Jedro

Toženka se je preko 20. člena Pogodbe o sofinanciranju zavezala k spoštovanju predpisov, ki veljajo za črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov (kar ureja Uredba 1083/2006) in spoštujejo pravila državnih pomoči (kar ureja Uredba 800/2008). Zato se obe uredbi uporabljata tudi v razmerju do toženke.

Dejstvo, da toženka v svojem zahtevku, s katerim je zahtevala sofinanciranje posameznih stroškov, teh ni opredelila kot stroškov informiranja in obveščanja, vpliva na trditveno in dokazno breme v tem postopku. Okoliščine konkretno nastalih stroškov so izven spoznavnega območja tožnice, kar je toženki tudi omogočilo prilagajanje njenih trditev. V kolikor torej toženka posameznih stroškov ob uveljavitvi zahtevka ni opredelila kot stroškov informiranja in obveščanja, je na njej trditveno in dokazno breme, da jih konkretizira in dokaže v tem pravdnem postopku.

Nakup programske opreme (za samopostrežne blagajne) pomeni neopredmetena sredstva, ki mora skladno s točko c) drugega odstavka 12. člena Uredbe 800/2008 izpolnjevati pogoj, da jih je treba odkupiti od tretje osebe pod tržnimi pogoji, ne da bi bil kupec v takem položaju, v katerem bi lahko v smislu člena 3. Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 izvajal nadzor nad prodajalcem in obratno.

Izrek

I.Pritožbi pravdnih strank se delno zavrneta, delno pa se jima ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

I."I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2,773.550,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska:

-159.497,78 EUR od 14. 12. 2012 dalje do plačila,

-520.259,00 EUR od 19. 7. 2013 dalje do plačila,

-90.000,00 EUR od 27. 9. 2013 dalje do plačila,

-875.000,00 EUR od 16. 1. 2014 dalje do plačila,

-217.747,20 EUR od 24. 6. 2015 dalje do plačila,

-445.164,85 EUR od 30. 11. 2015 dalje do plačila in

-465.881,25 EUR od 22. 12. 2015 dalje do plačila.

II.Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 195.683,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2012 dalje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške tega postopka v višini 12.643,04 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 5.687,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 2,797.296,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 171.936,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2012 (II. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 11.681,86 EUR tožničinih pravdnih stroškov.

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3.Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka).

4.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

Dejanski okvir spora

7.Predmet tega postopka je vračilo dela nepovratnih sredstev, ki jih je prejela toženka za operacijo "Razvojni center" v okviru ukrepov Evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007-2013. Toženka je sredstva porabljala v obdobju upravičenosti od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2014. Izplačano ji je bilo 8,021.819,00 EUR nepovratnih sredstev.

8.Financiranje Evropske kohezijske politike poteka v okviru treh glavnih skladov, in sicer Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada (ESS) in Kohezijskega sklada (KS), katerih skupna pravila so določena v Uredbi Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. 7. 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (Uredba 1083/2006).1 Ti skladi, imenovani tudi strukturni skladi, pomagajo financirati projekte, v pravnem okviru imenovane operacije, pri katerih pa mora del prispevka zagotoviti tudi država članica. Tako je bil projekt (operacija) toženke sofinanciran 85 % iz sredstev Evropske unije (EU) in 15 % in proračuna Republike Slovenije (RS). Višina sofinanciranja upravičenih stroškov toženke kot malega podjetja je bila za skupino aktivnosti (SA) v razvojno-raziskovalne projekte (vrsta stroška SA1) 60 %, v investicije v razvojno dejavnost (vrsta stroška SA2) pa 50%.

9.V okviru nadzora nad porabo sredstev proračuna EU in RS, je revizijski organ operativnega programa (v RS je to Urad RS za nadzor proračuna - UNP) ugotovil, da je toženka uveljavljala neupravičene stroške in zato neutemeljeno prejela 2,969.233,10 EUR nepovratnih sredstev. V tem postopku s tožbo, vloženo 13. 12. 2017, zahteva njihovo vračilo.

10.Med pravdnima stranka niso sporna naslednja dejstva:

-tožnica je dne 30. 7. 2010 objavila javni razpis za pridobitev sredstev ESRR - Razvojni centri slovenskega gospodarstva (1. Razvojna prioriteta: Konkurenčnost podjetij in raziskovalna odličnost - prednostna usmeritev 1.1.: izboljšanje konkurenčnih sposobnosti podjetij in raziskovalna odličnost);

-na razpis je prijavitelj Holding, d. o. o., prijavil projekt "Razvojni center" (v nadaljevanju RC); prijavitelj je bil sodelujoči v konzorciju podjetij na podlagi podpisane Konzorcijske pogodbe z dne 11. 11. 2010;

-tožnica je s sklepom z dne 1. 2. 2011 odobrila nepovratna sredstva za ta projekt v višini 8,021.819,00 EUR, od tega delež EU iz ESRR 85 % in delež RS 15 %; Sofinancirani so bili stroški za razvojno-raziskovalne projekte (vrsta stroška SA1) v višini 60 % skupnih stroškov ter investicije v razvojno dejavnost (vrsta stroška SA2) v višini 50 % skupnih stroškov;

-predmet sofinanciranja so bili upravičeni stroški, nastali od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2014 in izdatki za te stroške do 30. 6. 2015. Aktivnosti projekta so morale biti zaključene do 31. 12. 2014;

-na podlagi sklepa o sofinanciranju operacije in odobritvi nepovratnih sredstev z dne 1. 2. 2011 so člani konzorcija ustanovili skupno podjetje Razvojni center, d. o. o., v konzorciju sodelujoča podjetja pa so postala družbeniki toženke;

-pravdni stranki sta dne 8. 7. 2011 sklenili Pogodbo št. ... o sofinanciranju operacije RC, št. pogodbe: ... in pozneje še pet aneksov k pogodbi (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju); na podlagi Pogodbe o sofinanciranju je tožnica toženki izplačala 8,021.819,00 EUR;

-Evropska komisija (EK) je opravila revizijo posameznih projektov iz prednostnih osi 1 in 3 Operativnega programa za krepitev potencialov za regionalni razvoj ESRR, pri katerih je bila glede na ugotovitve revizijskega organa pogostost napak največja, med njimi tudi projekta toženke. V Končnem revizijskem poročilu ... št. 2013/SI/... (v nadaljevanju: Končno revizijsko poročilo) je EK na podlagi opravljenega revizijskega pregleda in ob upoštevanju pomislekov glede nizkega obsega izdatkov, zajetih pri preverjanju upravljanja, in nakupov osnovnih sredstev od ustanoviteljev, ki predstavljajo večji del izdatkov za projekte razvojnih centrov, v zvezi s ključno zahtevo 4 (Zadostno preverjanje upravljanja) in ključno zahtevo 5 (Zadostna revizijska sled), zaključila, da sistem deluje, vendar so potrebne nekatere izboljšave (kategorija 2);

-po izvedeni kontroli EK je bilo izvedeno naknadno preverjanje operacije toženke s strani nacionalnega revizijskega organa - UNP. Ta je v revizijskem poročilu št. ... z dne 29. 11. 2016 ugotovil, da je toženka neupravičeno uveljavljala stroške v višini 5,475.205,84 EUR, od tega 2,969.233,10 EUR subvencij (2,523.848,16 EUR sredstev ESRR in 445.386,94 EUR sredstev RS);

-tožnica je toženki dne 15. 3. 2017 poslala poziv za vračilo sredstev in zakonskih zamudnih obresti od dneva nakazila, toženka je poziv zavrnila;

-tožnica je vrnila sredstva v znesku 2.969.233,10 EUR, tako v slovenski kot v evropski proračun, v enakem odstotku sofinanciranja kot ga določa Pogodba o sofinanciranju.

11.Tožnica v tem postopku zahteva vračilo sredstev, ki jih je toženka po njenem prepričanju neupravičeno prejela na podlagi Pogodbe o sofinanciranju, saj je bilo v revizijskem postopku ugotovljeno, da so bila sredstva toženki izplačana neupravičeno zaradi kršitve pogodbenih določil s strani toženke.

12.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice za vračilo neupravičeno prejetih sredstev toženke za nakup programske opreme (Holding, d. o. o.), nakupa strojne opreme in licenc za programsko opremo (A., d. o. o.). nakupa operacijskega zobozdravstvenega stola (Dental, GmbH) ter stroškov storitev zunanjih izvajalcev Komunikacije, d. o. o., B. B., s. p. (delno), Fitnes zveza Slovenija, Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje Bruselj (SBRA) in Športna zveza C. (delno). Zavrnilo je zahtevek za vračilo stroškov zunanjih izvajalcev Č., d. o. o., Computers, d. o. o., D. D., s. p., E. E., s. p., B. B., s. p. (delno), F., d. o. o., G., d. o. o., P., d. o. o., H., d. o. o., Parketarstvo, s. p., Studio, d. o. o., in Športna zveza C. (delno).

Pravni okvir spora

13.Pravna podlaga tožbenega zahtevka je Pogodba o sofinanciranju, in sicer konkretno njen 6., 11. in 28. člen. Skladno s 6. členom Pogodbe o sofinanciranju so dodeljena sredstva namenska in jih sme upravičenec uporabljati izključno v skladu s pogoji, navedenimi v javnem razpisu, razpisni dokumentaciji in v tej pogodbi. V primeru ugotovljene nenamenske porabe sredstev je upravičenec dolžan vrniti vsa že prejeta sredstva v realni vrednosti iz naslova te pogodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila. Po drugem odstavku 11. člena v primeru ugotovitve nepravilnosti s strani upravičenca pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ministrstvo zahteva vračilo neupravičeno izplačanih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila. V 28. členu Pogodbe o sofinanciranju pa se je toženka strinjala, da mora s sklepom odobrena in že izplačana sredstva na podlagi te pogodbe vrniti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev do njihovega vračila, navedenega v zahtevku za vračilo sredstev, v roku 8 dni od vročitve zahtevka, če jih je pridobila na podlagi navedb neresničnih podatkov v vlogi ali na podlagi neverodostojne dokumentacije

ali če jih je uporabila v nasprotju z določili navedenega sklepa in te pogodbe.2

Podlaga tožbenega zahtevka je v kršitvi pogodbe, zato odstop od pogodbe ni relevanten.3

14.Pogodba o sofinanciranju je torej neposredna pravna podlaga za zahtevek tožnice za vračilo sredstev, če jih je toženka uporabila v nasprotju s sklepom o odobritvi, pogoji javnega razpisa, razpisno dokumentacijo ali samo pogodbo (6. in 28. člen Pogodbe o sofinanciranju), oziroma v primeru ugotovljenih nepravilnosti, določenih s pogodbo (11. člen). Okoliščina, da je tožnica sproti potrjevala posamezne zahtevke in je bila seznanjena z vsebino posameznih stroškov, toženke ne odvezuje dolžnosti vračila sredstev. Ta dolžnost toženke namreč na podlagi 6., 11. in 28. člena Pogodbe o sofinanciranju ni omejena v tem smislu, da dolžnost vrnitve ne obstaja, če je ministrstvo sproti potrjevalo posamezne zahtevke. Ne glede na opravljena izplačila (na podlagi potrjenih zahtevkov) se je toženka s podpisom Pogodbe o sofinanciranju zavezala prejeta sredstva vrniti v primeru ugotovljenih nepravilnosti, določenih s pogodbo, uporabo v nasprotju s sklepom o odobritvi, pogoji javnega razpisa, razpisno dokumentacijo ali samo pogodbo. Pogodba o sofinanciranju naknadno preverjanje in kontrolo tudi izrecno predvideva (npr. v 16. členu in prvem odstavku odstavku 19. člena), kar potrjuje, da sprotno potrjevanje zahtevkov ne izključuje naknadnega preverjanja in kontrol in tudi ne zahtevkov za vračilo, če so v naknadnih kontrolah ugotovljene neskladnosti. Tudi Vrhovno sodišče RS je že presodilo,

da je po Uredbi 1083/2006 nepomembno, v kateri fazi izvajanja projekta država ugotovi nepravilnosti in ali bi jih z izvajanjem podrobnejšega nadzora lahko ugotovila že prej. Dejanj ali opustitev države, ki je nosilka sistemske skrbi za zakonito rabo sredstev iz evropskega proračuna po Uredbi 1083/2006 (vloga Evropske komisije je le dopolnilna), ni dopustno tolmačiti kot soglasij, zaradi katerih upravičencu nezakonito porabljenih sredstev ne bi bilo treba vrniti. To bi namreč samo po sebi pomenilo, da država Uredbe 1083/2006 ne izvršuje v polni meri, saj ne zagotavlja zakonitosti porabe evropskih sredstev, k čemur jo je zavezal evropski zakonodajalec.4

Enako izhaja iz sodne prakse pritožbenega sodišča, ki poudarja,

da tožničini postopki kontrole v času izvrševanja pogodbe, v katerih tožnica ni ugotovila nepravilnosti, ne izključujejo naknadnih zahtevkov zaradi nepravilnosti, ki jih je v revizijskem postopku ugotovila EK.5

Po oceni pritožbenega sodišča to velja tudi za nepravilnosti, ki jih je naknadno v revizijskem postopku ugotovila sama država članica, v konkretnem primeru UNP, saj je po Uredbi 1083/2006 uveljavljen sistem večstopenjskega postopka nadzora. To izhaja tudi iz določbe 101. člena Uredbe 1083/2006, po kateri finančni popravek Komisije ne posega v obveznost države članice, da izterjuje sredstva po členu 98(2) te uredbe in zagotovi vračilo državne pomoči po členu 107 PDEU in členu 14 Uredbe št. 659/1999. Tudi odgovori tožnice na začasno revizijsko poročilo EK ne vplivajo na njeno pravico (in dolžnost), da opravlja naknadne kontrole in v primeru ugotovljenih nepravilnosti zahteva vračilo neupravičeno prejetih sredstev. Toženka je s podpisom Pogodbe o sofinanciranju pristala na določeno negotovost, povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevka za vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev (na negotovost kot posledico večstopenjskega kontrolnega mehanizma preverjanja zakonitosti porabe sredstev).

Skladno z drugim odstavkom 2. člena Pogodbe o sofinanciranju morajo biti vsi upravičeni stroški v skladu s shemo Državna pomoč N 472/2006 - Slovenija: Program tehnološkega razvoja (št. priglasitve: ...-2006) in XR .../2007 - Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013, regionalna pomoč (številka priglasitve: BE05-...-2007, BE05-...-2007/I), ter neposredno povezani z operacijo. Vsebina operacije, njeni cilji z opredeljenimi kazalniki, namen, finančna konstrukcija ter povzetek operacije so bili opredeljeni v vlogi za razpis - Poslovnem načrtu, ki je bil priloga pogodbe in njen sestavni del (prvi odstavek 3. člena Pogodbe). V 20. členu Pogodbe o sofinanciranju je toženka jamčila in se strinjala, da se pri izvajanju operacije upoštevajo predpisi, ki veljajo za črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov, in spoštujejo pravila državnih pomoči. Na tej podlagi, torej skladno z 20. členom Pogodbe o sofinanciranju, mora toženka spoštovati tudi pravila Uredbe 1083/2006 in Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87. in 88. Pogodbe (Uredba 800/2008), na kateri se Pogodba o sofinanciranju v 1. členu tudi sklicuje.

