Jedro

Po ZLPP pomeni lastninsko preoblikovanje podjetja spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja (1. in 17. čl. ZLPP). Nepremičnine (v konkretnem primeru stanovanja), navedene v otvoritveni bilanci (s katero se po določilu 4. čl. ZLPP le ugotovi družbeni kapital), ne postanejo last gospodarskih družb v procesu lastninskega preoblikovanja. Z začasnimi odredbami po ZLPP (II. poglavje) se varujejo zahtevki denacionalizacijskih upravičencev za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij do teh podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP, ne pa tudi druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja (9. čl. ZLPP). Tudi 41. čl. ZDen se nanaša na vračanje podjetij in kapitala, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik namreč zahteva vrnitev dveh stanovanj. Za vračanje takega premoženja pa določila ZLPP ne pridejo v poštev in torej tudi ne določila o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. Lastninjenje stanovanj ureja SZ. Pravne osebe (podjetja ne glede na to, kdaj so se lastninsko preoblikovala) so po določilu 112. čl. SZ pridobile lastninsko pravico na stanovanjih z dnem uveljavitve SZ. SZ pa nadalje ureja tudi privatizacijo stanovanj, saj so pravne osebe, ki so z uveljavitvijo SZ postale lastnice družbenih stanovanj, ta dolžna prodati dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Vendar pa to pravilo ne velja brez izjeme - v 117. čl. splošno predpisano obveznost namreč omejuje že sam SZ (125. čl. SZ), poleg tega pa tudi ZDen (88. čl.) in nekateri drugi zakoni (kot npr. Zakon o zadrugah). 88. čl. ZDen v razmerju do 117. čl. SZ določa nedopustnost predmeta prodaje. Vložena zahteva za denacionalizacijo spornih stanovanj in še nedokončan postopek pred upravnim organom sta torej ovira za prodajo stanovanja, za kršitev katere zakon predvideva ničnostno sankcijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Prodajna pogodba z dne 27.9.1993, s katero je tožena stranka družbi B. prodala tožencu D. Z. stanovanje št. 1 s površino 50,43 m2, nahajajoče se v kleti hiše v kraju Č., ulica P., stoječi na parc. št. 161/2 k.o. in prodajna pogodba z dne 3.2.1993, s katero je tožena stranka družbe B. prodala toženi S. K. stanovanje št. 3 v izmeri 60,88 m2, nahajajoče se v pritličju iste hiše, sta nični in zato brez pravnega učinka, kar so toženci dolžni priznati." Tožena stranka je dolžna tožniku nerazdelno povrniti njegove stroške vsega postopka v znesku 288.280,00 SIT v 15. dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta nični prodajni pogodbi z dne 27.9.1993 in 3.2.1993, s katero je prva toženka drugemu in tretji toženki prodala stanovanji št. 1 in 3. v hiši na naslovu ulica P., kraj Č. Tožeči stranki je naložilo, da povrne tožencema njune pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen), Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in posredno Stanovanjskega zakona (SZ). Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb, ker je družba B. razpolagala s stanovanjema v nasprotju z določbo 88. čl. ZDen, po kateri z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1992) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoji dolžnost vrnitve, siceršnji pravni posli, sklenjeni kljub zakonski prepovedi, pa so nični. Tožnik bi imel pravno korist, če bi sodišče ugodilo njegovemu zahtevku, saj bi bil ugodnejši njegov položaj v postopku denacionalizacije (187. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ob vsebini določbe 88. čl. ZDen in nespornem dejstvu, da je bila denacionalizacija hiše v ulici P., v kraju Č. zahtevana v zakonitem roku ter ob predložitvi prodajnih pogodb, bi se moralo sodišče opredeliti do uveljavljane ničnosti pogodb, odločitev o tožnikovi upravičenosti, da prejme stanovanji vrnjeni v naravi, pa prepustiti pristojnemu upravnemu organu, ki vodi postopek denacionalizacije. Tako pa je sodišče z zaključkom, da pripada tožniku za stanovanji le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS, prevzelo vlogo, ki gre po zakonu drugemu državnemu organu. Po vložitvi zahteve za denacionalizacijo vodi upravni organ postopek po Zakonu o upravnem postopku, zaradi česar ne pride v poštev načelo prostega razpolaganja z zahtevki iz ZPP. Za pravdo ni pomembno, da je tožnik zahteval najprej odškodnino za podržavljeno premoženje in med postopkom zahtevek spremenil ter uveljavljal vrnitev nepremičnine v naravi.

