Jedro

Pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, nastopi z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

Kombinirana uporaba dveh (ali več) kazenskih zakonikov glede istega kaznivega dejanja ni mogoča.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega N.M. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je z udeležbo N.D. in A.D. pri izvršitvi z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem in s prikrivanjem dejanskim okoliščin spravil druge v zmoto in jih s tem zapeljal, da so na škodo tujega premoženja nekaj storili, s tem, da so se po predhodnem dogovoru, da N.D. kupi podjetje I.d.o.o. in da bodo naročali izdelke pri L.d.d., ki ne bodo odplačani, N.D. kot direktorica in lastnica podjetja I.d.o.o., dne 6.9.1999 v prostorih L.d.d. podpisala kupoprodajno pogodbo za leto 1999, se s pogodbo zavezala, da bo v navedenem letu za blago dostavljeno s strani L.d.d. redno poravnavala vse obveznosti od prevzema blaga v roku 15 dni in v skladu z dogovorom z izvenzakonskim partnerjem A.D. ter prijateljem N.M. izročila odgovornim osebam v L. menico in akceptni nalog, vse kot jamstvo plačila naročenega blaga s podpisom pogodbe in s plačilom avansa 200.000,00 SIT oziroma 1.015,79 EUR, ki jih je N.D. izročil M., pa je zapeljala odgovorne osebe v L.d.d., da so omogočili družbi I.d.o.o., oziroma obtožencem dobavo blaga v skladišče na naslovu ..., kjer sta M. in D. začasno najela skladiščne prostore, v posameznih primerih pa je naročeno blago M. v skladu z dogovorom prevzemal od dobavitelja L.d.d., na parkirnem prostoru ..., ker računi po prevzemu blaga niso bili plačani, so odgovorni delavci L.d.d., poslal na Agencijo za plačilni promet RS v unovčitev naprej menico v znesku 10.647.501,79 SIT, nato pa akceptni nalog za znesek 10.624.718,90 SIT, toda brezuspešno, saj na žiro računu podjetja I. ni bilo denarnih sredstev, kakor tudi ne novih prilivov, kar so obtoženci prav dobro vedeli že od samega začetka in je bilo to prikrito zaposlenim v L.d.d., tako pri sklenitvi pogodbe, kot pri prevzemanju mlečnih izdelkov, ravno tako niso prevzetega blaga plačali na drug način in z dejanjem oškodovali L.d.d., upoštevaje avans v višini 200.000,00 SIT, za skupaj 10.418.710,34 SIT oziroma protivrednost 44.311,00 EUR, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika – 1. II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se družba L.d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.770,30 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika ter potrebni obdolženčevi izdatki proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 142/2002 z dne 11.2.2009 obdolžene N.D., A.D. in N.M. spoznalo za krive kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika – 1 (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencem izreklo pogojne obsodbe, tako da je vsakemu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki ne bodo izrečene, če obdolženci v preizkusni dobi treh let ne storijo novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da vsak od njih plača podjetju L.d.d. 14.770,30 EUR v roku treh let od pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je vsak od obdolžencev dolžan navedenemu oškodovancu plačati znesek 14.770,30 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencem naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornice N.V., postavljene po uradni dolžnosti obdolženemu A.D., bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbama zagovornikov obdolženih N.D. in A.D. tako, da ju je po 3. točki 358. člena ZKP za navedeno kaznivo dejanje oprostilo obtožbe, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 29.540,60 EUR napotilo na pravdo. V skladu s tako odločitvijo je po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih N.D. in A.D ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun. Po uradni dolžnosti pa je spremenilo prvostopenjsko sodbo glede obdolženega N.M., tako da je kaznivo dejanje pravno opredelilo po prvem odstavku 211. v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 in mu v pogojni obsodbi določilo enako zaporno kazen, preizkusno dobo in nadaljnji pogoj ter odločilo, da je ta obdolženec oškodovani gospodarski družbi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 14.770,30 EUR. Obdolžencu je naložilo tudi v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obdolženega N.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V uvodu Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo zaradi kazenskega pregona razveljavi ter postopek zoper obdolženca ustavi, v sklepnem delu obrazložitve pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe.