Ker se je torej preko 20. člena Pogodbe o sofinanciranju toženka zavezala k spoštovanju predpisov, ki veljajo za črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov (kar ureja Uredba 1083/2006) in spoštujejo pravila državnih pomoči (kar ureja Uredba 800/2008), ni utemeljena pritožbena graja toženke glede uporabe Uredbe 800/2008. Res je, kar izhaja tudi iz sodbe VSL I Cpg 900/2018 z dne 21. 3. 2019, na katero se sklicuje toženka, da uredba ureja dolžnost države, ne prejemnika pomoči. Vendar se je v konkretnem primeru toženka s podpisom Pogodbe o sofinanciranju zavezala spoštovati tudi te predpise (20. člen Pogodbe o sofinanciranju), kar je bistvena okoliščina v tem primeru, ki je v sodbi VSL I Cpg 900/2018 ni zaslediti. Takšna toženkina zaveza je tudi skladna s temeljnim načelom sofinanciranja dejavnosti z evropskimi sredstvi, to je njihove polne skladnosti s Pogodbo o delovanju EU (PDEU) in akti, ki so bili sprejeti v skladu z njo (peti odstavek 9. člena Uredbe 1083/2006). To načelo potrjuje ustaljena sodna praksa Sodišča EU (SEU), ki pravi, da je treba pri razlagi določbe prava EU upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev. Cilj sofinanciranja s sredstvi strukturnih skladov (tj. sredstva evropskih skladov), kar hkrati predstavlja izvrševanje evropskega proračuna, je zagotavljati redno in učinkovito rabo teh sredstev z namenom varstva finančnih interesov EU.

Enako je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je že presodilo, da so s tem, ko je toženka (v pogodbi) potrdila, da je seznanjena z dejstvom, da je operacija sofinancirana s strani evropskih strukturnih skladov, in se strinja, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo za porabo sredstev iz evropskih strukturnih skladov, pravila Uredbe 1083/2006/ES postala del pogodbenega prava med pravdnima strankama. Enako velja po oceni pritožbenega sodišča za pravila Uredbe 800/2008. Pogodbeno (splošno) sklicevanje, da se upoštevajo predpisi, ki veljajo za porabo sredstev iz evropskih strukturnih skladov ter predpisi o državni pomoči, je tudi Vrhovno sodišče RS razumelo tako, da je s tem tožena stranka prevzela navedeni pogodbeni rizik ob upoštevanju vseh predpisov s tega področja.

Kar se tiče upravičenj nacionalnega organa za izterjavo pomoči iz razloga napačne uporabe Uredbe št. 800/2008, pa je že SEU v sodbi C-349/17 z dne 5. marca 2019 razsodilo: 1) da je člen 108(3) PDEU treba razlagati tako, da se s to določbo od nacionalnega organa zahteva, da na lastno pobudo izterja pomoč, ki jo je dodelil na podlagi Uredbe št. 800/2008, če pozneje ugotovi, da pogoji, ki so določeni s to uredbo, niso bili izpolnjeni, in 2) da je treba pravo Unije razlagati tako, da nacionalni organ, če pomoč dodeli ob napačni uporabi Uredbe št. 800/2008, v korist prejemnika pomoči ne more ustvariti legitimnih pričakovanj glede zakonitosti te pomoči.

O procesnih kršitvah pri izvedbi dokazov

Toženka najprej zatrjuje kršitev 231. člena ZPP, ker je sodišče vpogledalo tudi elektronsko korespondenco predstavnikov toženke s: (i) takratnim odvetnikom toženke I. I.; (ii) toženkinim davčnim svetovalcem J. J. in (iii) svetovalko toženke pri izvedbi projekta iz družbe X., d. o. o., K. K. Po njenem prepričanju gre namreč za osebe, ki morajo v skladu s 3. točko 231. člena ZPP ohranjati kot tajnost tisto, kar so od stranke izvedele pri opravljanju svojega poklica ali dejavnosti. Toženka graja tudi kršitev določbe 286. člena ZPP o prekluziji glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo. Nasprotuje s strani tožnice predloženim listinam, ki naj bi podkrepile naknadno s strani policije pridobljene listine.

Obe, s strani toženke zatrjevani kršitvi pri izvajanju dokazov, sta relativno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. To pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pa to pomeni, da mora pritožnica izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka. Slednjega pa toženka ni izkazala.

Toženka v pritožbi že sama ugotavlja, da sodišče prve stopnje, kljub sprejetemu dokaznemu sklepu, v izpodbijani sodbi ni upoštevalo komunikacije med toženko in njenim takratnim odvetnikom. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo niti na komunikacijo med toženko in njenim davčnim svetovalcem in svetovalko pri izvedbi projekta. Toženka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo obrazložitev na to komunikacijo med toženko in davčnim svetovalcem ter svetovalko pri izvedbi projekta, česar pa ne utemelji. Po presoji pritožbenega sodišča uporaba navedenih dokazov ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj se sodba na omenjene dokaze sploh ne opira. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje omenjene elektronske korespondence ni dokazno ovrednotilo in odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na presoji sporne elektronske korespondence toženke. Na rezultat sojenja ti dokazi niso vplivali. Zato ne gre za bistveno kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov ureja tretji odstavek 286. člena ZPP, skladno s katerim lahko stranke po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je delno upoštevalo tudi dokaze, ki jih je predložila tožnica po končanem prvem naroku za glavno obravnavo, ker jih je pridobila s strani policije šele potem, ko je bila vložena zahteva za preiskavo. Ker te dokaze potrjujejo tudi bilance, je sodišče upoštevalo tudi pozneje v spis vložene bilance. Toženka konkretno nasprotuje s strani tožnice predloženim izpisom amortizacije po kontu z dne 13. 11. 2015 in 20. 10. 2020 (A 366 - A 367) ter podatke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2008 do 31. 12. 2019 (A 374), saj gre za stare historične podatke, ki so bili v pretežnem delu (bilance stanja) javno objavljeni. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana sodba na te dokaze ne opira, zaradi česar uporaba navedenih dokazov ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na naknadno (po opravljeni policijski preiskavi) pridobljene listine se izpodbijana sodba sklicuje zgolj v 24. točki obrazložitve, in sicer konkretno na listine A436, A438, A429, A432, A 431 in A442, ter v točki 60. obrazložitve na pogodbo na prilogi A372, katerih izvedbe toženka v pritožbi ne graja. Te dokaze je tožnica pridobila šele po opravljeni policijski preiskavi in jih brez svoje krivde prej ni mogla pridobiti, poleg tega njihova izvedba ni zavlekla reševanja spora, zato jih je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo. Toženka graja vpogled v računovodske listine na prilogah A366 - A367 in na prilogi A374, na katere pa sodišče prve stopnje sploh ni utemeljilo svoje sodne odločbe in jih v izpodbijani sodbi tudi ni presojalo.

Pritožba toženke v tem delu graja tudi omejitev obsega odgovora na pripravljalno vlogo tožnice na eno stran s črkami font 12 na posamezno točko, pri čemer izpostavlja obsežno XIII. točko pripravljalne vlogo tožnice na 14 straneh. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po vložitvi odgovora z dne 18. 4. 2019, glede katerega je sodišče toženki omejilo obseg vloge, toženka dne 21. 8. 2019 vložila drugo pripravljalno vlogo, pri kateri s strani sodišča ni bila omejena po obsegu. Toženka je imela skladno z 286. členom ZPP možnost podajanja navedb tudi na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2019. Glede na to, kršitev toženkine pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pravdni stranki končno neutemeljeno grajata neizvedbo posameznih dokazov. Iz določbe 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje. V primeru tožničinih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih (npr. da za sofinanciranje uveljavljene storitve niso bile izvedene ali niso neposredno povezane z operacijo), se je trditveno in dokazno breme o nasprotnem prevalilo na toženko. Dejstva, ali in kakšne storitve so bile dejansko opravljene oziroma kakšni stroški so dejansko nastali, so namreč izven spoznavnega območja tožnice. Slednje toženki tudi omogoča prilagajanje svojih trditev potrebam postopka, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru, ko je toženka posamezne stroške prvotno uveljavljala kot stroške storitev, nato pa nekatere od njih tekom postopka na prvi stopnji, nekatere pa šele v pritožbenem postopku, navajala kot stroške informiranja in obveščanja.

Glede posameznih stroškov je torej treba upoštevati spoznavno stisko tožnice, ki o tem ve samo toliko, kolikor je posamezne izdatke v svojih zahtevkih za izplačilo opredelila toženka in kolikor je o njih zapisano v spremni dokumentaciji, ki jo je zahtevkom za izplačilo predložila toženka. V takšni situaciji je najprej trditveno in nato dokazno breme o dejansko opravljenih storitvah oziroma nastalih stroških na toženki. Te trditve pa morajo biti konkretne. Pavšalne in posplošene trditve zadostujejo le izjemoma, če jim nasprotna stranka ne nasprotuje. Dokazi se lahko izvajajo le v okviru podanih navedb (o dejstvih) in morajo biti zadostno substancirani. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teze.

Toženka je morala ob priglasitvi stroškov za izplačilo sofinanciranja predložiti dokazila o posameznih stroških, skladno z navodili organa upravljanja. V kolikor pravno relevantna dejstva potrjujejo že predloženi listinski dokazi, vsebini katerih pravdni stranki nista oporekali, zaslišanje tedanjega zakonitega zastopnika toženke L. L. ni bilo potrebno. O dejstvih, glede katerih toženka ni podala konkretnih navedb, bi bilo njegovo zaslišanje tudi nedovoljen informativni dokaz. Kar se tiče stroškov informiranja in obveščanja, pa je njegovo zaslišanje tudi neprimeren dokaz. V tem delu namreč navodila organa upravljanja zahtevajo konkretna dokazila o izvedbi (npr. natisnjen oglas, vabilo, kopija internetne strani...), na podlagi katerih bi se tožnica lahko izjavila, sodišče pa preverilo, ali gre za pogodbi skladne stroške informiranja in obveščanja. Več o tem bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju. Pritožbeni očitek toženke, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo nekdanjega zakonitega zastopnika toženke L. L., pa ni utemeljen.

V zvezi z očitkom tožnice zaradi nezaslišanja priče M. M. pritožbeno sodišče ugotavlja, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj je odločitev o tožbenem zahtevku za vračilo sofinanciranega stroška izvajalca Č., d. o. o., mogoča že na podlagi presoje listinskih dokazov, zlasti presoje izjave M. M., ki jo je predložila toženka (brez da bi predlagala njegovo zaslišanje) v povezavi z njegovo izjavo iz predkazenskega postopka, ki jo je predložila tožnica. Enako ni bilo potrebno zaslišanje priče N. N., saj je presoja (ne)upravičenosti sofinanciranja stroškov Športne zveze C. mogoča že na podlagi predloženih listinskih dokazov.

Glede vezanosti na ugotovitve Evropske komisije

28.Tožnica svojega tožbenega zahtevka ne utemeljuje na odločbi Evropske komisije po 99. členu Uredbe 1083/2006. SEU je v zadevi C-471/22 sprejelo stališče, da kadar Komisija z odločbo, sprejeto na podlagi člena 99 te uredbe, ugotovi nepravilnost v smislu člena 2, točka 7, navedene uredbe in posledično državi članici naloži finančni popravek, morajo države članice neupravičeno prejete zneske načeloma izterjati tako, da finančni popravek naložijo upravičencu do sredstev, in sicer po samostojnem postopku, v katerem je imel ta upravičenec možnost koristno in učinkovito podati svoje stališče; pri tem je nacionalno sodišče vezano na končno odločbo Komisije, s katero je bil zaradi nepravilnosti v celoti ali delno preklican prispevek iz sklada Evropske unije, kadar je pri tem nacionalnem sodišču vložena tožba zoper nacionalni akt, s katerim je bil na podlagi te odločbe Komisije upravičencu iz tega sklada naložen finančni popravek, saj mora navedeno sodišče pri SEU, če dvomi o veljavnosti odločbe Komisije, vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti navedene odločbe. Sodišče države članice je torej vezano zgolj na odločbo EK po 99. členu Uredbe 1083/2006, pa še to samo v delu, ki se nanaša na ugotovljene nepravilnosti. Če pa takšne odločbe EK ni, tudi ni vezanosti nacionalnega sodišča. Iz 101. člena Uredbe 1083/2006 namreč izhaja, da to, da Komisija finančni popravek naloži državi članici, ne vpliva na obveznost države članice, da v skladu z drugim odstavkom 98. člena te uredbe neupravičeno prejeta evropska sredstva izterja od svojih upravičencev. Tako razlago potrjuje člen 70(1)(b) Uredbe 1083/2006, ki določa, da so države članice, ki so pristojne za upravljanje in nadzor operativnih programov, dolžne izterjati neupravičeno plačane zneske, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi. Enako stališče je zavzelo SEU glede izterjave pomoči v nasprotju z Uredbo št. 800/2008. V že citirani sodbi C-349/17 z dne 5. marca 2019 je razsodilo, da je člen 108(3) PDEU treba razlagati tako, da se s to določbo od nacionalnega organa zahteva, da na lastno pobudo izterja pomoč, ki jo je dodelil na podlagi Uredbe št. 800/2008, če pozneje ugotovi, da pogoji, ki so določeni s to uredbo, niso bili izpolnjeni. To pomeni, da obstaja pravica in dolžnost države članice, da tudi brez odločbe EK, na lastno pobudo izterja neupravičeno prejeto pomoč.

29.V konkretnem primeru pa je Evropska komisija opravila revizijo izvajanja operativnih programov, ki je vključevala tudi operacijo toženke RC. Podlaga za takšno revizijo je drugi odstavek 72. člena Uredbe 83/2006, ki določa, da brez poseganja v revizije držav članic lahko uradniki Komisije ali pooblaščeni predstavniki Komisije opravljajo preglede na kraju samem, da preverijo učinkovitost delovanja sistemov upravljanja in nadzora, kar lahko vključuje revizije operacij vključenih v operativni program. Pri tem Uredba 83/2006 izrecno določa, da omenjena pooblastila za revizije ne vplivajo na uporabo nacionalnih predpisov, na podlagi katerih določena preverjanja opravljajo uradniki. Glede na to tudi ni vezanosti tožnice na ugotovitve revizije EK.

