avgust 2008 - 153,15 EUR 11. 9. 2008 september 2008 - 75,82 EUR 11. 10. 2008 februar 2009 - 3,33 EUR 11. 3. 2009 marec 2009 - 3,47 EUR 11. 4. 2009 april 2009 - 3,42 EUR 11. 5. 2009 maj 2009 - 3,38 EUR 11. 6. 2009 julij 2009 - 3,65 EUR 11. 8. 2009 avgust 2009 - 3,10 EUR 11. 9. 2009 september 2009 - 3,78 EUR 11. 10. 2009 oktober 2009 - 3,23 EUR 11. 11. 2009 november 2009 - 3,57 EUR 11. 12. 2009 december 2009 - 3,11 EUR 11. 1. 2010 januar 2010 - 3,02 EUR 11. 2. 2010 marec 2010 - 7,17 EUR 11. 4. 2010 april 2010 - 3,23 EUR 11. 5. 2010 maj 2010 - 3,33 EUR 11. 6. 2010 junij 2010 - 7,41 EUR 11. 7. 2010 julij 2010 - 3,13 EUR 11. 8. 2010 avgust 2010 - 7,43 EUR 11. 9. 2010 september 2010 - 3,24 EUR 11. 10. 2010 oktober 2010 - 7,57 EUR 11. 11. 2010 november 2010 - 3,01 EUR 11. 12. 2010 december 2010 - 3,03 EUR 11. 1. 2011 januar 2011 - 2,07 EUR 11. 2. 2011 februar 2011 - 2,39 EUR 11. 3. 2011 od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je od vsakega 11. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Višji primarni tožbeni zahtevek (za izplačilo razlike v plači med 28. in 33. plačnim razredom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov) se zavrne".

- v IV. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) spremeni, tako da se glasi: „Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka“.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 50,00 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: v I/1. točki izreka zavrnilo del primarnega zahtevka, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da ji je tožena stranka s tem, ko je delovno mesto vodja laboratorijske dejavnosti A. s 1. 8. 2008 prevedla v delovno mesto laboratorijski tehnik II, kršila pravice iz delovnega razmerja, in v I/2. točki izreka ugotovitev, da se plača in delovno mesto tožnice na dan 31. 7. 2008 z dnem 1. 8. 2008 prevede v delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine II; v II. točki izreka ugotovilo, da je tožnica od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2011 dejansko opravljala delo na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2011 obračunati razlike v plačah, in sicer med plačo, ki bi tožnici šla na delovnem mestu inženir laboratorijske biomedicine II in dejansko prejeto plačo v tem obdobju v bruto zneskih, razvidnih iz te točke izreka, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter izplačati dobljene neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsake posamezne neto razlike plače, ki zapade v plačilo vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni; v III. točki izreka zavrnilo del primarnega zahtevka, v katerem tožnica zahteva plačilo razlik v plačah od marca 2011 do izdaje odločbe sodišča prve stopnje v bruto zneskih, razvidnih iz te točke izreka, ter v IV. točki izreka toženi stranki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 3.033,94 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je pisni predlog aneksa k pogodbi o zaposlitvi namenjen prevedbi plače po ZSPJS v ustrezni plačni razred, v primeru spremembe zahtevnosti in vsebine dela pa mora delodajalec javnemu uslužbencu izročiti novo pogodbo. Takšna pogodba prične veljati le, če na predlog spremenjene pogodbe pristane tudi nasprotna stranka (29. člen v povezavi s 47. členom Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Delovni mesti vodja laboratorijske dejavnosti (VI. tarifna skupina) in prevedeno delovno mesto laboratorijski tehnik II (V. tarifni razred) se med seboj razlikujeta po zahtevnosti ter vsebini del in nalog. V obravnavanem primeru zato ni šlo le za prevedbo plače, pač pa je tožena stranka s 1. 8. 2008 tožnico dejansko premestila na manj zahtevno delovno mesto. Aneksa tožnica ni podpisala, zato ni pričel veljati, kar je v skladu s 47. členom ZDR. Kršitev je bila storjena s prvim izplačilom plače za delovno mesto laboratorijski tehnik II in še vedno traja. Ker sodba nima ustrezne obrazložitve oziroma razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev tožbenega zahtevka v I. in III. točki izreka, je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je bila dolžna glede na nabor delovnih mest iz kolektivne pogodbe dejavnosti s 1. 8. 2008 sistemizirati vsa delovna mesta, ki so bila pri toženi stranki potrebna in v okviru katerih se je delo tudi dejansko opravljalo. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnica skoraj tri leta po prevedbi opravljala delo inženirja laboratorijske biomedicine, ki ni bilo sistemizirano, je tožena stranka kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica izpostavlja, da ni šlo za zatečeno nezakonito stanje oziroma nepravilno prevedbo plače, temveč za dejansko spremembo delovnega mesta, ki je trajala tudi po 1. 3. 2011, ko se je zaposlila B.B.. Meni, da bi moralo sodišče pravdne stroške, nastale v času veljavnosti Odvetniške tarife, odmeriti po Odvetniški tarifi, stroške, nastale v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi, pa po tem zakonu. Sodišče bi moralo upoštevati in priznati vse stroške obravnav in vlog tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (II. točka izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka vztraja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v V. tarifni skupini in ne za VI. tarifno skupino. Tožnica je prvenstveno opravljala dela in naloge iz delokroga laboratorijskega tehnika, dodatno pa je koordinirala delo v laboratoriju na lokaciji v Zdravstveni postaji C., ni pa izvajala del in nalog inženirja laboratorijske biomedicine. Tožnica je opravljala enako delo kot zaslišani priči D.D. in E.E., ki sta ju šteli za "šefico". Tožnica ni imela pooblastil in odgovornosti, da bi vsebinsko in strokovno odgovarjala za pravilnost in korektnost izdanih izvidov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo izvedene dokaze in predložene listine v zvezi z opravljanjem dejanskega dela. Navaja, da je tožnica pet napredovanj dosegla v V. tarifni skupini. Teh napredovanj sodišče ne bi smelo upoštevati pri določitvi plače za delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine. Tožena stranka ni bila dolžna sistemizirati stopnjevanega delovnega mesta inženir laboratorijske biomedicine, saj je strokovno in glede na potrebe delovnega procesa ugotovila, da storitve lahko izvaja tudi z izvajalci - laboratorijskimi tehniki. F.F. je pojasnil, da tožnica ni bila kompetentna (nima formalne izobrazbe) za opravljanje nalog inženirja laboratorijske biomedicine. Tožnica je zato lahko upravičena le do plačila za delovno mesto vodje. Iz tega razloga je tožena stranka predlagala, da se pri variantnem izračunu upošteva plača za delovno mesto vodje. Stopnjevano delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine je bilo pri toženi stranki uveljavljeno šele v letu 2010, zato ni mogoče priznati tožnici, da je od prevedbe plače dalje opravljala dela in naloge tega delovnega mesta. Tožena stranka ni nikoli odredila opravljanja tega dela. Sodišče prve stopnje je nepravilno določilo razlike v plači tožnice s tem, ko je upoštevalo napredovanje za pet plačnih razredov. Če pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbi v delu, ki se nanaša na dejansko opravljanje dela, je treba pri izračunu razlike v plači upoštevati le osnovno plačo delovnega mesta inženir laboratorijske biomedicine II s 30. plačnim razredom. Tožena stranka trdi, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi in vsebino izjav prič oziroma listinami. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, pri čemer oporeka pritožbenim navedbam in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

- K pritožbi tožnice: Z navedbo, da je izpodbijana sodba v I in III. točki izreka glede zavrnitve zahtevkov brez ustrezne obrazložitve, pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar sodba nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge glede zavrnitve tožbenega zahtevka. Ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Tožnica se s temi razlogi ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka. Predvsem pa je treba upoštevati, da se zavrnjena tožbena zahtevka v I. in II. točki izreka sodbe glasita na ugotovitev kršitve pravic pri prevedbi delovnega mesta ter na ugotovitev prevedbe na točno določeno delovno mesto, glede katerih ni predvideno pravno varstvo. V primeru kršitve pravic, ki naj bi tožnici nastale ob prehodu na nov plačni sistem, je treba izhajati iz drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Ugotovitvena tožba ima preventivno naravo, kar pomeni, da ima namen zagotoviti pravno varstvo pravicam, ki še niso kršene, so pa ogrožene.(1) V primeru kršitve pravic ima stranka na voljo dajatvene in oblikovalne zahtevke za njihovo odpravo. Iz tega razloga v delovnem sporu ni možen zahtevek za ugotovitev kršitve pravic pri prevedbi delovnega mesta, prav tako pa ni možno zahtevati ugotovitve, da se plača in delovno mesto s 1. 