Jedro

Pravočasna trditvena podlaga tožene stranke ne zajema trditve, da tožena stranka v času vožnje z vozilom ni bila pod vplivom alkohola. Nje tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih prič. Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika (razpravno načelo). Če temu ni tako, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče preko zaslišanja prič ali strank.

Izvedenec pomaga sodišču, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pravna presoja zadeve pa je naloga sodišča. Presoja, ali je podana soodgovornost drugega udeleženca v prometni nezgodi, je pravno vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec. Pravno vprašanje je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Podlaga za oceno, da je podana soodgovornost, pa je vselej dejanska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 1.839,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 do višine glavnice, zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo višino to glavnice pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 971,46 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dneh, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Zoper sodbo (očitno zoper njen ugodilni del, 1. in 3. točka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožeča stranka uveljavlja regresni zahtevek na temelju obveznega zavarovanje. Zavarovanec na podlagi 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO - 97 izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Pogoji določajo, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola. Zavarovanec pa ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Tožena stranka pojasnjuje, da za prometno nezgodo ni kriva, saj je do nje prišlo zaradi ravnanja J. P. Sodišče prve stopnje zaključuje, da J. P. ni odgovoren za nastanek prometne nezgode. Svojo odločitev je oprlo na tisti del izvedenskega mnenja, ki je obremenilen za toženo stranko, ne pa tudi v delu, ki je za toženo stranko ugoden, ki torej obremenjuje J. P.. Sodišče prve stopnje je zanemarilo dejstvo, da je sodni izvedenec svoje ugotovitve o tem, kako naj bi prišlo do prometne nesreče, oprl predvsem na lego sledov trčenja in izpovedbo priče Š., za katerega sodišče ugotavlja, da je svojo izpovedbo o poteku nesreče spreminjal. Izvedenec si je sicer ogledal kraj prometne nesreče, vendar pa je v mnenju zapisal, da so podatki o prometni nesreči pomanjkljivi, brez izmer in najdene lege avtomobilov, ter da sledovi na vozišču niso bili evidentirani. Dokumentacija o poteku prometne nesreče je bila torej pomanjkljiva in izvedencu ni omogočala, da z zahtevano stopnjo verjetnosti ugotovi, kako je do prometne nesreče prišlo. Po mnenju tožene stranke okoliščine o poteku prometne nesreče niso bile razjasnjene. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da so izjave prič o poteku nesreče skladne in potrjujejo navedbe v policijskem zapisniku. Izjava priče Š. ne potrjuje navedb priče P. Nadalje tožena stranka opozarja, da se je izvedenec pri ogledu kraja dogodka seznanil s preglednostjo cestišča, kjer je do nezgode prišlo ter potekom sredinske črte. Izvedenec je ugotovil, da je tožena stranka lahko pričela prehitevati avtomobil pred seboj ob prekinjeni črti in bi se lahko vrnila na svojo stran vozišča v območju prekinjene črte, če tedaj ne bi na cesto pripeljal P.. Izvedenec je pojasnil, da je sredinska črta na določenih delih prekinjena zaradi dovozov k stanovanjskim hišam ter da je prehitevanje prepovedano le pri neprekinjeni črti. Glede na navedeno je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prehitevala na delu, kjer je črta neprekinjena, v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Tudi ne drži, da je ovinek slabo pregleden zaradi žive meje, saj je iz ugotovitev izvedenca razvidno, da živa meja ovira vidljivost vozil, ki se s stranske ceste vključujejo na prednostno cesto, ne pa vozil, ki se nahajajo na prednostni cesti. Sodišče ne pojasni, zakaj ne upošteva tiste ugotovitve izvedenca, ki so v korist tožene stranke. Izvedenec je jasno izpovedal, da je J. P. prispeval k nastanku prometne nezgode. Ugotovil, je, da se je P. neprevidno vključil na cesto, tako da je pregloboko zapeljal na cesto. Tožena stranka ponavlja, da ni odgovorna za nastanek prometne nesreče, zato tudi ne more obstajati vzročna zveza med ugotovljeno alkoholiziranostjo in nastankom prometne nesreče. Opozarja, da policisti ob samem prihodu niso ugotavljali njene alkoholiziranosti, zato ne drži zaključek, da je vozila pod vplivom alkohola in da je bila v času trčenja alkoholizirana. Preizkus alkoholiziranosti je bil opravljen naknadno, ko se je vrnila na kraj dogodka, vmes pa je zaužila alkoholno pijačo. Sodišče prve stopnje se sploh ni podrobneje ukvarjalo z vprašanje alkoholiziranosti, zato je napačen zaključek, da je tožena stranka izgubila zavarovalne pravice.