30.Četudi je Evropska komisija v končnem revizijskem poročilu vprašanja v zvezi s posameznimi ugotovitvami štela za rešena, to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da ni več dovoljena naknadna kontrola nacionalnega revizijskega organa in zahtevki za vračilo v primeru ugotovljenih nepravilnosti. To izhaja iz drugega odstavka 72. člena Uredbe 1083/2006, ki izrecno opredeljuje, da revizija EU ne vpliva na nacionalna preverjanja. Sicer pa naknadno kontrolo končno revizijsko poročilo EK pri posameznih ugotovitvah sicer rešenih vprašanj celo samo predvideva. Zaključki revizijskega poročila, v katerih so posamezna vprašanja sicer rešena, tako po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomenijo vezanosti nacionalnega organa v smislu, da ne bi smelo tudi samo preverjati upravičenost prejema nepovratnih sredstev in v primeru ugotovljenih nepravilnosti naložiti njihovo vračilo, kar od njega zahtevajo pravila Uredbe 1083/2006. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo vsebino končnega poročila in nepravilno navedlo njegovo vsebino. Toženka pa v svoji pritožbi tudi spregleda, da je v končnem revizijskem poročilu EK vprašanje v zvezi z ugotovitvijo nakupov sredstev od ustanoviteljev (Ugotovitev št. 13) ostalo nerešeno. Nakup programske opreme za samopostrežne blagajne od družbe Holding, d. o. o., je takšen primer. Revizorji EK so ugotovili, da novoustanovljeni konzorciji kupujejo obstoječa osnovna sredstva od svojih ustanoviteljev, kar nima dodane vrednosti za razvoj slovenskega gospodarstva, saj bi se isti rezultat lahko dosegel z vložitvijo sredstev v osnovi kapital, naknadne (upravičene in utemeljene) razvojne in raziskovalne dejavnosti pa bi se lahko izvajale pod istimi pogoji, tudi če ne bi prišlo do prenosov, ki so privedli do nepričakovanih dobičkov za ustanovitelje, ki so prejeli nerazumno visoka plačila za sredstva, ki bi se sicer težko prodala po kateri koli ceni zaradi pomanjkanja potencialnih kupcev na trgu. Tožnici je bila naložena dodatna kontrola, v kateri je UNP ugotovil več nepravilnosti, ki so podlaga tožbenega zahtevka tožnice v tem postopku.

Upravičeni stroški

31.V tem postopku je odločilna presoja upravičenosti posameznih stroškov, ki jih je toženka uveljavljala in zanje prejela sofinanciranje. Osnovno vodilo je, da morajo biti upravičeni stroški neposredno povezani s projektom (operacijo). To temeljno pravilo je določeno v drugem odstavku 2. člena Pogodbe o sofinanciranju. Predpogoj za upravičenost posameznih stroškov pa je seveda, da so dejansko nastali; torej, da so bila dela opravljena, storitve izvedene oziroma blago dobavljeno.

32.Država članica za vsako programsko obdobje izda navodilo o upravičenih stroških. Tožnica je za relevantno programsko obdobje izdala Navodila organa upravljanja o upravičenih stroških za sredstva evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2007-2013 (priloga A136, v nadaljevanju: Navodila o upravičenih stroških). Nanje se sklicuje tudi javni razpis v 6. točki, z določbo, da se bodo upravičeni stroški izkazovali z dokazili, ki jih določajo Navodila organa upravljanja o upravičenih stroških za sredstva evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2007-2013. Podlaga za ta navodila je določba četrtega odstavka 56. člena Uredbe 1083/2006, skladno s katero se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni.

33.Pri presoji upravičenosti stroškov v tem postopku je treba neposredno upoštevati pogodbeno zavezo toženke, da morajo biti vsi upravičeni stroški skladni s shemo državne pomoči ter neposredno povezani z operacijo (drugi odstavek 2. člena Pogodbe o sofinanciranju) ter skladni s pogoji javnega razpisa (6. člen Pogodbe o sofinanciranju). Ta v 6. točki določa, da so upravičeni stroški za sofinanciranje razvojno-raziskovalnih projektov (SA1): stroški osebja, stroški instrumentov, opreme in zemlje ter zgradb, stroški svetovanja in drugih storitev, režijski stroški in ostali stroški delovanja. V skupini aktivnosti SA2 (investicije v razvojno dejavnost) pa je v javnem razpisu opredeljeno, da so upravičeni stroški: gradnja, vključno z obnovo, nakup objektov, nakup strojev in opreme ter stroški nematerialnih investicij. Takšna opredelitev upravičenih stroškov je skladna z Navodili o upravičenih stroških in Navodili za izvajanje operacij JR Razvojni centri slovenskega gospodarstva - RCSG z dne 1. 2. 2012 (priloga A86).

Posebej glede stroškov informiranja in obveščanja

34.Skladno z javnim razpisom so pri sofinanciranju SA1 (tj. razvojno-raziskovalnih projektov) upravičeni stroški tudi režijski ter ostali stroški delovanja. Navodila o upravičenih stroških v točki 8. izrecno določajo, da so stroški informiranja in obveščanja javnosti upravičeni stroški. Navajajo tudi primere upravičenih stroškov informiranja in obveščanja javnosti, in sicer: stroški organizacije in izvedbe dogodkov, delavnic in seminarjev, stroški izdelave ali nadgradnje spletnih strani, stroški svetovanja na področju informiranja in obveščanja javnosti, stroški oblikovanja, priprave na tisk, tiska in dostave gradiv, stroški obdelave člankov v medijih in analiza klipingov, stroški javnih objav, stroški nastopov na sejmih in razstavah ter drugi stroški informiranja in obveščanja javnosti. Tudi Navodilo za izvajanje operacij za JR Razvojni centri slovenskega gospodarstva - RCSG z dne 1. 2. 2012 (priloga A138) med upravičene stroške za SA1 (razvojno-raziskovalni projekti) kot upravičene stroške vključuje dodatne režijske stroške, nastale neposredno kot posledica raziskovalnega projekta. Primeri upravičenih stroškov so navedeni v točki 2.1.5.1, kamor sodijo tudi storitve s področja informiranja in obveščanja javnosti. Iz navedenih določb tako izhaja, da so pri stroških v raziskovalno razvojne projekte (SA1) upravičeni stroški tudi stroški informiranja in obveščanja javnosti, za razliko od investicij v razvojno dejavnost (vrsta stroška SA2).

35.Glede na navedeno je treba posamezne stroške, katerih povračilo zahteva toženka, presojati tudi z vidika stroškov informiranja in obveščanja. Toženkino sklicevanje v pritožbi, da gre pri posameznih stroških za stroške informiranja in obveščanja javnosti, niso nedovoljena pritožbena novota, kot zmotno zatrjuje tožnica v odgovoru na pritožbo. Gre namreč za vprašanje pravilne uporabe materialnega (pogodbenega) prava.

36.Pač pa okoliščina, da toženka v svojem zahtevku, s katerim je zahtevala sofinanciranje posameznih stroškov, teh ni opredelila kot stroškov informiranja in obveščanja, vpliva na trditveno in dokazno breme v tem postopku. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, so okoliščine konkretno nastalih stroškov izven spoznavnega območja tožnice, kar je toženki tudi omogočilo prilagajanje njenih trditev. V kolikor torej toženka posameznih stroškov ob uveljavitvi zahtevka ni opredelila kot stroškov informiranja in obveščanja, je na njej trditveno in dokazno breme, da jih konkretizira in dokaže v tem pravdnem postopku.

37.Pri stroških, za katere se toženka v pritožbi sklicuje na to, da gre za upravičene stroške informiranja in obveščanja, je za odločitev bistvenega pomena vprašanje, ali je toženka podala zadostno trditveno podlago in dokaze o izvedbi obveščanja oziroma informiranja. Šele ustrezna trditvena podlaga in predložena dokazila bi najprej tožnici in nato sodišču omogočala preverbo, ali gre za upravičene stroške informiranja in obveščanja. Glede stroškov informiranja in obveščanja namreč Navodila o upravičenih stroških izrecno zahtevajo dokazilo o izvedbi (npr. natisnjen oglas, objava, naznanilo, posneta oddaja, kopija internetne strani, drug izdelek, vabilo na novinarsko konferenco/delavnico in seznam udeležencev....). Za razliko od stroškov zunanjih storitev, kjer kot dokazilo o opravljeni storitvi v fazi oddaje zahtevka zadošča npr. poročilo o opravljenih storitvah (točka 10. Navodila o upravičenih stroških), so dokazila pri stroških informiranja in obveščanja javnosti drugačna (točka 8. Navodila o upravičenih stroških). V tem primeru poročila izvajalcev niso ustrezno dokazilo, ampak je treba predložiti konkretna dokazila o izvedbi, ki so tudi primeroma našteta. Predložitev konkretnih dokazil o izvedenem informiranju in obveščanju, s katerimi razpolaga zgolj toženka, je razumljiva, glede na specialno določbo 33. člena Pogodbe o sofinanciranju. Ta od toženke zahteva, da mora pri informiranju in obveščanju javnosti upoštevati zahteve, ki jih narekuje 9. člen Uredbe Sveta (ES) št. 1818/2006 in veljavna Navodila za informiranje in obveščanje (prvi odstavek 33. člena Pogodbe o sofinanciranju). V drugem odstavku 33. člena Pogodbe o sofinanciranju se je toženka zavezala, da bo v javnosti navajala Ministrstvo za gospodarstvo in Evropsko unijo (EU) - Evropski sklad za regionalni razvoj kot sofinancerja operacije iz 2. člena pogodbe. Brez konkretno predloženih dokazil ni mogoče preveriti, ali je bilo izvedeno informiranje in obveščanje skladno s Pogodbo o sofinanciranju.

38.Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je treba stroške toženke presojati tudi z vidika upravičenosti stroškov informiranja in obveščanja. Ker pa toženka ob uveljavitvi zahtevka za sofinanciranje teh stroškov ni tako opredelila, je za odločitev bistvenega pomena, ali je toženka v tem pravdnem postopku podala ustrezne trditve in dokaze o stroških informiranja in obveščanja, tako da bi se tožnica o njih lahko izjavila, sodišče pa jih preverilo z vidika spoštovanja Pogodbe o sofinanciranju in Navodil o upravičenih stroških. Na stroške informiranja in obveščanja se je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno sklicevala v zvezi s stroški Razvojne agencije W., v pritožbi pa to razširila še za postavke promocij Komunikacije, d. o. o., B. B., s. p., Fitnes zveza Slovenije, SBRA in Športna zveza C. Tožnica se je glede navedenih postavk že v postopku pred sodiščem prve stopnje opredeljevala tudi z vidika informiranja in obveščanja. Iz navedenega izhaja, da sta pravdni stranki že v postopku pred sodiščem prve stopnje računali tudi na to pravno podlago. Glede na tožničino vztrajanje, da ne gre za upravičene stroške informiranja in obveščanja, je bil (oziroma bi moral biti) toženki povsem jasen okvir pravno relevantnih dejstev in dokazov za stroške informiranja in obveščanja. Ti so bili namreč določeni v Pogodbi o sofinanciranju in Navodilih o upravičenih stroških, ki so bili v postopku pred sodiščem predloženi in obravnavani. V takšnem primeru sodišču prve stopnje ni bilo treba toženke posebej usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, da bi s svojimi ugovori lahko uspela, saj to presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Treba je upoštevati že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank. Iz istih razlogov tudi pritožbeno sodišče strank ni posebej opozorilo na možnost uporabe te pravne podlage (drugi odstavek 351. člena ZPP).

Glede programske opreme za samopostrežne blagajne

39.Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo in toženki naložilo povračilo prejetih sredstev sofinanciranja nakupa programske opreme za samopostrežne blagajne v višini 2,662.046,41 EUR zaradi kršitve pravil Uredbe 800/2008.

40.Uredba 800/2008 v 12. členu določa posebne pogoje, ki se uporabljajo za pomoč za naložbe. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, omenjena določba spada v Poglavje I - Skupne določbe, ki velja za vse vrste pomoči. Glede na to, da je toženka s pogodbo kupila programsko opremo, je sodišče prve stopnje sofinanciranje tega posla pravilno uvrstilo kot pomoč za naložbe. Sofinanciranje investicij v sredstva (opremo) predstavlja pomoč za naložbe v smislu Uredbe 800/2008, glede katere je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da preko Pogodbe o sofinanciranju zavezuje tudi toženko (prim. točke 15-17, zgoraj).

41.Splošno pravilo za vse vrste pomoči za naložbe je, da mora naložba vključevati naslednje: (a) naložbo v opredmetena in/ali neopredmetena sredstva, ki se nanašajo na vzpostavitev nove poslovne enote, širitev obstoječe poslovne enote, povečanje raznovrstnosti proizvodnje poslovne enote v nove dodatne proizvode ali bistvene spremembe v celotnem proizvodnem procesu obstoječe poslovne enote, ali (b) pridobitev osnovnih sredstev, neposredno povezanih s poslovno enoto, kadar se je poslovna enota zaprla ali bi se zaprla, če ne bi bila kupljena, sredstva pa kupi neodvisni vlagatelj; v primeru nasledstva malega podjetja v korist družine prvotnega lastnika ali lastnikov oziroma v korist nekdanjih zaposlenih se opusti pogoj, da sredstva kupi neodvisni vlagatelj (prvi odstavek 12. člena Uredbe 800/2008). Drugi odstavek 12. člena Uredbe 800/2008 pa določa še posebne pogoje za neopredmetena sredstva, ki morajo za to, da se štejejo za upravičene stroške, izpolnjevati vse naslednje pogoje: (a) uporabljati jih je treba izključno v podjetju, ki prejema pomoč; v primeru regionalne pomoči za naložbe, jih je treba uporabljati izključno v poslovni enoti, ki prejema pomoč; (b) obravnavati jih je treba kot sredstva, ki se amortizirajo; (c) odkupiti jih je treba od tretje osebe pod tržnimi pogoji, ne da bi bil kupec v takem položaju, v katerem bi lahko v smislu člena 3 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 izvajal nadzor nad prodajalcem in obratno; in (d) v primeru pomoči za naložbe v MSP jih je treba vsaj za tri leta vključiti v sredstva podjetja; v primeru regionalne pomoči za naložbe jih je treba vključiti v sredstva podjetja; v poslovni enoti, ki prejema pomoč, pa morajo ostati vsaj pet let oziroma tri leta v primeru MSP.

42.Za presojo upravičenosti stroška tega nakupa je odločilno vprašanje, ali je šlo za nakup opredmetenega ali neopredmetenega sredstva.

