Jedro

7.Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica ni imela potrebne odobritve v. d. direktorja za službeno pot v A. (tujina) v prijavljenem času od 16. 5. 2023 do 21. 5. 2023, s čimer je bila tožnica sicer seznanjena, vendar se je kljub temu odločila odpotovati na službeno pot. Na tej je tožnica svoje delo po oceni sodišča prve stopnje opravila vestno in za toženko s stroškovnega vidika racionalno. Z ravnanjem tožnice toženki ni nastala nobena škoda, temveč je imela samo korist, ker je stroške službene poti tožnica v celoti poravnala sama. Sodišče prve stopnje ni videlo utemeljenega razloga za to, da v. d. direktorja tožnici službene poti ni odobril. Pri izbiri sankcije za tožničino kršitev je upoštevalo okoliščine zadeve, predvsem da se je tožnica tako kot vrsto let prej udeležila enega najpomembnejših filmskih festivalov v A. (tujina) v istem obsegu dni potovanja; stanovanje je imela s kolegom rezervirano že leto vnaprej in je svoj del plačala iz svojih sredstev 28. 4. 2023; pridobila je akreditacijo; njeno poročanje s filmskega festivala je bilo predvideno v programsko-produkcijskem načrtu in bilo odobreno s strani odgovornega urednika; v. d. direktorja je najprej znižal število dni, potem pa odklonil službeno pot le tožnici, ne pa tudi drugima dvema kolegoma (D. D. iz uredništva E. in F. F. iz medija G.), zato tožnica očitno ni bila obravnavana enako kot drugi zaposleni; nadrejeni odgovorni urednik je bil z dolgoletnim delom tožnice zadovoljen, strinjal se je tudi z njenim obiskom filmskega festivala (19. in 20. točka obrazložitve prvostopne sodbe).

Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je šlo pri ugotovljeni tožničini kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v obliki samovoljnega šestdnevnega obiska filmskega festivala v nasprotju z navodilom oziroma odobritvijo nadrejenega v. d. direktorja) vendarle za dovolj hudo kršitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Toženka pravilno izpostavlja, da v kolikor bi tudi ostali delavci ravnali tako kot tožnica, delodajalec ne bi imel nobene direktivne oblasti nad delom zaposlenih in ne bi več mogel organizirati in voditi dela. Izbrana sankcija za tožničino kršitev in posledični šestdnevni neupravičen izostanek z dela je tudi skladna s sankcijami v primerljivih primerih iz sodne prakse, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožba.

8.Vendar po prepričanju sodišča druge stopnje navedene okoliščine konkretnega primera, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, še vedno ne utemeljujejo zaključka, da je toženka s podajo izredne odpovedi izbrala prehudo sankcijo za tožničine kršitve, ker naj te ne bi bile tako hude, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg neizpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Utemeljena je smiselna pritožbena graja, da je taka prvostopna ocena materialnopravno napačna. Pritožba umestno izpostavlja, da je tožnica odšla na pot na filmski festival v A. (tujina) ne samo kljub temu, da ji službena pot ni bila odobrena, ampak celo ob izrecnem zavedanju, da ji službena pot ni odobrena, kar dejansko pomeni, da je odšla kljub prepovedi v. d. direktorja in ob vedenju, da pot, na katero se je odločila oditi, ni službena pot. Slednje izrecno izhaja iz v pritožbi izpostavljenega izseka tožničine izpovedbe kot stranka, v kateri ta konkretno priznava, da pot sploh ni bila službena pot, temveč je bila privat pot, saj je odpotovala brez potnega naloga in na svoje stroške. Tudi iz izpodbijane odpovedi izhaja očitek, da sme v skladu s točko 2.2 toženkinega Pravilnika o pripravi in ravnanju s finančnimi dokumenti z dne 24. 11. 2020 zaposleni opraviti službeno potovanje v tujino samo na podlagi naloga za službeno potovanje (potnega naloga), ki ga izda generalni direktor ali njegov pooblaščenec. Med strankama tudi ni bilo sporno, da tak potni nalog tožnici ni bil izdan.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Sodna presoja tožničine kršitve namreč na more iti tako daleč, da bi moral delodajalec pred sodiščem strokovno utemeljevati in upravičevati svoje kadrovsko upravljalske in programske odločitve, konkretno tudi odločitve, koliko delavcev in za kakšno časovno obdobje pošilja na teren za pokrivanje posameznega filmskega festivala. Stališče sodišča prve stopnje, da "ne vidi utemeljenega razloga za to, da v. d. direktorja v primeru tožnice službene poti ni odobril", ni na mestu, saj nedopustno posega v svobodno gospodarsko pobudo toženke ter njene strokovne oziroma programske odločitve. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno zgolj dejstvo, da je tožnica za službeno pot potrebovala odobritev v. d. direktorja oziroma z njegove strani izdan nalog za službeno potovanje, le-ta pa ji v obravnavani zadevi ni bil izdan. Navržen oz. natančneje nerazdelan prvostopni očitek, da naj bi bil razlog za neodobritev službenega potovanja tožnici drugje, ne pa v racionalni rabi sredstev, in sicer v njenem ravnanju na proslavi H. in udejstvovanju v stavki, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel upravičiti tožničine samovoljne odločitve, da odide na filmski festival v A. (tujina) kljub neodobrenemu službenemu potovanju in brez kakršnegakoli drugega opravičila oziroma podlage za izostanek z dela v tem času.