Pritožba je bila skladno z 2. odstavkom 366. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja povračilo izplačane škode iz škodnega dogodka z dne 8. 8. 1998, v katerem je bila udeležena tožena stranka z vozilom, ki je bilo obvezno zavarovano pri tožeči stranki, na podlagi zavarovalne pogodbe oziroma Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO – 97, ki so njen sestavni del. Iz njih izhaja, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 0,5 promila alkohola v krvi. Zavarovanec pa ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o alkoholiziranosti tožene stranke v času prometne nezgode. Splošni pogoji vsebujejo domnevo, da je voznik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola, kar je po oceni pritožbenega sodišča dokazano. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka v času prometne nezgode vozila pod vplivom alkohola, saj je preizkus alkoholiziranosti pokazal, da je imela tedaj v organizmu 1,56 g/kg alkohola. Ker se ni strinjala z rezultatom, je bila kasneje opravljena alkoholimetrična analiza, ki je pokazala, da je imela tožena stranka v krvi 1,05 g/kg vrednosti etilnega alkohola (razvidno iz policijskega zapisnika in alkoholimetrične analize). Navedeno dejstvo, da je bilo na kraju prometne nesreče ugotovljeno, da je tožena stranka presegla dovoljeno mejo alkohola v organizmu ni bilo prerekano. Zato pritožbene navedbe, da na kraju nesreče policisti neposredno po nesreči niso ugotavljali njene alkoholiziranosti in da je bil test alkoholiziranosti opravljen šele naknadno, pred tem pa je tožena stranka zaužila alkoholno pijačo, ne morejo biti upoštevne, saj tožena stranka ni dokazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP) .

Pravočasna trditvena podlaga tožene stranke ne zajema trditve, da tožena stranka v času vožnje z vozilom ni bila pod vplivom alkohola. Nje tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih prič. Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika (razpravno načelo; 1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Če temu ni tako, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče preko zaslišanja prič ali strank. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, ne pa nadomeščanju ali dopolnjevanju trditvene podlage. Ker tožena stranka ni izpodbijala stopnje alkoholiziranosti v času nesreče, neprerekanih dejstev pa ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP), se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z vprašanjem alkoholiziranosti.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno alkoholiziranost tožene stranke v času prometne nesreče od nje pravilno zahtevalo, da dokaže, da njena koncentracija alkohola v krvi ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Tožena stranka je trdila je vzrok prometne nesreče ravnanje oškodovanca J. P. Ker je bilo med pravdnima strankama sporen potek in vzrok prometne nesreče, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem cestno prometne stroke. Sodni izvedenec za promet in raziskave prometnih nezgod je ugotovil, da je vzrok prometne nesreče nepravilna vožnja tožene stranke, ki je na ovinku z omejeno vidljivostjo prehitevala pred seboj vozeči avto, ki je zaviralo zaradi zavijanja desno. Tožena stranka je s premikom na levo polovico vozišča (1,1 m čez sredinsko črto) zaprla pot J. P., ki se je takrat vključeval na regionalno cesto s stranske in trčila vanj. Do trka je prišlo na desni strani cestišča v smeri V. oziroma levi strani v smeri J., kamor je vozila tožena stranka. Izvedenec je v svojem mnenju in ob zaslišanju pojasnil podlage za svoje ugotovitve. Prepričljivo je pojasnil, da njegove ugotovitve temeljijo na sledovih, vidnih na fotografijah, ki so bile opravljene po nesreči, na podlagi poškodb obeh v nesreči udeleženih vozil in ogleda kraja prometne nesreče. Pojasnil je, da je analizo prometne situacije, kot jo je ugotovil, opravil ob primerjavi poškodb vozil in ogleda, pa tudi izpovedi prič. Tožena stranka pravilno opozarja, da je izvedenec navedel, da so posamezni podatki o prometni nesreči pomanjkljivi, vendar pa je pri tem strokovno in prepričljivo pojasnil, da je kljub temu z visoko stopnjo verjetnosti, kar pa obrazlaga stopnjo prepričljivosti, mogoče ugotoviti potek škodnega dogodka. Zato pritožba neutemeljeno graja izvedensko mnenje, saj izvedenec v primeru, da podatki v spisu ne bi zadoščali, ne bi mogel preverljivo ugotoviti, kako je potekala prometna nesreča (način in mesto vožnje obeh vozil).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju povzel tudi izpovedbo priče B. Š. , vendar pa je izvedenec potek prometne nesreče oprl predvsem na listinske dokaze (fotografije kraja dogodka in zapis o poškodbah vozil), ki jih je kritično presodil in pojasnil, zakaj ni mogoče verjeti navedbam tožene stranke, da ni prehitevala pred seboj vozeče vozilo. Nenazadnje je tožena stranka sama jasno izpovedala, da je vozila za pričo Š., zato različna izpovedba te priče, da je vozila za toženo stranko, drugič pa, da je nesrečo videl, ko je stal pred hišo, nima odločilnega pomena. Tudi ob tem, da je oškodovanec P. pojasnil, da je tožena stranka prehitevala pred njo vozeče vozilo, ki je zavijalo desno na dvorišče, se izkaže ugotovitev izvedenca, kako je potekala prometna nesreča in da je do prometne nesreče prišlo na voznem pasu J. P., za prepričljivo. Ob takšni ugotovitvi izvedenca pritožbeno sodišče šteje za pravilno in s prepričljivimi ter logičnimi razlogi podprto dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do prometne nesreče prišlo na način, kot ga je ugotovil izvedenec. Pri tem se je kritično opredelilo do argumentov, ki jih je ponudil izvedenec. Pravilno je presodilo, da izpovedi vseh zaslišanih prič skupaj (razen D. P., ki je toženčev sin in je zainteresiran za izid pravde) potrjujejo potek prometne nesreče, kot je zatrjevala tožeča stranka.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prehitevala na ovinku, kjer ni dovoljeno prehitevanje vozila pred seboj. Izvedenec je pojasnil, da na kraju prometne nesreče prometna pasova loči vzdolžna neprekinjena bela črta, ki pa je prekinjena le pred priključki k stanovanjskim hišam. Torej je prekinjena črta namenjena le za vozila, ki zavijajo glede na svojo smer vožnje levo na dovoz k hišam in ne dopušča prehitevanja vozil. Izvedenec je ugotovil, da lahko, da je tožena stranka pričela s prehitevanjem ob prekinjeni črti (namenjeni za zavijanje k hišam), vendar če bi izvedenec ugotovil, da je toženec resnično prehiteval ob neprekinjeni črti, potem ne bi uporabil besede „lahko“, s katero je to možnost le dopustil. Ob navedenem in glede na izpovedbi prič J. P. in A. B. ter zapisnik o ogledu kraja nesreče, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do prometne nesreče prišlo na odseku, kjer je prepovedano prehitevanje. Tako se izkaže kot neodločilen odgovor na vprašanje, ali je bil ovinek slabo pregleden ali ne zaradi žive meje. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil ovinek slabo pregleden zaradi žive meje. Drži, da je izvedenec pojasnil, da živa meja predvsem ovira vidljivost vozil, ki se s stranske ceste vključujejo na prednostno cesto, vendar pa je tudi pojasnil, da živa meja (glede na vožnjo tožene stranke) stoji na levem ovinku, kar pomeni, da na takem ovinku ni bila zadostna vidna razdalja, ki bi omogočala varno zaključiti manever prehitevanja. V takem ovinku voznik ne sme prehitevati drugo vozilo pred seboj (prim. 33. člen ZVCP).

