Jedro

Delavec se ne more odpovedati pravici do regresa za letni dopust ustno oziroma le z glasovanjem na zboru delavcev, prav tako pa se tej pravici ne more odpovedati vnaprej. Zato je sklicevanje tožene stranke na ustni dogovor med delavci in upravo neutemeljeno. Tožena stranka bi lahko uspela s svojimi ugovori le v primeru, če bi predložila poseben pisni dogovor med njo in tožnikom, s katerim bi se ta izrecno, za nazaj (torej po zapadlosti regresa za letni dopust za plačilo) temu regresu odpovedal. Ustni dogovor oziroma ustna zaveza delavcev ali glasovanje teh na zboru delavcev, torej konkretno tožnika, ne zavezuje, oz. tožene stranke ne rešuje obveznosti plačila regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka razveljavi ter tožba v obsegu 4. točke zahtevka zavrže, v 1. in 2. točki izreka pa se spremeni tako, da se datuma 1.8.1996 (v 1. točki izreka) in 1.8.1997 (v 2. točki izreka) spremenita tako, da se namesto teh datumov določi v obeh primerih datum 9.2.1998. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku regres za letni dopust za leto 1996 v neto znesku 40.927,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila, v 8 dneh (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača razliko regresa za letni dopust za leto 1997 v znesku 42.975,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje do plačila, v 8 dneh (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je v breme tožene stranke prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 1998 v neto znesku 86.236,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje do plačila, v 8 dneh (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Nadalje je zavezalo toženo stranko, da plača Območni organizaciji P. stroške izračuna in sicer v skupnem znesku 7.388,40 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh (4. točka izreka izpodijane sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna plačati sodno takso v višini 21.000,00 SIT (5. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožnika zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da se glede neizplačila regresa v imenu delavcev ni dogovarjala sindikalna organizacija, temveč delavci sami na zboru z osebnim glasovanjem in odločitvijo vsakega posameznika. V ta namen je bilo predlagano zaslišanje dveh prič in tudi strank, česar sodišče ni storilo, niti svoje odločitve o zavrnitvi teh dokaznih predlogov ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno navedlo, da naj bi se o odpovedi pravice do regresa v imenu delavcev dogovarjala sindikalna organizacija. Prezrlo je nadalje, da je zahtevek tožnika zastaran, saj gre za izplačilo regresa za leta 1996, 1997 in 1998, iz dohodne štampiljke sodišča pa izhaja, da je bila tožba v konkretni zadevi vložena šele 12.2.2001. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so določene v 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je delno utemeljen le pritožbeni ugovor glede zastaranja zahtevkov tožnika za plačilo zamudnih obresti, iz razlogov po uradni dolžnosti pa ugotavlja tudi nepravilno odločitev sodišča prve stopnje v 4. točki izreka.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da se je sodišče prve stopnje v razlogih svoje odločitve neustrezno sklicevalo na dogovor glede neizplačevanja regresa za letni dopust med sindikalno organizacijo in vodstvom tožene stranke. Tožena stranka se namreč ni sklicevala na dogovor med sindikatom in vodstvom tožene stranke, temveč na dogovor med zaposlenimi in upravo, s tem dogovorom pa naj bi se zaposleni odpovedali preostali razliki regresa za letni dopust. Ne glede na to pa napaka sodišča, ki govori o sindikatu in ne o dogovoru z zaposlenimi, nima nobenega vpliva na odločitev v sami zadevi, na drugačno stališče pa tudi ne more vplivati stališče pritožbe, da bi s tem v zvezi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagane priče in stranke, česar ni storilo. Po stališču pritožbe sodišče tudi ni navedlo, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo. Vse te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje v zapisniku glavne obravnave z dne 11.2.2002 izrecno navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, takšno stališče pa je tudi pravilno, saj odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogla biti drugačna v primeru, če bi se v dokaznem postopku dejansko izkazalo, da je prišlo do dogovora med upravo in zaposlenimi delavci o neizplačilu dela regresa za letni dopust. S tem v zvezi je namreč zakoniti zastopnik tožene stranke navedel, da naj bi do dogovora prišlo zaradi težke finančne situacije, štel pa je, da posebni dogovori z vsakim posameznim delavcem v pisni obliki niso potrebni. Tožena stranka se tudi sicer ni sklicevala na posebne pisne dogovore o odpovedi pravice do regresa. Če pa do posebnega pisnega dogovora z vsakim od delavcev ni prišlo, vsakršno ustno dogovarjanje oziroma glasovanje delavcev ne more predstavljati razloga, zaradi katerega tožniku razlika regresa oziroma regres ne bi pripadal. Delavec se ne more le ustno odpovedati pravici do regresa za letni dopust oziroma se tej pravici odpovedati le z glasovanjem na zboru delavcev, prav tako pa se tej pravici ne more odpovedati v naprej. Zato je vsakršno sklicevanje tožene stranke na nek ustni dogovor med delavci in upravo, ki naj bi ga potrdile priče, neutemeljeno. Tožena stranka bi lahko uspela s svojimi ugovori le v primeru, če bi predložila poseben pisni dogovor med njo in tožnikom, s katerim bi se ta izrecno, za nazaj (torej po zapadlosti regresa za letni dopust za plačilo) temu regresu odpovedal. Zgolj nek ustni dogovor oziroma ustna zaveza delavcev ali glasovanje teh na zboru delavcev, torej konkretno tožnika ne zavezuje, oz. na drugi strani tožene stranke ne rešuje obveznosti plačila regresa za letni dopust. Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke glede zastaranja glavnice za plačilo regresa, saj so zneski regresa za leta 1996, 1997 in 1998 zapadli v plačilo s 1.8. tekočega leta, tožnik pa je tožbo vložil 9.2.2001 (priporočeno) in ne 12.2.2001, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Ker za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja velja splošni, petletni zastaralni rok, kot to določa 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), je očitno, da še ni nastopilo zastaranje nobene od uveljavljanih terjatev iz naslova regresa za letni dopust. Pač pa je prišlo do delnega zastaranja terjatev tožnika iz naslova zakonitih zamudnih obresti, saj te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti, kot to določa 372. člen ZOR. Glede na to, da terjatve iz naslova zamudnih obresti zapadejo v plačilo dnevno, so zastarale terjatve iz naslova zamudnih obresti tri leta nazaj od vložitve tožbe, torej zamudne obresti pred 9.2.1998. Glede na to in v skladu s 358. členom ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tek zakonitih zamudnih obresti od prisojenih zneskov glavnic razlike regresa za letni dopust za leta 1996 in 1997 priznalo šele od 9.2.1998 dalje in ne kot je to storilo sodišče prve stopnje že od 1.8.1996 oziroma 1.8.1997 (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe).