9.Pri tem za presojo teže tožničine kršitve po prepričanju sodišča druge stopnje ne more biti odločilen razlog, zakaj v. d. direktorja tožnici službene poti ni odobril oziroma ji potnega naloga zanjo ni izdal. Sodna presoja tožničine kršitve namreč na more iti tako daleč, da bi moral delodajalec pred sodiščem strokovno utemeljevati in upravičevati svoje kadrovsko upravljalske in programske odločitve, konkretno tudi odločitve, koliko delavcev in za kakšno časovno obdobje pošilja na teren za pokrivanje posameznega filmskega festivala. Stališče sodišča prve stopnje, da "ne vidi utemeljenega razloga za to, da v. d. direktorja v primeru tožnice službene poti ni odobril", ni na mestu, saj nedopustno posega v svobodno gospodarsko pobudo toženke ter njene strokovne oziroma programske odločitve. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno zgolj dejstvo, da je tožnica za službeno pot potrebovala odobritev v. d. direktorja oziroma z njegove strani izdan nalog za službeno potovanje, le-ta pa ji v obravnavani zadevi ni bil izdan. Navržen oz. natančneje nerazdelan prvostopni očitek, da naj bi bil razlog za neodobritev službenega potovanja tožnici drugje, ne pa v racionalni rabi sredstev, in sicer v njenem ravnanju na proslavi H. in udejstvovanju v stavki, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel upravičiti tožničine samovoljne odločitve, da odide na filmski festival v A. (tujina) kljub neodobrenemu službenemu potovanju in brez kakršnegakoli drugega opravičila oziroma podlage za izostanek z dela v tem času.

Izrek

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2

10.Glede na zgoraj izpostavljeno ne more biti utemeljen prvostopni zaključek, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila zgolj pogodbeno obveznost iz 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil), ne pa tudi v 33. členu ZDR-1 zapovedanega vestnega opravljanja dela. V navedeni zakonski določbi je med obveznostmi delavca kot prva določena obveznost opravljanja dela, ki ga mora delavec opravljati vestno na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnica svoje kršitve ne more minimizirati oziroma se je celo razbremeniti zgolj s tem, da je v času neupravičene odsotnosti z dela na "privat poti", kot jo imenuje sama, izdelala nekaj prispevkov, ki jih je po lastni odločitvi v vlogi urednice uredništva objavila v kulturnem programu toženke. Niti morebitno opravljanje posameznih delovnih nalog (priprava prispevkov) ne more sanirati tožničine neupravičene odsotnosti z dela.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., prvi odstavek II. in III. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v delu, ki glasi:

"1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 20. 6. 2023, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 22. 6. 2023 in traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

11.Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje drugače kot sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožnica s svojim ravnanjem, povzetim zgoraj, naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, tako obveznost vestnega opravljanja dela upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu po 33. členu ZDR-1 kot tudi obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil po 34. členu istega zakona, s čimer je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno pojasnilo, da mora biti za zakonitost in utemeljenost izredne odpovedi delodajalca poleg enega od razlogov iz 110. člena ZDR-1 v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 izpolnjen tudi nadaljnji (samostojni) pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Utemeljena pa je pritožbena graja prvostopnega zaključka, da sicer ugotovljena hujša kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja ni tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje tak zaključek sprejelo ob stališču, da tožnica ni kršila svoje dolžnosti vestnega opravljanja dela, ki je po že zgoraj pojasnjenem zmotno. Glede na (širše) ugotovljene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnice iz delovnega razmerja, pojasnjene zgoraj, sodišče druge stopnje zaključuje, da je v obravnavani zadevi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v smislu nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Toženka ga je že v izpodbijani odpovedi utemeljevala s popolno izgubo zaupanja v delavko, ki ne upošteva navodil delodajalca, ravna samovoljno ter v sklopu enega dejanskega stanja stori več kršitev. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da je potrebno obstoj tega pogoja presojati ob tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi. Jasno je tudi, da je interes tožnice po nadaljevanju delovnega razmerja (vsaj do izteka odpovednega roka) podan. Na podlagi ugotovljene okoliščine, da je bil njen nadrejeni odgovorni urednik (B. B.) s tožničinim dolgoletnim delom zelo zadovoljen, prav tako ostali zaposleni v redakciji, nadrejeni pa se je z obiskom filmskega festivala strinjal in tožnico v tem v celoti podpiral, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da odnos med tožnico in toženko ni bil porušen. Tožničin odgovorni urednik namreč ni tisti, v pristojnosti katerega je bila odločitev v zvezi s podajo izredne odpovedi tožnici, temveč je bila ta v pristojnosti v. d. direktorja toženke C. C. (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8), zato je lahko v razmerju do tožnice ob odločitvi za podajo izredne odpovedi relevantno zgolj zaupanje slednjega. Iz povzete izpovedbe le-tega (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9) je mogoče dovolj jasno razbrati razloge za izgubo zaupanja v tožnico, ki se v delu glede njenega samovoljnega odhoda na neodobreno pot skladajo z očitki v odpovedi, čeprav je iz njih razbrati še globlji razkol med njim in tožnico in hujše očitke zoper njo (ki niti niso zajeti v izpodbijano odpoved).