Nadalje je sodišče prve stopnje pravno pravilno presodilo, da oškodovanec J. P. s svojim načinom vožnje ni prispeval k nastali škodi. Izvedenec je ocenil, da je v vključevanju J. P. z lokalne ceste na regionalno zaslediti elemente nepravilne vožnje. Menil je, da v kolikor bi zapeljal pri zavijanju desno ne regionalno cesto le 0,8 m, ob tem, da je bila tožena stranka v času nesreče zaradi prehitevanja 1,1 m na njenem pasu, ne bi prišlo do trka. Pojasnjuje, da bi si preglednost zagotovil že s pomikom za približno 0,8 m na vozišče regionalne ceste in da je pri zagotavljanju preglednosti dejansko zapeljal nekoliko pregloboko. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da izvedenec pomaga sodišču, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pravna presoja zadeve pa je naloga sodišča. Pri presoji, ali je podana soodgovornost drugega udeleženca v prometni nezgodi, je pravno vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec. Pravno vprašanje je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Podlaga za oceno, da je podana soodgovornost, pa je vselej dejanska. Dejanske ugotovitve izvedenca, da P. ni mogel videti bližajočega se vozila tožene stranke in da bi se lahko s pomikom svojega vozila 0,8 m na regionalno cesto ob prehitevanju tožene stranke, ki je tedaj vozil 1,1 m čez sredinsko črto (po vozišču na katerega je zavijal P.), izognil prometni nesreči, ne omogočajo zaključka, da bi J. P. kakorkoli bil soodgovoren za nastalo škodo. Voznik avtomobila, ki se z lokalne ceste priključuje na regionalno cesto, pri čemer se v križišču ustavi in nato zavija desno, ni soodgovoren. J. P. ni mogoče očitati, da je nepravilno vozil v cestnem prometu. Pri zavijanju desno ne more pričakovati, da mu bo po njegovem voznem (desnem) pasu nepravilno pripeljalo (prehitevajoče) vozilo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ocena izvedenca predstavlja zgolj možnost, na kakšen način bi se lahko J. P. izognil prometni nesreči. Ocena izvedenca, ki se nanaša na pravno vprašanje, tako ne omogoča ugovorov povzročitelja škode , da ni povzročil vse škode in da je podana tudi soodgovornost oškodovanca. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je poglavitni razlog za nastanek prometne nesreče in iz nje izvirajoče škode ravnanje tožene stranke, ki je bil alkoholiziran.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in tudi ne drugi pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).