Jedro

Kdaj je pri obdolžencu podana takšna telesna ali psihična pomanjkljivost ali kakšna druga posebna okoliščina, zaradi katere se ni zmožen sam uspešno braniti, je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene K.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po čl. 98 a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z v uvodoma navedeno sodbo spoznalo K.R. za krivo storitve kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Pritožbo zagovornika obdolženke je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Kopru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov kazenskega postopka je obdolženko oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 70. člena ZKP namreč ni podana, saj zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih naj bi bila obsojenka očitno nezmožna, da se sama brani. V preostalem delu pa zagovornik uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, kjer izpodbija direktni naklep, češ da se obsojenka ni zavedala, da stanovanje ni več njeno, ker da ji oškodovanka za stanovanje ni plačala niti tolarja. Smiselno gre torej za uveljavljanje razloga dejanske zmote, za tak zaključek pa v spisu ni podlage.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 70. člena ZKP je po mnenju zagovornika podana v tem, da bi morala imeti obdolženka kot očitno nezmožna, da se sama brani, zagovornika že pri prvem zaslišanju.

Prvi odstavek 70. člena ZKP med drugim določa obvezno obrambo s pomočjo zagovornika že pri prvem zaslišanju tudi tedaj, če je obdolženec sicer nezmožen, da se sam uspešno brani. Kdaj je pri obdolžencu podana takšna telesna ali psihična pomanjkljivost ali kakšna druga posebna okoliščina, zaradi katere se ni zmožen sam uspešno braniti, je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. V obravnavani kazenski zadevi sodišče ni ugotovilo in tudi iz spisa ne izhajajo okoliščine, ki bi upravičevale tak zaključek. Glede na to zagovornik v zahtevi očita kršitev izhajajoč iz drugačnih procesno pravno relevantnih dejstev, kot jih ugotavlja sodišče in kot izhajajo iz podatkov v spisu, zaradi česar z uveljavljeno kršitvijo ne more biti uspešen. Obdolženki je bil sicer res postavljen zagovornik po izreku sodbe, vendar le iz razloga, ker si zaradi skromnih premoženjskih razmer sama zagovornika ne more najeti. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.4.2005 pa je bila obdolženka tudi pravilno poučena o pravici do zagovornika in je izjavila, da se bo zagovarjala sama iz vsebine njenega zagovora pa ni mogoče sklepati, da ne bi razumela svojega procesnega položaja, oziroma je očitno, da je na glavni obravnavi ocenila, da je sama sposobna podati konsistentno in sebi primerno obliko obrambe, kot je to pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče (4. odstavek na strani 2 sodbe tega sodišča).

Utemeljena pa tudi ni zahteva v delu, kjer sodišču očita kršitev materialnopravnih določb in sicer, da bi sodišče moralo uporabiti institut dejanske zmote, saj tudi v tem primeru zagovornik izhaja iz drugače ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga ugotavlja sodišče. V obeh sodbah je namreč obrazloženo (sodba sodišča prve stopnje peti in šesti odstavek na strani tri in sodba sodišča druge stopnje drugi odstavek na strani štiri) katere so tiste okoliščine, iz katerih je jasno razvidno, da se je obdolženka zavedala, da stanovanje ni več njena last oziroma da glede tega ne more biti v dejanski zmoti. Nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, da oškodovanka obdolženki še ni plačala niti tolarja za odkup tega stanovanja, ter da ji je izvršitelj nezakonito vdrl v stanovanje, pomenijo le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb procesnega ali materialnega zakona, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker bi bilo s plačilom povprečnine glede na premoženjske razmere obsojenke, razvidne iz podatkov v spisu, ogroženo njeno vzdrževanje, jo je Vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu (povprečnine).