Jedro

Država in izvršitelj sta solidarno odgovorna za tožniku nastalo škodo zaradi neustrezne hrambe (varovanja) zaseženih predmetov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5. 6. 2018 odločilo: - da sta dolžna toženca tožniku v 15-ih dneh od prejema sodbe nerazdelno plačati 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 4. 2014 dalje do plačila (1. točka izreka), - da sta dolžna toženca tožniku v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.343,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožila oba toženca.

3. Prvo toženka se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne (s stroškovno posledico) oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo in kaj izhaja iz njene obrazložitve. Stališče sodišča naj bi bilo materialnopravno zmotno. Poudarja, da se v zadnjem času sodna praksa nagiba k stališču, da ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven, ampak da je treba presoditi, kateri je bil tisti, ki je dejansko pripeljal do tragične posledice. Tega nikakor ni moč trditi za ravnanja/opustitve prvo toženke. Tudi če bi vzročna zveza obstajala, je bila pretrgana. Sklicuje se na prvi odstavek 31. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami in poudarja, da je pogodbo sklenila z nosilcem javnega pooblastila. Pojasnjuje, kaj določa Ustava Republike Slovenije v 26. členu. Ustava nosilca javnih pooblastil uvršča med subjekte, ki „pod plaščem avtoritete“ na določenem področju pooseblja državo. Preko pooblastila država na nosilca javnih pooblastil prenese pravice in odgovornost. Pogodba o hrambi konkretnega motornega kolesa je le izvedbeni akt pooblastilnega razmerja. Omenja, kaj naj bi bilo izpostavljeno v podobni zadevi VSK Cpg 234/2017 z dne 18. 1. 2018, ki se ravno tako nanaša na zatrjevano protipravno ravnanje izvršitelja. Da lahko govorimo o protipravni opustitvi, je treba najprej ugotoviti, kakšno je dolžno ravnanje, ki naj bi bilo opuščeno. Sama je pogodbo sklenila z izvršiteljem iz liste pooblaščenih izvršiteljev. Povsem jasno je, da v takem primeru obveznosti preverjanja pogojev hrambe ni. Dolžna ravnanja, ki bi jih po obrazložitvi sodbe morala storiti, jo zavezujejo le ko sklepa pogodbo o hrambi in upravljanju z zunanjim izvajalcem (III a poglavja Uredbe). Razlikovanje med obema načinoma hrambe, ko jo izvaja pooblaščeni izvršitelj, ali pa ko jo izvaja zunanji izvajalec, je v konkretni zadevi ključno. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pogoj sklenjenega zavarovanja za odškodninsko odgovornost izvršiteljev se je uveljavil šele z novelo ZIZ-J iz julija 2014, torej po škodnem dogodku. Drugo tožencu je bilo pooblastilo podeljeno že v letu 2004. Novela ni predvidela, da bi bilo treba preverjati ustreznost sklenjenega zavarovanja tudi za že pooblaščene izvršitelje. Sama nadzor opravlja šele na predlog in le izjemoma po uradni dolžnosti.