Tudi v primeru, če upravičenec uveljavlja denacionalizavcijo v obliki odškodnine, upravni organ lahko odloči, da se mu podržavljeno premoženje vrne v naravi. Vrnitev v naravi je namreč v zakonu predvidena kot primarna oblika denacionalizacije. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 88. čl. ZDen, ki je absolutne narave in ni odvisen od zahtevka. Določba 88. čl. ZDen je nedvoumna in prepoveduje razpolaganje s podržavljenim premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve in ne le s premoženjem, glede katerega je upravičenec postavil zahtevek, da se mu vrne v naravi.

Sodišče prve stopnje je dalo predlogu za izdajo začasne odredbe po 11. čl. ZLPP pomen, ki ga ta nima. Zakon namreč ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom (1. čl.) in omenja le družbeni kapital, ki nima znanega lastnika, ureja pa tudi zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij s predlaganjem začasnih odredb (9.-11. čl.).

Upravičencem so bila naložena določena procesna dejanja le v razmerju do družbenega kapitala, nahajajočega se v podjetjih ob uveljavitvi ZLPP (torej na dan 25.11.1992), ne pa tudi glede premoženja, ki je bilo že olastninjeno na podlagi drugih predpisov. Družba B. je postala lastnica stanovanj že na podlagi 112. čl. SZ, ki je začel veljati dne 19.10.1991. Ker je kasnejši ZLPP urejal način lastninjenja družbenega kapitala in ker ob uveljavitvi tega zakona stanovanja niso bila več v družbeni lastnini, je možna samo taka razlaga ZLPP, da v primerih, kadar upravičenec v postopku denacionalizacije zahteva vrnitev podržavljenih stanovanj, opustitev predloga za začasne odredbe zanj nima nikakršnih posledic. Drugačna razlaga zakona s strani sodišča prve stopnje je zmotna. V izpodbijani sodbi je odveč poudarek, da gre pri 11. čl. ZLPP v razmerju do 88. čl. ZDen za lex specialis. To razmerje je za odločitev v pravi irelevantno. Proces lastninjenja stanovanj v družbeni lastnini je bil izveden s SZ in na ta proces ZLPP ni imel nobenega vpliva. Gre za ločeno obliko lastninjenja, pri kateri niso bila potrebna nikakršna zavarovanja, saj je že zakon lastninsko pravico prenesel na uporabnike z dvema omejitvama: da so jih na zahtevo dolžni prodati imetnikom stanovanjske pravice in da z njimi ne smejo razpolagati, če so predmet denacionalizacije. Sodišče prve stopnje je končno prezrlo, da je družba B. prodala stanovanje toženki S. K. že 3.2.1993, torej pred iztekom roka za vložitev začasne odredbe po 11. čl. ZLPP. Vsaj glede te pogodbe zaključek sodišča zanesljivo ne more obveljati.

Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka utemeljeno opozarja na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po ZLPP pomeni lastninsko preoblikovanje podjetja spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja (1. in 17. čl. ZLPP). Gre torej za privatizacijo družbenega kapitala. Nepremičnine (v konkretnem primeru stanovanja), navedene v otvoritveni bilanci (s katero se po določilu 4. čl. ZLPP le ugotovi družbeni kapital), ne postanejo last gospodarskih družb v procesu lastninskega preoblikovanja, saj ZLPP takega določila ne vsebuje.

ZLPP tudi ne določa, da podjetja, ki se po tem zakonu lastninsko preoblikujejo, pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah (stanovanjih) podjetij - torej ne daje podlage za zaključek, da naj bi podjetja pridobila lastninsko pravico na nepremičninah (stanovanjih) tedaj, ko so se lastninsko preoblikovala.

Z začasnimi odredbami po ZLPP (II. poglavje) se varujejo zahtevki denacionalizacijskih upravičencev za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij do teh podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP, ne pa tudi druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja (9. čl. ZLPP).

Pravilno sodišče prve stopnje ta določila povezuje s 41. čl. ZDen, vendar pa pri tem prezre, da se tudi ta nanaša na vračanje podjetij in kapitala, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik namreč zahteva vrnitev dveh stanovanj. Za vračanje takega premoženja pa določila ZLPP ne pridejo v poštev in torej tudi ne določila o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev. Tožnikova opustitev vložitve predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. čl. ZLPP in lastninsko preoblikovanje prve toženke potemtakem nimata vpliva niti na tožnikov zahtevek za denacionalizacijo stanovanj niti na obliko denacionalizacije in končno niti na tožnikovo pravico, da se kot zainteresirana oseba sklicuje na ničnost. Lastninjenje stanovanj ureja Stanovanjski zakon. Po določilu 112. čl. SZ so pravne osebe postale z dnem uveljavitve SZ lastnice stanvanj, na katerih so imele pravico uporabe.