43.Po presoji sodišča prve stopnje iz vsebine 3. točke Predpogodbe za prenos in odstop programske opreme št. ... z dne 9. 1. 2012 (v nadaljevanju: Predpogodba) ni razvidno, da se prenašajo tudi samopostrežne blagajne. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje in dodaja, da je predmet Predpogodbe (in na njeni podlagi pozneje sklenjene Pogodbe) popolnoma jasen, in sicer gre za "programsko opremo". To je navedeno že v naslovu predpogodbe in pogodbe ("za prenos in odstop programske opreme") in tudi pri določitvi predmeta pogodbe. Programska oprema (ang. Software) sicer s strojno opremo (ang. Hardware) tvori celoto, vendar to le z vidika končnega uporabnika samopostrežnih blagajn, ki enega brez drugega ne more uporabljati. Kar pa ne pomeni, da programska oprema (Software) in strojna oprema (Hardware) ne moreta biti predmet ločenih pravnih poslov. Toženka ni bila končni uporabnik samopostrežnih blagajn (trgovina). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predmet Predpogodbe in Pogodbe niso bile samopostrežne blagajne (kot skupek programske in strojne opreme), ampak zgolj "programska oprema". To izhaja že iz uvodne ugotovitve točke 2.1.1. Predpogodbe, da je "odstopnik razvil, izdelal in do sklenitve te predpogodbe že nekaj let uspešno tržil programsko opremo za samopostrežne blagajne MBS (v nadaljevanju: Programska oprema)." Tudi predmet Pogodbe za prenos in odstop programske opreme št. ... z dne 11. 12. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba) v 3. točki opredeljuje predmet pogodbe, in sicer je to programska oprema, vključno z vsemi avtorskimi in drugimi pravicami na tej opremi in v zvezi s to opremo (točka 3.1. Pogodbe). Pri tem se Pogodba sklicuje na opis programske opreme v 3. točki Predpogodbe, na kar se sklicuje tudi toženka v svoji pritožbi. Vendar iz besedila točke 3.2. Predpogodbe izhaja zgolj to, da se programska oprema instalira na samopostrežne blagajne, ne pa, da bi bile samopostrežne blagajne (Hardware) del Programske opreme, ki bi bila predmet prenosa in odstopa. Tudi iz točke 3.3. Predpogodbe ne izhaja, da bi bile samopostrežne blagajne del programske opreme. Opredelitev samopostrežnih blagajn je v točkah 3.2. in 3.3. Predpogodbe zgolj opisna, nikjer pa ni navedeno, da bi bile samopostrežne blagajne del programske opreme, ki je bila predmet Predpogodbe in poznejše Pogodbe.

44.Da je bila predmet prenosa in odstopa zgolj programska oprema, potrjuje tudi dejstvo, da je bila cena v Predpogodbi določena po cenitvi o pošteni tržni vrednosti za programsko opremo, ki jo bo izdelal sodni izvedenec in cenilec oziroma pooblaščeni revizor za računalništvo in informatiko (točka 4.1. Predpogodbe). Na tej podlagi je pošteno tržno ceno programske opreme ugotovil mag. U. U., s Poročilom o oceni vrednosti programske opreme samopostrežne blagajne MBS. Ocenil je, da je tržna vrednost programske opreme za samopostrežne blagajne MBS (kot neopredmetenega sredstva) od 6,300.000,00 EUR do 6,900.000,00 EUR. Pogodbeni stranki sta ceno določili v skladu s to cenitvijo, na katero se v Pogodbi v točki 2.2.1. tudi sklicujeta. Poročilo sodnega izvedenca mag. U. U. v povzetku in v uvodu navaja, da je dobil naročilo ocenjene vrednosti kot neopredmetenega sredstva, kar le potrjuje to, kar je po oceni pritožbenega sodišča jasno že iz opredelitve predmeta Predpogodbe in Pogodbe, in sicer da je bila predmet prodaje zgolj programska oprema. Sodni izvedenec mag. U. U. je opravil cenitev "programske opreme za samopostrežne blagajne MBS", kar ne vključuje samopostrežnih blagajn. Enako je opredeljen tudi predmet Pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodni izvedenec mag. U. U. v cenitvi, ki je bila osnova za določitev pogodbene cene programske opreme, ni upošteval strojne opreme - samopostrežnih blagajn.

45.Sodišče prve stopnje je sicer v postopku tudi samo postavilo sodnega izvedenca dr. Š. Š., ki ni mogel ugotoviti predmeta Predpogodbe in Pogodbe tako, da bi z gotovostjo lahko zatrdil, da je v ceno vključena tudi strojna oprema, ampak bi to lahko ugotovil le s pogodbo, s katero so bile blagajne prodane trgovcem. Vendar po oceni pritožbenega sodišča mnenje sodnega izvedenca dr. Š. Š. za odločitev niti ni pomembno, saj že iz opredelitve predmeta pogodbe v Predpogodbi in Pogodbi jasno izhaja, da pojem "programska oprema za samopostrežne blagajne" ne vključuje tudi "samopostrežnih blagajn". Predmet pogodbe je po oceni pritožbenega sodišča jasno opredeljen in vključuje zgolj programsko opremo, pa tudi pogodbena cena je bila določena na podlagi cenitve mag. U. U., ki je nedvomno vključevala zgolj vrednost programske opreme (brez strojne opreme - samopostrežnih blagajn). Pravilna je trditev toženke, da vsebina njenega poslovnega razmerja z družbo O., d. d., ni neposredno povezana s prenosom programske opreme za samopostrežne blagajne z družbe Holding, d. o. o., na toženko.

46.Res je, da programska in strojna oprema z vidika trgovca tvorita celoto (in sta v tem smislu neločljivo povezani, kot je ugotovil sodni izvedenec dr. Š. Š.), kar pa ne pomeni, da ne moreta biti predmet ločenih nakupov oziroma prenosov. In predmet konkretne pogodbe o prenosu in odstopu programske opreme med toženko in Holding, d. o. o., je bila samo programska oprema, ki jo je prej razvijala družba Holding, d. o. o., po prenosu pa toženka. Toženka s Pogodbo od družbe Holding, d. o. o., ni kupila za 6,300.000,00 EUR samopostrežnih blagajn, ampak programsko opremo za samopostrežne blagajne, vključno z vsemi avtorskimi in drugimi pravicami na tej opremi in v zvezi s to opremo, v vrednosti 6,300.000,00 EUR. Pogodba ne opredeljuje količine samopostrežnih blagajn (in količine tudi toženka ne navaja, čeprav govori v množini o "samopostrežnih blagajnah"), kar je skladno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila predmet pogodbe programska oprema in ne samopostrežne blagajne. Tudi iz primopredaje programske opreme po obravnavani pogodbi z dne 15. 1. 2013 (priloga B18 in A161) ne izhaja, da bi bilo predmet primopredaje (ne)določeno število samopostrežnih blagajn. V prilogi 1 sta pogodbeni stranki navedli seznam modulov in programske opreme pri primopredaji, v prilogi 2 pa le fizični dokaz o primopredaji programske opreme (priloga B 19 in A 163). V okviru slednjega je bil opredeljen fizičen prikaz odlagališča izvorne kode in druge dokumentacije, in sicer a) slika odlagališča izvorne kode na strežniku in b) primeri izvorne kode v odlagališču (priloga B 20 in A 163). Navedena so imena datotek na strežniku (npr. Blagajna_DB, Blagajne verzije GWT in drugo), kar toženka zmotno šteje kot dokaz, da je bila fizično prenesena strojna oprema samopostrežnih blagajn. Glede priloge 1 k primopredaji z dne 15. 1. 2013 pa toženka niti v pritožbi, kjer se sicer sklicuje tudi na to prilogo, ni navedla, katera postavka v tabeli (izdelek/modul) naj bi predstavljal samopostrežne blagajne in koliko teh blagajn.

47.Ne drži toženkina navedba, da je sodni izvedenec dr. Š. Š. ugotovil, da ločen prenos strojne in programske opreme ni mogoč. Sodni izvedenec dr. Š. Š. je ugotovil le, da programske opreme brez predelave ni možno prenesti na blagajne drugih proizvajalcev (stran 5). To je nekaj drugega. Pred tem pa je v točki 2.1.2 izvedenskega mnenja pojasnil, da je programska oprema, ki se nahaja v blagajnah, sestavljena iz programske opreme, ki jo dobavljajo proizvajalci posameznih komponent, ter programske opreme, ki je bila razvita za delovanje dodatnih komponent ter blagajne kot celote. To le potrjuje, da je mogoč ločen prenos in razvoj programske opreme. Njegova ugotovitev, da samopostrežna blagajna in programska oprema sestavljajo nedeljivo celoto, se nanaša na uporabo samopostrežne blagajne (z vidika trgovca), kar potrjuje njegova ugotovitev, da brez programske opreme, ki jo je v blagajne vgradil Y., samopostrežne blagajne MBS ne morejo delovati po zahtevah trgovca. Toženka ni trgovec. Njena dejavnost je (nadaljnji) razvoj programske opreme.

48.Sodni izvedenec dr. Š. Š. je nadalje zaključil, da je bila predmet pogodbe programska oprema, ki se izvaja na in v povezavi s strojno opremo, ki sestavlja blagajne. To izhaja tudi iz Pogodbe, saj gre za programsko opremo za samopostrežne blagajne. Nikjer iz Pogodbe pa ne izhaja, da bi bile predmet pogodbe tudi samopostrežne blagajne, ampak zgolj programska oprema zanje. Čeprav uporabnik (trgovina, kot npr. O.) za delovanje samopostrežne blagajne nujno potrebuje oboje, kar so potrdili vsi predpravdni izvedenci in sodno imenovani izvedenec dr. Š. Š., pa je programska oprema lahko predmet ločenih pogodb in prenosov. Toženka je od povezane družbe z enkratno pogodbo kupila zgolj programsko opremo, katere vrednost je znašala več milijonov EUR (ne pa neznanega števila samopostrežnih blagajn). Toženka se je (naj bi se) ukvarjala z razvojem programske opreme (zato je tudi prejela nepovratna sredstva) in ne z dejavnostjo trgovine oziroma prodaje blaga na samopostrežnih blagajnah, kjer je za uporabo - delovanje potrebna tako programska kot strojna oprema (pri čemer mora biti strojna oprema kompatibilna, v konkretnem primeru proizvajalca IBM, saj po ugotovitvi izvedenca dr. Š. Š. programske opreme na blagajne drugih proizvajalcev ni možno prenesti brez predelave). Tudi po pritožbenih navedbah toženke, je bil nakup namenjen nadaljnjemu razvoju zgolj programske opreme in ne nadaljnjemu razvoju strojne opreme (ali skupka strojne in programske opreme).

49.Toženka se v pritožbi sklicuje tudi na dobavnico z dne 31. 12. 2013 (priloga A 346), iz katere pa ni razvidno, da bi bile predmet dobave samopostrežne blagajne in koliko. Dobavnica zgolj potrjuje, da je bil opravljen prenos programske opreme (pod točko 21), predhodno pa so v točkah od 1 do 20 navedeni posamezni fizični elementi v zvezi s to programsko opremo (npr. disk, čitalec, strežnik, napajalnik, server, kabel, nosilec), ki pa po pogodbi niso bili samostojni predmet prenosa (niso bili posebej navedeni, niti ovrednoteni), zaradi česar gre v smislu pogodbe za pomožne elemente siceršnje programske opreme velike vrednosti (6,3 mio EUR). Med njimi so tudi tri postavke (po 1 kos) IBM POS SCO, glede katerih toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, kaj predstavljajo. Zaradi teh elementov (točke od 1 do 20 dobavnice), glede katerih pritožbeno sodišče poudarja, da v Predpogodbi in Pogodbi sploh niso bili posebej navedeni in ovrednoteni, 6,3 mio EUR vredna programska oprema ni postala "opredmeteno" sredstvo. Samopostrežne blagajne, kot jih navaja toženka v svojih vlogah v množini (ne da bi navedla njihovo število), pa tudi v tej dobavnici niso navedene. Pritožbene navedbe toženke, da so artikli v prvih treh vrsticah fizične samopostrežne blagajne, in sicer t.i. "razvojne blagajne", so nedovoljena pritožbena novota. Ne glede na to pa je bistvena vsebina Pogodbe in Predpogodbe. Pogodbeni stranki posamičnih fizičnih elementov, vključno z morebitno razvojno blagajno (pri čemer iz dobavnice ni razvidno, ali gre za tri razvojne blagajne ali pa za posamezne komponente ene razvojne blagajne, navedb o tem pa toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala) ali enim prototipom samopostrežne blagajne (navedba toženke v vlogi z dne 5. 11. 2020 ter izvedensko mnenje izvedenca dr. Š. Š., ki si je ogledal eno blagajno - glede na navedbe toženke prototip), ob 6,3 milijonov vredni programski opremi, nista šteli kot samostojen predmet prenosa na toženko. Glede na izjemno visoko vrednost programske opreme (po oceni sodnega izvedenca mag. U. U. od 6,300.000,00 EUR do 6,900.000,00 EUR, v okviru tega razpona pa sta se pogodbeni stranki dogovorili za spodnjo mejo tako ugotovljene vrednosti, in sicer 6,300.000,00 EUR), sta pogodbeni stranki postavke od 1 do 20 dobavnice z dne 31. 12. 2013 šteli kot nepomembne sestavine, ki delijo usodo programske opreme. V pogodbi jih namreč nista niti omenili. Toženka sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da bi od družbe Holding, d. o. o., kupila tudi razvojne blagajne (in koliko teh razvojnih blagajn) ali prototip samopostrežne blagajne. Tako ni mogoče zaključiti, da bi bil predmet pogodbe z družbo Holding, d. o. o., poleg večimilijonske programske opreme še (ena ali tri) razvojne blagajne ali en prototip samopostrežne blagajne. Tega toženka ni zatrjevala. Zato se tožnica o tem ni mogla izjaviti in sodišče prve stopnje tega ni moglo ugotavljati.

50.Za odločitev v tem sporu ni pomembno, da je toženka v svojih računovodskih izkazih vodila to programsko opremo med opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Čeprav toženka, sklicujoč se na Mednarodni računovodski standard (MRS) 38, prezre 9. točko tega standarda. Po oceni pritožbenega sodišča je bistvena vsebina, ki izhaja iz Predpogodbe, Pogodbe in Primopredajnega zapisnika, kjer ni nobenega dvoma, da je bila predmet (enkratnega) prenosa zgolj programska oprema, ki je neopredmeteno sredstvo, skladno z definicijo neopredmetenega sredstva po 11. točki 2. člena Uredbe 800/2008. Ta določa, da "neopredmetena sredstva" pomeni sredstva, ki nastanejo s prenosom tehnologije s pridobitvijo patentnih pravic, licenc, znanja ali nepatentiranega tehničnega znanja. Prenos programske opreme (za samopostrežne blagajne) pomeni takšna neopredmetena sredstva.