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ od 22. 6. 2023 naprej ter ji za čas od 22. 6. 2023 do 30. 11. 2023 obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini 3.816,61 EUR, od 1. 12. 2023 do 31. 5. 2024 nadomestilo plače v višini 3.827,84 EUR in od 1. 6. 2024 dalje nadomestilo plače v višini 3.381,98 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega neto zneska nadomestila plače od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni."

12.Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je šlo pri ugotovljeni tožničini kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v obliki samovoljnega šestdnevnega obiska filmskega festivala v nasprotju z navodilom oziroma odobritvijo nadrejenega v. d. direktorja) vendarle za dovolj hudo kršitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Toženka pravilno izpostavlja, da v kolikor bi tudi ostali delavci ravnali tako kot tožnica, delodajalec ne bi imel nobene direktivne oblasti nad delom zaposlenih in ne bi več mogel organizirati in voditi dela. Izbrana sankcija za tožničino kršitev in posledični šestdnevni neupravičen izostanek z dela je tudi skladna s sankcijami v primerljivih primerih iz sodne prakse, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožba.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka na prvi stopnji.

13.Ostale okoliščine, ki jih je v sklopu (ne)izpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (presoje možnosti nadaljevanja delovnega razmerja) upoštevalo sodišče prve stopnje, po presoji sodišča druge stopnje za odločitev o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka niso pomembne. Goljufija, ki jo je tožnici zaslišan kot priča očital C. C., ni bila predmet očitkov iz izredne odpovedi, zato okoliščina, da je sodišče ni prepoznalo, ne more vplivati na možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Po že zgoraj pojasnjenem je tudi nepomembno, če je tožnica v času neopravičene odsotnosti z dela na "privat poti" pripravljala prispevke, ki so bili nato objavljeni v programu toženke. Slednje še ne opraviči njene neodobrene, torej neopravičene odsotnosti z dela, niti ne opravičuje tožnice, da za obdobje te odsotnosti evidentira opravljene ure dela.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

14.Vse obrazloženo je ob pravilni uporabi materialnega prava na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje narekovalo ugoditev pritožbi toženke in spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 5. alineji 358. člena ZPP.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/2, 350, 350/2, 358, 358-5

Obrazložitev

15.Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Ker tožnica v postopku na prvi stopnji posledično ni uspela, krije sama svoje stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov postopka na prvi stopnji ni priglasila.

2.1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2023, ki jo je toženka podala tožnici, ter odločilo, da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo 22. 6. 2023, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od 22. 6. 2023 naprej prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ ter ji od takrat naprej izplačati nadomestilo plače v višini, kot jo je za posamezna časovna obdobja opredelilo v izreku sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega neto zneska nadomestila plače od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; višji tožbeni zahtevek (za nadomestilo plače od 1. 6. 2024 dalje v višini 49,69 EUR mesečno s pripadki) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.555,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

