Jedro

Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS opr. št. II Upr 1921/2019 z dne 9. 4. 2020. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je organ pri presoji pogojev za dodelitev BPP na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) dolžan upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Toženka je na podlagi tožničine prošnje za BPP in sklepa, ki ga tožnica želi izpodbijati, ugotovila, da gre za sklep, s katerim je sodišče zavrglo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker tožnica ni odgovorila na poziv sodišča k dopolnitvi vloge. Sodišče se je pri tem oprlo na določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem sodišče v primeru nerazumljive ali nepopolne vloge zahteva od vložnika, naj vlogo popravi ali dopolni, in če vložnik tega ne stori tako, da je vloga primerna za obravnavo, to vlogo zavrže. Glede na te zakonske določbe, stanje zadeve ter dejstvo, da želi tožnica vložiti pritožbo zoper sklep, s katerim je bil njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavržen zaradi njene pasivnosti, je po toženkinem mnenju že na prvi pogled jasno, da tožnica s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da objektivni pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ni izpolnjen.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je njena vloga za BPP nanašala na sklep, izdan v času izrednih razmer, ki jih je povzročil corona virus. Zato je bilo težko priti v stik s sodišči in odvetniki, tako da ni mogla dobiti potrebnih informacij, pomoči in pravnih nasvetov. Prišlo je do kršitve načela kontradiktornosti, zato prosi za dodelitev predlaganega odvetnika. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo opravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

3. Toženka je sodišču preložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanje in pravno podlago (…).

6. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva.

7. Prav na tako okoliščino toženka opira svojo odločitev tudi v obravnavani zadevi. Ugotavlja namreč, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP, ker želi vložiti pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan zaradi njene pasivnosti v procesni situaciji, v kateri zakon v primeru pasivnosti stranke izrecno predpisuje izdajo takega sklepa.

8. Tožnica v tožbi ne navaja ničesar drugega oziroma le povsem posplošeno trdi, da se njena prošnja za dodelitev BPP nanaša na sklep, izdan v času izrednih razmer zaradi corona virusa. Sodišče sicer nima nobenega razloga, da bi dvomilo v to trditev, ki pa po drugi strani v ničemer ne izpodbija ugotovitev toženke, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Tožnica namreč niti ne trdi, da bi na poziv sodišča k dopolnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje kakorkoli reagirala, niti tega, da bi ta poziv ne bil ustrezen oziroma da bi ne imel vsebine, ki bi ji omogočala kakršnokoli reakcijo. Tudi svojih trditev o izdaji sklepa, ki ga želi izpodbijati z zaprošeno BPP, v času „izrednih razmer“, ne konkretizira s konkretnimi navedbami o časovnem poteku postopka, ki je pripeljal do izdaje tega sklepa oziroma s kakršnimi koli drugimi konkretnimi navedbami.

9. Toženka se ob tem - po presoji sodišča pravilno - sklicuje tudi na okoliščino, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP vložila v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrženju njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. ZPP namreč za tak predlog v 117. členu določa stroge pogoje glede vsebine (drugi in tretji odstavek 117. člena ZPP) oziroma glede roka za njegovo vložitev (četrti odstavek 117. člena ZPP). Gre za postopek, v katerem stranka že sicer odpravlja posledice svoje prejšnje pasivnosti oziroma zamude roka, zato toženka po presoji sodišča s tem sicer posredno, vendar povsem nedvoumno še posebej opozarja, da ponovna tožničina pasivnost v tem postopku pomeni, da ni verjetno, da bi s postopkom uspela.

10. Kot že rečeno, naslovno sodišče nima razloga, da se ne bi strinjalo z ugotovitvami toženke oziroma taki razlogi iz tožbenih navedb ne izhajajo. To pomeni, da tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Kot prav tako že rečeno, tožnica ni izpodbijala dejanskih ugotovitev toženke ne z izrecnimi navedbami, ne posredno, z navedbo kakršnihkoli dokazov, zato sodišče šteje dejansko stanje v zadevi za nesporno in je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.