51.Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da morajo sredstva, ki jih je toženka odkupila z obravnavano pogodbo, izpolnjevati (med drugim) pogoje po točki c) drugega odstavka 12. člena Uredbe 800/2008, da jih je treba odkupiti od tretje osebe pod tržnimi pogoji, ne da bi bil kupec v takem položaju, v katerem bi lahko v smislu člena 3 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 izvajal nadzor nad prodajalcem in obratno. Toženka sporne programske opreme ni kupila od tretje osebe, ampak od družbe Holding, d. o. o., ki je njena 24,9 % družbenica. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ima ta družba, skupaj s povezanima družbama Q., d. d., s 24,5 % poslovnim deležem v toženki in Č., d. o. o., s 24,5 % poslovnim deležem v toženki, tak položaj, v katerem bi lahko v smislu člena 3 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 izvajala nadzor nad toženko. Po točki b) drugega odstavka 3. člena Uredbe 139/2004 se za koncentracijo šteje pridobitev neposrednega ali posrednega nadzora enega ali več drugih podjetij ali njihovih delov s strani ene ali več oseb, ki že nadzorujejo vsaj eno podjetje, ali s strani enega ali več podjetij, bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja bodisi s pogodbo ali kakor koli drugače. Skladno z navedeno določbo ima nadzor (v konkretnem primeru nad toženko) lahko več drugih podjetij, med katerimi niso nujne ravno kapitalske povezave. Lahko gre torej tudi za osebne povezave, kot v konkretnem primeru, ko povezave med temi družbami temeljijo na povezavah z L. L. in R. L. To sta sorodstveno ožje povezani osebi (oče in hči), kar ni pritožbeno izpodbijano. Pri tem je L. L. direktor in večinski družbenik družbe Holding, d. o. o., ter član uprave in ustanovitelj družbe Q., d. d. Prijavitelj je sam v svoji prijavi na razpis (poslovni načrt) navedel, da sta podjetji Holding, d. o. o., in Q., d. d., partnerski podjetji, ki imata skupaj 49,4 % lastništva toženke. K temu pa je treba prišteti tudi delež podjetja Č., d. o. o., katerega direktorica in edina družbenica je R. L., ki je svoj 100 % poslovni delež v družbi Č., d. o. o., pridobila ravno od svojega očeta L. L. (zgodovinski izpis iz sodnega registra na prilogi A91). Družbe Holding, d. o. o., Q., d. d., in Č., d. o. o., so med seboj povezane preko dveh fizičnih oseb (očeta L. L. in hčere R. L.), ki sta med seboj ožje povezani osebi in imata v vlogi organa vodenja in kot lastnika možnost nadzora nad tremi podjetji - Holding, d. o. o., Q., d. d., in Č., d. o. o.; vsa ta podjetja pa imajo skupno 73,9 % poslovni delež toženke. S tako visokim poslovnim deležem imajo večino glasovalnih pravic na skupščini in s tem možnost nadzora nad toženko. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo možnost nadzora omenjenih treh družb skupaj in ne družbe Č., d. o. o., samostojno, se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da ne obstaja možnost nadzora družbe Č., d. o. o., nad toženko. Skupna možnost nadzora teh treh družb izhaja iz njihove povezanosti preko dveh fizičnih oseb, saj sta oče in hči direktorja in lastnika vseh treh podjetij. Prodajalka programske opreme, družba Holding, d. o. o., je tako podjetje, ki ima skupaj z družbama Q., d. d., in Č., d. o. o., možnost nadzora nad toženko kot kupovalko programske opreme. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo, da je iz zapisnika 1. redne skupščine toženke z dne 12. 6. 2012 razvidno, da je nakup programske opreme samopostrežne blagajne MBS z obrazložitvijo, da Holding, d. o. o., že več let vlaga v njen razvoj in trženje, znanje in pravice za trženje tovrstne programske opreme pa je pripravljen prenesti na toženko, predlagal ravno L. L. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da so imele družbe Holding, d. o. o., Q., d. d., in Č., d. o. o. - povezane preko sorodstveno ožje povezanih oseb L. L. in njegove hčere R. L. - odločilen vpliv na poslovno politiko oziroma strateške odločitve toženke. Sicer pa se po Uredbi 800/2008 ne zahteva dejanski odločilen vpliv na stranko, ampak zadošča možnost nadzora (položaj, v katerem bi lahko … izvajal nadzor). Možnost nadzora ima po točki b) drugega odstavka 3. člena Uredbe 139/2004 lahko tudi več drugih podjetij, konkretno so to tri računalniška podjetja iz Slovenije: Holding, d. o. o., Q., d. d., in Č., d. o. o., ki so povezana preko dveh članov družine, očeta L. L. in njegove hčere R. L. Sporna programska oprema, ki je glede na vsebino Pogodbe in Predpogodbe ter Primopredajnega zapisnika, neopredmeteno sredstvo toženke, tako ni bila odkupljena od tretje osebe, saj je lahko prodajalec (skupaj s podjetjema Q., d. d., in Č., d. o. o.) izvajal nadzor nad toženko. Nakup omenjene programske opreme za samopostrežne blagajne je bil tako opravljen v nasprotju s pravili 12. člena Uredbe 800/2008, kar predstavlja kršitev Pogodbe o sofinanciranju. Glede na to je toženka neupravičeno prejela sofinancirane stroške tega nakupa.

52.Po drugem odstavku 12. člena Uredbe 800/2008 se za upravičene stroške v neopredmetena sredstva lahko štejejo le stroški, ki med drugim izpolnjujejo pogoj, da se odkupijo od tretje osebe brez možnosti nadzora. Ker že ta pogoj glede programske opreme za samopostrežne blagajne ni izpolnjen, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo glede pritožbenih navedb toženke o zaključkih izpodbijane sodbe v zvezi s tržnimi pogoji odkupa in vprašanja, ali je šlo sploh za financiranje novega oziroma nadaljnjega razvoja.

53.Glede na to, da je v pogodbi s Holding, d. o. o., jasno določen predmet pogodbe, to je programska oprema za samopostrežne blagajne, v celotni pogodbeni vrednosti in da je bila glede na primopredajni zapisnik z dne 15. 1. 2013 na toženko naenkrat prenesena celotna programska oprema, ki je bila predmet pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za povračilo sofinanciranih stroškov toženke iz te pogodbe v celoti, saj gre po vsebini za enkratno investicijo v neopredmetena sredstva (ne glede na to, kako je te stroške uvrstila toženka). Toženka je v zahtevku za izplačilo napačno uveljavljala strošek nakupa programske opreme kot nakup novih strojev in opreme (vrsta stroška 8), namesto pravilno vrsta stroška 6 (izdatki za nematerialne investicije, ki pomenijo prenos tehnologije z nakupom patentiranih pravic, licenc, know-howa in nepatentiranega tehničnega znanja). Da gre za takšne izdatke za nematerialne investicije, potrjuje vsebina same Pogodbe, ki v točki 3.1. opredeljuje predmet pogodbe, in sicer je to programska oprema, vključno z vsemi avtorskimi in drugimi pravicami na tej opremi in v zvezi s to opremo.

54.Ker programska oprema, ki je bila predmet pogodbe, sodi v skupino stroška SA2 (investicije v neopredmetena sredstva), ni utemeljeno ločevanje pogodbene vrednosti programske opreme (temelječi na cenitvi sodnega cenilca mag. U. U.) na programsko opremo in storitve prenosa (in slednje uveljavljati v okviru stroška SA1 z višjim deležem sofinanciranja). Prejeta nepovratna sredstva toženke so v celoti temeljila na pogodbi o prenosu in odstopu programske opreme. Storitve prenosa kupljene programske opreme s prodajalca na kupca same po sebi niso strošek v raziskovalno razvojne projekte toženke, saj s temi storitvami toženka ni raziskovala in razvijala novih projektov (kar je pogoj za upravičeni strošek SA1), ampak je zgolj prenesla že razviti projekt od družbe Holding, d. o. o., na toženko.

55.Sodišče prve stopnje je tako v tem delu pravilno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, pritožba toženke pa ni utemeljena. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, zato ni podan pritožbeni razlog po 2. točki 338. člena ZPP, materialno pravo pa je pravilno porabljeno, zato tudi pritožbeni razlog po 3. točki 338. člena ZPP ni podan. Glede na jasno vsebino predmeta Predpogodbe, Pogodbe in Primopredajnega zapisnika, razvidno iz teh listin, katerih vsebine toženka ni prerekala, zaslišanje tedanjega zakonitega zastopnika toženke L. L. ni bilo potrebno in sodba iz tega razloga ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede nakupa licenc za programsko opremo 84.000,00 EUR

56.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo tudi povračilo zneskov sofinanciranja nakupa licenc za programsko opremo v višini 84.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka to opremo kupila od družbe A., d. o. o.; ta pa jo je pred tem odkupila od povezane družbe toženke, in sicer Holding, d. o. o., s čimer je bila kršena Uredba 800/2008.

57.Res je tožnica navedbe, da so bile licence dejansko kupljene od povezane družbe podala šele po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, vendar kršitev 286. člena ZPP ni podana. Po določbi tretjega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nove navedbe posledica novo pridobljenih dokazov, s katerimi pred tem tožnica ni bila seznanjena, kar pa ni podaljšalo postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da upoštevanje dodatnih dejstev in predloženih naknadno pridobljenih dokazov (iz vloge tožnice z dne 19. 10. 2022) ni zavleklo reševanja spora, kar že samo po sebi zadošča, da jih je sodišče po tretjem odstavku 286. člena ZPP smelo upoštevati. Narok za glavno obravnavo je bil še v teku in zaradi pozneje podanih navedb in predloženih dokazov ni bilo potrebno nobeno dodatno zaslišanje prič ali postavitev izvedencev. Pri tem sodišče prve stopnje ni preseglo tožničine trditvene podlage. Tožnica je zatrjevala, da je bila družba A., d. o. o., le posrednik, dejansko pa je toženka licence kupila od družbe Holding, d. o. o., sklicevala se je na primerjavo ponudb družbe Holding, d. o. o., in A., d. o. o., ter primerjavo računa družbe A. d. o. o., št. 1039/2014 z zneskom nabave te opreme s specifikacijo s strani družbe Holding, d. o. o. Toženka se je o novih dejstvih in dokazih imela možnost izjaviti, saj ji je bil na naroku 8. 11. 2022 dodeljen 45-dnevni rok (svojo izjavo o tej vlogi pa je toženka napovedala že v vlogi z dne 26. 10. 2022), katerega je tudi izkoristila in v 10. pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2022 odgovorila na tožničino pripravljalno vlogo. Z zato absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

58.V zvezi z nakupom strojne in programske opreme IBM Maximo in IBM DB2, tožnica zahteva vračilo zgolj dela zneska sofinanciranja v višini 84.000,00 EUR, ki se nanaša na licence. Licence so neopredmeteno sredstvo, zato za priznanje upravičenosti tega stroška veljajo že v prejšnjem poglavju obrazložitve te sodbe navedeni posebni pogoji po drugem odstavku 12. člena Uredbe 800/2008. Pritožbeno sodišče je tudi že pojasnilo, da v primeru nakupa od družbe Holding, d. o. o., ni izpolnjen pogoj odkupa od tretje osebe brez možnosti nadzora. Vendar pa je toženka prodajno pogodbo za nakup licenc sklenila z družbo A., d. o. o. Tožnica ne zatrjuje, da bi ta družba imela možnost nadzora nad toženko, zato so pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi brezpredmetne. Tožnica pa zatrjuje, da toženka licenc dejansko ni kupila od družbe A., d. o. o., ki je toženki izdala račun, ampak od družbe Holding, d. o. o., medtem ko naj bi bila družba A., d. o. o., le posrednik.

59.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je družba A., d. o. o., sporne licence kupila od družbe Holding, d. o. o., po računu št. 000845 z dne 10. 12. 2014 v višini 549.186,66 EUR (priloga A 429), katerega predmet sta postavki: 1) LEN LCD (samo za to postavko je tudi dobavnica) v znesku 153,00 EUR brez DDV in 2) oprema po pogodbi št. 2014-12/A v znesku 450.000,00 EUR brez DDV. Predmet te pogodbe (brez datuma, priloga A 432) je dobava IBM strežnikov in IBM programske opreme, pri čemer naj bi bila oprema dana kupcu A., d. o. o., najprej na reverz od 1. 1. 2014 do najdlje 31. 12. 2014. Ponudba družbe A., d. o. o., toženki z dne 3. 12. 2013 (priloga A 433) vsebuje tako strojno opremo (serverji, storage EMC) kot licence v skupni vrednosti 633.180,00 EUR. Gre za isto opremo, za katero je A., d. o. o., pridobila ponudbo od Holding, d. o. o., za 450.000,00 EUR + DDV (skupno 549.000,00 EUR) z dne 29. 11. 2013 (priloga A 438). Vendar zgolj dejstvo, da je A., d. o. o., kupila opremo od druge družbe (Holding, d. o. o.) in jo nato po nekoliko višji ceni prodala naprej toženki, samo po sebi ne vpliva na pogodbo med toženko in A., d. o. o. Tožnica je sicer zatrjevala, da je bila družba A., d. o. o., le posrednik, dejansko pa je licence toženka kupila od družbe Holding, d. o. o. Vendar je tudi v tem primeru A., d. o. o., kupila licence od družbe Holding, d. o. o. "v svojem imenu in za tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi po pojmom posredno zastopanje. V takem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru A., d. o. o.) in tretja oseba (v konkretnem primeru tožena stranka). Toženka je tako pravilno uveljavljala stroške nakupa licenc od A., d. o. o., s katero je bila v obligacijskem razmerju. Z vidika 12. člena Uredbe 800/2008 ni mogoče zaključiti, da toženka ni odkupila licenc od A., d. o. o. Ker je slednja v razmerju do toženke tretja oseba, kršitev točke c) drugega odstavka 12. člena Uredbe 800/2008 po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Trditev v smeri dogovora o simulaciji, na podlagi katerega bi bilo mogoče pogodbo presojati kot navidezno pogodbo, tožnica ni podala.

Račun prodajalca A., d. o. o., toženki ni fiktiven, saj temelji na sklenjeni prodajni pogodbi. Stvar, ki je predmet prodajne pogodbe, ni nujno v neposredni posesti prenosnika, temveč je lahko v posesti tretje osebe, pa zaradi tega prodajna pogodba ni neveljavna. Zato ni pomemben ugovor tožnice, da so se do prenosa licenc na toženko te nahajale pri družbi Holding, d. o. o. Izveden je bil tudi denarni tok, saj je toženka plačala kupnino družbi A., d. o. o.; A, d. o. o., pa je plačala kupnino družbi Holding, d. o. o.

60.

Drži pa pritožbena navedba tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitka zaradi dobave opreme 24. 12. 2014, to je tik pred zaključkom operacije 31. 12. 2014, zaradi česar po navedbah tožnice ni mogla biti investicija v raziskovalno razvojno dejavnost, in o gospodarni porabi sredstev.

61.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil skladno s 3. členom Pogodbe o sofinanciranju predviden zaključek operacije 30. 6. 2015, fizične aktivnosti operacije po tej pogodbi pa so morale biti zaključene najkasneje do 31. 12. 2014. Sporne licence je toženka pridobila pred 31. 12. 2014. Pogodba o sofinanciranju neposredno ne določa, da bi se morala razvojna dejavnost (kateri je namenjena investicija pri vrsti stroška SA2) zaključiti do 31. 12. 2014, ampak so morale biti do tega datuma zaključene aktivnosti, ki so omogočale (nadaljnjo) razvojno dejavnost toženke. In sporne licence je toženka kupila pred 31. 12. 2014; res sicer tik pred tem, vendar pa skladno s Pogodbo o sofinanciranju do 31. 12. 2014. Poslovni načrt, ki je po določbi prvega odstavka 3. člena Pogodbe o sofinanciranju njena priloga in sestavni del, v točki 2.2.2. opredeljuje, da bo razvojni center v roku petih let najpomembnejše središče razvoja in trženja celovitih rešitev, ki bazirajo na samopostrežnih, mobilnih tehnologijah in tehnoloških inovacijah za ciljne sektorja trga v Sloveniji in pomembno središče razvoja za trge v EU, ZDA in Kanadi. V Poslovnem načrtu je bil torej predviden nadaljnji razvoj. Ker so bile licence kupljene in jih je toženka pridobila v obdobju upravičenosti (četudi tik pred koncem obdobja), kršitev Pogodbe o sofinanciranju iz tega razloga ni podana. Tudi v Navodilu za izvajanje operacij za JR Razvojni centri slovenskega gospodarstva - RCSG (priloga A85) je v točki 1.3 navedeno, da rok zaključka aktivnosti predstavlja obdobje nastanka stroškov, kar je bilo v konkretnem primeru spoštovano.

