Jedro

V obravnavani zadevi je zavarovanje prenehalo učinkovati z izdajo odmerne odločbe v postopku nadzora DDV oziroma potekom roka za prostovoljno izpolnitev odmerjene davčne obveznosti. Nesporno med strankama je namreč dejstvo, da je bila davčna obveznost, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 7. 12. 2023, poplačana iz predloženega zavarovanja. Davčni organ je torej imel podlago za zadržanje sredstev najprej v sklepu z dne 6. 4. 2022, po izdaji odmerne odločbe oziroma poteku roka za prostovoljno izpolnitev v njej ugotovljene davčne obveznosti pa v odločbi z dne 7. 12. 2023 za znesek 8.988,45 EUR.

Izrek

I.Tožba se zavrže v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve tožeče stranke za vračilo zneska 973,71 EUR.

II.V ostalem se tožba zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Sporno v zadevi je, ali je tožnik upravičen do vračila sredstev v višini 9.962,16 EUR. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je namreč z izpodbijano odločbo zavrnila njegov zahtevek za vračilo navedenih sredstev.

2.V obrazložitvi navedene odločbe je obrazloženo, da je davčni organ v postopku odmere davka na motorna vozila zaznal sum izogibanja plačila davku na dodano vrednost (DDV), zato je na podlagi 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tožniku izdal sklep št. DT 4234-11512/2022-8 z dne 6. 4. 2022 o predložitvi instrumenta zavarovanja v obliki gotovinskega pologa v višini 9.962,16 EUR. Tožnik je naloženo izpolnil in zoper sklep o začasnem zavarovanju ni vložil pritožbe. Z vlogo z dne 2. 3. 2023 je od davčnega organa zahteval takojšnje vračilo navedenih sredstev.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Obrazložilo je, da je zoper tožnika uveden davčni nadzor DDV za obdobje od 1. 1. 2022 do 30. 4. 2022, postopek pa je bil s sklepom z dne 15. 2. 2023 prekinjen zaradi poizvedbe o nabavi osebnega vozila pri nemškem davčnem organu. Tožniku je bilo s sklepom z dne 6. 4. 2022 naloženo, da predloži instrument zavarovanja, ZDavP-2 pa v 121. členu določa, da zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. V zakonu torej za primer, kot je obravnavani, ni določen poseben rok za vračilo predloženega instrumenta zavarovanja. Sklep o začasnem zavarovanju tudi ni predmet tega postopka, postopek nadzora, v katerem je bilo zavarovanje predloženo, pa še ni končan. Toženka dopolni še obrazložitev prvostopenjske odločbe glede stroškovnega dela.

4.Tožnik v tožbi pritrjuje procesnemu dejanskemu stanju, kot izhaja iz zgornjih povzetkov. Pojasni, da o njegovi pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka še ni bilo odločeno in da zadeve pri toženki stojijo predolgo. Toženka tudi ni pojasnila, kaj je storila, da bi čem prej pridobila podatke od nemškega organa. Od predložitve zavarovanja 7. 4. 2022 do vložitve zahteve za vračilo sredstev je tako minilo skoraj eno leto, v tem času pa davčni organ ni odločil niti o vloženi napovedi za odmero davka na motorna vozila za sporno vozilo. Četudi zakon ne določa roka za vračilo sredstev, ki so predmet zavarovanja, to ne pomeni, da lahko zadržanje traja neskončno. Vsako zadrževanje sredstev državnih organov mora namreč imeti mejo, zato tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

5.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da pogoji za vračilo sredstev niso izpolnjeni, zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. in II. točki izreka

6.Tožba v delu, ki se nanaša na vračilo že vrnjenega zneska ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

7.Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, navedena dejstva pa potrjujejo tudi podatki upravnega spisa, je tožnik pri davčnem organu 1. 4. 2022 vložil napoved za odmero davka na motorna vozila za vozilo znamke Volvo. Ker so obstajali sumi, da je pri pridobitvi navedenega motornega vozila za uporabo posebne obdavčitve DDV do utaje plačila DDV, je davčni organ zoper tožnika začel postopek nadzora DDV za obdobje od 1. 1. 2022 do 30. 4. 2022. Med postopkom je izdal sklep št. DT 4234-11512/2022-8 z dne 6. 4. 2022, s katerim je tožniku naložil, da v roku 15 dni predloži instrument zavarovanja v obliki gotovinskega pologa z veljavnostjo izpolnitve davčne obveznosti v višini 9.962,16 EUR. Tožnik je ravnal, kot mu je nalagal sklep in 6. 4. 2022 na ustrezni podračun nakazal zgoraj navedeni znesek, o čemer je davčni organ 7. 4. 2022 izdal potrdilo.

