Jedro

Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J.H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega K.K. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po prvem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obdolženemu K.K. izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2. Proti temu sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankcij. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep razveljavi in predlog za izrek ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma izrečen ukrep nadomesti z milejšim, to je ukrepom zdravljenja na prostosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi primarno izpostavlja, da opis ravnanja, ki se očita obdolženemu, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Opis v delu, ki se nanaša na konkretizacijo „izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije“ ni konkretiziran z navedbo, katere so tiste naloge, ki jih je kritičnega dne policist J.H. opravljal na naslovu v..... 12/a v M.., da bi bilo mogoče presoditi, ali je dejanje, ki ga je policist tega dne izvajal, sploh dejanje, subsumirano pod določbo 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Očitano kaznivo dejanje je napram uradni osebi namreč lahko izvršeno le tedaj, ko ta izvaja naloge iz svoje pristojnosti, kar pa na podlagi opisa v predmetnem predlogu ni mogoče preveriti. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje sicer navaja, da ni dvoma, da je tistega dne policist H. izvajal take naloge, vendar je zaradi opisane pomanjkljivosti predloga tak zaključek preuranjen, nepreverljiv in nedokazljiv. Policist H. je namreč potrdil izpovedbo J.U. o razlogih njegovega obiska, ko je dopuščal možnost, da se je pri njej oglasil iz razloga, da se pogovorita o selitvi obdolženega in njegove matere iz stanovanja na naslovu V.... 12/a M.., kar pa nikakor ni naloga policije, ki bi bila zajeta pod 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Konkretizacija abstraktnega zakonskega stanu mora biti vsebovana v opisu dejanja, nekonkretizacija pa pomeni, da dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca podan predlog za izrek varnostnega ukrepa, sploh ni kaznivo dejanje, v odsotnosti pravilnega očitka pa napadeni sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju s krivdorekom.

5. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih pritožbenih izvajanj ugotavlja, da je iz razlogov, ki jih pravilno ugotavlja pritožba, izrek napadenega sklepa nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kot prvo pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku napadenega sklepa navaja opis dejanja in njegovo pravno opredelitev, kar pa v izrek ne sodi1. Oboje se namreč navede v obrazložitvi sklepa.

7. Pritožba ima prav, ko smiselno nakazuje, da opis kaznivega dejanja ni razumljiv, ker iz njega ni dovolj jasno razvidno dejanje, ki ga je kritičnega dne na naslovu obdolženca v okviru izvajanja preventivnih nalog v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije opravljal policist J. H. Zapisano je zgolj, da je opravljal razgovor z J.U., da je to izvajal v okviru pooblastil iz 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, pri tem pa manjka jasna konkretizacija razlogov za razgovor, ki ga je opravljal. 8. Iz obrazložitve napadenega sklepa je to sicer mogoče razbrati, vendar bi konkretizacija, navedena v obrazložitvi, morala biti vsebovana tudi v opisu dejanja obdolženca. Tako je v obrazložitvi navedeno (točka 9), da je J.U. potrdila, da je rajonskega policista J. H. prosila za pogovor zaradi požiga domofona in pisne odpovedi najemne pogodbe za stanovanje, ki je temu sledila, nadalje je navedeno (točka 12), da iz dnevnega razporeda dela PP Maribor za dne 2. 11. 2016 izhaja, da je bil policist J. H. tega dne razporejen na delo v policijskem okolišu K... od 7. do 15 ure, v delovnem nalogu policista pa je pod točko 4) ob 10. uri bila načrtovana udeležba na sestanku z J.U. v zadevi K.K., v poročilu o dogajanju, ki mu je preprečilo opravo ostalih načrtovanih nalog, pa je policist H. navedel, da je v postopku K.K. grozil materi J.U., grozil s samomorom in njega fizično napadel. V nadaljevanju obrazložitve (točka 13) sodišče prve stopnje še navaja, da izpoved priče J. H. in delovni nalog policista z dne 2. 11. 2016 pomenita, da je policist J. H., torej uradna oseba, opravljal tega dne v okviru načrtovanega razgovora z J.U. preventivne naloge v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, obdolženi K.K. pa ga je pri opravljanju teh nalog napadel in ga z udarcem s pestjo v predel levega očesa, torej na način, na katerega se lahko telo hudo poškoduje, lahko telesno poškodoval, torej zaradi česar so v opisanem ravnanju K.K. podani vsi objektivni znaki kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. 9. Da bi bil opis dejanja v predlogu za izrek varnostnega izreka obdolžencu jasen, bi konkretizacija preventivnih nalog, ki jih je opravljal oškodovanec v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije morala ob navedbi, da je opravljal razgovor z J.U., vsebovati še konkretizacijo razlogov za ta razgovor. Ker tega opis ne vsebuje je po presoji pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev kazenskega postopka po prvem odstavku 11. točke 371. člena ZKP.