Podlaga za pridobitev lastninske pravice prve toženke na spornih stanovanjih je torej SZ, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Pravne osebe (podjetja ne glede na to, kdaj so se lastninsko problikovala) so torej pridobile lastninsko pravico na stanovanjih z dnem uveljavitve SZ in tako SZ pomeni metodo lastninjenja doslej družbenih stanovanj. SZ pa nadalje ureja tudi privatizacijo stanovanj, saj so pravne osebe, ki so z uveljavitvijo SZ postale lastnice družbenih stanovanj, ta dolžna prodati dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Vendar pa to pravilo ne velja brez izjeme - v 117. čl. splošno predpisano obveznost namreč omejuje že sam SZ (125. čl. SZ), poleg tega pa tudi ZDen (88. čl.) in nekateri drugi zakoni (kot npr. Zakon o zadrugah). Tudi to pritožba pravilno poudarja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot denacionalizacijski upravičenec vložil zahtevo za denacionalizacijo pravočasno (v roku iz 64. čl. ZDen).

Predmet denacionalizacije je cela stavba na naslovu ulica P., v kraju Č., v kateri sta tudi (sporni) stanovanji št. 1 in 3, ki jih je prva toženka prodala drugemu in tretji toženki. Glede na to, da ju je prodala po privatizacijskih določilih SZ (čl. 117 in naslednji), očitno ni nobenega dvoma, da gre za stanovanji po tem zakonu (2. in 3. čl. SZ).

ZDen v 88. čl. določa, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje v nasprotju s tem pa so nični.

Navedeno določilo v razmerju do 117. čl. SZ torej določa nedopustnost predmeta prodaje. Vložena zahteva za denacionalizacijo spornih stanovanj in še nedokončan postopek pred upravnim organom sta torej ovira za prodajo stanovanja, za kršitev katere zakon predvideva ničnostno sankcijo. Prav ima namreč pritožba tudi, da določilo 88. čl. ZDen ni odvisno od vsebine zahteve za denacionalizacijo, v konkretnem primeru od tega, da je tožnik v denacionalizacij- skem postopku prvotno zahteval odškodnino kot obliko denacionalizacije in šele kasneje, tekom postopka (dne 5.10.1995) to spremenil v zahtevo za vrnitev premoženja.

Prepoved razpolaganja iz 1. odst. 88. čl. ZDen velja 30 dni po preteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo (3. odst. citiranega določila), za slednje torej prepoved velja do konca postopka denacionalizacije, saj bo šele v tem postopku odločeno o tem, ali in na kakšen način bo premoženje vrnjeno upravičencu. Pravilno namreč poudarja pritožba, da je vrnitev premoženja (z vrnitvijo v last in posest, vrnitvijo lastninske pravice ali vrnitvijo lastniskega deleža) primarna oblika denacionalizacije in šele če ta ni možna, gre upravičencu odškodnina (2. odst. 2. čl. ZDen) - o vsem tem pa bo odločeno v postopku pred pristojnim upravnim organom. Na prepoved iz 1. odst. 88. čl. ZDen torej ne more vplivati, ali je zahtevo za denacionalizacijo vložila upravičena oseba in ali je upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, temveč zadošča, da je bila takšna zahteva vložena v roku in da postopek za denacionalizacijo po tej zahtevi še ni končan.

Sodišče prve stopnje je ob že omenjeni ugotovitvi, da gre za nepremičnino, ki je bila podržavljena in je predmet denacionalizacijskega postopka, torej napačno uporabilo materialno pravo (že navedena določila ZLPP, ZDen in SZ).

Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (4. tč.

373. čl. ZPP).

Sprememba sodbe na pritožbeni stopnji je narekovala tudi novo odločitev o vseh stroških postopka (2.odst. 166. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP in 1. odst. 155. čl. ZPP priznalo potrebne pravdne stroške, ki jih je ta priglasila v postopku pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbe.

Prvi, odmerjeni po stroškovniku tožeče stranke ob koncu postopka pred sodiščem prve stopnje, znašajo 189.655,00 SIT, drugi pa 98.625,00 SIT, torej stroški vsega postopka skupaj 288.280,00 SIT. Podrobna specifikacija in odmera stroškov sta razvidni iz njihove priglasitve.