Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto izhodiščnih plač iz 25.a člena ZLPP, pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS in negacijo pravnih učinkov ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ.

Tožničina zahteva za novo odmero pokojnine zaradi zmotnega stališča, da se za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe obveznice, ki so se tožnici izplačale kot osebni dohodek in so bile v postopku lastninskega preoblikovanja A. z vplačilom delnic za notranji odkup zamenjane za delnice, ne upoštevajo,je z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma nezakonito zavrnjena. Zato je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijana posamična upravna akta odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2016 in št. ... z dne 10. 5. 2016 se odpravita ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 549,25 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 175,79 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih odločb in izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine v ponovljenem upravnem postopku. Sklenilo je, da tožnica svoje stroške postopka krije sama.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Toženec je od A. 23. 10. 1995 zahteval popravo obrazca M4-M8, ker naj se po 46. členu ZPIZ obveznice, prejete kot del plače v letih 1990 in 1991, od katerega so bili plačani davki in prispevki, naj ne bi štele v pokojninsko osnovo. Vendar je Ustavno sodišče RS ugotovilo protiustavnost te določbe v delu, ki se nanaša na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Odločilo je, da mora toženec v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino uživalcem, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavnega dela 4. alineje 46. člena ZPIZ. Pravilno je ugotovljeno, da je z obveznicami, izdanimi namesto dela plače v letih 1990 in 1991, sodelovala v notranjem odkupu A. Stališče, da pokojnine ni mogoče na novo odmeriti, ker notranji odkup ni bil izveden po 25.a členu ZLPP, je zmotno in ni skladno z ustavno odločbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002. Ustavno sodišče RS namreč ni ločevalo med izplačanim osebnim dohodkom v obveznicah, ki so bile zamenjane za delnice, in neizplačanim delom osebnega dohodka po 25.a členu ZLPP. Celo izrecno je poudarilo, da se nanaša na del plače, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni bil vštet v pokojninsko osnovo. Ker ZPIZ-1 ni urejal izrednega pravnega sredstva, ponovna odmera pokojnine po tem zakonu ni bila mogoča, kar je Ustavno sodišče RS ugotovilo za neustavno z odločbo U-I-239/14. Načelo enakosti terja, da so glede na posebno naravo in namen pravice do pokojnine zavarovanci oziroma uživalci v enakem položaju, ne glede na to, kdaj zahtevajo priznanje pravice in odmero dajatve. Po 14. členu Ustave RS bi moralo sodišče prve stopnje bistveno enake položaje obravnavati enako. Opozarja na odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 204/2017 in VIII Ips 243/2017. Po 3. točki izreka ustavne odločbe U-I- 39/14, Up 1169/2012 z dne 26. 3. 2015 je ponovna odmera mogoča tudi v primerih, ko procesne predpostavke za izredna pravna sredstva niso izpolnjene, ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in povrnitev stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v predsodnem in sodnem postopku nerazčiščeno.

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera

5. Tožnica, uživalka starostne pokojnine od 7. 5. 1998 dalje2, je 18. 5. 2015 vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup pri A., in novo odmero pokojnine. Zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine je bila zavrnjena z odločbama, katerih presoja pravilnosti in zakonitosti je predmet tega socialnega spora. Ugotovljeno je bilo, da se tožnica ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, zato ni sodelovala pri lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osnovnih dohodkov.

6. Enako, torej da tožnica pri lastninskem preoblikovanju A. ni sodelovala z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osnovnih dohodkov, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pri lastninskem preoblikovanju je sodelovala z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic z zamenjavo obveznic, izplačanih kot del plače, od katerih so bili plačani tudi prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V letih 1990 in 1991 je prejela obveznice, ki so bile sestavni del neto osebnega dohodka3. Obveznice so bile v postopku lastninskega preoblikovanja A. z vplačilom delnic za notranji odkup zamenjane za delnice. Vendar je zmotno zaključilo, da ne gre za dele plač, za katere bi Ustavno sodišče RS zaradi poteka 10-letnega roka za uporabo izrednega pravnega sredstva, v postavljenem roku omogočilo ponovno odmero pokojnine.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Po 1. odstavku 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)4 so se za izračun pokojninske osnove vzele plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V 46. členu ZPIZ so bili opredeljeni prejemki, ki se niso šteli za izračun pokojninske osnove. Po novelirani 4. alineji 46. člena ZPIZ5 se v pokojninsko osnovo ni štel del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo, da je bila določba 4. alineje 46. člena ZPIZ v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z ustavo. Ker ni razlogov, ki bi upravičevali različno urejanje pokojninske osnove zavarovancev, ki so sodelovali v notranjem odkupu po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP)6, je bila obravnavana ureditev ocenjena za arbitrarno, torej v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.7

8. ZLPP je določil pravila za celovito lastninsko reformo, ki naj bi z odpravo družbene lastnine in vzpostavitvijo sistema lastnine z znanimi lastniki povečala učinkovitost podjetij in gospodarstva. Podjetja z družbenim kapitalom so se preoblikovala v kapitalske družbe. Z 18. členom ZLPP je bilo predvidenih več možnih načinov preoblikovanja: prenos navadnih delnic na določene sklade, interna razdelitev delnic, notranji odkup delnic, prodaja delnic podjetja, prodaja vseh sredstev podjetja, preoblikovanje podjetja z večanjem lastniškega kapitala in prenos delnic na Sklad Republike Slovenije za razvoj. Podjetje je izbralo način ali kombinacijo navedenih načinov preoblikovanja in ga izvedlo po programu preoblikovanja, ki ga je sprejel organ upravljanja ter odobrila Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo.