8.Nato je davčni organ s sklepom št. DT 0610-225/2023-4 z dne 15. 2. 2023 prekinil postopek nadzora zaradi oprave poizvedbe pri pristojnem nemškem organu (75. a člen ZDavP‑2). Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo in hkrati zahteval vračilo sredstev, ki jih je plačal na podlagi sklepa o zavarovanju z dne 6. 4. 2022. Davčni organ je njegovo zahtevo zavrnil z (delno) odločbo, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

9.Ker je od vložitve tožbe minilo eno leto, je sodišče z namenom razjasnitve procesnega dejanskega stanja v povezavi s procesnimi predpostavkami, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, od toženke pridobilo podatek o stanju postopka nadzora v letu 2024. Toženka je sporočila, da je bila po izpodbijani odločbi že izdana odmerna odločba št. DT 0610-225/2023-29 z dne 7. 12. 2023, s katero je bil tožniku odmerjen DDV po stopnji 22 % v znesku 8.655,74 EUR. Ker je tožnik v obračunu za april 2022 že obračunal DDV od razlike v ceni rabljenega vozila v znesku 531,97 EUR, razlika za plačilo znaša 8.123,77 EUR, kar skupaj z obrestmi znaša 8.988,45 EUR. Navedena davčna obveznost je bila poravnana iz naslova položenega zavarovanja, razliko, to je 973,71 EUR, pa je davčni organ tožniku vrnil 20. 2. 2024. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-16-3/2024-2 z dne 31. 7. 2024 odločbo davčnega organa z dne 7. 12. 2023 odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek, ki je po podatkih toženke še v teku.

10.Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2024 potrdil navedbe toženke in vztrajal, da pravna podlaga za zadržanje sredstev ne more biti odmerna odločba, ki je bila v celoti odpravljena, ampak zgolj sklep o zavarovanju.

11.Pravilno je tožnikovo stališče in v tem delu mu sodišče pritrjuje, da začasno zavarovanje ne more trajati brez časovnih omejitev. V zvezi s tem ZDavP-2 v prvem odstavku 121. člena določa, da zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti, v prvem odstavku 122. člena pa, da se zavarovanje ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti.

12.V obravnavani zadevi je zavarovanje prenehalo učinkovati z izdajo odmerne odločbe v postopku nadzora DDV oziroma potekom roka za prostovoljno izpolnitev odmerjene davčne obveznosti. S tem dnem so torej šele prenehali pravni učinki zavarovanja, ne glede na to, da odločba ni bila izdana v instrukcijskem roku, ki ga določa ZDavP-2. Zadevni postopek je bil namreč prekinjen, kar nedvomno lahko pomeni določeno podaljševanje postopka, v zvezi s katerim je tudi izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave),

ni pa zgolj zaradi daljšega trajanja postopka upravičena do vračila že plačanih zneskov, ki temeljijo na zakonitih odločitvah davčnega organa.

13.Nesporno med strankama je namreč dejstvo, da je bila davčna obveznost, ki je bila ugotovljena z odločbo z dne 7. 12. 2023, poplačana iz predloženega zavarovanja. Temu dejstvu tožnik ne nasprotuje, niti ne trdi, da bi isto obveznost plačal ponovno po izdani odločbi. Davčni organ je torej imel podlago za zadržanje sredstev najprej v sklepu z dne 6. 4. 2022, po izdaji odmerne odločbe oziroma poteku roka za prostovoljno izpolnitev v njej ugotovljene davčne obveznosti pa v odločbi z dne 7. 12. 2023 za znesek 8.988,45 EUR. V preostanku je bil zavarovanje dolžan sprostiti skladno z zgoraj citiranim 122. členom ZDavP‑2, kar je tudi storil.

14.Glede na navedeno tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje o tistem delu tožbe, s katerim izpodbija odločbo o zavrnitvi zahteve za vračilo plačanih sredstev, kolikor so mu ta že bila vrnjena. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo v tem delu zavrglo. Po navedeni določbi sodišče ravna, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožnik si namreč v tem delu z izpodbojno tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, saj morebitna odprava odločbe glede že vrnjenega zneska ne bi v ničemer spremenila njegove situacije, saj je v tem delu njegova zahteva za vračilo sredstev že bila (sicer po izdaji izpodbijane odločbe in po vložitvi tožbe) uresničena.

15.V ostalem pa je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Po presoji sodišča zakonski pogoji za vračilo sredstev v višini 8.988,45 EUR niso izpolnjeni iz razlogov, navedenih v 12. in 13. točki obrazložitve te sodbe. Tudi naknadna odprava odločbe z dne 7. 12. 2023 v pritožbenem postopku in vrnitev zadeve v ponovni postopek ne pomenita take okoliščine, ki bi narekovala vračilo že plačanih sredstev. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 se v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. To pomeni, da tudi na podlagi te določbe tožnik ne bi bil upravičen do vračila zneska 8.988,45 EUR, dokler v ponovljenem postopku ne bo ugotovljena nova davčna obveznost. Glede na navedeno je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za vračilo zneska 8.988,45 EUR, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

16.Neskladna s podatki upravnega spisa pa je tožbena trditev, da davčni organ še ni odmeril davka na motorna vozila na podlagi 1. 4. 2022 vložene davčne napovedi. Po podatkih upravnega spisa je bila 7. 4. 2022 izdana odločba št. DT 4243-11512/2022- 10, s katero je bil tožniku odmerjen davek na motorna vozila v višini 232,50 EUR. Postopek nadzora, v zvezi s katerim je bilo predloženo zavarovanje, pa se nanaša na obveznost iz naslova DDV.

17.Sodišče je v zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave, ker sta se ji obe stranki pisno odpovedali (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1). Sodišče je tako odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, predloženih v postopku.

K III. točki izreka

18.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 184/2020 z dne 21. 4. 2021.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 97, 111, 121

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.