Jedro

Upravni organ ni upravičen zavrniti izdaje obrtnega dovoljenja, če stranka ni predložila dokazila (uporabnega dovoljenja za poslovni prostor), ki bi ga moral upravni organ priskrbeti po uradni dolžnosti.

Najemnik poslovnega prostora ne more dobiti obrtnega dovoljenja, če je investitor zgradil objekt v nasprotju z gradbenimi predpisi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za trgovino Republike Slovenije.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine je z odločbo z dne 28.9.1992 zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo obrtnega dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti - prodaja na drobno mešanega blaga. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da obratovalnico samostojnega obrtnika lahko ustanovi, kdor izpolnjuje vse taksativno naštete pogoje iz 89. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS št. 35/88 in 24/89) in, da mora glede izpolnjevanja teh pogojev predložiti ustrezna dokazila. Po določbi 8. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS štev. 34/84) se zgrajeni objekt lahko začne uporabljati šele, ko je zanj izdano uporabno dovoljenje. Zato je prvostopni organ pozval tožnika, naj v 15. dneh predloži določena listinska dokazila, med katerimi je bilo navedeno tudi uporabno dovoljenje za trgovino. Tožnik zahtevanega uporabnega dovoljenja (kot tudi ostalih zahtevanih dokazil) ni predložil, zato tožena stranka meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 5. in 7. točke 89. člena obrtnega zakona, potrebnih za pridobitev obrtnega dovoljenja.

Zoper odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za pridobitev obrtnega dovoljenja tudi glede poslovnih prostorov. Uporabnega dovoljenja za poslovne prostore ni predložil, ker ga kot najemnik prostorov ni dolžan predložiti. Lastnik teh poslovnih prostorov si je pridobil ustrezno dovoljenje za gradnjo. V teh prostorih je že opravljala enako trgovsko dejavnost druga oseba, pred tem pa so pristojni inšpekcijski organi ugotovili, da prostori izpolnjujejo vse predpisane pogoje za opravljanje trgovske dejavnosti. Tožena stranka se ni smela spuščati v predpise o graditvi objektov, ker bi te zadeve morala urediti pristojna inšpekcija z lastnikom objekta in ne s tožnikom kot najemnikom poslovnih prostorov. Ker po obrtnem zakonu za izdajo obrtnega dovoljenja ni potrebno predložiti uporabnega dovoljenja, si je ta pogoj upravni organ izmislil. Tožnik ostalih dokazil ni predložil, ker je zahteval od upravnega organa, naj najprej odloči glede uporabnega dovoljenja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma naj v stvari samo odloči meritorno.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba tožene stranke pravilno ugotavlja, da obratovalnico samostojnega obrtnika lahko ustanovi le oseba, ki izpolnjuje vse pogoje, ki so navedeni v 1. odstavku 89. člena obrtnega zakona. Med temi pogoji je tudi "da ima poslovni prostor" (5. točka) in "da izpolnjuje morebitne druge, s posebnimi predpisi določene pogoje" (7. točka). Toda po mnenju sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da bi za izpolnjevanje vseh v 1. odstavku 89. člena obrtnega zakona določenih pogojev moral tožnik predložiti ustrezna dokazila in da se šteje, da če tožnik nima uporabnega dovoljenja za prostor v katerem namerava opravljati svojo dejavnost oziroma ga ni predložil, ne izpolnjuje pogojev iz 5. in 7. točke 89. člena navedenega zakona. Tako stališče, po mnenju sodišča, ni pravilno iz naslednjih razlogov: Po določbi 3. odstavka 89. člena obrtnega zakona (OZ) si mora dokaze o izpolnjevanju pogojev iz 4., 5. in 6. točke 1. odstavka tega člena priskrbeti pristojni občinski upravni organ po uradni dolžnosti. Prvostopni upravni organ zato tožniku ni mogel naložiti, naj - med ostalim - predloži tudi uporabno dovoljenje za trgovino in potrdilo o plačanih davkih - torej dokazila glede pogojev iz 5. in 6. točke 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona o katerih pristojni upravni organi sami vodijo uradno evidenco. Predvsem pa upravni organ ni smel, samo iz razloga ker tožnik ni predložil uporabnega dovoljenja, zavrniti prošnjo za izdajo obrtnega dovoljenja, ne da bi predhodno na drug način ugotavljal ali je bilo za te poslovne prostore investitorju izdano uporabno dovoljenje oziroma ali je za te poslovne prostore investitorju sploh bilo potrebno pridobiti uporabno dovoljenje. Tožnik se je namreč v svojem odgovoru prvostopnem organu, da naj predloži uporabno dovoljenje, kot tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, skliceval na odločbo tožene stranke z dne 20.9.1991. S to odločbo je tožena stranka tožnikovemu predhodniku dovolila v istih poslovnih prostorih opravljati enako trgovsko dejavnost, kot jo je želel opravljati tožnik. Tožnik se je torej smiselno skliceval na to, da ti poslovni prostori ustrezajo vsem zakonskim pogojem, saj sicer njegov predhodnik ne bi mogel dobiti obrtnega dovoljenja. Tožena stranka o teh pritožbenih navedbah ne daje razlogov v izpodbijani odločbi oziroma navaja le, da so ostale navedbe pravno irelevantne. Sodišče pa meni, da različno postopanje upravnega organa ne samo da ni korektno, temveč je tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije).

Zakon o graditvi objektov (ZGO), na katerega se tudi sklicuje izpodbijana odločba, res določa, da se zgrajeni objekt lahko začne uporabljati le, ko je zanj izdano uporabno dovoljenje. Toda po določbi 2. odstavka 74. člena navedenega zakona se uporabno dovoljenje ne izda v primeru, ko po določbah tega zakona ni potrebno gradbeno dovoljenje. Po 77. členu istega zakona pa posamezniku ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za dela za katera ni predpisano lokacijsko dovoljenje - torej če gre za dela opravljena na podlagi potrdila (oziroma po 20.6.1990 na podlagi odločbe) pristojnega upravnega organa o priglasitvi del. Tožnik v tožbi oziroma v dopolnitvi tožbe (ki pa je bila vložena še v roku za vložitev tožbe) zatrjuje, da je lastnik objekta v katerem so predmetni poslovni prostori, ta objekt zgradil na podlagi "urbanističnega potrdila", torej na podlagi priglasitve del. V že navedeni odločbi tožene stranke z dne 20.9.1991, ki je bila izdana prejšnjemu imetniku obrtnega dovoljenja za iste poslovne prostore, je navedeno, da prodajalna leži v prizidku ob stanovanjski hiši. Iz podatkov upravnih spisov ni razvidno oz. upravni organ ni ugotavljal ali je bil ta prizidek zgrajen nelegalno ali pa legalno. Če je bil objekt zgrajen nelegalno, potem tožnik čeprav ni lastnik poslovnih prostorov, ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 5. točke 1. odstavka 89. člena obrtnega zakona za pridobitev obrtnega dovoljenja. Če je bil objekt zgrajen legalno, pa je za pravilno uporabo materialnega predpisa v tej upravni zadevi odločilna okoliščina ali je bil objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja ali zgolj potrdila o priglasitvi del. Ker je dejansko stanje glede te odločilne okoliščine nepopolno ugotovljeno, je tudi nepravilen oziroma vsaj preuranjen sklep tožene stranke, da "če (tožnik) nima uporabnega dovoljenja, tudi poslovnega prostora nima." Iz vseh navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).