4. Drugo toženec poudarja, da pravne presoje sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med njegovim nedopustnim/protipravnim ravnanjem in nastankom škode ne sprejema. Omenja, katere opustitve mu očita sodišče prve stopnje. Sprašuje se, kako naj bi zavarovalna polica odvrnila požigalce od storitve kaznivega dejanja in ali bi motilni alarm oziroma kamera lahko preprečila njihovo dejanje. Pojasnjuje, kako bi se v konkretnem primeru sprožil alarm, kako bi ravnali požigalci in kaj bi posnela kamera. Omenja, kje je hranil motor, in poudarja, da je to več kot zadoščalo, da od pridobitve koncesije za varovanje zaseženih predmetov v letu 2004 dalje takih primerov vse do obravnavanega ni bilo. Stalnega varnostnika v skladiščnih prostorih ni imel. Tega predpisi niti ne zahtevajo. Tudi če bi jih imel, to ne bi preprečilo dejanja požigalcev, ki bi svoje dejanje izvršili v času, ko varnostnikov na kraju ne bi bilo. Toženec bi lahko izkazal, da bi do uničenja motorja prišlo tudi ob izpolnjevanju vseh treh zakonskih pogojev, ki jih omenja sodišče prve stopnje, le ob predpostavki, da bi organi pregona storilce ujeli in da bi ti ob zaslišanju navedli, da bi kljub vsem izpolnjenim pogojem varovanja motor požgali. Poudarja, da tudi požigalci pred izvršitvijo požiga niso mogli vedeti, da sam ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev varovanja, zaradi česar bi požig po njegovem mnenju izvršili v vsakem primeru. Navkljub izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev varovanja zaseženih predmetov (motorja) škode ne bi bilo moč odvrniti. Sam požig je dogodek, ki ga v normalnem življenju ni moč pričakovati. Zato sam ni odgovoren, kljub temu, da ni ravnal v skladu s predpisi.

5. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo prvo toženke:

7. Že v sklepu tega sodišča z dne 7. 2. 2018, je bilo pojasnjeno, da je v skladu s 506. a členom ZKP1 odločanje o hrambi (v kazenskem postopku) zaseženih predmetov v celoti v pristojnosti prvo toženke (oziroma njenih organov). Slednja se je v skladu z možnostjo, ki jo predvideva tretji odstavek prej omenjenega člena, za takšno hrambo (in upravljanje zaseženih predmetov) v konkretnem primeru pogodbeno dogovorila z drugo tožencem (pogodba o hrambi in upravljanju zaseženih predmetov z dne 5. 4. 2013 v prilogi B1). To pomeni, da je izpolnitev svojih (zakonskih) dolžnosti (upoštevaje relevantne določbe Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami2 (v nadaljevanju Uredba) in Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja3 (v nadaljevanju Pravilnik)) prenesla na sopogodbenika, to je drugo toženca. Slednje pa ne pomeni, da se lahko v takem primeru odgovornosti za škodo, ki jo zaradi neustreznosti hrambe (varovanja) utrpi lastnik zaseženega predmeta, razbremeni že s samim sklicevanjem, da je izpolnitev svoje zakonske dolžnosti pogodbeno prenesla na drug subjekt. V kolikor je namreč moč tudi njej očitati nedopustno opustitev (kršitev), ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, je za povrnitev le-te zavezana tudi sama. Zakaj je temu tako oziroma katere pravno-relevantne opustitve (dolžnega skrbnega ravnanja) je moč prvo toženki v obravnavanem primeru očitati, je sodišče prve stopnje konkretno pojasnilo v točkah 17 - 19 in 21 obrazložitve izpodbijana sodbe. V tem okviru je pravilno izpostavilo tudi, da izpolnjevanje pogojev za hrambo in upravljanje z zaseženimi predmeti s strani drugo toženca v času podelitve pooblastila v letu 2004, ne izkazuje izpolnjevanja pogojev za opravljanje te dejavnosti v letu 2013, ko je bila med tožencema sklenjena pogodba, kot tudi da prvo toženko ni oprostilo (razbremenilo) siceršnje dolžnosti nadzora nad delom drugo toženca.4 Pritožničinemu poudarjanju, da njena odgovornost5 ni podana, ker je glede hrambe zaseženih predmetov pogodbo sklenila z nosilcem javnega pooblastila,6 ni moč slediti. Prvič iz razloga, ker so bile tovrstne trditve z njene strani podane prepozno,7 in (kar je bolj pomembno) ker gre za škodo povzročeno v zvezi z izpolnjevanjem njenih zakonskih dolžnosti. Iz tega razloga se (kot je bilo prej poudarjeno) odgovornosti za njeno povrnitev zgolj zaradi dejstva pogodbeno dogovorjenega prenosa njihove izvršitve na drug subjekt (pa čeprav se ta nahaja na listi za to pooblaščenih izvršiteljev), ne more razbremeniti.8