4. Vrhovni državni tožilec, ki mu je bila zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, navaja, da ima zahteva prav, ko trdi, da izpodbijana sodba pade pod učinke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3871/07 in U-I-80/09, s katero je to sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe do odprave neustavnosti, ki jo je ugotovilo s 1. točko odločbe.

5. Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6. Vložnik v zahtevi navaja, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let in da kazenski pregon zastara, če preteče pet let od storitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje naj bi obdolženec storil dne 6.9.1999, tako da je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo 6.9.2009. Okrožno sodišče v Ljubljani je sodbo Višjega sodišča v Ljubljani prejelo 15.10.2009, torej že po nastopu absolutnega zastaranja. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-762/03 in Up-3871/07 z dne 1.10.2009, v katerih je odločilo, da do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in o njej odloči senat na seji, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Glede na to, da je bila seja senata 1.9.2009, sodba pa je bila poslana Okrožnemu sodišču v Ljubljani 15.11.2009, vložnik ugotavlja, da je več kot očitno, da sodba ni bila odpravljena znotraj zastaralnega roka.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbah Up-3871/07-26 in U-I-80/09 z dne 1.10.2009 ugotovilo, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočne sodbe za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo, nesprejemljiva in je zato v tem pogledu ZKP v neskladju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Odločilo je tudi, da mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

8. Kot je razvidno iz spisa, naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje 6.9.1999, prvostopenjska sodba je bila izdana 11.2.2009, o obdolženčevi pritožbi pa je višje sodišče odločilo 1.9.2009. Iz spisovnih podatkov je tudi razvidno, da je višje sodišče svojo sodbo odpravilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani 15.10.2009, sodišče prve stopnje pa je sodbo pritožbenega sodišča obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter državnemu tožilcu odpravilo 26.10.2009. 9. Za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let. Po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe (tretji odstavek 91. člena KZ-1), v četrtem odstavku iste določbe pa je predpisano, da se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in da po pretrganju začne zastaranje znova teči. 10. Vložnik se pri utemeljevanju zatrjevane kršitve kazenskega zakona na konkretne zakonske določbe ne sklicuje, je pa iz obrazložitve zahteve očitno, da povzema institut zastaranja kazenskega pregona, kot je bil urejen v prejšnjem KZ. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi pravila o uporabi milejšega zakona glede višine premoženjske koristi kot kvalifikatornega elementa kaznivega dejanja, obdolženčevo ravnanje opredelilo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Zato je treba tudi vprašanje zastaranja presojati v skladu z določbami tega zakonika, saj kombinirana uporaba dveh (ali več) kazenskih zakonikov glede istega kaznivega dejanja ni mogoča. 11. Glede na stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče in velja, dokler zakonodajalec protiustavne ureditve ne bo uredil na ustavno skladen način, je z razlago in favorem obdolžencu treba ugotoviti, da je zastaranje kazenskega pregona glede na določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 nastopilo 6.9.2009, torej še preden je Okrožno sodišče v Ljubljani 15.10.2009 prejelo sodbo višjega sodišča, tudi po naravi stvari, še preden je nato sodišče prve stopnje to sodbo odpravilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Kazenski postopek zoper obdolženca ni bil prekinjen, prav tako iz spisa niso razvidne okoliščine, ki bi pretrgale kazenski pregon.

12. Zato ima vložnik prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, to je, da je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je kazenski pregon zoper obdolženca zastaran. Vrhovno sodišče je zato zahtevi obdolženčevega zagovornika v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega N.M. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, o stroških pa odločilo, da v obsegu, navedenem v izreku, bremenijo proračun. Oškodovano gospodarsko družbo L.m. d.d. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom, v enaki višini kot ji je bil dosojen in naložen v plačilo obdolženemu N.M. v izpodbijani pravnomočni sodbi, na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.