10. Pritožba ima prav tudi, ko ugotavlja obstoj enake bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki se kaže v odsotnosti razlogov o tem, ali bi obdolženi glede na stopnjo duševne motenosti in težo kaznivega dejanja lahko na prostosti storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. V točki 15 obrazložitve napadenega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je izvedenec mag. M.V. na glavni obravnavi, tako kot v pisnem mnenju z dne 5. 1. 2018, predlagal, da se K.K. izreče varnostni ukrep obveznega zavodskega zdravljenja, s katerim je mogoče preprečiti veliko ponovitveno nevarnost za kazniva dejanja, usmerjena proti telesu in zdravju drugih oseb, kot tudi kazniva dejanja v smislu uničevanja tujih predmetov. V točki 19 obrazložitve sodišče prve stopnje ocenjuje, da je predlog iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju obrazložitve, utemeljen, in da se je pri tem oprlo na mnenje izvedenca mag. M.V., ki je ocenil, da bi obdolženi brez zdravljenja in redne medikamentozne terapije lahko ponovil kakšno hudo kaznivo dejanje. Po določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje bistveno zmanjšane prištevnosti in sme zanj izreči kazen enega leta zapora ali več, izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o izreku varnostnega ukrep po 70.a členu KZ-1 utemeljuje z mnenjem izvedenca, v katerem ta govori o ponovitveni nevarnosti za kazniva dejanja, usmerjena proti telesu in zdravju drugih oseb, kot tudi v smislu uničevanja tujih predmetov (točka 15) in z oceno, znova oprto na mnenje istega izvedenca, da bi obdolženi brez zdravljenja in redne medikamentozne terapije lahko ponovil kakšno hudo kaznivo dejanje (točka 19).

11. Navedeni razlogi so nejasni, ker za izrek varnostnega ukrepa po členu 70.a KZ-1 ne zadostuje ugotovitev, da obdolženec lahko stori kakšno hudo kaznivo dejanje, saj mora pri tem iti za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kakor ne zadostuje ugotovitev, da je pri obdolžencu le z zavodskim zdravljenjem mogoče preprečiti veliko ponovitveno nevarnost za kazniva dejanja, usmerjena proti telesu in zdravju drugih oseb, kot tudi kazniva dejanja v smislu uničevanja tujih predmetov. Ponovitvena nevarnost mora biti osredotočena točno na taka kazniva dejanja, kot so predeljena v členu 70.a KZ-1, ne pa na kazniva dejanja, ki jih posplošeno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa (točki 15 in 19).

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve ter ponovno odločilo o predlogu državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa obdolženca (torej ne po obtožnici okrožnega državnega tožilstva z dne 8. 3. 2018, št. Kt/21669/2016, kot je to navedeno v uvodu napadenega sklepa). Pri tem bo kritično presodilo tudi preostala pritožbena izvajanja zagovornice, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na naravo kršitev ni moglo ukvarjati.

1 Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana 2004, str. 1040, točka 6.