Jedro

Dohodek tožnikove družine mesečno ne dosega minimalnega dohodka, ki je pogoj za priznanje denarne socialne pomoči, vendar to še ne pomeni, da je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli le po ugotovitvi, da se je družina iz razlogov, na katere ni mogla oz. ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Tožnik zahtevo za dodelitev te pomoči utemeljuje s povečanimi potrebami, ki jih ima zaradi nege bolne hčerke, kar ni utemeljeno, saj bi moral za uveljavitev pravice do pripomočkov za nego hčerke (dvigalo za kopalnico, sedež za kopalno kad, toaletni stol in podobno) prednostno uveljavljati te pravice na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2009 in odločba Centra za socialno delo ... št. ... z dne 11. 3. 2009, s katerima je bila dokončno zavrnjena tožnikova zahteva za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Zavrnilo je tudi zahtevo, da je tožena stranka dolžna priznati pravico do izredne denarne socialne pomoči v višini 3.000,00 EUR v roku 30 dni in sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da masažna kopalna kad za tožnika oz. nego hčerke M.K. ne pomeni nujnega pripomočka. Hčerka je stara 9 let in zaradi bolezni ni zmožna samostojno sedeti ter potrebuje stalno pomoč in nego. Zaradi težav z odvajanjem že za osnovno higieno potrebuje kopalnico s kadjo. V pritličju stanovanjske hiše sicer je kopalnica, vendar brez kadi, tega pa ji družina zaradi materialne ogroženosti ne more omogočiti. Tožnik ima poleg bolne hčerke še štiri otroke, v spodnjem delu stanovanjske hiše zato za hčerko ne more zagotoviti ustrezne higiene. Doslej kopalne kadi ni kupil, ker je nima kam namestiti. Ob tem, ko se sodišče sklicuje, da je od Z.R. pridobil sredstva, se ni opredelilo do tožnikove navedbe, zakaj kadi ni kupil in namestil, kar pomeni kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Nekritična ocena izpovedi strokovne delavke Centra za socialno delo, ki je vodila postopek in izdelala zavrnilno odločbo, pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče ni navedlo, kako naj bi tožnik izboljšal svoj materialni položaj. Več prošenj za zaposlitev je bilo zavrnjenih, zato je že izgubil voljo za iskanje zaposlitve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami) so pravice iz socialnega varstva namenjene odpravljanju socialnih razlik in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. čl. ZSV). Pravice do denarne socialne pomoči se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon (4. čl. ZSV). Do denarne socialne pomoči so po 21. čl. ZSV upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih ter pravico do oprostitev in olajšav po ZSV in izpolnjujejo druge pogoje po ZSV.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima tožnik oz. njegova družina sredstva, ki jim omogočajo zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Osnovni znesek minimalnega dohodka je od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009 znašal 221,70 EUR (objavljeno v uradnem listu RS, št. 73/08). Ob upoštevanju kriterija višine minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana po 25. a čl. ZSV (prva odrasla oseba v družini količnik 1, vsaka naslednja odrasla oseba v družini količnik 0,7 ter otrok do 18 let in polnoletni otrok, ki so ga starši dolžni preživljati zaradi rednega šolanja količnik 0,3) znaša minimalni dohodek za tožnikovo družino v času, ko je vložil zahtevo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, 709,44 EUR mesečno. Po podatkih v upravnem spisu so skupni dohodki tožnikove družine za čas od 1. 11. 2008 do 31. 1. 2009, to je za zadnje 3 mesece pred vložitvijo zahteve, kot določa 1. odst. 27. a čl. ZSV, znašali približno 1.476,00 EUR mesečno, kar presega omenjeni minimalni znesek. Če se od skupnih dohodkov odštejejo dohodki, ki se po 1. odst. 27. čl. ZSV ne šteje v lastni dohodek, dohodek družine mesečno ne dosega minimalnega dohodka, ki je pogoj za priznanje denarne socialne pomoči, vendar po prepričanju sodišča druge stopnje to še ne pomeni, da je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči, ki se, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, po 31. b čl. ZSV lahko dodeli le po ugotovitvi, da se je družina iz razlogov, na katere ni mogla oz. ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti.

Tožnik navaja, da izredno denarno pomoč potrebuje za ureditev kopalnice v pritličju stanovanjske hiše oz. za nakup masažne kadi. Zahtevo utemeljuje s povečanimi potrebami, ki jih ima zaradi nege bolne hčerke. Po 21. čl. ZSV so do denarne socialne pomoči upravičene osebe po izčrpanju drugih pravic oz. po uveljavljanju pravice do denarnih prejemkov po drugih predpisih. Tožnik sicer ni predložil mnenja ali potrdila pristojne zdravstvene službe, da je hčerki zaradi omogočanja razvoja, nege in higiene potrebno zagotoviti posebno kad. Iz več zdravniških potrdil, priloženih v upravnem spisu, le izhaja, da hčerka potrebuje stalno spremljanje, kompleksno razvojno nevrološko ambulanto ter da je pri njej potrebno redno in intenzivno izvajati nevrofizioterapijo. Če gre za takšno zdravstveno ogroženost, je po prepričanju sodišča druge stopnje najprej potrebno uveljavljati morebitne pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Po 4. alineji 1. toč. 1. odst. 23. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami) je z obveznim zavarovanjem zagotovljeno zdravljenje in rehabilitacija otrok, učencev in študentov, ki se redno šolajo in otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v celoti. Po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami), s katerimi je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije določil natančnejši obseg storitev, standarde in normative, so zavarovanim osebam zagotovljeni tudi medicinsko – tehnični pripomočki, potrebni za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo. V seznamih pripomočkov so med ostalimi navedeni tudi dvigala za kopalnico, sedež za kopalno kad, toaletni stol in podobno, o pravici do teh pripomočkov pa v skladu z določbami 212. čl. in naslednjih Pravil odločajo osebni zdravnik, napotni zdravnik specialist oz. imenovani zdravnik, če gre za pravico do zahtevnejšega medicinsko tehničnega pripomočka. Za morebitno uveljavitev pravice do pripomočkov bo potrebno prednostno uveljavljati te pravice na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izredna denarna socialna pomoč je, kot sta pravilno ugotovili tožena stranka in sodišče prve stopnje, namenjena preprečevanju izjemnih premoženjskih stisk, ko je oseba ali družina v položaju začasne materialne ogroženosti. O pravici se odloči po prostem preudarku, vendar v tem primeru niso bile prekoračene meje odločanja, niti ni bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano.

Tožnik je kot dokaz predlagal zaslišanje, medicinsko dokumentacijo ter ogled njegovega stanovanja. Ogled je že v postopku pri Centru za socialno delo opravila strokovna delavka, ki jo je sodišče o okoliščinah, v katerih živi tožnik z družino, tudi zaslišalo. V zvezi z njeno izpovedjo o okoliščinah prebivanja in možnosti nege hčerke tožnik na naroku ni imel pripomb in ni zatrjeval, da izpoved ne ustreza resnici. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da upoštevanje izpovedi pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pri zagotovitvi ustrezne kadi in opremi kopalnice gre lahko za medicinsko tehnični pripomoček, o katerem morajo podati mnenje zdravstveni strokovnjaki, potreba po takšnem pripomočku sama po sebi pa ne pomeni izjemne materialne stiske ali socialne ogroženosti družine, zaradi katere bi nujno potrebovala izredno denarno socialno pomoč.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.