8. 2008 prevede v delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine. Z ugotovitveno tožbo namreč tožnica ne more zahtevati ugotovitve dejstev in obstoja posameznih predpostavk pravnega razmerja, saj je v sodni izrek mogoče sprejeti le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz tako ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so za odločitev nepomembne in neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo prevedbe delovnega mesta oziroma zakonitostjo pisnega predloga aneksa k pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plačah za dejansko opravljeno delo inženirja laboratorijske biomedicine od marca 2011 do izdaje prvostopenjske sodbe, saj je tožena stranka za opravljanje tega dela od 1. 3. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavko B.B., iz izvedenih dokazov pa izhaja, da tožnica po tem datumu ni več dejansko opravljala delovnih nalog inženirja laboratorijske biomedicine in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja izračuna potrebnih stroškov tožnice (155. člen ZPP). Tožnica je priglasila stroške postopka na podlagi veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki se glede na 41. člen ZOdvT ne uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2009). V tem primeru je bila tožba vložena 24. 4. 2009, zato je treba nagrade in izdatke za storitve odvetniške družbe v postopku določiti po ZOdvT in ne po Odvetniški tarifi (OT).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnice in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi tožene stranke: V zvezi z zahtevkom za izplačilo razlik v plači za dejansko opravljeno delo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je prevedena na eno delovno mesto, dejansko pa opravlja delo na drugem delovnem mestu. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka za plačilo po dejanskem delu na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva ter na podlagi izpovedi tožnice in zaslišanih prič pravilno presodilo, da je tožnica kljub prevedbi na delovno mesto “laboratorijski tehnik II” od 1. 8. 2008 do vključno 28. 2. 2011 dejansko opravljala dela, ki sodijo v delokrog inženirja za laboratorijsko biomedicino II.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica v navedenem obdobju opravljala vsa dela in naloge iz delokroga inženirja laboratorijske biomedicine, je skladna z listinami v spisu ter izpovedmi prič F.F., E.E. in D.D.. Delodajalec je dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) uporablja tudi za delavce v zdravstvu, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. člena ZSPJS, ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. F.F. je potrdil, da je tožnica po vsebini opravljala vsa dela in naloge iz delokroga inženir laboratorijske biomedicine, ki izhajajo iz opisa tega delovnega mesta. Povedal je, da je vse naloge opravljala, čeprav za to ni bila kompetentna. Za opravljeno delo je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti pravice, ki jih za navedeno delovno mesto določajo zakon, podzakonski akt oziroma kolektivna pogodba, čeprav tožnica za navedeno delo ne izpolnjuje pogoja izobrazbe in vseh formalnih pogojev. E.E., ki je skupaj s tožnico delala v ZP C. do leta 2008, je izpovedala, da je bila tožnica uradno šefica laboratorija, da jo je štela za vodjo, ki je odgovarjala za delo laboratorija. D.D., ki je bila sodelavka tožnice od leta 2008 dalje, pa je izpovedala, da se je obračala v zvezi z delom na tožnico, ki je bila kot šefica odgovorna za delo laboratorija. Tožnica torej v času od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2011 ni opravljala dela laboratorijskega tehnika, temveč je glede na izpoved tožnice in F.F. opravljala dela inženirja laboratorijske biomedicine II. Glede na obrazloženo tudi pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen. Tožena stranka v zvezi s tem zgolj pavšalno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi konkretno navedla, glede katerih listin naj bi obstajalo nasprotje med razlogi in listinami, zato utemeljenosti pritožbe v tem delu sploh ni mogoče preverjati. Prav tako razlogi sodbe v ugodilnem delu niso nejasni, zaradi česar ni podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni imelo ustrezne pravne podlage za presojo, da bi morala tožena stranka sistemizirati stopnjevano delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine. Vsak državni organ, uprava lokalne skupnosti in oseba javnega prava mora imeti akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Pri vsakem delovnem mestu se v sistemizaciji določijo najmanj opis nalog in pogoji za zasedbo delovnega mesta (prvi odstavek 21. člena ZJU). Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta glede na vrste in del nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem mora oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. Če pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo.(2) Tožnici pripada plačilo za delo laboratorijske biomedicine, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka vse do decembra 2010 ni imela sistemiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Po 49. c členu ZSPJS je prevedba vseh delovnih mest in nazivov priloga uredb oziroma aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev. Tožnica je dejansko opravljala zahtevnejše delo inženirja laboratorijske biomedicine II, ki je ne glede na sistemizacijo tožene stranke predvideno že v Aneksu h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 60/2008 in nadaljnji) in uvrščeno v izhodiščni 30. plačni razred.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede upoštevanja napredovanj pri določitvi tožničine plače. Tožnici, ki ima VI. stopnjo izobrazbe in opravljen strokovni izpit, je bila plača izplačevana za delovno mesto laboratorijski tehnik II (V. tarifni razred), ki je uvrščeno v 20. plačni razred, pri čemer je bila od 1. 8. 2008 pri izplačilu plače upoštevano doseženih pet napredovanj (25. plačni razred), od 1. 10. 2008 pa še dva napredovanja (27. plačni razred). Tožnici pa za delo, ki ga je opravljala (dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta - inženir laboratorijske biomedicine II v tarifnem razredu VII/1), pripada plača, kakršno bi prejemala, kot da bi bila na to zahtevnejše delovno mesto dejansko premeščena. V prvem odstavku 19. člena ZSPJS je določeno, da se ob zaposlitvi ali premestitvi na drugo delovno mesto javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma na katerega je bil premeščen. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno delovno mesto inženirja laboratorijske biomedicine, to je v 30. plačni razred, brez upoštevanja napredovanj. Takšna presoja je skladna tudi s 6. členom Pravilnika o napredovanjih delavcev, zaposlenih v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/1994 s spremembami), ki določa, da zaposleni, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne morejo napredovati.(3) Tožnica nima izobrazbe za delovno mesto inženir laboratorijske biomedicine II, zato na tem delovnem mestu ne bi mogla napredovati niti v primeru, če bi imela za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

V obravnavanem primeru pa je potrebno izhajati tudi iz 14. člena ZSPJS, ki določa, da v primeru, ko javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Ker je tožnica v spornem obdobju (1. 8. 2008 do 28. 2. 2011) opravljala delo na na delovnem mestu, za katero je imela nižjo izobrazbo od zahtevane, ji skladno s prvim odstavkom 14. člena ZSPJS pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Tožnica je zato upravičena le do razlik med izplačano plačo in plačo za 28. plačni razred, ki so razvidne iz izračuna tožene stranke (B 144 in B 152). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v drugem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike med prisojenim 28. plačnim razredom in 33. plačnim razredom (peta alineja 358. člena ZPP).

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče moralo odločiti o pravdnih stroških. Po oceni pritožbenega sodišča sta stranki v tem sporu uspeli v približno enakem obsegu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela glede znižanja prisojenih razlik v plači, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve ustreznega dela pritožbenih stroškov. Ti znašajo 200,00 EUR (stroški sodnih taks - 190,00 EUR in materialni stroški 10,00 EUR), pritožbeni uspeh tožene stranke pa po oceni sodišča 1/4, zato je tožnica dolžna povrniti toženi stranki 50,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Lojze Ude et al., Ljubljana, Uradni list, GV založba, 2006, 2. knjiga, str. 147. (2) Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014. (3) Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi Pdp 1028/2013 z dne 12. 3. 2014.