Notranji odkup delnic je bil urejen v 24. in 25. členu ZLPP. Po 7. odstavku 25. člena ZLPP so bila vplačila delnic denarna vplačila; obračunani, toda neizplačani del osebnih dohodkov po poravnavi davkov in prispevkov iz osebnih dohodkov, če se je zaposleni s tem strinjal; vplačila v podjetje za nakup delnic pred preoblikovanjem; zamenjava obveznic ali drugih vrednostnih papirjev za delnice, če se je organ upravljanja podjetja s tem strinjal in če se je tako odločil imetnik vrednostnega papirja in zamenjava presežnih lastninskih certifikatov. Na podlagi 25.a člena ZLPP je podjetje vplačila delnic za notranji odkup lahko opravilo tudi na podlagi potrdil za neizplačani del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG) določajo kolektivne pogodbe dejavnosti do 1. 1. 1993. ZLPP je torej predvidel več različnih načinov vplačila delnic kot enega izmed načinov lastninskega preoblikovanja. Potrdila za neizplačan del neto osnovnih osebnih dohodkov iz 25.a člena ZLPP so bila zgolj eden od načinov vplačila delnic. Eden od teh načinov je bila tudi zamenjava obveznic za delnice.

9. Zakon o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom8 je uredil izplačilo osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom pri pravnih osebah, ki poslujejo z družbenimi sredstvi s sedežem v SFRJ, za obdobje do 30. junija 1991 (1. člen). Po 4. členu tega zakona je lahko določena pravna oseba, ki je bila registrirana kot podjetje, katere indeks obračunanega mesečnega čistega osebnega dohodka na delavca je bil med 90 in 110 oziroma nad 110 glede na povprečni mesečni osebni dohodek na delavca, izplačan v gospodarstvu republike za obdobje od decembra 1989 do maja 1990 oziroma od junija do novembra 1990 izdala zaposlenim interne delnice ali obveznice najmanj v višini 25 % oziroma 50 % zneska povečanja mesečne akontacije čistih osebnih dohodkov na delavca glede na povprečni mesečni znesek osebnih dohodkov na delavca, ki ga je izplačala za to obdobje. Sredstva za osebne dohodke so se že po zakonu izplačevala kot osebni dohodek delavcev (4. odstavek 4. člena). Te obveznice, ki so bile torej izdane kot del plač oziroma kot sestavni del osebnega dohodka, so bile lahko v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij zamenjane za delnice. Šlo je torej za del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi edino bistveno.

10. V posledici ugotovljene neustavnosti dela 4. alineje 46. člena ZPIZ v delu, v katerem se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 ugotovljena še neskladnost Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)9 z Ustavo RS, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Ustavno sodišče RS je utemeljilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ. Dokončna odločba se je lahko po tej določbi na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavila ali spremenila z učinkom za naprej. Tudi veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)10 v 183. členu pod določenimi pogoji omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe. Po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Ker ZPIZ-1 takšne določbe oziroma posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi ob izpolnjenih pogojih omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej, ni vseboval, je ugotovilo, da različna obravnava zavarovancev ni skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS.

Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Tožencu je naložilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ. Uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v istem roku zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Toženec izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-2 ne glede na pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. do 4. točka izreka ustavne odločbe). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka). Rok 60 dni od objave ustavne odločbe iz 3. odstavka ustavne odločbe je bil določen v korist uživalcev pokojnine, pri katerih je od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine preteklo že več kot deset let, saj na podlagi 183. člena ZPIZ-2 ne bi mogli uveljavljati neprave obnove, ki določa rok desetih let od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015 in se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Vendar je stališče sodišča prve stopnje, da se za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osnovnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom SKPG določajo kolektivne dejavnosti do 1. 1. 1993 iz 25.a člena ZLPP, zmotno.

11. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto izhodiščnih plač iz 25.a člena ZLPP, pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS in negacijo pravnih učinkov ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški postopka

12. Predhodno navedeno pomeni, da je bila tožničina zahteva za novo odmero pokojnine zaradi zmotnega stališča, da se za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe obveznice, ki so se tožnici izplačale kot osebni dohodek in so bile v postopku lastninskega preoblikovanja A. z vplačilom delnic za notranji odkup zamenjane za delnice, ne upoštevajo, z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma nezakonito zavrnjena. Zato je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijana posamična upravna akta odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

V ponovljenem predsodnem upravnem postopku bo potrebno slediti materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča in tožnici, ki je zahtevo za ponovno odmero pokojnine podala v roku iz 3. točke izreka ustavne odločbe, pokojnino od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve na novo odmeriti z upoštevanjem obravnavanih obveznic kot dela plače, s katerim so bile v postopku lastninskega preoblikovanja vplačane delnice za notranji odkup.

13. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je bilo potrebno hkrati odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela, zato ji je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 549,25 EUR, odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo11. In sicer po tar. št. 15/1 300 točk za tožbo in 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, skupaj s priglašenimi 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV, ter 225 točk za naslednjo pripravljalno vlogo in 225 točk za naslednji narok za glavno obravnavo po vrednosti 0,459 EUR. Do povračila stroškov za posvet s stranko in pregled listin tožnica ni upravičena, ker so ti stroški zajeti že v drugih stroškovnih postavkah.

14. Glede na pritožbeni izid je toženec dolžan tožnici skladno s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 175,79 EUR. Iz naslova pritožbe je priznanih 375 točk in 8 točk za materialne stroške, skupaj torej 383 točk po 0,459 EUR. Višje priglašeni stroški za pritožbo in priglašeni stroški za posvet s stranko in pregled listin niso utemeljeni.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Odločba z dne 5. 5. 1998. 3 Priloga A/4. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 5 ZPIZ-B je začel veljati 22. 2. 1996. 6 Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 8 Ur. l. SFRJ, št. 37/90, 84/90. 9 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 10 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 11 Ur. l. RS, št. 2/2015.