8. Pomisleka v pravilnost izpodbijanih zaključkov ne vzbudi niti pritožbeno sklicevanje na obrazložitev sodbe VSK I Cpg 234/2017 z dne 18. 1. 2018. Pri tem pritožnica navaja le tisti del obrazložitve omenjene sodbe (začetni del 6. točke obrazložitve), v kateri Višje sodišče v Kopru poudarja, da 26. člen URS ne vzpostavlja neposredne odškodninske odgovornosti države za protipravna ravnanja nosilcev javnih pooblastil. Ne omeni pa 7. točke obrazložitve prej navedene sodbe, v kateri je jasno poudarjeno, da je vprašanje odškodninske odgovornosti države za lastno ravnanje v zvezi z izvršiteljem povsem nekaj drugega in da bi država po tej podlagi lahko odgovarjala za (nepravilno) izbiro izvršitelja ali za pomanjkljiv nadzor nad njegovim delom. In prav na to zadnje (opustitev dolžnega nadzora na delom drugega toženca) se nanašajo (po mnenju tega pritožbenega sodišča bistveni) zaključki sodišča prve stopnje (glej točke 17 - 19 in 21 obrazložitve izpodbijana sodbe), ki tožbeni zahtevek utemeljujejo tudi zoper njo.

9. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje izpostavljalo predvsem vprašanje zavarovanja odgovornosti izvršitelja (drugo toženca),9 ki v tem oziru dejansko ni odločilno. Že v točki 17 obrazložitve (str. 10) izpodbijane sodbe je jasno poudarilo, da prostori drugo toženca nisi bili urejeni, kot bi po Pravilniku in Uredbi morali biti,10 v nadaljevanju pa še, da zaradi neizpolnitve dolžnosti nadzora izpolnjevanja pogojev za hrambo s strani prvo toženke ni bila zagotovljena varna hramba zaseženih predmetov, zaradi česar je bil omogočen vlom in požig oziroma nastanek škode tožniku. Podobno je v 21. točki obrazložitve ugotovilo, da, če bi prvo toženka svojo dolžnost (nadzora nad delom izvršitelja) izpolnila, do predmetne škode ne bi prišlo, saj tožnikovo vozilo pri drugo tožencu ne bi smelo biti v hrambi11 (pri tem je na prvem mestu navedlo neizpolnjevanje tehničnih in fizičnih pogojev varovanja). Na drugi strani je pritožbeno navajanje, da prvo toženka stranka nadzor nad delom izvršiteljev izvaja na predlog in le izjemoma po uradni dolžnosti, ne le novo, ampak obenem v nasprotju z določbo 297. člena ZIZ.12 V zvezi s pritožbo drugo toženca:

10. Katere naj bi bile tiste opustitve drugo toženca v zvezi z zagotovitvijo ustrezne hrambe (varovanja) zaseženih predmetov, je sodišče prve stopnje konkretno opredelilo (predvsem) v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Res je v 17. točki obrazložitve glede opustitve dolžnega nadzora prvo toženke izpostavilo tudi, da drugo toženec ni imel sklenjenega zavarovanja odgovornosti. Vendar pa je v zvezi z omenjeno okoliščino v 20. točki obrazložitve nato izrecno (in pravilno) navedlo, da ne-sklenitev zavarovanja ni odločilna glede nastanka škode, da pa kaže na nespoštovanje predpisov, ki se nanašajo na opravljanje dela izvršitelja.