62.

Ker tožnica zahteva povračilo stroškov, je na njej trditveno in dokazno breme, da nakup teh licenc ni bil neposredno povezan z operacijo, potreben za njeno izvajanje in v skladu s cilji in rezultati operacije. Pri tem se tožnica sklicuje na pojasnilo toženke v postopku kontrole, da z licencami IBM Maxima pokriva celotni klicni center ter center za pomoč in vzdrževanje sredstev, postavitev tovrstnega okolja pa naj bi bila ključna za ohranitev vzdrževalne pogodbe s poslovnim partnerjem. Na tej podlagi je UNP zaključil, da je bil nakup povezan z rednim poslovanjem, to je ohranjanjem tekočega vzdrževanja na podlagi sklenjene pogodbe. Vendar pa tudi v primeru, če so bile licence namenjene takšnemu nadaljnjemu "rednemu poslovanju toženke", to še ne pomeni, da niso bile neposredno povezane z operacijo, in sicer razvojno dejavnostjo toženke. Glede na to in ker tožnica ni navedla, da bi pri tem prišlo do konkretne kršitve sheme Državna pomoč N 472/2006 - Slovenija: Program tehnološkega razvoja (št. priglasitve: ...-2006) in XR .../2007 - Program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013, regionalna pomoč (št. priglasitve: BE05-...-2007, BE05-...-2007), pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica ni dokazala, da ne bi šlo za upravičen strošek glede na drugi odstavek 2. člena Pogodbe o sofinanciranju.

63.

Sodišče prve stopnje se je v tem delu sicer nepravilno sklicevalo na predstavitev pilotskega projekta Implementacija informacijskega sistema IBM Maximo za "Upravljanje z opremo in storitvami" in projekta za izvedbo - PZI "Pilotna implementacija IBM Maximo programske opreme. Slednja je bila namreč izvedena pred nakupom spornih licenc (že 17. 9. 2013), na kar pravilno opozarja tožnica v svoji pritožbi. Ne glede na to, pa tožnica s svojimi trditvami ni uspela vzbuditi dvoma, da je bil nakup licenc skladen z 2. členom Pogodbe o sofinanciranju. Iz zaključka UNP, ki ga povzema tožnica v svojo trditveno podlago, izhaja, da naj bi bile licence povezane z ohranjanjem tekočega vzdrževanja na podlagi sklenjenih pogodb, torej v zvezi z dejavnostjo toženke na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Da ta dejavnost ne bi bila neposredno povezana z operacijo (razvojna dejavnost toženke), sodišče ne more zaključiti.

64.

Glede na navedeno je zaradi zmotne uporabe materialnega (pogodbenega) prava v tem delu utemeljena pritožba toženke, zahtevek tožnice za plačilo 84.000,00 EUR ni utemeljen.

Glede operacijskega zobozdravstvenega stola

65.

Sodišče je toženki naložilo plačilo 8.150,00 EUR, kolikor je znašal znesek sofinanciranja za nakup operacijskega zobozdravstvenega stola. Tudi v tem primeru gre za vrsto stroška investicije v razvojno dejavnost (SA2). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da v Poslovnem načrtu nakup operacijskega zobozdravstvenega stola ni bil predviden. Nakup operacijskega zobozdravstvenega stola očitno ni neposredno povezan z dejavnostjo toženke (saj se toženka ne ukvarja z zobozdravstveno dejavnostjo), navedbe toženke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadoščajo za ugotovitev neposredne povezanosti z operacijo v smislu drugega odstavka 2. člena Pogodbe o sofinancovanju. Četudi se je v okviru operacije toženke izvajal tudi razvoj (računalniške) aplikacije @life in so se v tem okviru raziskovale metode za preprečitev stresa in strahu pred zobozdravstvenimi storitvami, na kar se sklicuje toženka v svoji pritožbi, to po oceni pritožbenega sodišča še ne utemeljuje neposredne povezanosti z operacijo toženke. Toženka ni pojasnila, kakšno aplikacijo (ali metodo) za preprečevanje stresa in strahu pred zobozdravstvenimi storitvami je (v okviru projekta @life) razvila. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi morebitno raziskovanje takšnega (ali drugačnega) stresa in strahu ne opravičuje nakupa stvari, iz katerih naj bi stres ali strah izhajal. To bi namreč lahko vodilo v povsem neomejeno financiranje stroškov na področjih, ki z dejavnostjo toženke nimajo prav nobene povezave. Ne gre za neposredno povezanost z operacijo, saj ni dokazano, da bi bil ravno nakup operacijskega zobozdravstvenega stola potreben za izvajanje razvojne dejavnosti toženke, niti ni bilo nakupovanje zobozdravstvene opreme v skladu s cilji operacije, ki se nanašajo na razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Tudi v Poslovnem načrtu predvidene "Programske rešitve posameznih modulov za zdravstvo in turizem", pri čemer naj bi bili potencialni kupci: hotelske verige, zdravilišča, fitnes centri, kopališča, turistična središča, ne predvidevajo nobenih nakupov sredstev s področja zdravstva in turizma. Nakup operacijskega zobozdravstvenega stola nima neposredne povezave z razvojno dejavnostjo toženke, ki se je izvajala na povsem drugem področju (informacijsko-komunikacijske tehnologije). Pri tem ni moč spregledati, da je toženka uveljavljala tudi sofinanciranje izdatkov družbe Studio, d. o. o. za izdelavo načrtov za zobozdravstveno in druge ordinacije. Oprema zobozdravstvene ordinacije, vključno z operacijskim zobozdravstvenim stolom, ni neposredno povezana z razvojno dejavnostjo toženke s področja informacijsko-komunikacijskih tehnologij, zato ne gre za upravičen strošek po Pogodbi o sofinanciranju.

66.

Toženkini ugovori so pavšalni in nekonkretizirani, dokazni predlog za zaslišanje njenega tedanjega zakonitega zastopnika L. L. pa nesubstanciran. Tako ni navedla npr. katero konkretno aplikacijo za preprečevanje stresa in strahu pred zobozdravstvenimi storitvami je toženka razvijala in kdaj, niti da bi jo razvijal L. L. Predvsem pa tudi morebitno razvijanje takšne aplikacije še ne opravičuje nakupa stvari, ki naj bi bilo predmet preučevanja. Toženka je šla z nakupom operacijskega zobozdravstvenega stola enostavno predaleč. Njena pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede stroškov za družbo Č., d. o. o.

67.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov sofinanciranja izdelave projektne naloge ter opis funkcionalnosti MBS Mobile Cloud družbi Č., d. o. o., v znesku 35.940,00 EUR. V tem delu se pritožuje tožnica.

68.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožnica ni podala navedb, da bi bila "izdelava projektne naloge ter opis funkcionalnosti MBS Mobile Cloud", naložba, in sicer neopredmeteno sredstvo, ki bi se moralo izkazovati kot takšno v bilanci stanja. Gre za storitev (po podjemni pogodbi, kar je Pogodba št. P-01 za izvedbo storitev v razvojnem centru RC z dne 21. 6. 2013), ki jo je naročila toženka. Strošek storitve sam po sebi (ob odsotnosti drugačnih navedb tožnice) ni neopredmeteno osnovno sredstvo in se zanj ne uporablja 12. člen Uredbe 800/2018. Sicer pa tožnica že v tožbi navaja, da gre za storitev zunanjih izvajalcev, ki sodi pod aktivnosti upravičenih stroškov SA1 in ne za investicije (SA2). Ne gre torej za pomoč za naložbe v smislu 12. člena Uredbe 800/2018. Povezane osebe so v 3. členu Priloge I Uredbe 800/2018 opredeljene v povezavi z določitvijo velikosti podjetja, upoštevaje število zaposlenih in določene finančne podatke. Razen omejitve pri naložbah v neopredmetena osnovna sredstva, Uredba 800/2008 ne prepoveduje sodelovanja s povezanimi osebami, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na kršitev določila citirane uredbe in zakona o javnem naročanju. Tudi slednji takšne prepovedi ne določa. V Navodilih o upravičenih stroških, ki so preko določb javnega razpisa del pogodbenega prava med strankama, tovrstne omejitve ni.

69.

Razpisni postopek je bil skladno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje izpeljan skladno s Pogodbo o sofinanciranju in navodili organa upravljanja. Tožnica pa toženki očita kršitev načela transparentnosti in konkurenčnosti, pri čemer slednje utemeljuje s povezanostjo izbranega ponudnika (njegova lastnica in direktorica je R. L. - hči direktorja toženke L. L., ki je obenem lastnik dveh družbenic toženke, družbe Q., d. d., in Holding, d. o. o., R. L. pa je bila tudi zaposlena pri toženki). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, naročilo storitve povezani osebi ni kršitev Uredbe 800/2008. Načelo zagotavljanja konkurenčnosti iz tega razloga ni bilo kršeno. Okoliščina, da so bili vsi trije potencialni ponudniki, ki so bili povabljeni na predstavitev (poleg Č., d. o. o., še T., d. o. o., in V., d. o. o.) člani konzorcija v postopku pridobitve evropskih sredstev in po pridobitvi projekta ustanovitelji in družbeniki toženke, tudi ne predstavlja kršitve v postopku izbire. Pogodba o sofinanciranju in Navodila o upravičenih stroških sklepanja pogodb z ustanovitelji (partnerji v fazi konzorcija) niso prepovedovala, glede storitev pri uveljavljanju stroškov razvojno-raziskovalnih projektov pa tudi ne Uredba 800/2008. Poleg tega je Poslovni načrt, ki je bil sestavni del pogodbe, izpostavil (v točki 2.1.) odlično podlago za uspešno delo na področju raziskav in razvoja ravno učinkovito partnerstvo, v katerega partnerji prispevajo svoje več kot 10-letno znanje in izkušnje. Povabilo ustanoviteljev k sodelovanju je tako skladno s Poslovnim načrtom in s tem s Pogodbo o sofinanciranju.

70.

Tožnica je svoj zahtevek za povračilo stroškov utemeljevala z navedbami, da je toženka s projektno nalogo razpolagala že pred sklenitvijo pogodbe z družbo Č., d. o. o., kar je tudi dokazala s predložitvijo Dokumenta MBS Mobile Cloud POS - predstavitev, ver. 1.0, april 2013 s Specifikacijo zahtev MBS Mobile Cloud POS, 21. 6. 2013 (priloga A 96). Toženka je temu oporekala z navedbami, da se je s storitvami Č., d. o. o., projektna naloga MBS Mobile Cloud nadgrajevala. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da listinski dokazi potrjujejo nadgradnjo projektne naloge, ki je bila zaključena 26. 8. 2013, vendar navedena ugotovitev po oceni pritožbenega sodišča iz listinskih dokazov ne izhaja. Glede na konkretne trditve tožnice, da je bila projektna naloga in opis funkcionalnosti MBS Mobile Cloud narejena in predstavljena s strani toženke že pred sklenitvijo pogodbe s Č., d. o. o., se je na toženko prevalilo trditveno in dokazno breme, kaj je bilo predmet pogodbe in kaj je družba Č., d. o. o., dejansko izvedla, sploh ker gre za dejstva, ki so izven spoznavnega območja tožnice. Vendar sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila (A 177), sklep o izboru ponudnika (A179) in pogodba z družbo Č., d. o. o., ne potrjujejo navedb toženke, da je šlo za nadgradnjo. Po omenjenih dokumentih je bila predmet pogodbe izvedba Projektne naloge in opis funkcionalnosti MBS Mobile Cloud ter pomoč pri izdelavi prototipa v obsegu 500 ur. Slednje je bil bistveni obseg dela po pogodbi, saj je po navedbah toženke projektna naloga le približno 15 % dela na tem projektu, preostali del pa 500 ur dela. V zvezi s projektno nalogo pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na predložene listine predmet naročenih storitev družbi Č., d. o. o., ni bila "nadgradnja", ampak "izvedba Projektne naloge in opis funkcionalnosti MBS Mobile Cloud".

71.

Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na izjavo M. M., ki jo je predložila toženka kot listinski dokaz (izjava predstavnika družbe Č., d. o. o.), ne da bi predlagala zaslišanje priče M. M. M. M. je v izjavi z dne 11. 11. 2016, ki jo je pridobila toženka (priloga B 28) navedel, da je bil dokument Projektna naloga in opis funkcionalnosti MBS Mobile Cloud POS zaključen dne 26. 8. 2013, v nadaljevanju so delali na prototipiranju in dokončanju projekta do funkcionalnosti izdelka, v tem času pa je bil zaposlen pri Č., d. o. o. Vendar zgolj ta njegova izjava ne potrjuje, da je šlo res za "nadgradnjo" projektne naloge, s katero je toženka pred podpisom pogodbe s Č., d. o. o., že razpolagala. Po drugi strani pa iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih (priloga A370), ki ga je predložila tožnica, izhaja, da je M. M. pri izdelavi projektne naloge sicer sodeloval, vendar je to delal za družbo Holding, d. o. o. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da listinski dokazi potrjujejo nadgradnjo projektne naloge, ker to ne drži. Ravno tako listinski dokazi ne potrjujejo navedb toženke, da je 500 ur dela na prototipu opravil M. M. V izjavi z dne 11. 11. 2016 M. M. tega ni navedel (ni napisal, da bi on delal na prototipu za toženko); v poznejšem uradnem zaznamku o zbranih obvestilih pa je M. M. izrecno zanikal, da bi on delal na prototipu.

72.

Ker že predloženi listinski dokazi nasprotujejo navedbam toženke o tem, da je družba Č., d. o. o., naredila "nadgradnjo" projektne naloge za toženko in, da je nadaljnji obseg dela 500 ur na prototipu opravil M. M., zaslišanje L. L. ni bilo potrebno. L. L. ni bil izvajalec konkretnih storitev. Zaslišanja predstavnikov izvajalca Č., d. o. o., toženka ni predlagala, pač pa je predložila izjavo M. M., ki jo je pritožbeno sodišče presodilo glede na njeno vsebino in v povezavi z drugimi izvedenimi listinskimi dokazi.

73.Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da toženka ni zmogla svojega dokaznega bremena, da je izvajalec Č., d. o. o., za toženko kot naročnico dejansko izvedel storitve, katerih povračilo stroškov je prejela toženka. Pritožba tožnice je v tem delu utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine (druga alineja 358. člena ZPP), tožbeni zahtevek tožnice za povračilo stroškov Č., d. o. o., v višini 35.940,00 EUR je utemeljen.