Iz razlogov po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v 4. točki izreka in tožbo v tem obsegu zavrglo, saj gre v tem delu odločitve sodišča prve stopnje za sodbo, ki ima vse karakteristike nične oziroma neobstoječe sodbe. Tožbo v konkretni zadevi je namreč vložil tožnik proti toženi stranki, s tem, da je od tožene stranke zahteval plačilo regresov za letni dopust in stroškov postopka, obenem pa je s tožbo zahteval tudi, da je tožena stranka dolžna Območni organizaciji P., torej tretji pravni osebi, plačati stroške izračuna regresov za letni dopust v skupnem znesku 7.388,00 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, pri čemer datuma zapadlosti niti ni navedel. Območna organizacija sindikata P. v tožbi ne nastopa kot tožeča stranka. Glede na to ni nobene podlage, da naj bi tožena stranka izplačala neke stroške tretji osebi, ki v sporu sploh ne nastopa. Če je tožnik že imel kakršnekoli stroške z izračunom regresov za letni dopust (česar pa niti sam ni navedel, še manj dokazal), bi bil le on lahko upravičen te stroške zahtevati od tožene stranke, ne pa, da je s tožbo zahteval od tožene stranke, da mora te stroške plačati Območni organizaciji sindikata P. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo takšnemu tožbenemu zahtevku, je preseglo vse okvire odločanja po ZPP, v takšnem primeru pa ne govorimo le o sodbi, s katero bi sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe postopka, temveč celo o neobstoječi sodbi (glej tudi dr. Siniša Triva - Civilno procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 564). Glede na to je pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

V nerazveljavljenem in nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v minimalnem obsegu, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).