11. Pritožbeno pojasnjevanje, da bi lahko (in na kakšen način) storilci (požigalci) kljub alarmu in kameri izvršili isto škodno dejanje, je ne le novo,13 ampak predvsem hipotetično oziroma z ničemer izkazano.14 Novo (prvi odstavek 337. člena ZPP15) in neizkazano (hipotetično) je nadalje pritožbeno zatrjevanje, da so bile ravno oblike „fizičnega varovanja“, ki jih je imel, razlog, da vse do obravnavanega dogodka do podobnega primera ni prišlo, kot tudi pojasnjevanje, zakaj bi do istega rezultata prišlo tudi, če bi imel varnostnike,16 ter da storilci pred izvršitvijo požiga niso mogli vedeti, da sam ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev varovanja (in da bi požig izvršili v vsakem primeru). Glede vseh teh z njegove strani (tudi tistih šele v obravnavani pritožbi) podanih trditev je (bilo) dokazno breme njegovo. Pri tem pa se ni moč strinjati z njegovim naziranjem, da bi svojo trditev o tem, da bi do uničenja motorja prišlo tudi ob izpolnjevanju tistih predpisanih pogojev, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da to niso bili, lahko izkazal le ob predpostavki, da bi organi pregona storilce ujeli in bi ti ob zaslišanju povedali, da bi motor zažgali kljub vsem izpolnjenim pogojem varovanja. Kar se tiče izkazovanja utemeljenosti teh svojih trditev, drugo toženec ni bil uokvirjen z dokazovanjem hipotetičnega ravnanja dejanskih (konkretnih) storilcev v primeru izpolnjevanja (tudi) manjkajočih varnostnih ukrepov. V tem oziru bi namreč zadostoval tudi izkaz takšnih okoliščin, ki bi enak zaključek omogočale ob upoštevanju normalnega (običajnega) teka stvari (to je postopanja/obnašanja ljudi).