3.2. Zoper tako odločitev (smiselno njen ugodilni del) se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka brez določne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter naložitve tožnici plačila stroškov postopka. Kot napačno graja prvostopno odločitev, da je odpoved nezakonita, ker je tožnica sicer kršila svoje obveznosti in je brez odobritve nadrejenega odšla na pot na filmski festival v A. (tujina), vendar pa je svoje delo opravila vestno in za toženko stroškovno racionalno, zaradi česar kršitev ni bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s sodno prakso instančnih sodišč1 je odklonitev službene poti ter izvedba službene poti v nasprotju z navodilom delodajalca razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v obravnavani zadevi je tožnica ravnala v nasprotju z izrecnim navodilom delodajalca z razliko, da je kljub prepovedi odšla na filmski festival, medtem ko v zadevi VIII Ips 215/2007 delavec ni hotel oditi na službeno pot. Glede na odločitev v zadevi Pdp 97/2016 tudi izvedba službene poti, ki je v nasprotju z navodilom delodajalca, predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved. Zato ni dvoma, da je odpoved utemeljena tudi v obravnavani zadevi. Razloga za odpoved ne more sanirati niti dejstvo, da je tožnica poskušala svojo kršitev omiliti in zakriti s tem, da je zlorabila svoj položaj urednice uredništva in je sama sebi odobrila objavo novinarskih prispevkov, ki jih je pripravila na filmskem festivalu, torej na službeni poti, ki je delodajalec ni odobril in jo je celo izrecno prepovedal. Tožnica tako ni odšla za 7 dni na filmski festival v A. (tujina) brez odobritve nadrejenega, pač pa kljub njegovi izrecni prepovedi, s čimer je izrecno ravnala v nasprotju z navodilom delodajalca. Toženka v potrditev navedenega v pritožbi izpostavlja posamezne dele izpovedb prič B. B. in C. C. v zvezi z neodobritvijo službene poti ter tožnice, da pot sploh ni bila službena pot, saj je vse stroške nosila sama, tako da je to bila privat pot. Izpostavlja bistveno razliko med neodobritvijo in prepovedjo. Pri neodobrenem službenem potovanju obstaja možnost, da delavec ne ve, da ravna napačno, v obravnavanem primeru pa je tožnica dobro vedela, da ravna v direktnem nasprotju z odločitvijo delodajalca. Samo tožnica si je samovoljno dovolila, da gre na filmski festival, kljub temu, da ji službena pot ni bila odobrena, da tudi ni bila potrebna in ji je bil odhod na filmski festival celo prepovedan. Svojo samovoljo je poskušala omiliti z naknadnim prijavljanjem dopusta, ko to ni uspelo pa tudi z bolniško odsotnostjo. Vse navedeno dokazuje, da gre za tako hudo kršitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da kršitev v obliki samovoljnega sedemdnevnega obiska filmskega festivala v direktnem nasprotju z navodilom nadrejenega ni kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je bilo delo dobro opravljeno. Če bi tudi ostali delavci ravnali tako kot tožnica, delodajalec ne bi imel nobene direktorske oblasti nad delom in ne bi več mogel organizirati in voditi dela. Merilo za utemeljenost odpovedi je po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami), ali delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa, ali je med kršitvijo uspel narediti nekaj za delodajalca. Tožnica je nastopala v dvojni vlogi, tudi v vlogi urednice uredništva, ki je sama sebi odobrila objavo prispevkov, kar sodišče sedaj (zmotno) šteje za razbremenitev tožničine kršitve. Iz izvedenega dokaznega postopka je očitno, da je tožnica odšla na filmski festival, ker je bila tako pač vajena in je štela, da ji ta ugodnost pripada. Zaradi teže kršitve in ker je tožnica svojo kršitev celo predstavljala kot nekakšno spodbudo k upiranju navodilom delodajalca, ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Toženka priglaša pritožbene stroške.

Pridruženi dokumenti:*

16.Stroške pritožbenega postopka krijeta stranki sami. Tožnica, ki z odgovorom na pritožbo ni uspela, jih krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, je s pritožbo sicer uspela, vendar pa nosi breme svojih stroškov pritožbe v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja neutemeljenost pritožbenih navedb, zavzema se za njeno zavrnitev ter potrditev (izpodbijanega dela) prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin pravilno ugotovilo, da kršitev tožnice ni bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ni bil izpolnjen dodatni pogoj, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče.

-------------------------------

5.Pritožba je utemeljena.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

1Izpostavlja sodbi VSRS VIII Ips 215/2007 z dne 7. 10. 2008 in VDSS Pdp 97/2016 z dne 10. 10. 2016.

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Na pravilno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za sprejeto odločitev, pa je sodišče prve stopnje s tehtanjem pomena tožničine sicer ugotovljene kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in s presojo izpolnjenosti dodatnega pogoja, ali nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka, po presoji sodišča druge stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da kršitev ni tako huda, da bi lahko utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožji ukrep delodajalca zoper delavca.

2Kot v op. 1, tudi Pdp 691/2021 z dne 1. 3. 2022.

7.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2023, ki jo je toženka podala tožnici zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožbenemu zahtevku je ugodilo, saj je ugotovilo, da je tožnica z odhodom na službeno pot v A. (tujina) v obdobju od 16. 5. 2023 do 21. 5. 2023 brez odobritve v. d. direktorja sicer kršila svojo pogodbeno obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki delavcu nalaga, da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (ne pa tudi obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1). Vendar po oceni sodišča kršitev tožnice ni bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ni bil izpolnjen dodatni pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.