Glede stroška družbe Computers, d. o. o.

74.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so bile storitve po pogodbi št. P/R-2013 za izvedbo storitev v razvojnem centru "RC" z dne 21. 10. 2013 izvajalca Computers, d. o. o., izvedene, zato je tožničin zahtevek v višini 85.889,69 EUR v tem delu zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za nadgradnjo, ki ni zajeta v programu samopostrežnih blagajn, ki ga je razvila družba Holding, d. o. o., ker je šlo za programiranje in razvoj samopostrežne blagajne za denarno valuto kuna. Tožnica v pritožbi te ugotovitve ne omaje. Izvedbo pogodbenih del je potrdila tudi priča Z. Z. Kljub temu, da toženka izvedenih del ni listinsko dokumentirala, to ne vpliva na obveznost plačila izvedenih del po splošnih pravilih obligacijskega prava (v razmerju med toženko in izvajalcem Computers, d. o. o., se uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika - OZ). Res je toženka poročilo o opravljenih storitvah, ki ga je podpisala odgovorna oseba izvajalca Computers, d. o. o., predložila šele v revizijskem postopku UNP, kar pa ne vpliva na presojo izvedbe del po tej pogodbi in upravičenih stroškov. Pripravljeno je bilo pred tem pravdnim postopkom in odgovorna oseba izvajalca Computers, d. o. o., ga je s podpisom potrdila. Dejstvo, da je priča Z. Z. sodeloval s toženo stranko pred spornim poslom in pri tem spornem poslu, njegove verodostojnosti samo po sebi ne omaje. Enako velja glede izjav direktorjev treh družb (Computers, d. o. o., Ž., d. o. o., in T., d. o. o.), ki jih je toženka povabila k oddaji ponudb. Ob predloženih pisnih dokazilih postopka zbiranja ponudb, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Tožničina pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede stroškov Razvojne agencije W.

75.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice v višini 21.000,00 EUR, ker toženka ni določno je opredelila aktivnosti, ki jih je Razvojna agencija W. opravila kot raziskovalno razvojno dejavnost in ne izkazala, koliko. Toženka je storitve Razvojne agencije W. opredelila kot: sodelovanje pri promocijah projektov IBM Maximo in @life v lokalnem okolju, sodelovanje pri raziskavah o možnosti uporabe aplikacije @life za starostnike in druge storitve, uveljavljala pa jih je v okviru stroška SA1 (razvojno-raziskovalni projekti), vrsta stroška 3 (stroški svetovalnih in drugih storitev, uporabljenih izključno za raziskovalne dejavnosti). Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje se je toženka sklicevala tudi na to, da so v okviru stroška SA1 upravičeni stroški tudi stroški informiranja in obveščanja, vendar informiranja in obveščanja ni konkretizirala in ne predložila dokazil, ki se za stroške informiranja in obveščanja zahtevajo v Navodilih o upravičenih stroških. Po oceni pritožbenega sodišča je prve stopnje pravilno dopustilo možnost, da bi v okvir stroškov svetovalnih in drugih storitev (kot jih je toženka priglasila) lahko sodila storitev sodelovanja pri raziskavah o možnosti uporabe aplikacije @life za starostnike. Ker pa stroški sodelovanja pri teh raziskavah niso ločeni od ostalih in ker toženka tudi po trditvi tožnice, da ni šlo za razvojno-raziskovalno dejavnost, ni podala konkretnih navedb o samih raziskavah (kdo, kdaj, kje, kakšni so bili izsledki...), niti za to predlagala dokazov, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da teh stroškov posebej ni mogoče priznati. Poročilo izvajalca in njegov račun namreč vsebujeta povsem splošen opis storitev. Iz poročila in računa pa ni mogoče ugotoviti in ne preveriti, katere konkretne storitve (raziskave) so bile dejansko izvedene.

76.V zvezi s pritožbenimi navedbami toženke, da so aktivnosti izkazane z listinskimi dokazi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sama pogodba in specifikacija še ne izkazujeta izvedenih aktivnosti; poročilo o opravljenih storitvah z dne 31. 1. 2012 se nanaša na leto 2011 in ne na vtoževano obdobje, saj tožnica zahteva vračilo (ne)upravičenih stroškov v letu 2014. Enako velja za 7. poročilo o opravljenih storitvah, ki se nanaša na leto 2013 oziroma zadnje tri mesece tega leta in ne na leto 2014. Kot pravilno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, je edina listina, ki se nanaša na leto 2014, 8. poročilo o opravljenih storitvah z dne 2. 1. 2015. V tem poročilu je izvajalec navedel, da je sodeloval pri promociji, sodeloval pri raziskavah o možnosti uporabe aplikacije @life za starostnike, koordiniral lokalno skupnost in druge institucije javnega sektorja ter opravljal druge aktivnosti po dogovoru z naročnikom. Iz samega poročila izvajalca (in računa, katerega sofinanciranje je uveljavljala toženka) konkretne storitve niso razvidne. Toženka tudi v tem postopku storitev Razvojne agencije W. ni konkretizirala (ni navedla konkretne raziskave, njene izsledke, kako jih je uporabila...) in ne dokazala (ni predložila raziskave ali poročila o raziskavi).

77.Pritožbeno sodišče pa je upravičenost stroškov Razvojne agencije W. preverilo tudi z vidika stroškov informiranja in obveščanja. Toženka ob predložitvi zahtevka za izplačilo ni predložila predpisanih dokazil za stroške informiranja in obveščanja, skladno z Navodili o upravičenih stroških. Napačna uvrstitev stroškov in pomanjkljiva predložitev dokazil ob vložitvi zahtevka sicer po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi ni razlog za vračilo sredstev, vendar bi morala toženka v tem postopku podati navedbe, katere konkretne storitve informiranja in obveščanja so bile izvedene s strani izvajalca Razvojna agencija W. po 8. poročilu, in predložiti dokazila, da so bile te storitve tudi opravljene (in to za toženko in ne morebiti drugo družbo v lasti L. L.), kot to zahtevajo Navodila o upravičenih stroških. V kolikor bi toženka podala ustrezne trditve in dokazila, bi se tožnica lahko izjavila, ali so zatrjevani stroški informiranja in obveščanja skladni s 33. členom Pogodbe o sofinanciranju, sodišče pa to preverilo. Vendar toženka svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla. Iz samega poročila izvajalca (in računa, katerega sofinanciranje je uveljavljala toženka), konkretne storitve niso razvidne. Toženka ni ne navedla ne predložila raziskave o možnostih uporabe aplikacije za starostnike; sodelovanja pri promociji, koordinacije z lokalno skupnostjo in drugimi institucijami ter opravljanje drugih aktivnosti po dogovoru, ni konkretizirala in ne dokazala npr. z natisnjenim oglasom, objavo, naznanilom, posneto oddajo, drugim izdelkom, vabilom na sestanek, seznam udeležencev.... kot primeroma izhaja tudi iz 8. točke Navodila o upravičenih stroških.

78.Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da je opravljene storitve možno dokazati tudi z zaslišanjem prič, vendar je v tem delu pomanjkljiva že trditvena podlaga toženke, ki ni podala konkretnih navedb o opravljenih storitvah Razvojne agencije W. po spornem računu. Predlog za zaslišanje L. L., tedanjega zakonitega zastopnika toženke, je ob pomanjkljivih konkretnih trditvah toženke nedovoljen informativni dokaz. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljena je tudi primerjava s storitvami izvajalca Computers, d. o. o., katere je sodišče priznalo, saj je glede teh storitev toženka podala konkretne navedbe in predlagala zaslišanje predstavnika izvajalca Z. Z., ki ga je sodišče tudi zaslišalo. Glede storitev Razvojne agencije W. pa toženka konkretnih trditev ni podala in tudi ni predlagala zaslišanja predstavnika izvajalca. V zvezi s presojo stroškov Razvojne Agencije W. kot stroškov informiranja in obveščanja, pa je zaslišanje L. L. tudi neprimeren dokaz, saj toženka ni predložila dokazil o izvedenem informiranju oziroma obveščanju, brez katerih se tožnica ni mogla izjaviti, sodišče pa ne preveriti, ali je bilo informiranje in obveščanje s strani Razvojne Agencije W. skladno s 33. členom Pogodbe o sofinanciranju in akti, na katere se ta člen pogodbe sklicuje.

79.Pritožba toženke je v tem delu neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

Glede stroškov D. D., s. p., in E. E., s. p.

80.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz poročil izvajalcev razvidno, da gre za opravljeno razvojno-raziskovalno delo, in je tožbeni zahtevek tožnice za vračilo stroškov D. D., s. p. v višini 17.393,01 EUR in E. E., s. p. v višini 6.900,30 EUR zavrnilo. Tožnica se v pritožbi sklicuje na več nepravilnosti, in sicer nepravilnosti izbirnega postopka, nedoločenost predmeta in cene pogodbe, nepredložitev dokazil o opravljenem delu, iz računov ni razvidna vsebina opravljenega dela oziroma storitev in ni povezave z raziskovalno dejavnostjo, računom niso bile priložene mesečne priloge iz 6. člena pogodb, toženka pa je UNP predložila identični poročili vsakega od izvajalcev, enega je podpisala toženka, drugega pa izvajalec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta na poročilih dodatno še podpisa izvajalcev, s čimer sta izvajalca potrdila opravljene storitve, navedene v poročilu (ne glede na to, kdo je sestavil poročilo). Poročilo navaja konkretno izvedene storitve in tožnica glede na vsebino poročila ni imela konkretnih pripomb (npr. da kakšne ne bi bile opravljene ali da ne bi sodile v okvir razvojno-raziskovalne dejavnosti toženke). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je iz poročil razvidno, da gre za opravljeno razvojno-raziskovalno delo. Okoliščina, da računom niso priložene dogovorjene mesečne priloge iz 6. člena pogodb med toženko in navedenima strokovnjakoma, je stvar samo razmerja med njima in razmerja toženke s tožnico. Zgolj zaradi tega, ker obseg dela (količinsko in vrednostno) ni bil vnaprej določen v pogodbah, pogodbi nista neveljavni. Pogodbeni stranki sta se namreč dogovorili, da se naročnik in izvajalec mesečno uskladita in spremljata dogovorjen obseg dela (količinsko in vrednostno). Konkretno opravljen obseg dela pa izhaja iz poročil izvajalcev, glede cene pa tožnica ni trdila, da bi bila previsoka, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

81.Zgolj opravljanje dela na sedežu toženke in odrejanje dela v okviru tedenskih planov s strani toženke po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Ni zatrjevano, da bi šlo za nepretrgano delo in nadzor toženke, izvajalca sta imela status samostojnega podjetnika in v pogodbi ni bila določena omejitev, da ne smeta opravljati dela tudi drugje oziroma za druge naročnike. Sicer pa so pri vrsti stroška SA1 (razvojno-raziskovalni projekti) upravičeni stroški tudi plače zaposlenih, kar pomeni, da bi toženka tudi v primeru zaposlitve navedenih izvajalcev lahko uveljavljala sofinanciranje izdatkov za njuno delo.

82.Ker gre za strokovnjaka s specifičnim strokovnim znanjem na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki sta opravljala raziskovalne in razvojne storitve, kar je toženka prepričljivo obrazložila, je to po oceni pritožbenega sodišča utemeljen razlog, da toženki ni treba predložiti dokumentacije o izbiri ponudnika in vsaj tri ponudbe, skladno s točko 2.1.3.2 Navodila za izvajanje operacij za JR razvojni centri slovenskega gospodarstva - RCSG. Posebnih pisnih dokumentov glede primerljivih cen ponudnikov to navodilo v navedeni situaciji ne zahteva in tudi po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo ustno zbrane informacije glede cen primerljivih ponudnikov. Tožnica ni prerekala, da je zakoniti zastopnik toženke informacije o cenah primerljivih ponudnikov pridobival od prof. dr. Đ. Đ. s Fakultete za elektrotehniko in informatiko Univerze v Mariboru, niti ni trdila, da je glede na opravljeno delo plačilo previsoko.

83.Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, pritožba tožnice pa neutemeljena.

Glede stroškov Komunikacije, d. o. o., B. B., s. p., F., d. o. o., Fitnes zveza Slovenije in SBRA

84.Toženka je prejela sofinanciranje v višini 6.554,92 EUR za stroške izvajalca Komunikacije, 737,71 EUR za stroške Fitnes zveze Slovenije, 1.500,00 EUR za stroške F., d. o. o., 15.000,00 EUR za stroške Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja (SBRA) in 10.167,16 EUR za stroške B. B., s. p. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugodilo zahtevku za vračilo stroškov izvajalcev Komunikacije, d. o. o., Fitnes zveze Slovenije in SBRA, delno ugodilo zahtevku za vračilo stroškov izvajalca B. B., s. p., in v celoti zavrnilo zahtevek za vračilo stroškov izvajalca F., d. o. o., pri čemer je prišlo tudi do računskih napak. Zavzelo je stališče, da stroški promocij niso upravičen strošek, ker ne gre za raziskovalno razvojno dejavnost. Ta presoja pa, kot pravilno navaja toženka v pritožbi, ni skladna s Pogodbo o sofinanciranju, pogoji javnega razpisa in Navodili organa upravljanja o upravičenih stroških. Po oceni pritožbenega sodišča je treba stroške za plačilo računov Komunikacije, d. o. o., B. B., s. p., F., d. o. o., Fitnes zveza Slovenije in SBRA, katerih sofinanciranje je toženka uveljavljala v skupini aktivnosti SA1 (razvojno-raziskovalni projekti), presojati tudi v okviru stroškov informiranja in obveščanja javnosti. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, dejstvo, da je toženka ob uveljavitvi zahtevka te stroške uveljavljala v okviru skupine aktivnosti SA1 kot vrsto stroška 3 (stroški svetovalnih in drugih storitev, uporabljenih izključno za raziskovalne dejavnosti), ne izključuje presoje upravičenosti posameznega stroška tudi kot stroška informiranja in obveščanja, seveda ob ustrezni trditveni podlagi toženke in predloženih dokazilih v skladu s pogodbo in navodili organa upravljanja.

Stroški B. B., s. p.

85.Storitve B. B., s. p. se po trditvah toženke nanašajo na kreativno zasnovo, optimizacijo in monitoring predstavitvene strani produkta 24 na spletnem socialnem omrežju Facebook, za kar je toženka navedla povezavo na spletno stran https://www.facebook.com/... in priložila izpis Facebook strani 24. To niso razvojno-raziskovalne storitve. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, Navodila o upravičenih stroških kot upravičene stroške (informiranja in obveščanja) štejejo tudi stroške izdelave ali nadgradnje spletne strani in stroške oglasov in objave oddaj v medijih. Ker pa toženka ob uveljavitvi zahtevka teh stroškov ni tako opredelila, niti predložila predpisanih dokazil, je v pravdi na njej trditveno in dokazno breme, da gre za upravičene stroške informiranja in obveščanja. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tudi v tem primeru trditvena in dokazna podlaga toženke sodišču ne omogoča zaključka, da bi šlo za upravičene stroške informiranja in obveščanja po 33. členu Pogodbe o sofinanciranju in navodili organa upravljanja. Kar se tiče stroškov v zvezi s z zasnovo, optimizacijo in monitoringom spletnega socialnega omrežja Facebook, toženka ni niti zatrjevala, da bi šlo za njeno spletno socialno omrežje Facebook (in ne morebiti spletno družbeno omrežje podjetja Holding, d. o. o.). Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, da bi pri tem informiranju in obveščanju navajala Ministrstvo za gospodarstvo in Evropsko unijo (EU) - Evropski sklad za regionalni razvoj kot sofinancerja operacije (produkta 24), kar izrecno zahteva drugi odstavek 33. člena Pogodbe o sofinanciranju.