12. Prav tako novo je pritožbeno pojasnjevanje, da je požig dogodek, ki ga v normalnem življenju ni moč pričakovati, in da zato drugo toženec kljub temu, da ni ravnal v skladu s predpisi, ni zavezan, saj da vzročne zveze ni. Tudi sicer se z navedenim ni moč strinjati. Drugo toženčeve obveznosti v zvezi s sprejeto hrambo zaseženih predmetov so bile (tudi) v njihovem varovanju, kar z drugimi besedami pomeni v preprečitvi njihove kraje oziroma uničenja (poškodovanja), v okvir katerega sodi tudi požig. Predvidevanje takšnih dogodkov in ravnanje v smeri njihove preprečitve pa sta zgolj dve (medsebojno povezani) plati obveznosti, ki jo je prevzel. Z oziroma na to pomeni opustitev v enem ali drugem oziru kršitev iste dolžnosti, ki je bila glede na (neizpodbite) ugotovitve sodišča prve stopnje vzrok za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženca sama trpita svoje z njuno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 22/2002, s kasnejšimi spremembami. 3 Uradni list RS, št. 54/2002. 4 V tem oziru (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) se ni sklicevalo le na 6. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, 83/2001, s kasnejšimi spremembami), ampak v zvezi z opuščenim nadzorom tudi na določbi 11. člena Pravilnika in 297. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, 51/1998, s kasnejšimi spremembami). Pritožbeni očitek, da te podlage ni konkretiziralo, ne drži. To velja tudi za očitek o napačni uporabi materialnega prava, saj prvo toženkinih dolžnosti ni izvajalo iz določb III.a poglavja Uredbe, ki se nanaša na hrambo predmetov pri zunanjih izvajalcih. 5 Sama sicer v zvezi s tem govori o pretrganju vzročne zveze. 6 Pri čemer se sklicuje na 26. člen URS. 7 Izrecne trditve, da gre pri drugo tožencu za nosilca z javnimi pooblastili, je podala šele v pritožbi zoper sodbo z dne 23. 5. 2017. Trditve (pojasnilo) glede njegove odškodninske odgovornosti (s sklicevanjem na 26. člen URS) pa šele v obravnavani pritožbi. 8 Zato je neutemeljeno tudi njeno poudarjanje pomembnosti razlikovanja med hrambo, ki jo izvaja pooblaščeni izvršitelj, in tisto, ki jo izvaja zunanji izvajalec. 9 V zvezi s tem pa ne drži pritožbeno zatjevanje, da je bilo to vzpostavljeno šele z novelo ZIZ-J v juliju 2014. To dolžnost (sklenitve zavarovanja odgovornosti) izvršiteljev (pred vpisom v register pooblaščenih izvršiteljev) je predvidel že 7. člen v letu 2002 uveljavljenega Pravilnika. 10 In navedlo, da ni bilo alarmnega sistema in ustreznega video nadzora. 11 V zvezi s tem je sama za sebe dovolj zgovorna izpovedba drugega toženca (ki jo sodišče prve stopnje omenja na 10. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) z dne 11. 4. 2017, da so mu šele po dogodku ljudje iz sodišča in policije povedali, kaj vse bi moral narediti. 12 Ki v prvem odstavku predvideva, da minister za pravosodje nadzor nad zakonitostjo opravljanja službe izvršitelja opravlja po uradni dolžnosti ali na predlog. Skratka oprava takšnega nadzora po uradni dolžnosti še zdaleč ni predvidena kot izjema. Tudi zadnji odstavek 11. člena Pravilnika predvideva, da lahko komisija za zasežene predmete vsak čas po vpisu v register pooblaščenih izvršiteljev opravi nadzor nad izpolnjevanjem pogojev glede ustreznosti prostorov in opreme, določenih s Pravilnikom in drugimi predpisi. 13 Kar velja tudi za navajanje, da naj bi storilce policisti kasneje odkrili tudi brez alarma in kamere. Obstoj obeh omenjenih tehničnih naprav ni pomemben le zaradi iskanja (pregona) storilcev (povzročiteljev škode) ampak (najmanj toliko) tudi z vidika preprečitve nastanka škode. 14 Pri čemer pritožba ne upošteva, da imajo te tehnične naprave same po sebi preventivne učinke. Pritožnik sicer zatrjuje, da bi do istega dejanja prišlo tudi, če bi jih takrat imel, a so te navedbe (kot rečeno) hipotetične in neizkazane. 15 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 16 V okviru tretjega člena pogodbe o hrambi in upravljanju zaseženih predmetov z dne 5. 4. 2013 (priloga B1) se je drugo toženec zavezal, da bo hrambo in upravljanje z zaseženimi predmeti opravljal v skladu s pravili določenimi v Uredbi, Pravilniku, OZ in drugimi predpisi, ki urejajo službo izvršitelja. Pravilnik v 1. alineji drugega odstavka 5. člena določa, da mora izvršitelj fizično in tehnično varovanje skladiščnega oziroma drugega prostora, kjer se hranijo zaseženi predmeti, zagotoviti v skladu z zakonom, ki ureja zasebno varovanje. Zakon o zasebnem varovanju/ZZasV-1 (Uradni list RS, št. 17/2011), ki je že v času sklenitve omenjene pogodbe urejal to področje, termina „fizično varovanje“ ni pojasnjeval. Deveta točka 5. člena (v katerem je pojasnjen pomen izrazov) omenjenega zakona sam načrt fizičnega varovanja opredeljuje kot dokument, ki obsega varovanje z varnostnim osebjem in s sistemi tehničnega varovanja (podobno dikcijo vsebuje prvi odstavek 2. člena istega zakona, ki pojasnjuje pojem zasebnega varovanja). Zgolj na podlagi omenjene določbe pa jasnega zaključka, ali fizično varovanje nujno vsebuje tudi varovanje z varnostnim osebjem, ni moč narediti. Ali bo v ovir fizičnega varovanja vključil tudi varnostno osebje je torej prepuščeno izvršitelju. Vendar pa je dolžan slednji bodisi s takšnim osebjem bodisi z drugimi za to predvidenimi sredstvi zagotoviti fizično varovanje, ki bo pripomoglo k preprečitvi kraje oziroma poškodovanja (uničenja) v hrambo danih zaseženih predmetov.