86.Kar se tiče storitev upravljanja blagovnih znamk in prefakturiranja Facebook oglasov, pa toženka ni podala nobene trditvene podlage, za kakšne oglase je šlo, kje in kako so bili objavljeni, za katero blagovno znamko je šlo, ali je sploh šlo za blagovno znamko toženke..., niti predložila kakršnih koli dokazil. Tako se tožnica ni mogla opredeliti, sodišče pa ne preveriti, ali so bili prefakturirani oglasi in upravljanje blagovne znamke skladni s 33. členom Pogodbe o sofinanciranju.

87.V tem delu je tako pritožba toženke neutemeljena, utemeljena pa je pritožba tožnice, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno (pogodbeno) pravo. Storitve B. B., s. p. niso razvojno-raziskovalne storitve, toženka pa tudi ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi šlo za pogodbeno skladne stroške informiranja in obveščanja. Ker Navodila o upravičenih stroških jasno določajo, s kakšnimi dokazili se dokazuje informiranje in obveščanje, zaslišanje tedanjega zakonitega zastopnika toženke L. L. ni primeren dokaz. Tožbeni zahtevek tožnice za povračilo zneska sofinanciranja stroškov B. B., s. p., v višini 10.167,16 EUR, je utemeljen.

Stroški F., d. o. o.

88.Glede stroškov izvajalca F., d. o. o., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se nanašajo na svetovanje glede nastopa na tujih trgih, kar sodi v skupino stroškov za storitve zunanjih izvajalcev in ne informiranja in obveščanja. Zahtevek za vračilo sofinanciranih stroškov izvajalca F., d. o. o., v višini 1.500,00 EUR je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj gre v tem primeru za storitve zunanjih izvajalcev na projektu (svetovanje glede nastopa na tujih trgih), ki jih je toženka tudi konkretizirala ter se s povezavo na poročilo na spletni strani sklicevala na uporabo navedenih storitev pri predstavitvi v Združenih arabskih emiratih v Dubaju. Tudi če je šlo za poslovno svetovanje na temo nastopa na tujih trgih, na kar se sklicuje tožnica v pritožbi, gre za upravičen strošek. Po 10. točki Navodil o upravičenih stroških so namreč upravičeni stroški tudi svetovalne storitve, med njimi "… trženjsko... svetovanje". Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, pritožba tožnice pa neutemeljena.

Stroški Komunikacije, d. o. o.

89.Glede uveljavljenih stroškov zunanjega izvajalca Komunikacije, d. o. o., toženka navaja, da je s to družbo organizirala simpozij "Zdrav življenjski slog med mitom in resničnostjo" ter se sklicevala na poročilo o simpoziju, s sklicem na povezavo na spletno stran 24. Vendar je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz dokazil toženke ni mogoče ugotoviti, da je ta simpozij organizirala družba Komunikacije, d. o. o. Toženka je priložila izpis spletne strani https://... (B 45) in gradivo (B 82), kjer ni nikjer navedbe izvajalca Komunikacije, d. o. o., niti iz vsebine gradiva (sklopi predavanj) ne izhaja predstavitev projekta toženke. Na prvi strani je navedeno, da je "krepitev zdravja delavcev v zdravstvu" na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje projektov za promocijo zdravja na delovnem mestu v letu 2013 in 2014 finančno podprl Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Projekt toženke, ki je bil finančno podprt s sofinanciranjem z nepovratnimi sredstvi RS in EU, pri tem ni omenjen. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do poročil izvajalca Komunikacije, d. o. o., ki ne navajajo konkretnih razvojno-raziskovalnih storitev, niti konkretnih produktov informiranja in obveščanja. Na leto 2014, ki je predmet zahtevka za vračilo prejetih sredstev, se nanaša le en simpozij, glede katerega pa toženka ni dokazala, da bi se na njem predstavljal sofinancirani projekt. Preostalih storitev (svetovanje in izvajanje aktivnosti) toženka ni konkretizirala in ne dokazala (ob tem, da jih je tožnica prerekala). Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da iz poročil izhaja, da je Komunikacije, d. o. o., pripravljala vabila, sporočila za medije, PR članke, izvajala obdelavo tekstov, pripravila delavnico. Poročilo z dne 15. 7. 2014, ki se nanaša na vtoževano obdobje, res v 6. točki omenja pripravo dogovorjenih tekstov - vabil, sporočila za medije, obvestil, PR člankov, vsebine oglasov - za različne domače in tuje medije, ter v točki 7. pripravo predstavitvenih oglasov. Kot je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, Navodila o upravičenih stroških za stroške informiranja in obveščanja izrecno zahtevajo dokazilo o izvedbi (npr. natisnjen oglas, objava, naznanilo, posneta oddaja, kopija internetne strani, drug izdelek, vabilo na novinarsko konferenco/delavnico in seznam udeležencev....). Zgolj poročilo, podpisano s strani toženke, ne zadošča. Poročilo je v tem delu povsem pavšalno in nekonkretizirano, kar potrjuje tudi dejstvo, da se iste (pavšalne) postavke pojavljajo v različnih poročilih. Toženka ni podala nobenih trditev o tem, katera konkretna vabila, sporočila za medije, obvestila, članke ali oglase je družba Komunikacije naredila v vtoževanem obdobju, niti ni ob zahtevku za izplačilo in ne v tem pravdnem postopku predložila zahtevanih dokazil. Tako ni mogoče preveriti, ali in kakšne storitve je družba opravila in ali so bile skladne s 33. členom Pogodbe o sofinanciranju in navodili organa upravljanja. V kolikor toženka meri na vabilo na zgoraj navedeni simpozij, iz njega ne izhaja, da se je na njem predstavil sofinancirani projekt toženke. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, pritožba toženke pa neutemeljena. Tožbeni zahtevek za vračilo neupravičeno prejetega zneska sofinanciranja stroška izvajalca Komunikacije, d. o. o., v višini 6.554,92 EUR (60 % od izdanih več računov v skupni višini 10.924,87 EUR brez DDV) je utemeljen. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da se zahtevek na vračilo nanaša samo na subvencionirani del računov izvajalca Komunikacije, d. o. o., in ne celotni znesek računov. Zaslišanje L. L., tedanjega zakonitega zastopnika toženke, glede na pomanjkljivo trditveno podlago toženke, vsebino predloženih listin in odsotnost pogodbeno zahtevanih dokazil glede informiranja in obveščanja, ni bilo potrebno.

Stroški Fitnes zveze Slovenije

90.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo povračilo sofinanciranih stroškov Fitnes zveze Slovenije za promocijo in predstavitev projekta na kongresu Fitnes zveze Slovenije. Res je sodišče prve stopnje sicer zmotno štelo, da so upravičeni stroški le neposredno izvajanje razvojno-raziskovalnih storitev. Storitve informiranja in obveščanja, vključno s predstavitvami, so tudi lahko upravičen strošek. Vendar toženka opravljenih storitev predstavitve njenega projekta na kongresu Fitnes zveze Slovenije ni konkretizirala in ne dokazala. Ob uveljavitvi zahtevka za sofinanciranje jih je opredelila kot vrsto stroška 3 (razvojno-raziskovalne storitve), kar je trdila tudi ves čas postopka na prvi stopnji. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Fitnes zveza Slovenije za toženko ni opravljala razvojno-raziskovalnih storitev. Toženka ni navedla konkretno, katere raziskovalno razvojne storitve naj bi Fitnes zveza Slovenije opravila, katere povratne informacije je prejela in kdaj ter kako jih je uporabila. Tožnica ob uveljavitvi zahtevka ni mogla preveriti, ali gre morda za upravičene stroške informiranja in obveščanja. Enako tudi ne sodišče v tem pravdnem postopku. Toženka namreč ni predložila npr. vabila na predstavitev, predstavitveno gradivo oziroma kakršnokoli dokumentacijo, ki bi kazala na to, da je bila na kongresu Fitnes zveze Slovenije opravljena predstavitev projekta toženke in ali je bila ta skladna s 33. členom Pogodbe o sofinanciranju. Ker zaslišanje L. L. pomanjkljive trditvene podlage in nepredloženih dokazil po Navodilih o upravičenih stroških ne more nadomestiti, njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice v tem delu, pritožba toženke pa ni utemeljena. Pravilno pa opozarja tožnica v pritožbi, da je v tem delu utemeljen tožbeni zahtevek tožnice v višini zneska sofinanciranja 737,71 EUR in ne celotnega zneska računa izvajalca Fitnes zveze Slovenije v višini 1.500,00 EUR.

Stroški SBRA

91.Nadalje je toženka prejela sofinanciranje članarine v združenju SBRA v višini 15.000,00 EUR ki je po navedbah toženke edino nevladno predstavništvo slovenskega gospodarstva in raziskovalne sfere v Bruslju, rezultat sodelovanja toženke s SBRA pa je izboljšan produkt 24. Vendar pa članarina v združenjih po Navodilih o upravičenih stroških ni upravičen strošek. Ne sodi med stroške informiranja in obveščanja javnosti, v konkretnem primeru pa tudi ne med stroške zunanjih storitev (kot jih je priglasila toženka). Med te stroške namreč sodijo stroški storitev, ki jih izvedejo zunanji izvajalci v okviru operacije in so potrebni za operacijo, pri čemer so stroški zunanjih storitev praviloma upravičeni, če so predvideni v shemi državne pomoči oziroma v instrumentu (prvi odstavek 10. točke Navodila o upravičenih stroških). Poročilo toženke pri zahtevku za uveljavljanje tega stroška, kjer se sklicuje na storitve SBRA, je v nasprotju z njenimi dodatnimi pojasnili (priloga A42), kjer toženka jasno navaja, da je šlo za članstvo v SBRA. V relevantnem programskem obdobju članarine niso bile predvidene kot upravičen strošek. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da ne gre za stroške, ki bi bili neposredno povezani z razvojno-raziskovalnim projektom toženke. Stroški članarine toženke v združenju SBRA po oceni pritožbenega sodišča sami po sebi ne sodijo med stroške informiranja in obveščanja. Računa SBRA potrjujeta, da gre za članarino, medtem ko poročilo (A 273), ki ga je podpisala sama toženka, navaja storitve (sodelovanje pri smernicah razvojnih usmeritev RR produktov 24) in organizacijo predstavitev RR produkta 24. Vendar SBRA ni neposredno sodelovala pri raziskovalno- razvojnih storitvah, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ne gre niti za upravičene stroške informiranja in obveščanja, saj toženka ni podala konkretnih trditev in tudi ne predložila zahtevanih dokazil (npr. vabila na predstavitev...). Iz računov in pogodbe izhaja zgolj članarina, kar ni upravičen strošek. Glede na to, zaslišanje L. L. ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice v tem delu pravilno ugodilo.

Glede stroškov za obrtniška dela, nadzor nad gradnjo in storitve projektiranja družb G., d. o. o., A., d. o. o., H., d. o. o. in Parketarstvo, s. p.

92.Sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice v tem delu zavrnilo, ker njenih navedb ni moglo preveriti in so zato ostale neizkazane. Tožnica je namreč zatrjevala, da je toženka pri teh izdatkih prejela previsoko sofinanciranje (60 %), ker je napačno razvrstila te izdatke v skupino aktivnosti SA1, namesto v skupino aktivnosti SA2, ki upravičuje 50 % sofinanciranje.

93.Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz njenih navedb izhaja, da je šlo za opravljanje del gradnje/obnove na objektu, ki je bil predmet sofinanciranja. Gradnja in/ali obnova objektov sodi v skupino aktivnosti SA2: investicije v razvojno dejavnost, kjer je skladno s 7. členom Pogodbe o sofinanciranju višina sofinanciranja upravičenih stroškov do 50 %. Da je toženka že v okviru finančnega načrta operacije vključila tako stroške SA1 (razvojno-raziskovalni projekti) kot SA2 (investicije v razvojno dejavnost) potrjuje tabela v zadnjem odstavku 7. člena Pogodbe o sofinanciranju. Izdatki v tem delu navedenih izvajalcev predstavljajo stroške del oziroma storitev v zvezi z gradnjo sofinanciranega objekta. Toženka ni prerekala, da je v zahtevku za izplačilo OP13.1 uveljavljala račune več izvajalcev v skupni vrednosti 9.333,89 EUR za razna obrtniška dela, nadzor nad gradnjo in storitve projektiranja. Tožnica je v svojih navedbah v prvi pripravljalni vlogi navedla konkretne račune izvajalcev, računi so bili tudi predloženi, zato ne drži trditev toženke, ki jo je sodišče prve stopnje kar sprejelo, da navedb tožnice ni mogoče preveriti. Iz predloženih računov izhaja, da je šlo za takšna dela, kot jih je zatrjevala tožnica (obrtniška dela, nadzor nad gradnjo in storitve projektiranja). Toženka je tudi sama v 1. poročilu o opravljenih storitvah od 1. 1. do 21. 12. 2014 z dne 7. 1. 2015 glede opravljenih storitev H., d. o. o. (priloga A 281) navedla, da je izvajalec opravil "instalacijo vodov za hladilne naprave (gradnja sofinanciranega RR objekta)". Enako je toženka navedla v 1. poročilu z dne 7. 1. 2015 glede opravljenih storitev Parketarstvo, s. p., kjer je navedla "pleskarske storitve po specifikaciji za sofinanciran objekt za opravljanje RR dejavnosti". Toženka je torej v svojih poročilih potrdila, da je šlo za dela na sofinanciranem objektu, kar pa sodi med investicije - vrsta stroška SA2 in ne SA1. Ne gre torej za storitve, ki bi bile neposredno povezane s toženkinimi razvojno-raziskovalnimi projekti, ampak gre za investicije v objekt. Ob pravilni uporabi Pogodbe o sofinanciranju in Navodila o upravičenih stroških, je te stroške treba uvrstiti v skupino aktivnosti SA2, ki upravičuje do 50 % sofinanciranje (in ne 60 %). Pritožba tožnice je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava utemeljena, njen tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačanega zneska sofinanciranja v tem delu v višini 933,39 EUR pa je v celoti utemeljen.

Glede izdatkov za Studio, d. o. o.

94.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vrnitev subvencije za stroške Studio, d. o. o., zavrnilo, saj je ugotovilo, da je šlo za različna objekta, potni stroški so bili upravičeni in so nastali v obdobju upravičenosti.